Zlati rez v fotografiji ustvarja kompozicije, ki izgledajo naravne, organske in prijetne za oko.
Dobri fotografi uporabljajo zlati rez tako, da linije na fotografijah sledijo linijam zlatega reza.
Tako začrtajo pot očesu gledalca, ki se neposredno usmeri na točko, v katero je zlati rez usmerjen (8).
2.1.1.2 Pravilo tretjin
Pravilo tretjin je eno izmed osnovnih kompozicijskih pravil. Idejo so razvili slikarji, ki so slikarsko platno razdelili, da so lahko oblikovali uravnoteženo sliko. Deluje na ideji decentraliziranja fotografije. Fotografija po principu pravila tretjin sestoji iz devetih enakih štirikotnikov. Sliko tako delijo dve navpičnici in vodoravnici. Na presečiščih vodoravnih in navpičnih črt so navidezne točke, na katere so postavljene točke (7).
Uporaba pravila tretjin nam omogoča glavni motiv fotografije zamakniti na enega izmed štirih presečišč linij (7). Tehnika se uporablja tudi pri gibajočih se motivih, ki so kot glavni elementi postavljeni na presečišče, a potrebujejo prostor, v katerega se bodo »premikali«.
2.1.1.3 Centralna kompozicija
Centralna kompozicija je ena najbolj osnovnih kompozicij. Uporablja se za prikaz predmeta, katerega želi fotograf postaviti v neposredno ospredje. Zelo jasno je sporočilo fotografa, gledalec je takoj soočen z glavnim motivom. Gre za zelo statičen princip gledanja in brez posebne dinamike. Gibanje pogleda po sliki je precej omejeno. Deluje bolje, če se uporablja skupaj z linearnimi kompozicijskimi prvinami ali če zapolnimo prostor s subjektom.
2.1.1.4 Horizontalna in vertikalna kompozicija
Razporejanje elementov, motivov na fotografiji po horizontalni in vertikalni liniji je ena najstarejših in najpreprostejših kompozicijskih rešitev.
Ko govorimo o horizontalni kompoziciji, govorimo o človeku najbolj domači kompoziciji, saj človek vidi horizontalno. Horizontalna kompozicija opazovalca navdaja z občutkom stabilnosti
- 5 - in umirjenosti. Na sliki lahko z nekaj horizontalnimi linijami še dodatno poudarimo horizontalno naravnano kompozicijo slike (7).
Pri vertikalni kompoziciji govorimo o manj naravni postavitvi, zato je človeku manj naravna.
Človekova percepcija je, da je vse, kar je vertikalno, npr. drevesa, močno, zato je tudi vertikalna kompozicija močna s poudarkom na višini motivov.
Na izbiro horizontalne oziroma vertikalne kompozicije vpliva narava motiva (če želimo poudariti širino oz. višino), smer gibanja motiva, pogled osebe, izbira pa je odvisna od sporočila, ki ga fotograf želi s fotografijo poudariti.
2.1.1.5 Diagonalna kompozicija
Diagonalna kompozicija je tista vrsta kompozicije, pri kateri so glavni motivi fotografije razporejeni po navideznih diagonalnih linijah. Diagonalna kompozicija ne pomeni nujno, da so motivi razporejeni po popolni diagonali fotografije. Uporaba diagonalne kompozicije lahko nudi fotografu centriranje pogleda gledalca, kjer se diagonali križata, centrirata pogled na »x«
− presečišču. Lahko ju uporabi, ko diagonali konvergirata od leve proti desni in tako zapelje pogled do glavnega motiva, ki ga postavi znotraj diagonal (2). Takšne kombinacije diagonalnih linij tvorijo tako imenovane vodilne linije na sliki.
V kolikor fotograf uporablja prej omenjene (ali druge) kombinacije diagonal, mora jasno določiti, katera je dominantna diagonala, ki nosi glavno sporočilnost fotografije in katere so ji podrejene in imajo dopolnilno vlogo. V kolikor gre za nasprotne je njihova narava proti utežna (7).
2.1.1.6 Trikotna kompozicija
Trikotnik predstavlja temelj za najbolj stabilno telo, saj lahko za razliko od štirikotnika pade na samo tri strani. Oblika oz. ravnotežje trikotnika neposredno vpliva na ravnotežje na kompoziciji fotografije.
