SPORAZUMEVANJE

Sporazumevanje ali komunikacija je izmenjavanje besedil med ljudmi. Pri tem sta zajeti najmanj dve osebi. Prva oseba je tista, ki govori ali piše, druga oseba pa posluša ali bere. Kot so v življenju zelo pomembna skupna dejanja, kot so menjava blaga, igra, pes …, je tudi sporazumevanje ena od verjetno najpogostejših in najpomembnejših oblik človekove družabne dejavnosti (Križaj Ortar idr., 2008, str. 29).

Sporazumevanje vključuje tvorjenje in pošiljanje besedil, kar imenujemo sporočanje ter sprejemanje in razumevanje besedil. Tako oseba A nekaj sporoči osebi B, ta sporočilo osebe A sprejme in če razume isti jezik, razume tudi sporočilo. Oseba A je torej sporočevalce, oseba B pa prejemnik. Sporočevalec je lahko govorec ali pisec, prejemnik pa je lahko poslušalec ali bralec. Prejemnik se na sporočevalčevo sporočilo ali besedilo odzove z besednim jezikom ter mu odgovori ali odpiše, pri tem pa mu lahko ali pritrdi ali pa tudi nasprotuje. Vlogi sporočevalca in prejemnika se lahko zamenjujeta. Tako lahko prejšnji prejemnik postane sporočevalec in takrat postane prejšnji sporočevalec prejemnik. Takšen način imenujemo dvosmerno sporazumevanje (npr. pogovarjanje in dopisovanje). Če pa se vlogi sporočevalca ne zamenjata, pa je sporazumevanje enosmerno (npr. govorno nastopanje, in poslušanje govornih nastopov, pisanje in branje enogovornih besedil) (Križaj Ortar idr., 2008, str. 29).

V procesu sporazumevanja, ki vključuje izmenjavo besedil med govorcem in poslušalcem, prihaja do dveh sporazumevalnih dejavnosti: govorjenja in poslušanja. Sporazumevalni dejavnosti pri procesu sporazumevanja med piscem in bralcem sta pisanje in branje. Ločimo torej štiri sporazumevalne dejavnosti: govorjenje, pisanje, poslušanje in branje (Skubic, 2004, str. 41).

V dvosmerni komunikaciji pride do zamenjave vlog, ker sporočevalec svojega naslovnika poziva k odzivu (npr. ga nekaj vpraša, ga nekaj prosi, mu kaj svetuje) ali pa ker se sam odziva na prejšnje besedilo svojega naslovnika (npr. mu nekaj odgovori, mu izrazi strinjanje ali nestrinjanje, se mu za hvali). Pri dvosmernem sporazumevanju zato ne govorimo o sporočevalcu in prejemniku, ampak o sogovorcih ali dopisovalcih (Križaj Ortar idr., 2008, str. 32).

Sporazumevanje je oblika družbenega delovanja, ko govorca sporazumevata opravljata t. i.

govorna dejanja. O govornem dejanju govorimo zato, ker je sporazumevanje posebna oblika človekovega vedenja, ki pa je povezana z določenim namenom. Sporazumevamo se namreč predvsem zato, da bi na naslovnika vplivali, pri njem nekaj dosegli, spremenili njegovo razmerje do predmetnosti ali drugih ljudi (Skubic, 2004, str. 41).

Tako M. Bešter Turk (2011, str. 118) zmožnost govorca in poslušalca, da se ob upoštevanju različnih dejavnikov okolja lahko sporazumevata opredeljuje kot sporazumevalno zmožnost.

Pri tem loči jezikovno in pragmatično zmožnost. Pri jezikovni zmožnosti gre za sposobnost tvoriti in razumeti najrazličnejše jezikovne strukture, pri tem gre za poznavanje jezikovnih znakov, abstraktnega sistema pravil ter pravorečna in pravopisna pravila. Pri pragmatični zmožnosti pa gre za tako imenovan zunajjezikovni sistem znanj, ki zajema poznavanje in rabo jezikovnega sistema v odvisnosti od konkretnih okoliščinskih dejavnikov (npr. kdo, komu, kdaj, kje …), zaradi česar pride do smiselnega sporazumevanja.

