Enostavne opredelitve plače ni možno poiskati, ker ima pojem plače kompleksno opredelitev, saj moramo razumeti, kaj je plača, kaj izraz plača sploh pomeni in kaj obsega pojem plače. Plača je pravni institut in je pomembna tudi z drugih vidikov, saj na njeno pravno opredelitev vplivajo različne družbene, ekonomske, socialne kot tudi kulturne funkcije. V zvezi s plačo se pojavljajo različne opredelitve iz različnih pravnih področij, saj različni zakoni različnih držah drugače urejajo pojem plače, zato je potrebno uskladiti in poenotiti opredelitev plače. Osnovno opredelitev plače lahko razberemo že iz same opredelitve pogodbe o zaposlitvi, ki pravi, da je delovno razmerje pravno razmerje med delavcem in delodajalcem, pri katerem se delavec zaveže, da bo opravljal svoje delo, delodajalec pa mu je dolžan to opravljeno delo plačati. Tako izhaja,
2 Zakon o kolektivnih pogodbah (ZKoLP, Uradni list RS, št. 43/06 in 45/08 – ZArbit)
3 Zakon o inšpekciji dela (ZID-1,Uradni list RS, št. 19/14 in 55/17)
14
da je plača pravica delavca in tudi ena glavnih obveznosti delodajalca (Kresal, 2001, str.
141-144).
Medtem pa ZDR-1 opredeljuje plačo kot del plačila za delo, ki je pravica delavca in je sestavljeno iz plače ter drugih vrst plačil. V denarni obliki se izplačuje plača, medtem ko se lahko druge vrste plačil izplačujejo tudi v nedenarni obliki, kljub temu pa ima delavec možnost, da tudi za ta del plačila zahteva izplačilo v denarni obliki v primeru, ko delodajalec zamuja s poravnavo obveznosti (Bohinc, 2004, str. 265-267).
Tako ZDR-1 (126. člen, 2. odstavek) določa, da je izraz plača sestavljen iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov ter plačilo za poslovno uspešnost, če je tako dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Obvezna sestavina iz pogodbe o zaposlitvi pa je plača (ZDR-1, 31. člen). Za opravljeno delo po pogodbi o zaposlitvi ter o morebitnih drugih plačilih je znesek osnovne plače naveden v evrih (8.
alineja 31. člen). Glede vseh ostalih vprašanj za vse druge sestavine plače se stranki sklicujeta na veljavne zakone, kolektivne pogodbe oziroma splošne akte delodajalca (2.
odstavek 31. člen)
Na podlagi zahtevnosti dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi, se določi osnovna plača (ZDR-1, 127. člen). Medtem ko se delovna uspešnost delavca določi upoštevaje gospodarnost, kvaliteto in obseg opravljanja dela, za katero je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi (2. odstavek 127. člen), se dodatki določijo za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, in sicer za nočno delo, nadurno delo, delo v nedeljo in dela proste dneve po zakonu (3. odstavek 127. člen).
Delavec ima tudi pravico dobiti dodatek za delo v posebnih pogojih, ki izhajajo iz posebnih obremenitev pri delu, neugodnih vplivov okolja in nevarnosti pri delu, ki niso vsebovani v zahtevnosti dela ter se določijo s kolektivno pogodbo. Višina dodatkov pa se lahko v kolektivni pogodbi določi v minimalnem znesku ali odstotku od osnovne plače za polni delovni čas oziroma ustrezne urne postavke (4. odstavek 127. člen).
Vezano z načinom izplačevanja plač ZDR-1 določa tudi nekaj pravil, ki jih ni dopustno spreminjati s pogodbami in sicer 134. člen ZDR-1 v prvem odstavku določa, da se mora plača izplačevati v obdobjih, katera pa ne smejo biti daljša od enega meseca. Plača pa se izplača najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja (člen 134/2). V primeru, da je plačilni dan prosti dan se potem plača izplača najkasneje prvi naslednji delovni dan (člen 134/3). V četrtem odstavku 134. člena ZDR-1 pa je določeno, da je delodajalec dolžan predhodno pisno obvestiti delavce o plačilnem dnevu.
Glede kraja in načina izplačila plače 135. člen ZDR-1 določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti plačo na dogovorjeni plačilni dan na način, ki je dogovorjen s pogodbo o zaposlitvi. Delodajalec nosi tudi stroške v zvezi z izplačilom plače, delavcu
15
vsak mesec izda pisni obračun plače, davkov in prispevkov ter do 31. januarja izda delavcu pisni obračun plač, davkov in prispevkov za preteklo koledarsko leto.