Trikotna kompozicija lahko sestoji iz treh elementov, ki so na fotografiji v trikotnem razmerju.
O tem govori tudi »gestalt« teorija. Glede na stabilnost razporejenih elementov govorimo o stabilni oz. nestabilni kompoziciji, s čimer fotograf vpliva na gledalca, da je ta pri ogledu fotografije sproščen oz. mu je nelagodno (9).
- 6 - 2.1.1.7 Okvirjanje
Fotografija sama predstavlja neke vrste okvir. Ko govorimo o okvirjanju, gre za »okvir v okvirju«. Okvirjanje na fotografiji gledalcu doda občutek globine, večplastnosti. Gre za tehniko, kjer z uporabo grafičnih, barvnih in psiholoških okvirjev fotograf usmerja gledalčev pogled na glavni motiv. Na ta način fotograf preusmeri pozornost z morebitnih motečih elementov, ki jih z okvirjem prekrije. Prav tako se lahko okvirjanje uporabi na fotografijah za dodajanje konteksta fotografiji in dopolnitev sporočila glavnega motiva (10).
2.1.1.8 Perspektiva
Kot in pozicija fotografiranja lahko popolnoma spremenita dinamiko fotografije in posledično njeno sporočilnost. V osnovi gre za obračanje pogleda kamere v določeno smer, na določeni višini, pod določenim kotom. Nemalokrat so fotografije posnete z višine oči nezanimive, gre namreč za pogled, ki smo ga ljudje navajeni in ni »nič posebnega« (7).
Pozicija fotografiranja predstavlja višinski nivo fotoaparata glede na nivo tal, kot fotografiranja pa predstavlja nagib fotoaparata. V osnovi ločimo naslednje rakurze: očesna perspektiva (statična, stabilna fotografija), ptičja perspektiva (gledalca navdaja z občutkom dominance) in žabja perspektiva (motivu daje dominanten učinek). Perspektive in kot fotografiranja se uporablja za dodajanje sporočilnosti fotografijam. Izbira kota in perspektive sta popolnoma v domeni fotografa in sta pod neposrednim vplivom glede na to, kaj nam je želel fotograf sporočiti (11).
2.1.1.9 Pravila kompozicije in kršenje pravil
Kompozicijska pravila fotografu dajejo okvir, znotraj katerega lahko s pomočjo prej naštetih kompozicijskih prvin usmerja pogled gledalca fotografije. Kompozicijskih pravil je mnogo, izpostavljena so bila najbolj pogosto uporabljena. Dobri fotografi kompozicijska pravila poznajo in uporabljajo za dodajanje teže fotografiji. Vrhunski fotografi vedo, kdaj lahko ta pravila kršijo, da bodo dodatno izboljšali fotografijo (7).
2.1.2 Kontrast
Kontrast je nekaj »kar se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega« (12).
Poznamo več vrst kontrastov, najbolj intenzivni je barvni kontrast. Preprosta razlaga kontrasta barv je, da bolj kot so si barve nasprotne v barvnem krogu, bolj kontrastne so si med sabo.
Kontrast je orodje fotografa, s katerim poudarja ter izpostavlja določene razlike ali pa
- 7 - izpostavlja motiv. Kontrasti so lahko tudi psihološki (npr. moderno-staro). Kontrast fotografiji dodaja dinamičnost (7).
2.1.2.1 Barvni kontrast
Barva v fotografiji sestoji iz treh glavnih elementov. Prvi je resnična, numerična barva subjekta, drugi je sevajoča svetloba, ki iluminira subjekt in se od njega odbija, in tretji je element, ki opisuje, kako gledalec razbere (človek) ali zapiše (naprava) barvo. Slednje rezultira v tem, da barva, ki jo zajamemo na fotografiji, ni nujno enaka barvi, ki jo vidimo v resničnem svetu (2).
Pri oglasni fotografiji se fotografi odločajo, kakšno kombinacijo barv in kontrasta bodo izbrali glede na željeno sporočilo končne fotografije. Na primer uporaba živih barv z namenom vzbujanja intenzivnega odziva gledalca ali pa uporaba hladnih barvnih tonov z namenom vzbujanja občutka umirjenosti (2).
