GLUHI IN NAGLUŠNI OTROCI

»Naglušni otrok ima povprečno izgubo sluha na govornem področju na frekvencah 500, 1000, 2000 in 4000 Hz manj kot 110 dB - decibelov, gluhi otrok pa več kot 110 dB. Izguba sluha vpliva na različna področja otrokovega življenja – na sporazumevanje, socializacijo, izobraževanje. V populaciji naglušnih in gluhih otrok se lahko pojavljajo velike individualne razlike. Na govorno- jezikovne in komunikacijske veščine pomembno vplivajo vrsta in stopnja izgube sluha, čas nastanka – prelingvalno ali postlingvalno, ustrezna in zgodnja habilitacija ali rehabilitacija, kognitivne, osebnostne in druge lastnosti.« (Kriteriji …, 2014) Pri vključevanju otroka v vzgojno- izobraževalni program upoštevajo funkcioniranje na področjih, kot so govorno-jezikovne in komunikacijske veščine, kognitivne sposobnosti, socializacijske veščine, čustvena zrelost,

samopodoba, osebnostne in druge lastnosti, ki vplivajo na funkcioniranje otroka. Na slušno in govorno-jezikovno funkcioniranje gluhih otrok pomembno vpliva vstavitev polževega vsadka (kohlearni implantat). Ob pravočasni rehabilitaciji se razvijajo področja poslušanja, govora, jezika. Gluhi in naglušni otroci imajo oviran slušni kanal, kar vodi v težave pri prepoznavanju, razumevanju, obdelavi in uporabi informacij in zahteva sistematično učenje poslušanja, govora in jezika oziroma kontinuirano strokovno pomoč. Poleg razvijanja neverbalne, pisne in ustne komunikacije ta populacija zahteva specifične pristope in pozornost na osebnostni ter socialni razvoj otroka. Gluhi in naglušni otroci usvajajo jezik in govor po vizualni poti, z opazovanjem gibanja govoril ter s pomočjo slušnih pripomočkov po slušni poti. Pri razumevanju si pomagajo tudi s pomočjo branja z ust (odgledovanja) ter s pomočjo naravnih kretenj. Nekateri se zgodaj naučijo slovenskega znakovnega jezika. Velik napredek je prinesla uporaba slovenskega znakovnega jezika v vzgoji in izobraževanju gluhih otrok. V Zavodu za gluhe in naglušne Ljubljana ga uvajajo od leta 1987. V Sloveniji je bil znakovni jezik uzakonjen z Zakonom o uporabi slovenskega znakovnega jezika (2002), v letu 2020 pa so uspešno potekala prizadevanja gluhih intelektualcev ter Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije za vpis slovenskega znakovnega jezika, jezika gluho-slepih ter manjšinskih znakovnih jezikov (madžarskega in italijanskega) v slovensko Ustavo.

V rednih oblikah izobraževanja se več gluhih otrok - uporabnikov slovenskega znakovnega jezika šola s pomočjo tolmača in mobilnega učitelja za dodatno strokovno pomoč – surdopedagoga.

Medtem ko dosegajo dobre rezultate na področju učenja, njihova socializacija ni raziskana. Med gluhimi so velike individualne razlike, zelo velika je tudi razlika med gluhoto in naglušnostjo posameznika.

Vedno pogostejši slušni pripomočki za gluhe so polževi vsadki, pogosto vstavljeni že v prvem ali drugem letu starosti, ki omogočajo zaznavo govora (Hernja idr., 2010). Razvijajo se tudi drugi pripomočki in naprave, kot so brezžični FM sistem, infrardeči sistem in indukcijska zanka, ki pa niso primerni za vse. Gluhi in naglušni se lahko izobražujejo v specializiranih zavodih ali v lokalnem okolju. Vendar v rednih oziroma večinskih vrtcih, šolah in domovih zaposleni nimajo zadostnega znanja in izkušenj za upoštevanje specifičnih potreb gluhih in naglušnih otrok.