Pisni obračun plače je pisni dokument, katerega namen je, da se delavec seznani z bistvenimi podatki glede izplačila. Delavec ima pregled nad izplačilom plače in se tako seznani z morebitnimi nepravilnostmi izračuna plače. V primeru, da obračun ni pravilen in ga delavec prevzame ter podpiše, to še ne pomeni, da se delavec strinja s takim obračunom in izplačilom ali pa da se odpoveduje morebitnemu višjemu plačilo, do katerega ima pravico. Z izdajo pisnega obračuna delodajalec ne more postati prost svoje obveznosti. V primeru prejema plače preko bančnega računa morebitni podpis pisnega obračuna ne more ustvariti domneve, da je delavec zares prejel navedeni znesek, saj tega ni mogel preveriti (Peček, Šoltes, & Kresal, 2002, str. 489-490).
Sama opredelitev plačila za delo je zelo kompleksna, zato se v različni literaturi plačilo za delo obravnava drugače, še posebej se to opazi v tuji literaturi, zato sem mnenja, da je potrebno pojem plača poenostaviti in njegov pomen točno določiti ter vsaj poenotiti z literaturo na ravni EU, da bo vsem jasno, kaj plača pomeni in zajema.
16
3 PRAVNO VARSTVO DELAVCA PRI NEIZPLAČILU PLAČE
Za varstvo delavčevega položaja glede njegovega plačila so usmerjeni različni instituti, eden od teh je tudi pravica do minimalne plače. Z izrazom varstvo plače so zajete vse tiste norme, ki so usmerjene v to, da delavec dejansko prejme svojo plačo, do katere seveda ima pravico ter lahko z njo svobodno razpolaga in jo uporabi za preživljanje sebe in svoje družine, zato je izrednega pomena, da delodajalec izpolni svojo dolžnost in delavcu izplača plačo (Kresal, 2001, str. 299).
Kot navajajo Belopavlovič in drugi (2003, str. 43) in kot izhaja iz ZDR-1 (4.člen), je potrebno delo omogočiti tako, da se delodajalec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca, saj je že v Ustavi in različnih mednarodnih dokumentih določeno, da je prisilno delo prepovedano, pri tem pa je delavec za svoje osebno nepretrgano opravljeno delo tudi plačan s strani delodajalca. Z določbo, da se delavec vključi v organiziran delovni proces delodajalca, je zakon predvsem poudaril to, da je delavec v določeni organizaciji vezan na določen delovni čas, kraj opravljanja dela, način delovnega procesa in podobno. Obe strani pa morata izvrševati dogovorjene ter predpisane pravice in obveznosti.
Pri tem je ena glavnih delavčevih dolžnosti prav ta, da bo sam osebno opravljal dogovorjeno delo za delodajalca ter da tega dela ne more prepustiti v izvrševanje nekomu drugemu. Delavec, ki je sklenil pogodbo o zaposlitvi, mora tako vestno opravljati svoje delo. V primerih določenih z zakonom ali kolektivno pogodbo lahko delodajalec tudi delavcu pisno odredi začasno opravljanje drugega ustreznega dela, pri tem pa mora delo biti takšno, da ga je mogoče opraviti (33. člen, ZDR-1).
Iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi tako izhaja, da je ena bistvenih delodajalčevih obveznosti prav izplačilo plače. Pogodba o zaposlitvi zavezuje delodajalca, da je primoran izplačati plačo, ki jo dolguje delavcu, kot tudi to, da odgovarja za izpolnitev svojih obveznosti. Dolžnost izpolnitve obveznosti je omenjena tudi v 9. členu OZ, ki določa, da so udeleženci v obligacijskih razmerjih dolžni izpolniti svojo obveznost ter tudi za njeno izpolnitev odgovarjajo (Kresal, 2001, str. 300). Kot navaja Bohinc (2004, str. 161), ima prav tako delodajalec tudi druge obveznosti, ki izhajajo iz delovnega razmerja, kot so: zagotavljanje dela ter plačila za opravljeno delo in dolžnost varstva in skrbnosti delavčevih pogojev dela. Pogodba o zaposlitvi je tako odplačna pogodba, zato je dolžnost delodajalca, da za osebno opravljeno delo plača delavca. Kot izhaja iz ZDR-1 (2. odstavek, ZDR-1ZDR-1. člen), je delodajalčeva dolžnost, da v ZDR-15-dnevnem roku od nastopa dela prijavi delavca v obvezno pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje ter zavarovanje za primer brezposelnosti in delavcu izročiti fotokopijo prijave v socialna zavarovanja.
