I. TEORETIČNI DEL
2 GOVOR V PREDŠOLSKEM OBDOBJU
Ljudje smo socialna bitja, kar pomeni, da potrebujemo veliko stikov z drugimi ljudmi.
»Ves govorni proces med govornikom in sogovornikom je zasnovan na sposobnosti zaznavanja govora in govornih situacij, tako jezikovno-miselnega formiranja kot tudi govornega izražanja.« (Grilc, 20014, str. 13)
Govorni razvoj se začne z jokom, neverbalnim sporazumevanjem, oblikovanjem in povezovanjem pvih glasov. Gre za zapleten, dinamičen in zlasti v obdobju malčka in zgodnjega otroštva zelo intenziven proces. Začne se s prvo izgovorjeno besedo, nadaljuje pa s hitrim skokom v besednjaku, oblikovanjem enostavnih in sestavljenih stavkov, poznavanjem slovničnih pravil, z razumevanjem različnih besedil, rabo govora v različnih govornih položajih, razvojem komunikacijskih spretnosti, metajezikovnim zavedanjem in se zlasti pri prehodu v obdobje srednjega otroštva močno preplete z otrokovim mišljenjem in pismenostjo.
V obdobju srednjega otroštva, mladostništva in odraslosti pa govor postane način posameznikovega mišljenja in delovanja (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006).
N. Grilc (2014) pravi, da je s stimulacijo razvoja govora pomembno spodbujati tudi druga
področja, ki pripomorejo k pridobivanju komunikacijskih spretnosti v širšem smislu.
To zajema:
– vokalizacijo (vse zvoke, ki jih otrok proizvaja), – mimiko (gibe obraza v funkciji komunikacije),
– poslušanje (odzivanje na različne zvoke in opažanje razlik med njimi), – razumevanje (namensko odzivanje otroka na geste, mimiko in govor),
– imitiranje (posnemanje verbalnih signalov, kar je neposredno povezano z razvojem govora), – govor (smiselno uporabo prepoznavnih besed).
2.2 GOVORNO RAZUMEVANJE
Razumevanje govorjenega ni samo razumevanje besed, ki jih izreče sogovorec, ampak vsebuje veliko več. Otroci si v realnih pogovornih situacijah za razumevanje govora pomagajo z neverbalnimi informacijami, ki jih sporočajo sogovorčeva obrazna mimika, intonacija, geste, telesni jezik in pozicija, z znanjem, ki ga imajo pri sosledju dogodkov v različnih situacijah, ter kontekstnimi informacijami.
4
Otroci med 2. in 3. letom starosti uporabljajo naslednje tehnike, ki jim pomagajo pri razumevanju: strategija sledečega dogodka, strategija verjetne lokacije in podajanje manjkajočih informacij (Chapman, 1978; Paul, 1995; James, 1990; v Buckley, 2003). Preden otrok besede ali kretnje učinkovito uporabi, mora razumeti njihov pomen, zato moramo na razumevanje jezika gledati kot na del otrokovega celostnega programa komunikacije z drugimi (Pieterse, Treloar in Cairns, 2000).
2.3 GOVORNO IZRAŽANJE
Struktura, besednjak in vsebina so tri komponente, na katere J. Reynell deli govorno izražanje.
Struktura govora se zelo hitro razvija v prvih treh letih, kar je pokazala njena standardizacija lestvice govornega razvoja predšolskih otrok. Do starosti štirih let in pol se najhitreje razvija besednjak, vsebina govora pa med drugim in šestim letom (Reynell, 1969; v Bajc, 2004).
Prve besede, ki jih otrok spregovori so najpogosteje vezane na predmete iz njegovega neposrednega okolja, med njimi pa so tudi preproste izjave, s katerimi prosi odraslo osebo za pomoč (Karmiloff in Karmiloff - Smith, 2001; v Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006).
Na podlagi rezultatov raziskave, v kateri so s pomočjo standardizirane ček liste zapisovali otrokov besednjak, so E. Bates in sodelavci (1994) ugotovili, da so otroci, stari 12 mesecev, rabili od 0 do 52 besed, otroci stari 16 mesecev, od 0 do 347 besed in otroci, stari 30 mesecev, od 208 do 675 besed (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006).
Mlajši otroci, stari od 15 do 23 mesecev, naj bi v svojem govoru prevladujoče rabili polnopomenske besede (najpogosteje samostalnike, nekoliko redkeje tudi glagole) ter kazalne zaimke, kar so potrdili rezultati slovenske raziskave (Kranjc, 1999).
Za otroke, stare od 29 do 31 mesecev, pa je značilna večja dinamizacija govora, kar pomeni, da je v besednjaku malčkov naraščal delež glagolov in pridevnikov, upadal pa delež samostalnikov.
Malčki so besede vedno pogosteje rabili za označevanje lastnosti predmetov in dejanj (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006).
V obdobju med 18. in 20. mesecem otrok združi dve besedi, da bi z njima izrazil določeno misel. Takrat pravimo, da se zgodi velik premik v razvoju otrokovega govora (Bates in Goodman, 2001; Nelson, 1996; Papalia in dr., 2001; v Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006). Otrok besedi poveže v besedno zvezo, kljub temu pa takšne zveze besed še niso povezane v strukturno enoto. Malček dvobesedne izjave tvori postopoma.