Zaradi doseganja čim višje izobrazbe in tudi zaradi specifične socializacije gluhih v njihovi jezikovni in kulturni skupnosti (kjer se nekateri identificirajo kot jezikovna in kulturna manjšina, s poezijo in dramatiko gluhih, mednarodnimi kongresi, mednarodnim znakovnim jezikom itd.), je priporočilo UNESCA (Pravica gluhih do znanja, 1997) za to skupino oseb s posebnimi potrebami, da se izobražujejo v svojem jeziku in skupaj z drugimi uporabniki znakovnega jezika.

Cilj njihove (re)habilitacije je namreč tudi razvijanje socialnih spretnosti, sprejemanje samega sebe, uspešna izbira poklica in ustvarjanje strpnega okolja.

Naglušni otroci so v Kriterijih za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oz. motenj otrok s posebnimi potrebami (2014) poleg podrobnejših opisov opredeljeni kot:

a) »otrok z lažjo izgubo sluha (povprečna izguba v govornem območju od 26 do 40 dB - decibelov),

b) otrok z zmerno izgubo sluha na enem ušesu (povprečna izguba v govornem območju od 41 do 60 dB),

c) otrok s težko izgubo sluha (povprečna izguba v govornem območju od 61 do 90 dB).

Gluhi otroci so opredeljeni kot:

a) otrok z najtežjo izgubo sluha (povprečna izguba v govornem območju od 91 do 110 dB), b) otrok s popolno izgubo sluha – gluhi otrok (povprečna izguba v govornem območju nad

110 dB):

a) otrok z najtežjo izgubo sluha ima obojestransko najtežjo izgubo sluha in je funkcionalno gluh.

Otrok ima slušno zaznavo le s pomočjo slušnega pripomočka. Otrok usvaja govor in jezik primarno po vizualni poti (s kinestetičnem zavedanjem glasov, s pomočjo enoročne abecede, z odgledovanjem z ustnic in s pomočjo slovenskega znakovnega jezika). Govor usvaja močno upočasnjeno in okrnjeno tudi po slušni poti. Glasove sliši zelo popačeno ali jih sploh ne sliši ter težko slušno loči besede med seboj. Posledice se pogosto kažejo v zelo skromnem besedišču.

Pomanjkljivo oblikuje povedi v smiselno celoto, okrnjena je uporaba slovničnih pravil.

Razumevanje besed, povedi in navodil je pogosto šibko. Govor je pogosto težko razumljiv ali nerazumljiv, govorna prozodija je v večini elementov zelo slaba. Pisno sporazumevanje je razumljivejše od govora, vendar ima večinoma težave na vseh ravneh jezika; bogatejše je lahko sporazumevanje v slovenskem znakovnem jeziku. Otrok primerno sliši le z uporabo polževega

vsadka ali z vsadkom v možgansko deblo. Govor in jezik dobro usvoji le, če dovolj zgodaj dobi polžev vsadek ali vsadek v možgansko deblo in ustrezno strokovno pomoč. Govora, jezika in sporazumevanja se tako uči po slušni poti.

b) Otrok s popolno izgubo sluha – gluhi otrok (povprečna izguba v govornem območju nad 110 dB): Otrok ne loči niti dveh jakosti zvoka niti ne dveh frekvenc, ni sposoben slišati ali razumeti govora, tudi če je ojačen. Otrok usvaja govor in jezik izključno s pomočjo kinestetičnega zavedanja glasov, po vizualni poti in s pomočjo slovenskega znakovnega jezika. Govor je pogosto nerazumljiv. Posledice se kažejo v zelo skromnem besedišču verbalnega jezika. Bogatejše pa je lahko sporazumevanje v slovenskem znakovnem jeziku ali v pisni obliki. Otrok sliši le z uporabo polževega vsadka ali z vsadkom v možgansko deblo. Govor in jezik dobro usvoji le, če dovolj zgodaj dobi polžev vsadek ali vsadek v možgansko deblo in ustrezno strokovno pomoč. Govora, jezika in sporazumevanja se tako uči po slušni poti.«

Poleg gluhih in naglušnih otrok, katerih število v ZGNL je v upadanju, se v tem zavodu izobražujejo tudi otroci z govorno-jezikovnimi motnjami (GJM), z avtističnimi motnjami (AM).

Nekaj pa je tudi mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi motnjami (ČVM). Vsi so z odločbami komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami usmerjeni v ZGNL.