UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
DAŠA LAMPIČ
RAZVOJ GOVORA S SPODBUJANJEM RAZVOJA SINAPS V MOŽGANIH PO NAČELIH NTC-PROGRAMA
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2018
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
PREDŠOLSKA VZGOJA
DAŠA LAMPIČ
MENTORICA: doc. dr. DARIJA SKUBIC
RAZVOJ GOVORA S SPODBUJANJEM RAZVOJA SINAPS V MOŽGANIH PO NAČELIH NTC-PROGRAMA
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2018
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorici doc. dr. Dariji Skubic za mentorstvo in vso strokovno pomoč pri izdelavi diplomskega dela.
Iskreno se zahvaljujem vsem v vrtcu Galjevica, ki so mi omogočili izvajanje empiričnega dela in kakorkoli pripomogli k nastanku tega diplomskega dela. Hvala, ker ste mi pomagali, da
sem diplomsko delo lahko izpeljala kot sem si zamislila.
Zahvaljujem se vsem domačim, ki so mi bili v času študija v moralno oporo, še posebej hvala babi Mariji, za vse spodbudne besede.
Posebna zahvala gre mojemu fantu Robiju, ki mi je ves čas v času študija stal ob strani in verjel vame. Hvala za vso pomoč in podporo.
POVZETEK
»Vse je odvisno od sinaps,« pravi Ranko Rajović, avtor NTC-programa (Nurture of Talented Children). Za ustvarjanje sinaptičnih povezav med nevroni sta zelo pomembna zgodnje obdobje in stimulativno okolje, česar bi se morali odrasli zelo dobro zavedati, če želimo, da bi otroci v kar največji možni meri razvili svoje biološke danosti in potenciale. (Banjanac, 2013). Pogosto pa se zgodi, da odrasli ne dojamemo pomena iger, kot so vrtenje okoli svoje osi, skakanje, preskakovanje, plazenje, igre za razvoj miselnih procesov ipd., in jim preprečujemo, da jih izvajajo (Rajović, 2015), zato sem se odločila, da v svojem diplomskem delu preizkusim nekatere motorične dejavnosti po načelih NTC-programa, ki spodbujajo razvoj sinaps v možganih, in preverim, kako te vplivajo na razvoj govora pri otroku, starem od 2 do 3 let.
Diplomsko delo z naslovom Razvoj govora s spodbujanjem razvoja sinaps v možganih po načelih NTC-programa je sestavljeno iz teoretičnega in empiričnega dela. V teoretičnem delu sem predstavila Kurikulum in medpodročno povezovanje ter se osredotočila na govorno in gibalno področje v predšolskem obdobju. Predstavila sem program NTC-učenje z opisom razvoja programa, metodologije s poudarkom na prvi fazi programa in povezavo s Kurikulom za vrtce (1999).
V praktičnem delu sem primerjala dve skupini otrok, starih od 2 do 3 let. V eksperimentalni skupini sem vsakodnevno dva meseca izvajala vaje po načelih NTC-pristopa, ki spodbujajo razvoj sinaps v možganih. V kontrolni skupini dejavnosti nisem izvajala.
Osredotočila sem se na telesno-gibalne vaje (vaje rotacije, vaje ravnotežja) in vaje za akomodacijo po načelih NTC-pristopa. Pri načrtovanju in izvajanju dejavnosti sem se držala metodičnega pristopa ter upoštevala naslednja načela in metodo: načelo vsakodnevnega treninga, načelo postopne obremenitve, načelo ponavljanja, načelo zavedanja, načelo jasnosti, načelo vsestranskosti, načelo izobraževalne usmerjenosti ter sintetično ali celovito metodo.
Cilj diplomskega dela je z ocenjevalno lestvico govora raziskati, v kolikšni meri telesno-gibalne vaje in vaje za akomodacijo po načelih NTC-pristopa vplivajo na razvoj govora. Pred izvajanjem dejavnosti in po končanih dejavnostih, torej po dveh mesecih, sem z ocenjevalno lestvico govora v obeh skupinah preverila otrokove govorne zmožnosti. Začetne otrokove govorne zmožnosti sem primerjala s končnimi in rezultate interpretirala.
KLJUČNE BESEDE: NTC-program, Kurikulum za vrtce, govor v predšolskem obdobju, gibanje v predšolskem obdobju
ABSTRACT
"It all depends on the synapses," says Ranko Rajović, the author of the NTC programme (Nurture of Talented Children). To create synaptic connections between neurons, an early period and a stimulating environment are very important, which adults should be very well aware of if we want children to develop their biological potentials as much as possible (Banjanac, 2013).