2.1.2.2 Črno beli kontrast
Za razliko od barvnega kontrasta (tj. barvnih fotografij), je črno-bela fotografija najbolj osnovna metoda dela. Kompozicija pride do večjega izraza, gledalec si lahko sam zamišlja barve, več je prepuščeno interpretaciji. Monokromatski kontrast postane vodilo fotografije za odkrivanje tonskih razlik na fotografiji (2).
2.1.3 Svetloba
Fotografija je, kot je bilo že predhodno omenjeno, risanje s svetlobo. Svetloba gledalcu, kakor tudi fotografu, omogoča videnje. V preteklosti je bilo zajeti fotografijo podvig, danes je to izredno enostavno. Nič lažje ni posneti vrhunske fotografije (7). Videnje vrhunske svetlobe je vrlina, ki jo posedujejo največji fotografski mojstri. Že Alfred Stiegitz je dejal, da kjer je svetloba, tam je lahko tudi fotografija (2).
Poznamo več različnih vrst svetlobe, ki dajejo vsaka svoje rezultate. Pri oglasni fotografiji se svetlobo lahko umetno ustvari s pomočjo svetlobnih virov in svetlobnih modifikatorjev, kar omogoča ustvarjanje »popolnih« svetlobnih pogojev.
2.2 FOTOGRAFIJA V OGLAŠEVANJU
Fotografija je vizualna umetnost. Oglaševanje zajema tudi mnoga druga področja umetnosti in se ne omejuje samo na dve dimenziji, ki (v večini) omejujeta fotografijo. Pri oglaševalski kampanji je fotografija lahko le njen del, lahko pa celotna kampanja bazira na fotografijah.
- 8 - 2.2.1 Oglaševanje
Oglaševanje je tehnika in praksa, ki se jo uporablja, da se produkte, storitve in mnenja približa potrošnikom z namenom prepričanja potrošnika, da se odzove v določeni smeri proti oglaševanemu (13). Kotler opredeli oglaševanje kot vsako plačano neosebno obliko prezentacije in promocije dobrine, storitve ali ideje, ki jo plača znani naročnik (14).
Zgodovinsko gledano je oglaševanje dobro zaživelo z razvojem tiska, ki se je začel uporabljati kot množični medij za prenos informacij in oglaševanja, pred tem množičnega oglaševanja niso poznali. Proti koncu 19. stoletja se je pojavila fotografija kot medij oglaševanja, s tehnološkim razvojem je dosegla zmožnost množičnega oglaševanja, predvsem z razvojem digitalne fotografije. Danes so mediji, v katerih se pojavlja oglaševanje, različni. Splošne oblike so tiskani, avdiovizualni, elektronski in predmetni. Namen oglaševanja je doseganje tržnih ciljev, ki so lahko različni (prodaja, prepoznavnost, naklonjenost, ...). Fotografija se v kontekstu oglaševanja uporablja kot vizualna tehnika oglaševanja, gre za vizualno oglasno sporočilo. S pomočjo fotografij se željeni publiki (ciljni publiki) posreduje in ustvarja sporočila. (15).
Oglaševanje nas danes spremlja na vsakem koraku našega življenja, njegovemu vplivu se je tako rekoč nemogoče izogniti. Neposredno in posredno vpliva na različne sfere naših življenj.
2.2.2 Fotografija kot orodje vizualnega oglaševanja
Videti pride pred besedami, »Seeing comes before words« (16). Na podlagi tega reka si lahko predstavljamo pomembnost vizualnega sporočila v primerjavi z zvočnim. Vsekakor s trditvijo sovpada tudi zmožnost razumeti fotografijo in podobe, za razumevanje besedila pa je potrebno tudi znanje jezika.
Fotografija je ena izmed form vizualne komunikacije, saj z gledalcem komunicira brez zvočnega signala, temveč zgolj z vizualnim sporočilom. Vsako sporočilo na fotografiji gledalcu da nova znanja in tako omogoča mentalne povezave. Glavni namen fotografije kot vizualne komunikacije je enak vsem tipom vizualne komunikacije, in sicer obveščati, informirati, vizualno nagovoriti in vplivati na gledalca ali pa jo prikazati kot umetnost. Prvotno je bila fotografija, poleg grafičnih del in reprodukcijskih tem, temeljna, saj je bilo vizualno komuniciranje omejeno zgolj na tiskane medije, ki so bili nosilci oglasnih sporočil. Danes temu ni tako in je oglaševalno polje veliko bolj demokratično, saj se širi tudi v multimedijski komunikacijski prostor (15).
