2.1.1 PROFIL PROFESIONALNIH KOMPETENC SOCIALNEGA PEDAGOGA
Socialna pedagogika sodi med psihosocialne poklice. Njihov kompetenčni okvir je razpet med teorijo in prakso disciplin, ki se ukvarjajo z dogajanjem v posameznikih in med njimi, v skupinah in med njimi ter med posamezniki/skupinami ter družbenim okoljem (Kobolt in Dekleva, 2006).
Splošno lahko govorimo o dveh dimenzijah v profilu kompetenc socialnih pedagogov. Prva dimenzija zavzema sposobnosti za ravnanje, interveniranje in reflektiranje v različnih situacijah in kontekstih. Druga dimenzija pa se nanaša na kompetence, ki izhajajo iz same profesije.
Profesionalna kompetenca je v bistvu neki potencial za ravnanje, ki je v skladu z določeno nalogo, situacijo ali kontekstom v socialnopedagoškem delu. Ta profesionalna kompetenca vključuje znanje, intelektualne, praktične in socialne sposobnosti, odnose ter motivacijo (AIEJI, 2005).
Kompetence socialnih pedagogov lahko razdelimo na devet glavnih skupin (AIEJI, 2006, v: Grill, 2015):
Kompetence interveniranja – neposredno ravnanje v konkretni situaciji v skladu s potrebami in željami uporabnika, ki temelji na strokovnjakovem teoretičnem in praktičnem znanju. Socialni pedagog mora znati ravnati pod pritiskom in v hipu.
Sposobnost evalvacije/vrednotenja – socialni pedagog načrtuje, organizira in vrednoti ravnanja za prihodnje intervencije, prav tako v skladu s teoretičnim in praktičnim znanjem. Sposoben mora biti oceniti povezavo med namero, ravnanjem in rezultatom.
Kompetence refleksije – socialni pedagog bi moral sam in s sodelavci reflektirati pojave in probleme z namenom skupnega strokovnega razumevanja težav ter razvoja stroke.
Sposobnosti vzpostavljanja delovnega odnosa – sposobnost ustvarjanja odnosa med strokovnjakom in uporabnikom, v katerem ima socialni pedagog vodilno vlogo. Te sposobnosti so za socialnopedagoško delo ključnega pomena.
Socialne in komunikacijske kompetence – delo socialnega pedagoga vedno poteka v odnosu z drugim (uporabnikom, strokovnjakom), zato so socialne in komunikacijske kompetence za delo nujne.
Organizacijske sposobnosti – ključne so za načrtovanje in pripravo socialnopedagoških ravnanj in aktivnosti, ki temeljijo na delovnem odnosu za doseg dogovorjenega cilja.
Sistemske kompetence oz. sposobnost delovanja v skupnosti – v pogojih, ki jih ustvarja družba (nenehne spremembe, socialne potrebe itd.). Gre za delo v skupnosti, sodelovanje s političnimi predstavniki, z uporabniki, starši, sorodniki in z drugimi strokovnjaki.
Sposobnosti osebnega in profesionalnega razvoja ter razvoja stroke – vseživljenjsko učenje, spoznavanje novih praktičnih pristopov ter iskanje novih strategij za ravnanje.
Kompetence, ki izhajajo iz strokovne prakse – teoretično znanje, metode, poznavanje zakonov, etičnih in moralnih načel stroke, razumevanje različnih kultur, razumevanje samega sebe ter posebni talenti in kompetence.
Prve tri kompetence spadajo med temeljne kompetence socialnopedagoškega dela, ostale kompetence pa spadajo med osrednje (AIEJI, 2005).
Žižak (1997) je navajala tri izvore socialne kompetentnosti: znanje, veščine in osebnost. Znanje vključuje vsa znanja o uporabnikih ter vsa druga znanja, ki podpirajo strokovne oblike ravnanja in olajšujejo procese odločanja. Veščine zajemajo specifične kognitivne, medosebne, socialne in motorične sposobnosti, ki opredeljujejo socialno identiteto. Osebnost pa vključuje vse ostale osebne potenciale, npr. življenjske izkušnje, posebne talente, ki jih strokovnjak vključuje v udejanjanje svoje profesionalne vloge (Žižak, 1997).
Učitelji pogosto navajajo pomanjkanje kompetenc za delo z otroki s čustvenimi in vedenjskimi težavami. V okviru študijskih programov za izpopolnjevanje izobrazbe (IZP programi) (Ponudba programov …, 2020), lahko zainteresirani poleg kompetenc, ki so jih pridobili v času študija,
pridobijo še osnovna teoretična in praktična znanja na področju učnih težav, primanjkljajev na posameznih področjih učenja ter čustvenih in vedenjskih težav (ČVT) otrok in mladostnikov v različnih vzgojno-izobraževalnih ustanovah, kar je objavljeno v ponudbi Kataloga »KATIS« pod ''Izvajanje specialno-pedagoške in socialno-pedagoške pomoči otrokom in mladostnikom s primanjkljaji na posameznih področjih učenja ter s čustvenimi in vedenjskimi težavami''.
2.1.2 PROFESIONALNA IDENTITETA SOCIALNIH PEDAGOGOV
Žižak (1997) je ugotavljala, da je opredelitev profesionalne identitete socialnih pedagogov skozi čas oteževalo stalno razvijanje stroke, ker gre za mlado disciplino, ki je širila polje svojega dela.
Po njenem mnenju je k temu prispevalo tudi dejstvo, da v začetku devetdesetih let 20. stoletja še ni bilo veliko strokovnih virov na to temo (Žižak, 1997). Ne glede na dilemo in težave definiranja profesionalne identitete socialnih pedagogov pa se njihova profesionalna identiteta prav tako oblikuje po splošnih zakonitostih oblikovanja katerekoli profesionalne identitete v procesu poklicne socializacije. Da bi socialni pedagogi uspešno zgradili svojo profesionalno identiteto, se morajo identificirati s ključnimi elementi, ki so značilni za delo na področju socialne pedagogike (Poljak, 2003).
Poljak (2003) ločuje med poklicno in med profesionalno identiteto. Pravi, da se z začetkom poklicne poti oblikuje poklicna identiteta, ki kasneje preraste v profesionalno. Profesionalna identiteta po njegovem pomeni identifikacijo strokovnjaka s strokovnostjo v njegovem poklicu.
Torej se posameznik najprej identificira kot socialni pedagog in šele nato kot strokovnjak na socialnopedagoškem področju (Poljak, 2003).
Oblikovanje profesionalne identitete socialnih pedagogov ne vključuje samo identifikacije s ključnimi elementi socialne pedagogike (uporabniki, sodelavci, etika dela …), temveč se v profesionalno identiteto vključijo tudi osebnostne lastnosti posameznika, njegovo kritično razmišljanje in vnašanje njegovih moralnih prepričanj v profesionalno polje, zato je pogosto na preizkušnji njegova osebnost. Iz tega je razvidno, da gre pri oblikovanju profesionalne identitete socialnih pedagogov za povezavo med osebnim in strokovnim področjem posameznika, kar od njega zahteva največjo mero kritičnosti pri delu, ki jo zmore. Pri tem sta ključnega pomena refleksija in ozaveščanje lastnega strokovnega dela (Poljak, 2003).