It often happens that adults do not understand the importance of games, such as rotating around the axis, jumping, skipping, crawling, games for the development of thought processes, etc., and prevent the children from performing them (Rajović, 2015), so I decided to test some motor activities in accordance with the principles of the NTC programme that promote the development of synapses in the brain, and to check how these affect the development of speech in a child aged 2 to 3 years.
The diploma work entitled Development of speech by promoting the development of synapses in the brain according to the principles of the NTC programme, consists of theoretical and empirical work. In the theoretical part, I presented the curriculum and interdepartmental integration, focusing on the speech and movement area in the pre-school period. I presented the NTC-learning program with a description of the development of the program, a methodology focusing on the first phase of the program and a link to the Kindergarten Curriculum (1999).
In the practical part, I compared two groups of children aged 2 to 3 years. In the experimental group, I conducted exercises on a daily basis for two months according to the principles of the NTC-approach, which promote the development of synapses in the brain. I did no exercises with the children in the control group.
I focused on physical exercise (exercises of rotation, balance exercises) and accommodation exercises according to the principles of the NTC programme. In planning and implementing the activities, I followed a methodical approach and followed these principles and methods: the principle of daily training, the principle of gradual loading, the principle of repetition, the principle of awareness, the principle of clarity, the principle of versatility, the principle of educational orientation and the synthetic or comprehensive method.
The aim of the diploma work is to examine the assessment scale of speech and to find out, to what extent physical and accommodation exercises, according to the principles of the NTC approach, influence the development of speech. I examined the children's speech capabilities with the assessment scale in both groups before the start of the activities and after 2 months. I compared the initial child's speech abilities to the final ones and interpreted the results.
KEY WORDS: NTC programme, Kindergarten curriculum, speech in pre-school children, motion in pre-school children.
KAZALO
UVOD ... 1
I. TEORETIČNI DEL... 2
1 KURIKULUM IN MEDPODROČNO POVEZOVANJE ... 2
2 GOVOR V PREDŠOLSKEM OBDOBJU ... 3
2.1 RAZVOJ GOVORA ... 3
2.2 GOVORNO RAZUMEVANJE ... 3
2.3 GOVORNO IZRAŽANJE ... 4
2.4 MEJNIKI GOVORA ... 5
2.5 DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA RAZVOJ GOVORA... 6
2.5.1 NOTRANJI DEJAVNIKI ... 6
2.5.2 ZUNANJI DEJAVNIKI ... 7
2.6 GOVORNE NAPAKE ... 8
2.7 PODROČJE JEZIKA V KURIKULUMU ... 8
3 GIBANJE V PREDŠOLSKEM OBDOBJU ... 8
3.1 GIBALNI RAZVOJ ... 8
3.2 DROBNOGIBALNE SPRETNOSTI ... 9
3.3 GROBA MOTORIKA ... 10
3.4 GIBALNE SPRETNOSTI OTROKA DO 3. LETA STAROSTI ... 11
3.5 GIBALNE SPRETNOSTI OTROKA OD 3. DO 6. LETA STAROSTI ... 12
3.6 GIBALNE SPOSOBNOSTI ... 12
3.7 OBLIKE DELA NA GIBALNEM PODROČJU V PREDŠOLSKEM OBDOBJU ... 12
3.7.1 VADBA PO POSTAJAH... 13
3.7.2 POLIGON ... 13
3.8 PODROČJE GIBANJA V KURIKULUMU ... 13
4 NTC PEDAGOŠKI PRISTOP ... 14
4.1 ZAČETEK IN RAZVOJ ... 15
4.2 METODOLOGIJA PROGRAMA ... 15
4.3 VAJE ZA SPODBUJANJE RAZVOJA SINAPS V MOŽGANIH ... 16
4.3.1 TELESNO-GIBALNE IGRE ... 17
4.3.2 VAJE ZA AKOMODACIJO ... 17