- 9 - Fotografije se mnogokrat uporablja skupaj s tekstom. Govorimo torej o združevanju podobe in besedila. Kadar govorimo o dobrem oglasu, tekst in podoba smiselno usmerjata pozornost opazovalca in drug drugemu večata komunikacijsko moč. Dober oglas seveda ne pomeni nujno kombinacije podobe in teksta, saj lahko uspešno komunicirata tudi ločeno. Ko govorimo o slabem oglasu, pa se podoba in tekst borita za pozornost.
Fotografija se uporablja kot orodje oglaševanja, z namenom vzbuditi zanimanje pri potrošnikih za oglaševano stvar. Dobra oglasna fotografija privabi pogled človeka, s čimer se izpolni primarni cilj fotografije, vzpostavitev vizualnega komunikacijskega kanala. Uporaba fotografij v oglasih je pogosta zaradi tega, ker človek prejme 70 % informacij s pomočjo vida ter tudi smiselna, saj »močna« fotografija vzbudi globok čustven odziv pri gledalcu in posledično zanimanje za oglaševano. Do nedavnega (do pojava videa, AR, VR) je bila fotografija kot del vizualnega oglaševanja, skupaj z grafičnim oblikovanjem, uporabljena kot glavni medij vizualnega oglaševanja. Urukalo dodaja, da se grafično oblikovanje, kamor je vključena tudi fotografija, razume kot proces dela, ki za vzpostavljanje dialoga z bralci vizualij uporablja tako umetnost kot tehnologijo z oblikovanjem podob (15). Naloga fotografije je vzpostaviti vizualno komunikacijski kanal z gledalcem, samo razumevanje fotografije (oglaševan izdelek, dokumentarna fotografija, ...) pa je odvisno od znanja, kulture, družbe in emocionalnega stanja v trenutku opazovanja fotografije.
2.2.3 Semiotika
Semiotika je veda o znakih (17), katere pomembnost se je razširila konec 20. stoletja. S pomeni simbolov so se ukvarjali že v antiki, skozi čas pa so se začele razvijati različne teorije. Umberto Eco je semiotiko opisal kot vedo, ki se »ukvarja z vsem, kar je možno razumeti kot znak« (18).
Znak, ki je glavni element semiotike, lahko definiramo kot »nekaj (lik, gib, zvok, ...), kar ima določen pomen« (19). Ko govorimo o semiotiki in oglaševanju, govorimo o vseh področjih semiotike, saj se jo uporablja kot orodje mediacije različnih znakov, komunikacija se zanaša na znake. Lahko rečemo, da se semiotika ukvarja s tem, kako se ustvarja pomen in kako se to ponaša v realnosti skozi simboliko (20).
Ko govorimo o oglasni fotografiji govorimo o vizualni semiotiki. V kontekstu komunikacije, kjer imamo vedno pošiljatelja in prejemnika informacij, je fotografija kot element vizualne komunikacije medij komuniciranja. Slike podajajo informacije hitreje pri predajanju sporočila, saj neposredno sporočajo.
- 10 - 2.2.4 Pomen fotografije v oglasih
Roland Barthes, filozof in jezikoslovec, je dejal, da je »v oglaševanju pomembnost slike nedvomno namerna« (20). V oglasih ima čisto vsaka stvar svoje sporočilo. Noben objekt, barva ali motiv ni prepuščen naključju (20).
Fotografijo v oglasih nosi nek oglaševalni medij. Lahko gre za digitalni, papirnati ali kateri izmed bolj futurističnih nosilcev vizualnih informacij kot sta na primer AR in VR. Na teh medijih se fotografija v veliki meri pojavlja kot štirikotnik, katerega kot gledalec »doživimo«, kot da smo tisto na fotografiji izkusili oz. doživeli, čeprav morda nikoli nismo bili na kraju in s podobo, katero fotografija prikazuje. Pri oglasni fotografiji so posnete podobe, ki predstavljajo ideal lepote, kar se uporablja kot orodje za prodajo. Na ta način se ustvarja potrebo po nečem neresničnem in nikoli dosegljivem, potrebo po popolnosti. Fotografije v oglaševanju morajo namreč v gledalcu vzbuditi občutek, da mu nekaj manjka.