3.1 DEJAVNIKI SPOROČANJA

3.1.1 OKOLIŠČINE SPOROČANJA

V sporazumevalnem procesu poteka osnovna interakcija med sporočevalcem oz. tvorcem besedila in naslovnikom. Ko sporočevalec pripravlja sporočilo, si v mislih predstavlja osebo, ki ji piše oz. ji bo govoril. Ko pa se pogovarja, ima to osebo neposredno pred seboj. Tako ima sporočanje vedno naslovnika, torej je sporočanje vedno nekomu namenjeno. Sporočevalec in naslovnik si izmenjujeta besedila na določenem kraju in v določenem času (Skubic, 2004, str. 42). Pri sporočanju moramo upoštevati naslovnikovo starost, izobrazbo, poklic, znanje jezika, čustveno stanje, družbeno razmerje ipd. (Križaj Ortar idr., 2008, str. 50).

3.1.2 NAMEN SPOROČANJA

Sporočanje ima vedno nek določen namen ali cilj, saj želi s tem sporočevalec pri naslovniku nekaj doseči. Namen je lahko izražen neposredno, npr. z glagoli: prosim, obljubim, obveščam, s samostalniki oz. s pridevniki iz teh glagolov: opravičilo, prošnja in z določenimi slovničnimi ali glasovnimi prvinami, npr. z velelnikom. Lahko pa izrazimo namen tudi posredno, z jezikovnimi prvinami, ki jih naslovnik ne pričakuje. Od tega, komu sporočevalec govori ali piše, pa je odvisna izbira načina izražanja namena. Najmanj vljudna je uporaba velelnika, najbolj vljuden pa je posreden način (Skubic, 2004, str. 42). Pomembno je tudi, da svoj namen izrazimo jasno, tako da ga bo naslovnik prepoznal brez težav (Križaj Ortar idr., 2008, str. 49).

3.1.3 TEMA SPOROČANJA

Sporočevalec naslovniku ubeseduje prvine stvarnosti s tem, ko mu pripoveduje o čem, ga nekam vabi, mu kaj obljublja itn. Vsako besedilo ima torej temo, to, o čemer govorimo ali pišemo, ter vsebino, to, kar o tem povemo (Skubic, 2004, str. 43). Pomembna pa je tudi ustrezna izbira teme, saj lahko naslovnika vsiljevanje tem, ki so všeč samo sporočevalcu, odvrne od sprejemanja besedila, torej poslušanja ali branja (Križaj Ortar idr., 2008, str. 51).

3.1.4 BESEDNI JEZIK

Pri sporočanju moramo paziti na to, da bo besedilo živo. Pri tem lahko pride do uporabe nenavadnih besed, izognemo pa se ponavljanju enakih stavčnih členov. Dobro je, da trditve dopolnjujemo z zgledi, da vnesemo nekaj premega govora, navedkov, pregovore ipd., da bi bolj pritegnili in ohranili naslovnikovo pozornost. Seveda pa je potrebno izbrati pravo mero takšnih popestritev, saj s pretiravanjem lahko dosežemo obratni učinek (Križaj Ortar idr., 2008, str. 55).

Sporočevalec tvori besedila z besednim jezikom, tega pa spremljajo tudi nebesedne prvine.

Prvine se razlikujejo glede na to ali govorimo ali pišemo. Nebesedne prvine pri govorjenju so glasnost, hitrost, melodija, kretnje, mimika ter drža telesa. Pri pisanju pa je oblika, velikost črk, slike, fotografije, preglednice, grafi itn. (Skubic, 2004, str. 43).

3.1.5 PRENOSNIK

Izmenjevanje besedila med sporočevalcem in naslovnikom poteka po določenem prenosniku.

Tvar, v kateri se jezik utvarja, je večinoma izdišni zrak od grla navzven ter nato zunaj govorčeve ustne in nosne votline ter do naslovnikovega ušesa, tak način imenujemo slušni prenosnik. Ta prenosnik ima prednost pred drugim, da za postopek optične okoliščine niso pomembne. Pri vidnem prenosniku pa gre za svetlobno valovanje do naslovnikovega očesa ter naprej po ustreznih živcih v možgane (Skubic, 2004, str. 43) in (Humar, 2016, str. 312)

3.1.6 BESEDILO

Pri sporočanju nekaj nastaja, temu pravimo besedilo (Skubic, 2004, str. 43). Slovar slovenskega knjižnega jezika (1995) opredeljuje besedo besedilo z določenimi besedami izražene misli.