5
Vzorec intonacije v dvobesednih izjavah spremeni tako, da sta obe besedi vključeni v eno intonacijsko skupino, pri tem intonacija pade le na koncu izjave, premor med besedama v dvobesedni izjavi izgine (Siegler, 1998; v Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006). Otroci postopoma oblikujejo vse bolj celovite stavke, na različne načine povezujejo besede in se izpopolnjujejo v rabi različnih slovničnih oblik (Toporišič, 1992; v Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006).
2.4 MEJNIKI GOVORA
Potrebno je poudariti, da je razvoj govornega sistema vezan na dva procesa, to sta proces zaznavanja glasov in proces izgovarjave glasov. Glasove jezika otroci razumejo veliko prej, kot so jih sposobni izgovoriti. Razvoj govora se pri otroku razvija postopno. Vrstni red razvoja govora je pri vseh enak. V svojem razvoju gredo skozi določene stopnje in faze, ki omogočijo določen napredek. Vsak posameznik ima svoj tempo razvoja (Lipnik in Matič, 1993).
Tabela 1: Kronološki prikaz govornega razvoja (povzeto po L. Marjanovič - Umek, S. Kranjc in U. Fekonja 2006, str. 8–11)
STAROST VOKALIZACIJA IN GOVOR
Novorojenček Preferira človeški glas, razlikuje med glasovi, razlikuje svoj govor od govora drugih, joka.
Od 1meseca do 5 mesecev Razlikuje med samoglasniki, gruli, vokalizira dva ali več glasov, beblja (združi samoglasnik in soglasnik), naredi govorni obrat.
Od 6 mesecev do 12 mesecev Čeblja in ponavlja posamezne zloge, v namen komunikacije rabi geste, razume več besed, izpolni enostavne naloge.
Od 12 mesecev do 18 mesecev
Govori enobesedne izjave, razume več kot 50 besed, združi samostalnik in glagol.
Od 18 mesecev do24 mesecev Naredi velik skok v razvoju besednjaka, začne oblikovati dvobesedne izjave, z besedami izraža čustva, rabi telegrafski govor.
Od 2 let in 6 mesecev do 5 let Govori večbesedne izjave, usvaja nova slovnična pravila, oblikuje nikalne in vprašalne izjave, besednjak še naprej narašča, rad ima humor in metafore, kaže napredek v
6
sporazumevalnih spretnostih in drugih oblikah pragmatične rabe govora, govor je razumljiv in tekoč, pripoveduje zgodbe.
6in več let let Kaže metajezikovno zavedanje, oblikuje celovite stavke, govor rabi v različnih govornih položajih.
2.5 DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA RAZVOJ GOVORA
Razlikujemo dve vrsti dejavnikov, ki vplivajo na razvoj govora, in sicer zunanje in notranje.
Notranji dejavniki so psihološki in fiziološki, zunanji dejavniki pa so socialni in sociološki.
Med psihološke in fiziološke šteje prirojene predispozicije za razvoj govora, motivacijo in čustveno stanje. Med socialne in sociološke pa šteje širše družbeno okolje otroka, socialni položaj družine in izobrazbo staršev (Kranjc, 1999, v Zrimšek, 2003, str.20).
2.5.1 NOTRANJI DEJAVNIKI
Notranji dejavniki, ki vplivajo na razvoj govora, so po mnenju večine avtorjev genetski dejavniki in spol otroka.
Muller meni, da na razvoj govorne kompetentnosti vpliva interakcija večjega števila genov (1996, v Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006, str. 63). Genetski dejavniki imajo delni vpliv na razvoj različnih področij govornega razvoja, in sicer na razvoj otrokove slovnice ter na razvoj na področju semantike, fonologije in artikulacije, kar so pokazali z metaanalizo več kot 100 vedenjsko-genetskih raziskav (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006).
Tudi otrokov spol je eden izmed dejavnikov otrokovega govornega razvoja, ki ga izpostavlja več avtorjev. V vzdolžni raziskavi, ki so jo opravile (Fekonja in dr., 2005; v Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006), so avtorice ugotovile, da je imel spol pri tri– in štiriletnih otrocih pomemben učinek na rezultate na podlestvici govornega izražanja. Rezultati deklic so bili na podlestvici govornega izražanja pomembno višji v primerjavi z dečki. Z omenjenim se strinjata tudi Apostolos in Napoleon, ki v svoji raziskavi ugotavljata, da se govor deklic razvija hitreje od govora dečkov. Deklice naj bi hitreje spregovorile, oblikovale daljše izjave, imele širši besednjak in dosegale višje rezultate pri preizkusih pravilne izgovarjave besed ter nasplošno na lestvicah govornega razvoja (Apostolos in Napoleon, 2001; v Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006). Nekateri avtorji, kot na primer L. McCune (1992, v Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006), pa so mnenja, da te razlike kasneje v razvoju izginejo in na razlike v govornem razvoju med dečki in deklicami prispevajo predvsem razlike v hitrosti razvoja.