Ko govorimo o oglasni fotografiji, je treba, poleg tega da mora biti fotografija tehnično popolno izvršena, smiselno umestiti tudi kontekst uporabljene podobe. Kontekst mora vsebovati ciljno publiko, namen oglasa, pomen, itd. V današnjem svetu, kjer je velik pretok informacij, je fotografijam treba dodati dodatna sporočila za lažjo dedukcijo posredovanih podob, saj sam štirikotnik ne vzpodbudi dovolj zanimanja. Vsekakor je pomembna tematika same kampanje.
V oglaševalski kampanji namreč fotografija nima edinstvene vloge, ampak je orodje, ki izboljša uspešnost kampanje z vizualnim stimuliranjem gledalca.
Vizualne podobe (tudi fotografija) v oglasih imajo tri glavne vloge. S simuliranjem izgleda resnične osebe ali predmeta – podob lahko vzbudijo čustven odziv. Služijo lahko kot fotografski dokaz, da se je nek dogodek res zgodil. Lahko ustvarijo korelacijo med prodajano stvarjo in neko drugo sliko, podobo iz spomina. Ta tri izhodišča nam nudijo neomejeno kombinacijo možnosti za oglaševanje (21).
2.2.5 Oglasna fotografija
Poznamo več različnih tipov fotografije: portretna, pokrajinska, dokumentarna, modna, vojna, oglasna, produktna, umetniška, komercialna, ... Oglasna fotografija je tako le en del fotografije katere glavni namen je prodaja nekega izdelka oziroma storitve in lahko vsebuje različne tipe fotografije za dosego namena (22).
Oglasna fotografija pove zgodbo, ustvarja občutke in čustvene odzive. Predstavlja člen v oglaševalski kampanji. Po navadi oglaševalsko kampanjo osnuje oglaševalska agencija v
- 11 - sodelovanju s stranko. Ko je izbrana glavna ideja in zgodba kampanje, agencija izbere primernega fotografa, ki bo stilno ustrezal kampanji. Koncepte in ideje kampanje dobra oglasna fotografija dvigne na višji nivo, saj lahko povedo celotno zgodbo brez uporabe teksta in omejitve na poznavanje jezika (24).
Oglasna fotografija je vsaka fotografija, ki se uporablja za prodajo izdelkov in storitev. V takšnem smislu lahko o oglasni fotografiji govorimo tudi kot o komercialni fotografiji. V tem kontekstu govorimo o fotografiji kot kataloški fotografiji, kjer se fotografira največkrat na
»neskončnem« ozadju, ustvarjalni koncepti pa so zavoljo čim boljše realne reprezentativnosti izdelkov pridušeni. Na drugi strani imamo popolne kreativne ekstreme, kjer je kreativnost glavno vodilo oglaševanja. Komercialna fotografija v fotografiji sicer ne spada pod kreativno ali umetniško, saj je njen glavni namen predstaviti produkt v najboljši »luči« (dobesedno in metaforično), predstaviti kvalitete izdelka in druge razloge, zakaj je izdelek dober. Vsekakor pa lahko komercialno fotografijo neposredno vključimo v kategorijo oglasne fotografije (23).
2.2.6 Oglaševalska kampanja
Oglaševalska kampanja sestoji iz serije večih oglasnih sporočil z isto idejo oziroma sporočilom. Glavna tema kampanje je vseprisotna skozi kampanjo in je osrednje sporočilo. Po temi je oblikovan motiv, katerega se uporablja skozi individualne oglase te kampanje (25). V osnovi gre za specifično oblikovano strategijo, ki se poslužuje uporabe različnih medijev oglaševanja za dosego željenih rezultatov (26). Za uspešnost oglaševalskih kampanj se uporabljajo specifične meritve, na podlagi katerih se potem kampanjo ovrednoti, ali je bila uspešna ali ne.
Čeprav se diplomska naloga osredotoča na fotografijo v oglaševanju, je treba razumeti, da v veliki večini oglaševalska kampanja ni omejena samo na fotografije, temveč se poslužuje več različnih nosilcev oglasnega sporočila. Fotografije igrajo vlogo privabljanja in vzbujanja pozornosti in so samo del sestavljanke oglaševalske kampanje.
