SOCIALNE ZVRSTI SLOVENSKEGA JEZIKA

Besedni jezik, ki ga govori večina prebivalcev Republike Slovenije, je slovenski jezik ali slovenščina (Križaj Ortar idr., 2008, str. 13). Po številu ljudi, ki ga govorijo, je med slovanskimi jeziki zagotovo najmanjši, saj ga za medsebojno sporazumevanje uporablja le dobra dva milijona Slovencev, a je v narečnem pogledu najbolj razčlenjen med njimi (Logar, 1993, str.

5). Ko rečemo, da nekdo govori slovensko, s tem povemo, da govori poseben, samosvoj jezik, ki ga lahko ločimo od drugih, npr. od hrvaškega, angleškega, italijanskega itn. Pri tem je popolnoma vseeno ali govori ali piše, saj pod izraz slovenski jezik spadajo prav vse oblike tega jezika: knjižno, narečno, pogovorno, strokovno, umetnostno itn. Izraz slovenski jezik je le pojem oziroma nadpomenka, saj različne oblike slovenskega jezika imenujemo zvrsti (Toporišič, 2000, str. 13). Prav vsak jezik je rezultat številnih zunanjih dejavnikov in zapletenega zgodovinskega razvoja. Je funkcija celotne materialne in duhovne zgodovine družbe, ki ga uporablja za svoje sporazumevanje (Logar, 1993, str. 15). Prebivalci Slovenije sicer živimo v isti državi, na istem zemljepisnem ozemlju, z isto družbeno ureditvijo, vendar v različnih pokrajinskih enotah (npr. v Zasavju, v Beli krajini, na Krasu …) in v raznih interesnih združbah (npr. starostnih, poklicnih, skrivnih); zato pri sporazumevanju uporabljamo razne različice slovenskega jezika. Tako prostorsko oziroma interesno pogojene različice jezika imenujemo socialne zvrsti (Križaj Ortar idr., 2008, str. 17).

Toporišič (2000, str. 14) socialne zvrsti slovenskega jezika deli na dva dela, in sicer na knjižni jezik, ki je namenjen sporazumevanju in na splošno sporočanju na celotnem slovenskem ozemlju in z vsenarodno ter narodno reprezentativno vlogo, in na neknjižni jezik. Avtorji učbenika Na pragu besedila 1 (2008, str.17) pa izrazu knjižni jezik dodajo še izraz vsenarodni ter izrazu neknjižni nevsenarodni jezik, saj se vsenarodni jezik razširja po celotnem ozemlju Slovenije oz. v celotni slovenski družbi, drugi nevsenarodni pa je omejen na en sam del Slovenije oz. na eno samo skupino ljudi.

Knjižni ali vsenarodni jezik se deli na zborni in knjižnopogovorni jezik, drugi je manj stroga oblika govorjenega knjižnega jezika (Toporišič, 2000, str. 14). Neknjižni jezik pa delimo na prostorske in interesne zvrsti (Križaj Ortar idr., 2008, str. 19).

1.1 KNJIŽNE ZVRSTI

Knjižni jezik je najvišja in najbolj uzaveščena zvrst slovenskega jezika. Govorno in pisno ga gojimo kot vsenarodno sredstvo sporočanja, zato ima narodno združevalno in narodno predstavno vlogo (Toporišič, 1995, str. 48).

1.1.1 ZBORNI JEZIK

Zborni jezik je natančno predpisana, strožja različica knjižnega jezika. Predvsem ga pišemo oz.

beremo, govorimo pa le takrat, kadar nastopamo v javnosti, pred večjo skupino ljudi (npr. ko nekaj deklamiramo, recitiramo, slovesnejši govor, radijsko in televizijsko poročanje, nekatere vrste dramatike, predavanje na vseh stopnjah poučevanja …) (Križaj Ortar idr., 2008, str. 18).