4.4 NTC-PRISTOP V POVEZAVI S KURIKULOM ... 17
II. EMPIRIČNI DEL ... 18
1 OPREDELITEV PROBLEMA ... 18
2 CILJ ... 19
3 RAZISKOVALNI VPRAŠANJI ... 19
4 METODOLOGIJA ... 19
4.1 RAZISKOVALNA METODA ... 19
4.2 VZOREC ... 19
4.3 PRIPOMOČKI ... 19
4.4 POSTOPEK ZBIRANJA PODATKOV ... 20
4.5 POSTOPEK OBDELAVE PODATKOV ... 21
5 IZVEDBA DEJAVNOSTI ... 21
6 REZULTATI IN INTERPRETACIJA... 38
SKLEP ... 40
LITERATURA IN VIRI……….42
PRILOGE………..45
PRILOGA 1……….………45
PRILOGA 2……….………53
PRILOGA 3……….………57
KAZALO SLIK
Slika 1: Hoja po ravni črti ... 22
Slika 2: Hoja po vijugasti črti ... 23
Slika 3: Kotaljenje žoge v paru ... 23
Slika 4: Hoja po debeli vrvi... 24
Slika 5: Tek do stožcev ... 24
Slika 6: Podajanje žoge v krogu ... 25
Slika 7: Hoja po čutni poti ... 25
Slika 8: Čutna pot ... 26
Slika 9: Tek okoli stožcev ... 26
Slika 10: Met žoge skozi obroč ... 26
Slika 11: Hoja in tek po snegu ... 27
Slika 12: Vrtenje okoli svoje osi na snegu ... 28
Slika 13: Ciljanje snežne kepe v steber ... 28
Slika 14: Hoja in tek po snegu ... 29
Slika 15: Vrtenje okoli svoje osi na snegu ... 29
Slika 16: Ciljanje žoge v zaboj ... 30
Slika 17: Razvrščanje po dveh barvah ... 31
Slika 18: Razvrščanje po treh barvah–natikanka ... 31
Slika 19: Razvrščanje po velikosti ... 31
Slika 20: Razvrščanje po velikosti in obliki–vstavljanka ... 31
Slika 21: Poligon v igralnici ... 32
Slika 22: Poligon na prostem ... 32
Slika 23: Poligon »razmetane žogice« ... 34
Slika 24: Poligon ... 35
Slika 25: Hoja po deblih ... 35
Slika 26: Otrok poimenuje del rastline ... 35
Slika 27: Slikovna predloga ... 35
Slika 28: Rajalna igra »Rdeči tulipan in bela lilija« ob hoji po čutni poti ... 36
Slika 29: Igra Lačna muca ... 37
Slika 30: Škatla oziroma lačna muca ... 37
Slika 31: Iskanje parov ... 37
Slika 32: Iskanje parov po asociacijah ... 37
1
UVOD
Gibanje je eno najpomembnejših področij v otrokovem razvoju, saj vpliva na otrokov celostni razvoj: telesni, spoznavni, čustveni, socialni, osebnostni, intelektualni in govorni. V diplomskem delu bom izpostavila gibalni in govorni razvoj ter njuno medsebojno povezanost.
Tudi Ranko Rajović, avtor programa NTC, v svojih delih poudarja pomen gibanja. Pravi, da dozorevanje možganov intenzivno poteka do petega leta starosti, zato je ta čas potrebno izkoristiti in otroku nuditi stimulativno okolje in čim bolj pestro izbiro gibalnih dejavnosti za razvoj čim večjega števila sinaps v možganih, ki prispevajo k učinkovitejšemu pomnenju ter razvijajo funkcionalno mišljenje (Rajović, 2013).
M. Diamond je z raziskavami dokazala, da je število sinaps pomembno povezano z ravnjo miselnih zmožnosti. Če ni stimulacij oziroma stimulativnega okolja, je število nevronskih povezav manjše, to pa povzroča redkejšo nevronsko mrežo ter zmanjšanje intelektualnih sposobnosti ter miselnih zmožnosti (Juriševič, Rajović in Drgan, 2010).
Znano je, da obstaja neposredna povezava centrov za govor in drobnogibalne spretnosti. To pomeni, da bolj kot bo otrok uril gibalne spretnosti rok, dlani in prstov, bolj se mu bodo razvijale govorno-jezikovne zmožnosti. Drobnogibalne spretnosti torej uspešno vplivajo na pridobivanje glasov, ustrezno artikulacijo in izgovorjavo besed (Montessori, 2011).
Tudi Ranko Rajović v svojih delih piše o pomembnem vplivu motorike (vaje ravnotežja, vaje rotacije, vaje akomodacije) in drobnogibalnih spretnosti na razvoj sinaps v možganih, kar pa posledično vpliva tudi na govor, saj pravi, da je za to, da otrok spregovori, potrebnih milijarde sinaps, ki pa jih imajo otroci vse manj (Rajović, 2013).