7
2.5.2 ZUNANJI DEJAVNIKI
Med zunanje dejavnike večina avtorjev uvršča kakovost družinskega okolja, socialno-ekonomski položaj družine ter kakovost vrtca.
Starši pomembno vplivajo na razvoj otrokovih govornih kompetentnosti. Hoff in Naigles menita, da gre pri povezanosti različnih dejavnikov družinskega okolja in otrokove govorne kompetentnosti za dvosmeren proces, saj prav tako kot lahko starši spodbujajo otrokov govorni razvoj, lahko tudi otrok s svojim govorom in zanimanjem za določeno dejavnost, vpliva na govor staršev (2002; v Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006).
Slovenske avtorice (Marjanovič Umek, Fekonja, Kranjc in Lešnik Musek, 2003) so v svoji študiji opredelile dva vidika kakovosti družinskega okolja. Na eni strani so opredelile materialne možnosti, ki jih otroku nudi družinsko okolje, na drugi pa dejavnosti v družini, s katerimi starši spodbujajo otrokov govorni razvoj. Pogostost branja otroku, otrokov obisk knjižnice in gledanje otroških televizijskih programov so štele med dejavnosti, s katerimi starši spodbujajo otrokov govorni razvoj. Med materialne pogoje pa so vključile število vseh knjig ter število in vrsto otroških knjig. Rezultati študije so pokazali, da se tako dejavnosti, s katerimi starši spodbujajo govorni razvoj in materialni pogoji, pozitivno povezujejo z dosežki otrok na lestvici govornega razvoja.
Mnogi so menja, da okolje z govornimi vzori in jezikovnimi spodbudami močno vpliva na razvoj splošne inteligentnosti. S testi inteligentnosti so ugotovili, da socialno prikrajšani otroci zaostajajo v govornem razvoju – na verbalnih testih so dosegli slabše rezultate kot na neverbalnih (Zrimšek, 2003). Tudi C. Snow (1977) primerja komunikacijo med štiriletnimi otroci, ki živijo v družinah staršev z nižjo stopnjo izobrazbe in z nižjim ekonomskim statusom v primerjavi s komunikacijo med otroki, ki živijo v družinah staršev z višjo stopnjo izobrazbe in z višjim ekonomskim statusom. Tako kot ostali avtorji tudi C. Snow ugotavlja, da otroci staršev z nižjim ekonomskim statusom v komunikaciji z drugimi uporabljajo krajše in enostavnejše izjave.
Podobno kot velja za otrokovo družinsko okolje je tudi vrtec pomemben dejavnik za razvoj otrokovega govora. Otroci se v vrtcu vključujejo v različne dejavnosti, kot so na primer prosta igra, prehodne dejavnosti ali pa rutinske dejavnosti, ki se med seboj razlikujejo glede na prostor, material, pravila, ter glede na vključenost odrasle osebe ali vrstnikov v govorne interakcije.
8
Vse te značilnosti posamezne dejavnosti pa vplivajo na značilnosti govornega izražanja in otroke spodbujajo k sodelovanju v različnih govornih položajih (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006).
2.6 GOVORNE NAPAKE
O govorni napaki govorimo takrat, ko je govor tako moten, da moti komunikacijo, pritegne pozornost okolice ali ovira vključitev posameznika v okolje. Ko poslušalec ni več pozoren na to, kaj otrok govori, ampak kako govori, pravimo, da gre za govorno motenega otroka ali logopata (Žnidarič, 1993, str. 61).
Govorne napake nekateri poimenujejo po vzroku njihovega nastanka, drugi po njihovem javljanju navzven. Omerza (1972) pravi, da se njihovo poimenovanje pri nas in v svetu zelo razlikuje. Govorne napake deli na: govorne motnje in govorne hibe. Govorne motnje so centralnega izvora, govorne hibe pa perifernega izvora.
2.7 PODROČJE JEZIKA V KURIKULUMU
Kurikulum za vrtce (1999) vključuje veliko komunikacije z odraslimi, z otroki, seznanjanje s pisnim jezikom in spoznavanje nacionalne in svetovne književnosti. Glasno branje odraslih, pripovedovanje, opisovanje, dramatizacije, izštevanke, izmišljanje zgodbic in pesmic, rime, besedne igre …, vse to so dejavnosti, navedene na jezikovnem (kurikularnem) področju.
Vzgojitelj naj s svojo iznajdljivostjo in inovativnostjo otroke seznani z nekaterimi jezikovnimi spoznanji, predstavi razlike med socialnimi zvrstmi, jezikovnimi skupinami itn. Pomembno je, da otrokom zagotovi možnost seznanjanja in sodelovanja pri različnih jezikovnih dejavnostih.
Pomemben del jezikovnih dejavnosti so tudi enostavna besedila, kot so kratka sporočila, zapis otrokovega komentarja k njegovi risbi, kuharski recept za priljubljeno jed, torej vsa enostavna besedila, ki so vezana na vsakodnevno življenje (Kurikulum za vrtce, 1999, str. 31).