Zborna oblika knjižnega jezika se uporablja predvsem takrat, ko je pred govorečim, družbeno izoblikovan, javen zbor poslušalcev, zlasti še, če je ta zbor ljudi izobrazbeno, narečno ter tudi socialno neenak. Slovenskega zbornega jezika se človek skoraj nikoli ali pa le redko ne nauči kot maternega jezika. V veliki meri se ga nauči šele z zavestnim prisvajanjem ali učenjem, torej v vrtcu ter pri pouku slovenskega knjižnega jezika v različnih šolah in na različnih stopnjah. V veliki meri pa si znanje zbornega jezika prisvojimo na podlagi pasivne ali aktivne udeleženosti v zbornem občevanju, npr. pri branju zbornih besedil ali poslušanju. Zborni jezik je funkcijsko najbolj razčlenjen v primerjavi z drugimi zvrstmi. Značilnosti te zvrsti so precej natančno raziskane ter zapisane oz. predpisane v slovnici, slovarju, stilistiki, pravopisu ter pravorečju (Toporišič, 2000, str. 15).

1.1.2 KNJIŽNI POGOVORNI JEZIK

V šolah se učimo predvsem knjižni jezik in v knjižnem jeziku, toda naš osnovni jezikovni predmet se ne imenuje slovenski knjižni jezik, ampak slovenski jezik. Ta izraz je dovolj širok, da vključuje različne vrste jezika, tudi njegovo razčlenjenost, torej jezik kot naravni pojav, kar praktično pomeni govorni jezik in ne samo pisni. Šola torej ni vezana samo na jezik kot civilizacijski pojav, na jezik, ki je v interesu države, politike, cerkve, gospodarstva, znanosti, izobraževanja, vzgoje. V šolah je pri jezikovnem izobraževanju in vzgoji ljudski jezik premalo zavzetno navzoč (Dolgan, 1983, str. 97).

Knjižni jezik ima poleg visoke zborne oblike še manj strogo pogovorno varianto. Ta se uporablja predvsem, ko neformalnemu zboru, večinoma nemnožičnemu, govorimo brez vnaprej pripravljenega in izdelanega besedila torej spontano, prosto. Knjižnopogovorni jezik je nekakšna manj popolna uresničitev stroge zborne norme, ker se bolj kakor zborni opira na navadno vsakdanjo občevalno govorico nenarečno govorečih ljudi na celotnem slovenskem ozemlju, predvsem pa v njegovem osredju, v Ljubljani in okolici (Toporišič, 2000, str. 16).

Knjižni pogovorni jezik je torej nekoliko bolj sproščena različica knjižnega jezika. Od zbornega jezika se loči predvsem v izgovarjanju besed. Tako na primer v besedah izpuščamo nenaglašen končni i (primer: začnite delat namesto začnite delati, zapiš namesto zapiši) ter tudi nenaglašeni končni i (primer: odgovorte namesto odgovorite, je bla namesto je bila). Medtem ko zborni jezik pred javnostjo pišemo in govorimo, knjižni pogovorni jezik samo govorimo, in sicer v nepripravljenih pogovorih z ljudmi (Križaj Ortar idr., 2008, str. 18). Izjemoma se knjižnopogovorni jezik piše v avtorskih besedilih umetnostnega dela (Toporišič, 2000, str. 16).

Torej nosilec knjižnopogovornega jezika je načeloma isti kot nosilec zbornega jezika, vendar v drugačnem govornem položaju. Za govorni položaj slovenskega pogovornega jezika ni značilno razmerje govorečega nasproti govorno pasivnemu množičnemu poslušalcu, ampak predvsem položaj govorečega in poslušalca, ki si vlogi govorečega oz. poslušalca neprestano zamenjujeta. Pri pogovornem jeziku nasproti zbornemu je predvsem razločevalna odsotnost ozkoknjižnih skladenjskih vzorcev, besedja, oblik, naglasov in podobnega (Toporišič, 2000, str. 16).

Ni lep samo knjižni jezik. Lepoto, igro, smisel, red in slovnico najdemo tudi v ljudskem jeziku.

Še posebno v položaju, ko je knjižni jezik priznan in utrjen in ko ni v nevarnosti, je mogoče, da imamo do jezika načelen demokratičen odnos in da deloma dopuščamo njegovo decentralizacijo na področjih, kot so leposlovje, radio, gledališče, film in šola (Dolgan, 1983, str. 97).

1.2 NEKNJIŽNE ZVRSTI

Neknjižnih socialnih zvrsti načeloma nikoli ne pišemo, izjeme so SMS-sporočila in spletne klepetalnice, govorimo pa jih le v pogovorih in to le na posameznem delu slovenskega ozemlja ali v posameznih interesnih skupinah. Neknjižne zvrsti jezika so torej prostorske ali interesno omejene, zato jih delimo na prostorske in interesne zvrsti (Križaj Ortar idr., 2008, str. 19).

