GOVOR

L. Marjanovič Umek (1990. str. 11) med številnimi definicijami, kaj je govor, povzema dve po različnih avtorjih:

1. »Govor je sestavljena sposobnost ali skupek sposobnosti filozofsko-psihološke narave, ki so funkcionalno organizirane, da bi prinašale sporočila.« (Titone v Marjanovič Umek, 1990).

2. »Govor je oblika človekovega naučenega vedenja, ki rabi lastnemu izražanju in komuniciranju. Govor je pomemben dejavnik v razvoju osebnosti in njegovi socializaciji.«

(Vasić, 1980).

V priročniku za vzgojitelje »Govor u predšolskoj ustanovi« (1987) so francoski avtorji P. Brunet, M. Page, R. Joly definirali govor takole: »Govor je mentalna sposobnost, ki človeku

omogoča, da v komunikaciji uporablja organizirane simbolne sisteme, kot je jezik.«

Govor je ena od oblik simbolnega izražanja, ki človeka popolnoma razlikuje od drugih živalskih bitij. Je oblika izražanja, ki človeka določa kot bitje, ki misli, si predstavlja, razume druge osebe, predvideva, vzpostavlja socialne odnose … Govor se kot zapleten spoznavni proces najbolj intenzivno razvija tako z vidika količine kot kakovosti, prav v razvojnih obdobjih dojenčka, malčka in zgodnjega otroštva ter približno do zaključka predšolskega obdobja doseže razvojno raven, ki otroku omogoča jezikovno sporazumevanje na način, da ga druge osebe razumejo in da on razume različna sporočila drugih oseb, npr. posredovanje čustvenih stanj, socialnih odnosov, informacij, misli ipd. (Marjanovič Umek, 2011, str. 73).

2.1 FAZE GOVORNEGA RAZVOJA

Govor je kompleksen psihološki proces, ki se razvija na podlagi bioloških in psiholoških faktorjev ter tudi socialnega okolja. Ljudem je razvoj govora pri otrocih skoraj samoumeven, a je to prepričanje zmotno. Da ni tako, se lahko prepričamo ob otrocih, ki imajo težave s sluhom, pri govorno motenih otrocih s težjo patologijo, kjer gre za okvaro živčnega sistema, poškodovana središča ali živčne zveze med njimi. Govor in jezikovno znanje nam torej nista dana, ampak si ju moramo prisvojiti po naravni poti, če so težave, pa z dolgotrajnim procesom (Žnidarič, 1993, str. 39).

D. Žnidarič (1993, str. 39) navaja, da za pravilen govorni razvoj nujno potrebujemo:

1. Zdrav živčni sistem z intaktnimi govornimi središči in živčnimi zvezami med njimi, ki nadzorujejo in usklajujejo delovanje govoril.

2. Pravilno in dobro razvite psihične funkcije (pozornost, zaznavanje, mišljenje, pomnjenje s slušnim spominom).

3. Razvita čutila.

4. Zdrava govorila.

5. Pravilen in zgleden govor otrokovega okolja.

Torej na razvoj govora vplivajo različni dejavniki, delimo jih na dve skupini: notranje, psihološke in fiziološke ter zunanje, socialne in sociološke. Med notranje dejavnike uvrščamo

prirojene predispozicije za razvoj govora, zdravstveno stanje, motivacijo ter čustveno stanje.

Zelo pomembno vlogo pa imajo tudi zunanji dejavniki. Nekateri lahko posledično vplivajo tudi na nekatere notranje. Med zunanje dejavnike štejemo socialni položaj družine, izobrazbeno strukturo staršev ter širše družbeno okolje. Veliko vlogo ima pri tem tudi vrtec, ki otroku pri razvoju govora lahko omogoči še druge možnosti širjenja izkušenj (Kranjc, 1999, str. 20).

2.1.1 PRE DJE ZI KO VNI GO VOR AL I PRE DGO VORNA STO PNJA

Predgovor imenujemo vse oblike glasovnega sporazumevanja, s katerim otrok okolici sporoča svoje potrebe in želje, preden usvoji dejanski jezik. Prva oblika takšnega sporazumevanja je jok. Jok različne jakosti, vzorcev in višine sporoča različne telesne potrebe. Prvi jok ali primarni krik takoj po rojstvu je znak, da so govorni organi že v takem stanju, da lahko proizvajajo glasove (Nemec in Krajnc, 2011, str. 96).