17
Kot ugotavlja Kresal (2001, str. 300), veliko delodajalcev ne pozna točnih določb zakonov in pravic, ki izhajajo iz njega, saj za utemeljitev, zakaj delavcem niso izplačali plače, navedejo, da je podjetje v težavah in da bi izplačilo plače ogrozilo njegov obstoj.
Z izpolnitvijo dolžnosti izplačila plače postane delodajalec prost vseh terjatev, saj je delodajalčeva dolžnost, da izpolni svojo obveznost plačila redno, pravočasno in tako, kot je bilo določeno s pogodbo o zaposlitvi. V primeru, da delodajalec ne izpolni obveznosti, tako kot je določeno, njegova obveznost plačila ne preneha, tudi če ima delodajalec poslovne težave, saj riziko poslovanja nosi delodajalec in se ne sme prenašati na delavce, zato neizpolnitev obveznosti delodajalca pomeni kršitev njegove glavne obveznosti, ki izhaja iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Pravni red tako določa različne civilnopravne posledice, pri katerih za določena vprašanja obstaja posebna delovnopravna ureditev, ob njih pa tudi kazenskopravne posledice (Kresal, 2001, str.
343).
S tem se odpira vprašanje, kakšne pravne možnosti ima delavec, če mu delodajalec ne izplačuje plače in prispevkov. Zakonodaja določa več možnosti pravnega varstva. Za začetek omenimo, da v primeru, ko delodajalec ne izpolni svoje obveznosti plačila do doslednosti, nastopi dolžniška zamuda, s tem pa nastopijo pravne posledice zamude, in sicer tako imenovane zamudne sankcije. Tudi OZ v drugem odseku z naslovom Zamude bolj podrobno določa, kdaj pride dolžnik v zamudo, in sicer (299. člen OZ) določa, da dolžnik pride v zamudo v primeru, ko ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. V primeru pa, ko rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno z izvensodnim opominom zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Tako za denarne terjatve iz delovnega razmerja začnejo teči zamudne obresti, in sicer 378. člen OZ določa, da dolžnik dolguje poleg glavnice še zamudne obresti, ki znašajo osem odstotkov letno, če poseben zakon ne določa drugače.
Zakonodaja s posebnimi določbami ne ureja zadržanja opravljanja dela, vendar je pogodba o zaposlitvi vzajemna pogodba, kar pomeni, da v primeru, ko delodajalec ne izpolni svoje obveznosti, Kresal (2001, str. 344-345) pravi: »Tudi delavec ni dolžan izpolniti svoje obveznosti, torej opravljati dela«. V primeru, ko delavec ne izpolni svoje obveznosti, opravljanje dela oziroma je nedostopen delodajalcu, razen če obstajajo razlogi določeni z zakonom, kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi, mu ta ni dolžan izplačati plače. Tako bi moralo veljati tudi v obratni smeri, in sicer da delavec ne bi bil dolžan izpolniti, opravljati dela oziroma biti na razpolago delodajalcu, če ta ne izpolnjuje svoje vzajemne obveznosti plačila. Dejstvo, ki ga je navedla Kresal, lahko razložimo tako, da si pogledamo 102. člen OZ, ki določa, če se stranki dogovorita, da bo ena stranka prva izpolnila svojo obveznost, po sklenitvi pogodbe pa se zgodi, da druga stranka ni zmožna izpolniti svoje dolžnosti, lahko stranka, ki se je obvezala, da bo prva
18
izpolnila obveznost, odloži njeno izpolnitev, vse dokler druga stranka ne izpolni svoje obveznosti.
Nadaljnja pravna posledica zamude plačila plače je lahko tudi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. V primeru, da delodajalec dvakrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ne izplača plače po dogovorjenem roku, lahko delavec zahteva izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (1. odstavek 111. člena ZDR-1), vendar mora delavec pred izredno odpovedjo najprej pisno obvestiti delodajalca za izpolnitev njegove obveznosti ter o kršitvi obveznosti obvestiti tudi Inšpektorat za delo. V primeru, da delodajalec ne izpolni obveznosti v roku treh delovnih dni od prejema opomina, ima delavec 30 dni časa, da izvede izredno odpoved pogodbe (2. odstavek 111. člen ZDR-1). Pri izredni odpovedi gre za takojšnje prenehanje delovnega razmerja, delavec pa je kljub temu upravičen do izplačil obeh zaostalih plač, nadomestila za neizrabljen dopust, odpravnine ter nadomestil za brezposelnost (Turk & Korošec, 2017, str. 23). Zakonsko pomemben člen, ki govori o izredni odpovedi delavca, pri kateri so razlogi na strani delodajalca, je 111. člen ZDR-1. V poglavju 3.1.1 je ta člen podrobneje opisan in predstavljen.