1.2.1 PROSTORSKE SOCIALNE ZVRSTI

Prostorske socialne zvrsti so tiste, ki jih ne govorimo na celotnem ozemlju danega jezika, temveč le na njegovem delu. Ta je lahko majhen (npr. vas Apno) ali pa je večji (npr. pokrajina Dolenjska), Zato ločimo dve prostorski zvrsti: narečja, ki jih govorijo v manjših zemljepisnih enotah, in pokrajinske pogovorne jezike, ki jih govorijo v večjih zemljepisnih enotah (Križaj Ortar idr., 2008, str. 19).

Pokrajinski pogovorni jeziki nastajajo kot zemljepisno nadnarečje za opravljanje nalog, ki jih ima v vsenarodnem okviru knjižni jezik. Takih pokrajinskih pogovornih jezikov je v Sloveniji kar nekaj: osrednjeslovenski (nekako kranjski, z Ljubljano kot središčem), južnoštajerski (v glavnem celjski), severnoštajerski (s središčem v Mariboru in z vplivno močjo proti Ptuju in Ravnam; podvarianta severnoštajerskega je obmurski s središčem v Murski Soboti), primorski (z variantami okoli Nove Gorice, Trsta, Kopra, Postojne), rovtarski (območje Škofje Loke) in koroški v Avstriji (Toporišič, 2000, str. 21).

Pokrajinski pogovorni jezik se najbolj kaže v uporabi izposojenk, zlasti iz germanskih in romanskih jezikov, ki v knjižni jezik niso sprejete, npr. šimfati, žiher, nono; ima preprostejšo skladnjo. Na izrazni ravni je zanj zelo značilen tu večji, tam manjši upad kratkih samoglasnikov, posledica tega pa so raznovrstnejši soglasniški sklopi. Vse njegove prvine so žive v sodobni govorici, podobno kot pri knjižni pogovorni zvrsti. Uporablja se v sproti nastajajočih govornih položajih, kakor so pogovor v ožjem krogu, na cesti, v družabnih stikih, večinoma pogovor na delovnem mestu, tudi v družini. Neknjižni pogovorni jezik se predvsem govori, za posebne namene pa lahko tudi zapiše (Toporišič, 1995, str. 50).

Tradicionalna zemljepisna narečja so najpogosteje posebne oblike kakega jezika na čisto določenem zemljepisnem področju (Toporišič, 2000, str. 23). Narečij, ki se govorijo na manjših zemljepisnih enotah, je na celotnem slovenskem ozemlju okoli 50, zato je slovenščina eden od narečno najbolj členjenih slovanskih jezikov (Križaj Ortar idr., 2008, str. 19).

Današnje razlike v besednem zakladu so med najbolj oddaljenimi narečji tolikšne, da bi se ljudje teh krajev brez znanja knjižnega jezika med seboj težko sporazumevali. Vsak jezik, in tudi slovenski, je rezultat številnih zunanjih dejavnikov in silno zapletenega zgodovinskega razvoja, je funkcija celotne materialne in duhovne zgodovine družbe, ki ga uporablja za svoje sporazumevanje (Logar, 1993, str. 15).

Domnevamo, da so naši predniki ob naselitvi govorili v dokaj enotnem praslovanskem jeziku.

Ozemlje je bilo težko prehodno in poleg tega so nastale politične meje. Naši predniki so živeli fevdalno razcepljeni in ne v enotni, iz lastnega ljudstva in jezika izhajajoči državi. Obdani in pomešani so bili s tujci. Niti cerkev ni delovala v ljudskem jeziku. Slovenski jezik je bil le govoren, skoraj nič se ni pisal. V takih okoliščinah se je enotni jezik začel razvijati sredobežno.

Prebivalci, ki so živeli v osamljenih skupinah, so razvili jezike ali narečja, ki se med seboj zelo razlikujejo. Najbolj burno in skokovito so se razvijala slovenska narečja v 12. in 13. stoletju.