Vemo torej, da obstaja neposredna povezava med drobnogibalnimi spretnostmi in govorom, v diplomskem delu pa se bom posvetila predvsem grobi motoriki oziroma motoričnim dejavnostim (vaje ravnotežja, vaje rotacije, vaje akomodacije) po načelih NTC. Z raziskavo želim preveriti, ali (če sploh) omenjene motorične dejavnosti po načelih NTC učenja, pripomorejo k boljšim rezultatom na področju otrokovega govornega razvoja.
2
I. TEORETIČNI DEL
1 KURIKULUM IN MEDPODROČNO POVEZOVANJE
Kurikulum za vrtce (1999) je nacionalni dokument in predstavlja strokovno podlago za delo v vrtcih. Namenjen je vzgojiteljem, pomočnikom vzgojitelja, ravnateljem ter svetovalnim delavcem. Velik poudarek daje povezovanju različnih področij dejavnosti. Na ta način omogoča otroku celostni razvoj na telesnem, gibalnem, spoznavnem in čustvenem področju. V kurikulumu so opredeljeni cilji in iz njih izpeljana načela.
Eno od načel uresničevanja ciljev Kurikuluma za vrtce (1999,str. 13), na medpodročnem povezovanju je načelo uravnoteženosti. Vzgojitelj mora zagotavljati aktivnosti z vseh področij dejavnosti ter spodbujati vse vidike otrokovega razvoja.
Za zagotovitev čim bolj pestre ponudbe vsebin in medpodročnega povezovanja je potrebna vzgojiteljeva iznajdljivost, inovativnost in strokovnost, kar nakazuje načelo odprtosti kurikuluma, avtonomnosti ter strokovne odgovornosti vrtca in strokovnih delavcev v vrtcu (Kurikulum, 1999, str. 11).
Izbrati je pomembno tiste vsebine, metode in načine dela, ki upoštevajo specifičnosti otroka in zato v največji možni meri omogočajo povezavo različnih področij dejavnosti v vrtcu, kar opisuje načelo horizontalne povezanosti (Kurikulum, 1999, str. 14).
Raziskovalna tema pričujočega diplomskega dela opozarja na izjemen pomen spodbujanja razvoja sinaps za kar najbolj optimalen razvoj govora in gibalnih oziroma drobnogibalnih spretnosti.
3
2 GOVOR V PREDŠOLSKEM OBDOBJU 2.1 RAZVOJ GOVORA
Ljudje smo socialna bitja, kar pomeni, da potrebujemo veliko stikov z drugimi ljudmi.
»Ves govorni proces med govornikom in sogovornikom je zasnovan na sposobnosti zaznavanja govora in govornih situacij, tako jezikovno-miselnega formiranja kot tudi govornega izražanja.« (Grilc, 20014, str. 13)
Govorni razvoj se začne z jokom, neverbalnim sporazumevanjem, oblikovanjem in povezovanjem pvih glasov. Gre za zapleten, dinamičen in zlasti v obdobju malčka in zgodnjega otroštva zelo intenziven proces. Začne se s prvo izgovorjeno besedo, nadaljuje pa s hitrim skokom v besednjaku, oblikovanjem enostavnih in sestavljenih stavkov, poznavanjem slovničnih pravil, z razumevanjem različnih besedil, rabo govora v različnih govornih položajih, razvojem komunikacijskih spretnosti, metajezikovnim zavedanjem in se zlasti pri prehodu v obdobje srednjega otroštva močno preplete z otrokovim mišljenjem in pismenostjo.
V obdobju srednjega otroštva, mladostništva in odraslosti pa govor postane način posameznikovega mišljenja in delovanja (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006).
N. Grilc (2014) pravi, da je s stimulacijo razvoja govora pomembno spodbujati tudi druga
področja, ki pripomorejo k pridobivanju komunikacijskih spretnosti v širšem smislu.
To zajema:
– vokalizacijo (vse zvoke, ki jih otrok proizvaja), – mimiko (gibe obraza v funkciji komunikacije),
– poslušanje (odzivanje na različne zvoke in opažanje razlik med njimi), – razumevanje (namensko odzivanje otroka na geste, mimiko in govor),
– imitiranje (posnemanje verbalnih signalov, kar je neposredno povezano z razvojem govora), – govor (smiselno uporabo prepoznavnih besed).
