II. TEORETIČNI DEL
4. JEZIK V VRTCU
Govorno-jezikovni razvoj in opismenjevanje se začneta že ob rojstvu. Vedno večja sposobnost komunicirati z govorom je ena bistvenih razlik, ki ločuje starejše predšolske otroke od dojenčkov in malčkov. Otroci hočejo komunicirati in biti razumljeni. Prav zato je bistvenega pomena, da se odrasli osredotočijo na to, kaj želijo otroci posredovati in tudi kako poskušajo kaj povedati in zapisati. Kompleksnost otrokovega jezika se razvija kot rezultat dvostranskega pogovora otroka s seboj ter med otroki in odraslimi, ki pozorno poslušajo in kažejo svoje interese (Hohmann in Weikart, 2005, str. 344).
M. Hohmann in Weikart (2005, str. 345) sta zapisala: »Vrtci, kjer cenijo jezik in opismenjevanje, so hrupni in aktivni.« Povsem logično je, da bo v vrtcu, ki podpira razvoj jezika, slišati nenehen hrup zaradi pogovorov otrok, saj je razvoj jezika interaktiven proces in otroci prav nenehno govorijo o svojih izkušnjah. Tako v vrtcu ne moremo pričakovati, da bodo otroci razmeroma tiho in bodo pretežno govorili le odrasli, saj bi s tem zavirali razvoj jezika ter preprečevali njihovo temeljno potrebo po komunikaciji (prav tam).
V Priročniku h Kurikulu za vrtce (2010, str. 79) je zapisano, da bi v programu predšolske vzgoje morala biti v obeh starostnih obdobjih jezikovna vzgoja prisotna v velikem deležu. Program mora otroku zagotavljati aktivno udeležbo v sporazumevalnem procesu, mu nuditi možnost sporazumevanja in učenja strategij tvorjenja besed v različnih govornih položajih ter možnost spoznavanja, da je vloga, ki jo opravlja, neka jezikovna oblika, odvisna od mnogih dejavnikov.
Jezikovne vzgoje pa ne smemo razumeti le kot razvoja slovnične zmožnosti, ampak širše, torej tudi knjižno in neknjižno vzgojo ter predopismenjevanje. Vzgojiteljica tako lahko z različnimi dejavnostmi nudi otrokom ustrezne spodbude za razvoj predbralnih spretnosti. V vrtcu seveda otrok razvija tudi svoj govor. Na njegov razvoj vplivajo tako sociološki in socialni kot biološki in psihološki dejavniki, torej lahko rečemo in zunanji in notranji dejavniki. Na otroka kot zunanji dejavnik zelo pomembno vpliva govor odraslih, kar pomeni, da mora vzgojiteljica dobro poznati tudi svoj stil komunikacije (Kranjc in Saksida, 2010, str. 79).
4.1
PODROČJE DEJAVNOSTI JEZIKA V KURIKULUMU ZA VRTCE
Področje jezika je v vrtcu zelo široko in razvejano, zato cilje opredeljujemo na štirih ravneh dejavnostih:
1. govorna vzgoja, 2. književna vzgoja, 3. predopismenjevanje,
4. knjižna vzgoja kot del informacijskega predopismenjevanja.
Pomembno pa je, da teh štirih ravni ne smemo ločevati drugo od druge. Prav nasprotno, potrebno jih je povezati v celoto, saj tako počnejo tudi otroci, ko se učijo jezika v naravnem okolju. Med seboj pa niso povezane le ravni dejavnosti na področju jezika, ampak je jezik povezan tudi z drugimi področji v Kurikulumu za vrtce (1999). V vrtcu torej ne poučujemo enkrat poslušanja, drugič govorjenja in podobno, temveč so vse sporazumevalne dejavnosti del vsakdanjega življenja v vrtcu, ves čas odvisne tudi od drugih dejavnikov (Kroflič idr., 2010, str. 80–81).