Niti na širnem območju ruskega jezika ni tako velikih narečnih razlik in ni tolikšnega števila narečij kot na sorazmerno majhnem ozemlju slovenskega jezika (Dolgan, 1983, str. 96).

Na podlagi podobnosti strokovnjaki povezujejo narečja v sedem narečnih skupin: koroško, primorsko, rovtarsko, gorenjsko, dolenjsko, štajersko in panonsko (Križaj Ortar idr., 2008, str. 19). Toporišič (2000) v Slovenki slovnici pa navaja še osmo narečno skupino, mešano ter pretežno mlado kočevsko narečno skupino.

Narečja ne uporablja le kmečko prebivalstvo, temveč v ustreznih okoliščinah, npr. na podeželju, med sorodniki in znanci oz. domačini, vsi govorci, tudi izobraženci. V narečju predvsem govorimo, v glavnem gre za zasebno pogovarjanje, le redko pa pišemo, izjema so npr. nekatere ljudske pesmi in podobno (Križaj Ortar idr., 2008, str. 20).

1.2.2 INTERESNE SOCIALNE ZVRSTI

Interesne govorice so podsestav socialnih zvrsti. Nimajo trajnejše norme, odprte so improvizaciji in hitrejšemu menjavanju prvin (Toporišič, 1995, str. 67). So modifikacija osnovnih socialnih zvrsti, in sicer z besedjem, frazeologemi in sploh z izraznimi načini, značilnimi za posamezne ožje interesne skupnosti: za pripadnike istega poklicnega področja ali kakšne drugačne združbe, npr. šolske, mladinske, rokovnjaške, gangsterske ipd. Interesne govorice ljudi, ki jih druži poklic, imenujemo žargon (šoferski, vojaški, šolarski ipd.), nepoklicnostnim pravimo slengi, rokovnjaške pa imenujemo argo (latovščina). Slovenske interesne govorice so malo raziskane, še največ je znanega o mladostniškem slengu.

Slengovsko, žargonsko in latovsko se govori v ustreznih združbah, iz njih pa se tvorne sestavine teh govoric prenašajo kot posebna stilna sredstva tudi v navadno izražanje katere izmed socialnih zvrsti jezika, zlasti pogovorne in narečja (Toporišič, 2000, str. 25).

Sleng je jezik ljudi iste starosti/generacije. Znan je zlasti mladostniški/najstniški sleng. Današnji je poln neslovenskih besed, predvsem iz angleščine, čustveno zaznamovanih, tudi grobih besed in slovenskih besed z novim pomenom. Mladostniški sleng se nenehno spreminja, saj želi mladina svoje burno doživljanje sporočati na nov, nenavaden način, zato namesto domačih besed uporablja prevzete (npr. gužva namesto gneča, komp nam. računalnik, parti nam. zabava) ali pa znane besede uporablja v novem pomenu (npr. mačka nam. dekle). Tudi sleng je delno pokrajinsko obarvan (Križaj Ortar idr., 2008, str. 20).

Žargon je jezik ljudi iste strokovne zvrsti ali poklica. Poznamo na primer žargon avtomehanikov, zdravnikov, vojakov, šivilj …, tudi dijakov in študentov (npr. delati glavo namesto operirati glavo, cevka nam. epruveta, ipd.). Žargonski izrazi so nekakšni neuradni strokovni izrazi posamezne stroke in so človeku druge stroke težko razumljivi. Tako na primer žargonske izraze špon, cvek, zabiti, prfoks, slova, piflanje, plonkec pozna vsak dijak, ne pa tudi vsak Slovenec (Križaj Ortar idr., 2008, str. 21).

Argo je jezik skrivnih združb, zaprtih skupin na obrobju družbe (npr. tatov, narkomanov, prekupčevalcev). Ta jezik je namenoma »zaprt«, razumljiv le članom te skupine, okolju pa skoraj popolnoma nerazumljiv. Iz slovenske preteklosti je znana rokovnjaška latovščina. Svoje skrivne jezike pa imajo tudi nekateri otroci, in sicer razne papajščine in frtajščine. Pri tem gre za ponavljajoče se vrivanje določenih zlogov v slovenske besede (npr. Smopo vsipi zbrapanipi inpi pripiprapavljepenipi napa popogopovorpo?) (Križaj Ortar idr., 2008, str. 21).