Ob rojstvu in v prvih mesecih življenja ima otrok sposobnost vokalizacije, ki se odraža predvsem z jokom, nekaj kratkih glasov, kot so gruljenje, pri tem gre za izolirane samoglasnike (npr. aaaah) ter tudi cviljenje, cmokanje in vzdihe. Ločujemo različne načine jokanja, s katerim dojenčki izražajo svoje potrebe. Ko dojenček izraža lakoto je jok podaljšan in postaja vse močnejši. Ko pa dojenček izraža jezo in bolečino, je jok kratkotrajen, oster in močan (Marjanovič Umek, 2011, str. 73).

Okoli šestega meseca starosti nastopi bebljanje ali čebljanje. Pri tem gre za povezovanje glasov in ponavljanje zlogov, kombinacijo samoglasnikov in soglasnikov, ki pa za otroka še nimajo pomena, npr. da-da-da-da ali pa ma-ma-ma-ma, za kar starši pogosto mislijo, da je prva beseda.

Takšnemu govoru rečemo tudi papagajski govor, saj otrok samo posnema glasove odraslih, ki imajo za odraslega dejansko pomen, za otroke pa še ne (Nemec in Krajnc, 2011, str. 97). Izreka zlogov izzove pri malčku ugodne kinestetične dražljaje, ki so pobuda za večkratno ponavljanje.

S tem nastanejo samogovori iz vrste zlogov, ki se izmenjujejo v ritmu in melodiji, pri tem pa otrok zelo uživa. S tem se nauči uporabljati ustrezne mišice in mišične skupine, sčasoma in ponavljanjem pa postanejo glasovi bolj razumljivi in podobni pravim glasovom. besede, ki pri tem nastanejo, po smislu niso besede, saj nastanejo nehote in niso vezane na določen predmete ali situacije (Žnidarič, 1993, str. 41).

Otroci morajo biti sposobni zaznavati razlike med glasovi ter govor razdeliti na stavke, besede in zloge, da se lahko naučijo jezika. Proces razlikovanja med glasovi se delno začne že v predrojstvenem obdobju, ko otroci poslušajo mamin glas. Do približno šestega meseca se otroci naučijo prepoznavati glasove maternega jezika. Otroci že v prvih mesecih ločijo zvok svojega imena ter najpogostejše besede, kot so ja, ne, mama ipd., kot pa zvoke drugih besed (Nemec in Krajnc, 2011, str. 98). Otroci glasove jezika razumejo mnogo prej, kot pa so jih zmožni pravilno izgovoriti. V povprečju otrok razume 50 besed, še preden jih je sposoben izgovoriti 10 (Goswami, 2008 v Nemec in Krajnc, 2011, str. 98). Za otrokov govorni razvoj je zelo pomembno zrcaljenje, kar pomeni, da starši ponavljajo otrokove besede. Na ta način otroci prejmejo pozitivno povratno informacijo in spodbudno vplivajo na govorni razvoj otroka.

Določene kretnje pri otrocih nadomeščajo besede. Te osnovne kretnje otroci uporabljajo predvsem v prvem letu, npr. prikima za da in odkima za ne, pomaha v slovo in podobno.

Predvsem je pomembno, da se odrasli na otrokove geste, ko nam nekaj sporoča, tudi odzovemo (Nemec in Krajnc, 2011, str. 99).

2.1.2 JEZI KOVNI GOVO R AL I STO PNJA PRAVE GA GO VO RA

Večina otrok izgovori prvo besedo nekje v starosti od dvanajst do dvajset mesecev. Prva beseda je skupina glasov, ki jih otrok izgovarja in ima dejanski pomen. Trije kriteriji določajo, kaj je prva beseda. Prva beseda je, ko otrok rabi besedo spontano, ko otrok uporablja besedo konstantno za isti predmet, osebo ali dejavnost ter ko besedo prepozna tudi odrasla oseba, ki z otrokom komunicira. V obdobju, ko besednjak otroka obsega nekje od 0 do 10 besed, težko govorimo o besedah, ki so značilne za odraslega ampak gre za besede, ki najpogosteje posnemajo oglašanje živali (npr. ga ga) in predmetov (npr. brrrr), te besede pa so najbolj razumljive ljudem, ki so najpogosteje skupaj z otrokom (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006, str. 18). V obdobju malčka otrokov razvoj govora izredno hitro napreduje. V tem obdobju se lahko besednjak poveča tudi za nekaj besed dnevno (Marjanovič Umek, 2011, str. 75).