Jezikovna dejavnost v predšolskem obdobju vključuje široko polje sodelovanja in komunikacije z odraslimi in otroki, saj je to obdobje najpomembnejše za razvoj govora. V tem obdobju se intenzivno učijo izražati izkušnje, čustva, misli in razumeti sporočila drugih. Poleg tega pa so v jezikovnih dejavnostih vse jezikovne ravni povezane med seboj, poleg tega pa je razvoj jezika naravno vpleten v vsa področja dejavnosti. Tako se otroci jezika učijo ob poslušanju vsakdanjih pogovorov, glasnem pripovedovanju ali branju literarnih besedil, ob rabi jezika v domišljijskih igrah, dramatizacijah, ob petju pesmic, ob učenju od otrok do otrok ipd.
Otroci morajo imeti možnost, da jih na njim ustrezen način seznanimo z nekaterimi jezikovnimi spoznanji, registri, jezikovnimi skupinami, predstavimo razlike med socialnimi zvrstmi, knjižnim in neknjižnim jezikom itn. (Kurikulum za vrtce, 1999, str. 31).
Tako je temeljni cilj, ki definira globalne cilje po Kurikulumu za vrtce (1999), razumevanje jezika kot temelja lastne identitete. Poleg tega dokument navaja globalne cilje ter tudi podrobnejše, konkretne cilje, vezane na področje razvoja jezika ter posledično načrtovane dejavnosti.
4.1.1 GLOBALNI CILJI PO KURIKULUMU ZA PODROČJE JEZIKA
Globalni cilji so:
– Jezik kot objekt igre.
– Zavedanje obstoja lastnega in drugih jezikov ter lastne in drugih kultur.
– Poslušanje, razumevanje in doživljanje jezika.
– Doživljanje in spoznavanje temeljnih literarnih del za otroke.
– Razvijanje jezika z vidika moralno-etične dimenzije.
– Spodbujanje ustvarjalnosti.
– Razvijanje jezika z vidika moralno-etične dimenzije.
– Spodbujanje ustvarjalnosti.
– Razvijanje neverbalnih komunikacijskih spretnosti.
– Spodbujanje jezikovne zmožnosti (artikulacija, besednjak, besedila, komunikacija itn.).
– Spodbujanje simbolov pisnega jezika.
– Doživljanje statusa slovenskega jezika kot državnega jezika (Kurikulum za vrtce, 1999, str. 32).
Globalnim ciljem sledijo še konkretni cilji in primeri dejavnosti za 1. in 2. starostno obdobje, ki bolj nazorno določijo, katere dejavnosti je potrebno pripraviti otrokom v vrtcu za spodbujanje celostnega razvoja področja jezika.
4.1.2 VLOGA ODRASLEGA V KURIKULUMU ZA PODROČJE JEZIKA
Vzgojni delavci, ki pripravljajo in izvajajo različne dejavnosti s področja jezika, kot so pripovedovanje in branje pravljic, ugank, pesmic, uprizarjanje lutkovnih predstav ipd., s takim načinom dela otrokom omogočajo stik tako z zbornim in knjižnim pogovornim jezikom.
Pomembno pa je spodbujati oz. uvajati komunikacijo na splošno ter pokazati, da jo cenijo. Pri spodbujanju jezikovne zmožnosti uporabljajo najrazličnejše knjige različnih področij, pravljice, pesmi, igre ipd., poleg tega pa je pomembno tudi spodbujanje otrok k pripovedovanju pravljic, ugank, lutkovnih iger ipd. ter tudi razpravljanju o tem.
Pri otroku je pomembno spodbujanje koncepta prostora, časa, barve, količinski izrazi ipd.
predvsem skozi igro in verbalno komunikacijo (npr. več – manj, lep – grd, vesel – žalosten, težko – lahko…) (Kurikulum za vrtce, 1999, str. 35 in 37).
Dobro in pomembno je, da vzgojni delavci v vrtcu uporabljajo primerno lastno govorico telesa ter z neverbalno komunikacijo poskuša vzpostavljati interakcijo z otroki. Pri tem je pomembno prepoznati možne nesporazume v neverbalni komunikaciji in se zavedati možnosti različnih stilov neverbalne komunikacije (Kurikulum za vrtce, 1999, str. 36).
Teoretičnemu delu sledi empirični del diplomskega dela.