Različni avtorji v strokovni literaturi tudi omenjajo eno najbolj pomembnih pravic delavca v primeru neizpolnitve delodajalčeve obveznosti plačila, in sicer je to pravica zahtevati izpolnitev izplačila plače preko sodišča v primeru, ko delavec ne želi prekiniti delovnega razmerja. Na podlagi pisnega obračuna plače lahko delavec brez tožbe vloži izvršbo na pristojno delovno sodišče. V tem primeru je tudi pomembno, da delavec ve, če je upravičen do brezplačne pravne pomoči. Za delavca je to osrednja in najbolj pomembna pravna posledica neizpolnitve dolžnikove obveznosti ((Turk & Korošec, 2017, str. 23) in (Kresal, 2001, str. 354)).
Za neizpolnitve delodajalčevih obveznosti plačila iz naslova pogodbe o zaposlitvi pravni red določa tudi kazenskopravne sankcije. Kršitve se kaznujejo z denarno kaznijo, tudi če delodajalec delavcu ne izplača minimalne plače (1. odstavek 8. člena ZMinP), v hujših primerih pa lahko neizplačilo plače pomeni tudi kaznivo dejanje (Kresal, 2001, str. 354-355).
Poseben primer, ki ga navajata Turk in Korošec (2017, str. 23) je ta, da v primeru, ko je delodajalec pred stečajem in se zgodi, da pride do njegovega prenehanja, lahko delavec v roku enega meseca od oklica stečajnega postopka prijavi svoje terjatve v stečajno maso. To stori tako, da na pristojno Okrajno sodišče, ki vodi stečajni postopek, pošlje prijavo svojih terjatev (1. odstavek 59. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Uradni list RS, št. od 13/14 – uradno prečiščeno besedilo do 85/20 – odl. US).
19
Podjetja, ki so na robu propada ter nimajo dovolj sredstev za izplačilo nadomestil in prejemkov za svoje zaposlene, ki so jih zaposleni že zaslužili, v večini primerov tega tudi ne izplačajo, zato je smiselno, da je veliko kršitev instituta plačila za delo. Zaposleni so v takšnih podjetjih izpostavljeni velikemu tveganju izgube zaposlitve ali zmanjšanja plače oziroma ne izplačila plače za opravljeno delo (Kevin M., 2019, str. 1).
Vse denarne terjatve, do katerih je delavec upravičen, lahko zastarajo in s tem preneha veljati tudi pravica zahtevati izpolnitev te obveznosti. Ko delavčeva terjatev do plače zastara, delavec več ne more zahtevati njene izpolnitve, pri tem pa se zastaranje upošteva le, če se dolžnik, v tem primeru delodajalec, nanj sklicuje. V primerih pa, ko delavec kljub zastaranju zahteva izpolnitev in toži na izpolnitev, pri tem pa delodajalec ne uveljavlja zastaranja, bo sodišče delavčevemu zahtevku ugodilo. Nastop zastaranja nastopi, ko preteče z zakonom določen čas, v katerem bi delavec lahko zahteval izpolnitev obveznosti, in sicer čas, ki je potreben za zastaranje, je določen z zakonom ter ga stranki ne moreta s pogodbo spremeniti. Zakon, ki določa zastaranje terjatev, je ZDR-1, ki v svojem 202. členu določa, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let (Kresal, 2001, str. 355).
Delavec ima za svoje opravljeno delo pravico biti tudi plačan, vendar se velikokrat zgodi, da delodajalec svoje obveznosti plačila delavca ne opravi in se tako delavcu odpre vprašanje, kaj storiti zdaj. Po slovenski zakonodaji ima delavec kar nekaj možnosti pravnega varstva, vendar sem mnenja, da se delavci zelo malokrat odločajo ukrepati zoper delodajalca, saj menim, da se večina delavcev boji svojih delodajalcev.
Kljub temu da imajo delavci pravico zahtevati plačilo za svoje opravljeno delo, se ne odločajo za ukrepe proti delodajalcem.