Otrok do približno enega leta in pol uporablja enobesedne stavke. Med letom in pol ter dvema letoma starosti pa pride do eksplozije poimenovanj. Besednjak se zelo hitro širi, tako se s približno 50 besed poveča na 400 besed, seveda pa pri tem prihaja tudi do individualnih razlik med otroki (Nemec in Kranjc, 2011, str. 100).

Velik premik v otrokovem govoru se zgodi približno med 18. in 20 mesecem starosti, ko začne otrok združevati dve besedi, lahko z njima izrazi določeno misel (npr. mama … piškot). Otrok opisuje določeno celovito situacijo z dvema besedama tako, da ju poveže v besedno zvezo, takšne besedne zveze pa še niso povezane v strukturno enoto. Poleg tega še vedno uporablja enobesedne izjave (Marjanovič Umek idr., 2006, str. 24).

Otrok v obdobju oblikovanja dvobesednih izjav uporablja t. i. telegrafski govor, za katerega je značilno, da je v izjavi vključenih le nekaj polnopomenskih besed, besedni red pa je podoben tistemu, ki ga otrok sliši v govoru odraslega. S temi enostavnimi izjavami otrok oblikuje predvsem prošnje. Namesto dvigovanja rok proti mami tedaj reče: »Mami dvigni!« (Marjanovič Umek idr., 2006, str. 24).

V drugem in tretjem letu starosti otroci vedno bolj obvladajo skladnjo, pravila sestavljanja stavkov. Vedno volj pa se zavedajo sporočilne vloge stavkov ter tega, da jih morajo poslušalci razumeti. Do tretjega leta otroci že v večini govorijo tekoče, bolj zapleteno ter dalj časa. Pri govoru že uporabljajo veznike, glagole, pomožne glagole, oblikujejo vprašalne in nikalne stavke. Vendar je še vse sestavljeno bolj enostavno. Nikalne stavke oblikujejo tako, da pred trdilni stavek dodajo nikalnico (npr. »Ne ajat, mami«).

Od tretjega do četrtega leta starosti otroci že uporabljajo dvojino, množino, izražajo svojino, uporabljajo osebne zaimke, preteklik, uporabljajo prispodobe, vedo, da se lahko dve besedi nanašata na isti predmet, da lahko isti predmet opišemo z različnimi pridevniki ipd. (Nemec in Kranjc, 2011, str. 100).

Otrok pri tej starosti pogosto govori sam s seboj, z živalmi, igračami ipd. To je faza glasnega mišljenja, ki postopoma doseže stopnjo notranjega govora. Pri predšolskem otroku je govorni tempo bolj počasen, kot govorni tempo odraslega, a pri tem je zelo pomembno, da ga mirno in potrpežljivo poslušamo (Žnidarič, 1993, str. 27).

Pri približno treh letih povprečen otrok uporablja od 900 do 1000 različnih besed, do nekje šestega leta pa število uporabljenih besed doseže 2600. Od tu dalje ima zelo pomembno vlogo na povečevanje besednega zaklada prav poučevanje, tako formalno kot neformalno. Povprečen mladostnik pri starosti od 16 do 18 let pozna približno 80.000 besed.

Med četrtim in petim letom otroci v stavke vključujejo že vedno več besed, stavki pa so trdilni, vprašalni, nikalni in tudi velelni. Uporabljati so sposobni že zložene stavke (npr. »Jem, ker sem lačen«). Ko pa pripovedujejo o nekem dogodku zlagajo zelo dolge stavke (npr. »… in potem …

in potem …«). Včasih imajo otroci še težave z razumevanjem zloženih stavkov, kot so na primer ukazi z več koraki, ti lahko razumejo napačno in si jih razlagajo po svoje.

Med petim in sedmim letom starosti otrokov govor postaja vedno bolj podoben odraslemu.

Stavki so daljši in bolj kompleksni. Otroci uporabljajo veliko novih besed za opisovanje čustev in miselnih procesov. Pri tem že obvladajo vse besedne vrste, uporabljajo veznike, predloge, členke in zložene stavke (Nemec in Kranjc, 2011, str. 102).