Glive uvrščamo med evkarionte; njihovo telo je zgrajeno iz hif, ki tvorijo micelije. So heterotrofni organizmi, saj niso sposobne same proizvajati hranilnih snovi (Novak in Devetak, 1999). Glive so tudi razkrojevalci, saj razgrajujejo odmrla živa bitja in njihove ostanke (Strgar, 2003). Glive so velikanska in pomembna komponenta biosfere.
Medtem, ko je opisanih 100 000 vrst, jih obstaja 1,5 milijona. Nekatere so striktno enocelične, a večina jih ima kompleksna večcelična telesa. Najdemo jih v vseh možnih habitatih (Urry, 2016).
Skupne značilnosti gliv in večine rastlin, so pritrjenost na podlago, celična stena in razmnoževanje s trosi. Vendar struktura, kot je celična stena gliv, ni kemijsko enaka celični steni rastlin. Pri glivah celična stena vsebuje hitin, pri rastlinah pa je celična stena iz celuloze (Urry in sod., 2016).
15 2.4.1. Prehranjevanje gliv
Glive so heterotrofi, vendar se ne prehranjujejo kot živali, temveč hrano absorbirajo iz okolja. To storijo z encimi, ki snovi razgradijo v manjše, preprostejše, ki jih potem lahko absorbirajo skozi celice. Hrano absorbirajo z mrež vlaken pod zemljo, ki jim rečemo hife. Celične stene so okrepljene s hitinom (fleksibilen polisaharid), ki izboljša absorpcijo in preprečuje, da bi celice počile ob polnjenju z vodo (Urry idr., 2016).
Prehranjujejo se z odmrlimi organskimi snovmi, zato so gniloživke (saprofiti). Lahko pa tudi izkoriščajo snovi celic drugih živih bitij in jih imenujemo zajedavci (paraziti) (Urry in sod., 2016).
2.4.2. Vrste gliv
Med prave glive prištevamo plesnivke, zaprtotrosnice in prostotrosnice. Prave glive so redko enocelične. Med njimi so najpreprosteje grajene plesnivke. Nekatere živijo v vodi, kopenske pa poznamo kot krušne plesni, ki se razvijejo kot siva prevleka na kruhu. K zaprtotrosnicam uvrščamo plesnobine, ki so za človeka koristne, saj dajejo značilen okus plesnivim sirom, iz njih pa so tudi izolirali antibiotik penicilin (Novak in Devetak, 1999). Za zaprtotrosnice je značilen sporangij (imenovan ask), znotraj katerega se z mejotsko delitvijo razvijejo neobičkane askospore. Zaprtotrosnice delimo glede na to, ali tvorijo plodišča, in če jih, kakšna ta plodišča so (Podobnik, 1995).
Prostotrosnice delimo na tri skupine, in sicer na sneti, rje in gobe. Sneti in rje so zajedavci na kulturnih in drugih rastlinah. Gobe imajo majhno hranilno vrednost, vendar so zaradi izrazitega vonja in okusa priljubljen dodatek k hrani (Novak in Devetak, 1999).
Najbolj znane glive so gobe (slika 1). Nekatere so užitne, druge pa so za ljudi strupene.
Z gobami se hranijo tudi žuželke in druge živali (Strgar, 2003). Glive se hranijo z odmrlimi ali s predelanimi rastlinami in z živalmi ter lahko živijo tam, kjer je svetlobe malo ali pa celo nič. Zelo pomembne so v naravi, ker sodelujejo pri razkroju mrtvih organizmov. Te razkrajajo v druge, preprostejše snovi, ki jih nato skupaj z vodo znova vsrkajo rastline (Krnel idr., 2002).
Slika 1: Zgradba gobe (Avtor: Iztok Tomažič)
16
V borovem gozdu v Švici rastejo rdečkaste gobe iz rodu Russula. So samo nadzemni del nitaste mreže pod površjem. Med rastjo ta nitasta vlakna (hife) absorbirajo anorganske snovi, ki jih potem prenesejo na korenine dreves. Drevesa pa v zameno oskrbijo glive s sladkorji, ki nastanejo med fotosintezo (slika 2). Leta 2016 je bila narejena študija, ki dokazuje, da hife lahko prenašajo sladkorje med drevesi različnih vrst. Posledično lahko sladkorji, ki jih sintetizira eno drevo, oskrbujejo tudi druga drevesa (Urry idr., 2016).
Slika 2: Sožitje med glivo in rastlino - mikoriza (Avtor: Iztok Tomažič)
2.4.3. Spolno in nespolno razmnoževanje gliv
Glive se razširjajo s trosi, ki se raznašajo z vetrom ali z vodo. Če trosi pristanejo v vlažnem območju s hrano, vzkalijo (Urry idr., 2016).
Spolno razmnoževanje gliv
Jedra hif in trosov večine gliv so haploidna, čeprav imajo mnoge vrste prehodne diploidne faze med spolnimi cikli. Spolna reprodukcija se običajno začne, ko hife dveh micelijev sprostijo feromone, molekule s spolnimi signali. Ko se hife srečajo, se zlijejo.
Pri vrstah s takim testom kompatibilnosti ta proces pripomore h genetski raznolikosti s preprečevanjem zlitja hif z identičnim micelijem. Združitvi citoplazem starševskih micelijev rečemo plazmogamija. Pri večini gliv se haploidna jedra prispevana od vsake starševske glive ne zlijejo takoj. Obstajajo ločeno v zlitem miceliju in ohranjajo genetsko različnost. Tak micelij je heterokarionski. Če gre za dve jedri, je micelij
17
dikarionski. Čez nekaj ur, dni ali pri nekaterih glivah celo stoletij, pride do naslednje stopnje spolnega razmnoževanja – kariogamiji. Haploidna jedra se zlijejo v diploidne celice. Tvorijo se zigote in druge prehodne strukture. Pri večini gliv je to edina diploidna faza. Mejoza povrne haploidno stanje in vodi do genetsko različnih trosov. To je ključni korak spolnega razmnoževanja, zato tem trosom rečemo spolni trosi. Kariogamija in mejoza sta ključni za genetske različice, predpogoj za naravno selekcijo.