Avtorji učbenika Na pragu besedila 1 (2008, str. 74) pa so zapisali, da ni vsako besedno sporočilo že besedilo. Besedilo je le tisto, pri katerem zaradi urejenosti lahko ugotovimo, čemu je nastalo in o čem lahko govorimo, pri katerem se povedi smiselno navezujejo druga na drugo ter v katerem ne manjka noben bistven podatek za razumevanje.

3.2

SPORAZUMEVALNA NAČELA

Za dobro in predvsem uspešno komunikacijo so zelo pomembni zgoraj navedeni dejavniki sporočanja, prav tako pa so pomembna tudi načela sporočanja. R. Zadravec - Pešec (1994, str. 36) pravi, da sporazumevalna načela niso pravila ali pa zakoni in da je pričakovanje, da jih bodo ljudje ves čas upoštevali nemogoče. Komunikacija bo že zelo dobra, če bomo upoštevali prvo vodilno načelo, načelo sodelovanja. Upoštevanje vseh načel bi lahko razumeli kot pogoj dobrega in uspešnega sporazumevanja.

3.2.1 NAČELO SODELOVANJA

Načelo sodelovanja je vodilno načelo in naj mu bodo ostala načela podrejena. Prispevek naj bo v skladu s pričakovanji. Primeren mora biti stopnji, na kateri se pojavi ter mora biti primeren namenu in smeri pogovora (Zadravec - Pešec, 1994, str. 37).

3.2.2 NAČELO KAKOVOSTI

Načelo kakovosti priporoča naj bo prispevek popolnoma resničen. Verjeti moramo v to kar govorimo (npr. Priden si implicira, da v to verjamem.). Torej ne govoriti stvari, za katere nismo prepričani, da so resnične ter ne govoriti tistih stvari, za katere nimamo dokazov, da so resnične.

Vsi nepristni in ponarejeni izreki, kot so laži, namigovanja, obrekovanja kršijo načelo kakovosti (Zadravec - Pešec, 1994, str. 37).

3.2.3 NAČELO KOLIČINE

Načelo količine je zelo težko vestno spoštovati. Večkrat tehtamo, koliko govorec morda že ve, koliko mora vedeti in koliko lahko ve. Glede na te ugotovitve se lahko odločimo, kaj mu bomo povedali, kaj pa mu bomo dali vedeti. Torej naj bo prispevek tako informativen, kot se zahteva in naj ne bo bolj informativen, kot je potrebno. Načelo količine kršijo tisti ljudje, ki govorijo toliko, da drugi ne pridejo do besede ter tisti ljudje, iz katerih je potrebno besede vleči (Zadravec - Pešec, 1994, str. 37).

3.2.4 NAČELO PRIMERNOSTI

Načelo primernosti ali ustreznosti pomeni, da prispevek spada v kontekst in se tiče teme, kar zagotavlja vezljivost v pogovoru ali diskurzu. Če ne bi implikacij izpeljevali iz tega načela, bi bilo lahko veliko prispevkov, ki sledijo drug drugemu, precej nepovezanih (Zadravec - Pešec, 1994, str. 37).

3.2.5 NAČELO NAČINA

Načelo načina je precej kompleksno načelo. Zahteva več postavk, na katere moramo biti pozorni in jih upoštevati. Od nas zahteva, da smo jasni, kar pomeni, da ne zapletamo in ne

»nalagamo«, da smo določni, kar pomeni, da pri prispevku ne ovinkarimo. Od sogovorca se v tem primeru pričakuje, da pripoveduje urejeno, kar pomeni, da ne skače iz ene stvari na drugo in upošteva vrstni red dogodkov. Da se izogiba dvoumnosti, da ne zavaja ter je jedrnat. Kar se

da torej povedati z le nekaj besedami, tudi tako pove, razen če je to res potrebno zaradi dodatne razlage ali razumevanja (Zadravec - Pešec, 1994, str. 38).