Ko govorimo o fotografski kampanji, govorimo o delu oglaševalske kampanje. Oglaševalsko kampanjo v večini pripravljajo oglaševalske agencije. Agencije skupaj z naročnikom določajo glavno sporočilo kampanje in temu prilagodijo stil. Na podlagi sporočila in stila, ki so si ga zamislili, se izbere željen stil potrebnih fotografij in fotografa. V nadaljevanju bodo predstavljeni mojstri oglasne fotografije (20).
- 12 - 3 EKSPERIMENTALNI DEL
V eksperimentalnem delu so najprej predstavljeni primeri dobre prakse treh fotografskih mojstrov. Iz analize fotografij so izbrane skupne točke in izdelane iztočnice, ki omogočajo izboljšanje fotografij po vzoru fotografskih mojstrov. V zadnjem poglavju eksperimentalnega dela smo s pomočjo pridobljenih iztočnic izdelali nove oglasne fotografije.
3.1 METODE DELA PRI PRIRAVI NA FOTOGRAFIRANJE
V praktičnem delu diplomske naloge so bile za ustvarjanje nove, izboljšane kampanjske fotografije uporabljene naslednje metode:
- analiza fotografij dobre prakse, - primerjava vseh analiziranih del,
- načrtovanje lastne kampanjske fotografije, - fotografiranje lastnih kampanjskih fotografij, - postprodukcija fotografij in
- oblikovanje oglasa.
3.2 FOTOGRAFSKA OPREMA IN OSTALI PRIPOMOČKI
Pri eksperimentalnem delu diplomske naloge smo uporabili Nikon D750 z objektivom Distagon 50 mm f/4 z adapterjem Hasselblad-Nikon. Uporabili smo tudi studijske luči proizvajalcev Profoto in Elinchrome s svetlobnimi modifikatorji. V nadaljevanju smo surove (RAW) fotografije obdelali s pomočjo programov Adobe Lightroom in Adobe Photoshop 2021.
3.3 PRIMERI DOBRE PRAKSE FOTOGRAFSKIH MOJSTROV
V tem poglavju predstavljamo tri fotografe, ki so se skozi delo izkazali kot vrhunski. Izbrani so bili zaradi specifičnih karakteristik, ki jih vključujejo v delo. Irving Penn je bil znan po preciznosti in izrednemu posvečanju detajlom. Vsi elementi na njegovih fotografijah so namensko umeščeni in dopolnjujejo zgodbo, ki jo fotografija govori, ali kot samostojna fotografija ali pa kot fotografija umeščena v oglaševalsko kampanjo. Oliviero Toscani je izbran zaradi njegovega pripovedništva, ki ga je čutiti v njegovem delu. Njegovo delo govori zgodbo z namenom spremeniti svet na bolje, oziroma vzpodbuditi ljudi k premisleku o normah in
- 13 - vrednotah družbe. Zadnji bo predstavljen Helmut Newton kot mojster črno-belih kontrastnih fotografij .
Vsak fotograf je v diplomsko nalogo vključen z namenom, da se iz njegovega dela vzame iztočnice, na katere se lahko pri fotografiranju zanesemo.
3.3.1 Irving Penn
Irving Penn je bil eden izmed vrhunskih fotografov prejšnjega stoletja, znan po izvrstnih fotografijah. Bil je tudi izvrsten razvijalec fotografij. Fotografije se je že v času, ko je bila fotografija primarno komunikacijsko orodje, loteval kreativno in ustvarjalno, tako v profesionalnem delu kot tudi v osebnem življenju (27). Znan je bil po fotografijah, na katerih so bili subjekti predstavljeni z visoko stopnjo čistosti in jasnosti ter po uporabi minimalističnih prvin v kompozicijah. Značilen slog Irvinga je vodil v njegovo splošno prepoznavnost. Največ prepoznavnosti mu je prinesla kariera pri reviji Vogue, za katero je posnel približno 150 naslovnih fotografij skozi obdobje 50-ih let. Pri reviji Vogue je začel kot oblikovalec naslovnic, po nasvetu Libermana se je lotil fotografiranja, kar je rezultiralo v izvrstnih oglasnih fotografijah (28).
Irving Penn je v oglaševanju začel pri reviji Vogue pri različnih projektih na področju modne, produktne, portretne in popotniške fotografije. Za oglasne produktne fotografije je leta 1951
Irving Penn je v oglaševanju začel pri reviji Vogue pri različnih projektih na področju modne, produktne, portretne in popotniške fotografije. Za oglasne produktne fotografije je leta 1951