Heterokarionsko stanje ponuja tudi prednosti diploidnosti, saj en haploidni genom lahko kompenzira za škodljive mutacije drugega (Urry idr., 2016).
Nespolno razmnoževanje gliv
Približno 20 000 vrst gliv se razmnožuje le nespolno. Nespolni procesi se močno razlikujejo med različnimi vrstami gliv. Večina se jih razmnožuje z rastjo vlaknastih hif, ki producirajo haploidne trose z mitozo. Takim vrstam neuradno rečemo plesni, če tvorijo viden micelij. Plesni običajno rastejo zelo hitro in pridelajo ogromno trosov nespolno, kar omogoča glivam kolonizacijo novih virov hrane. Take vrste se pogosto razmnožujejo tudi spolno, če uspejo najti člana njihove vrste drugačnega paritvenega tipa (Urry idr., 2016).
2.4.4. Glive kot dejavniki pri kroženju hranilnih snovi, ekoloških interakcijah in človeški dobrobiti
Razkrojevalci
Glive so dobro prilagojene kot razkrojevalci organskih snovi, npr. celuloze in lignina v celičnih stenah rastlin. Pravzaprav so vsi substrati, ki vsebujejo ogljik – celo gorivo in barva za steno – lahko razgrajeni s strani nekaterih gliv. Enako velja za bakterije. Kot rezultat tega so glive in bakterije primarno odgovorne za oskrbovanje ekosistemov z anorganskimi hranili nujno potrebnimi za rast rastlin. Brez teh razkrojev bi ogljik, dušik in drugi elementi ostali vezani v organskih snoveh. Tako bi ti elementi ostali vezani v prsteh in rastline ter živali ne bi mogle obstajati. Življenje kot ga poznamo bi izumrlo (Urry idr., 2016).
Simbionti
Z rastlinami, algami, cianobakterijami in živalmi. Absorbirajo hranilne snovi iz organizma gostitelja, ampak se oddolžijo z dejanji, ki koristijo gostitelju. Nekatere se skrivajo kot simbiotski endofiti v listih ali drugih delih rastlin brez povzročanja škode.
Izboljšujejo nekatere trave in druge neolesenele rastline s proizvodnjo toksinov, ki odganjajo škodljivce ali izboljšujejo odpornost na vročino, sušo in težke kovine. Živalim pomagajo pri razgradnji snovi v prebavnih procesih. Med rastjo glive razvijejo specializirane napihnjene konice na hifah, ki so bogate s proteini in ogljikovimi hidrati.
Mravlje na primer se lahko z njimi hranijo. Poleg tega, da glive snovi razgradijo, jih tudi razstrupijo. Zato posebne vrste mravelj gojijo lastne kolonije takih gliv in z njimi živijo v sožitju. Lišaji so simbiotski spoj fotosintetskih mikroorganizmov in gliv, v katerih so
18
milijoni fotosintetskih celic naseljeni v hife. Lišaji rastejo na površju skal, hlodov, dreves in streh v najrazličnejših oblikah. Fotosintetski partnerji so nitaste zelene alge ali cianobakterije. Gliva običajno lišaju zagotavlja obliko in strukturo, njene hife pa predstavljajo večinsko maso. Celice alg okupirajo notranjost lišaja (Urry idr., 2016).
Paraziti
V tem primeru glive gostitelju ne vračajo nič v zameno. Takih gliv je približno 30 %, večina pa jih zajeda rastline. Nekatere glive, ki napadajo pridelke, proizvajajo človeku toksične snovi. Približno 500 gliv znano zajeda živali. Splošni izraz za zajedanje živali in človeka je mikoza. Ta lahko povzroči hujša obolenja (Urry idr., 2016).
Praktična uporaba
Škodljive plati gliv ne smejo zasenčiti njihovih koristi. Odvisni smo od njihovih razkrojevalnih in reciklažnih lastnosti. Poleg tega gobe niso edine pomembne kot vir hrane za človeka. Za zorenje nekaterih sirov so namreč pomembne tudi druge glive.
Arome nekaterih gliv (npr. tartufov) posnemajo feromone nekaterih sesalcev. Mnogi evropski tartufi posnemajo feromone samcev prašičev, kar je tudi razlog za uporabo samic prašičev za iskanje te vrste gliv. Ljudje uporabljamo kvasovke za proizvodnjo alkoholnih pijač in kruha že tisočletja. V anaerobnih okoliščinah kvasovke namreč fermentirajo sladkorje in proizvajajo ogljikov dioksid, ki je odgovoren za vzhajanje testa. Nekatere glive proizvajajo antibiotike, ki so učinkoviti pri zdravljenju bakterijskih obolenj. Tak je na primer penicilin. Uporabljajo se v zdravilih, ki znižujejo tudi holesterol, visok krvni tlak, podpirajo imunski sistem po presaditvi organov itd. (Urry idr., 2016). S tem odkritjem se je močno zmanjšala smrtnost zaradi nekaterih bolezni, ki jih povzročajo bakterije. Nekatere glive pa povzročajo bolezni ljudi, živali in rastlin.
Sem uvrščamo rje in sneti, ki sta v celoti parazitski skupini in lahko močno zmanjšata pridelek (Podobnik, 1995).