2.2 GOVORNO RAZUMEVANJE
Razumevanje govorjenega ni samo razumevanje besed, ki jih izreče sogovorec, ampak vsebuje veliko več. Otroci si v realnih pogovornih situacijah za razumevanje govora pomagajo z neverbalnimi informacijami, ki jih sporočajo sogovorčeva obrazna mimika, intonacija, geste, telesni jezik in pozicija, z znanjem, ki ga imajo pri sosledju dogodkov v različnih situacijah, ter kontekstnimi informacijami.
4
Otroci med 2. in 3. letom starosti uporabljajo naslednje tehnike, ki jim pomagajo pri razumevanju: strategija sledečega dogodka, strategija verjetne lokacije in podajanje manjkajočih informacij (Chapman, 1978; Paul, 1995; James, 1990; v Buckley, 2003). Preden otrok besede ali kretnje učinkovito uporabi, mora razumeti njihov pomen, zato moramo na razumevanje jezika gledati kot na del otrokovega celostnega programa komunikacije z drugimi (Pieterse, Treloar in Cairns, 2000).
2.3 GOVORNO IZRAŽANJE
Struktura, besednjak in vsebina so tri komponente, na katere J. Reynell deli govorno izražanje.
Struktura govora se zelo hitro razvija v prvih treh letih, kar je pokazala njena standardizacija lestvice govornega razvoja predšolskih otrok. Do starosti štirih let in pol se najhitreje razvija besednjak, vsebina govora pa med drugim in šestim letom (Reynell, 1969; v Bajc, 2004).
Prve besede, ki jih otrok spregovori so najpogosteje vezane na predmete iz njegovega neposrednega okolja, med njimi pa so tudi preproste izjave, s katerimi prosi odraslo osebo za pomoč (Karmiloff in Karmiloff - Smith, 2001; v Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006).
Na podlagi rezultatov raziskave, v kateri so s pomočjo standardizirane ček liste zapisovali otrokov besednjak, so E. Bates in sodelavci (1994) ugotovili, da so otroci, stari 12 mesecev, rabili od 0 do 52 besed, otroci stari 16 mesecev, od 0 do 347 besed in otroci, stari 30 mesecev, od 208 do 675 besed (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006).
Mlajši otroci, stari od 15 do 23 mesecev, naj bi v svojem govoru prevladujoče rabili polnopomenske besede (najpogosteje samostalnike, nekoliko redkeje tudi glagole) ter kazalne zaimke, kar so potrdili rezultati slovenske raziskave (Kranjc, 1999).
Za otroke, stare od 29 do 31 mesecev, pa je značilna večja dinamizacija govora, kar pomeni, da je v besednjaku malčkov naraščal delež glagolov in pridevnikov, upadal pa delež samostalnikov.
Malčki so besede vedno pogosteje rabili za označevanje lastnosti predmetov in dejanj (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006).
V obdobju med 18. in 20. mesecem otrok združi dve besedi, da bi z njima izrazil določeno misel. Takrat pravimo, da se zgodi velik premik v razvoju otrokovega govora (Bates in Goodman, 2001; Nelson, 1996; Papalia in dr., 2001; v Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006). Otrok besedi poveže v besedno zvezo, kljub temu pa takšne zveze besed še niso povezane v strukturno enoto. Malček dvobesedne izjave tvori postopoma.
5
Vzorec intonacije v dvobesednih izjavah spremeni tako, da sta obe besedi vključeni v eno intonacijsko skupino, pri tem intonacija pade le na koncu izjave, premor med besedama v dvobesedni izjavi izgine (Siegler, 1998; v Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006). Otroci postopoma oblikujejo vse bolj celovite stavke, na različne načine povezujejo besede in se izpopolnjujejo v rabi različnih slovničnih oblik (Toporišič, 1992; v Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006).
2.4 MEJNIKI GOVORA
Potrebno je poudariti, da je razvoj govornega sistema vezan na dva procesa, to sta proces zaznavanja glasov in proces izgovarjave glasov. Glasove jezika otroci razumejo veliko prej, kot so jih sposobni izgovoriti. Razvoj govora se pri otroku razvija postopno. Vrstni red razvoja govora je pri vseh enak. V svojem razvoju gredo skozi določene stopnje in faze, ki omogočijo določen napredek. Vsak posameznik ima svoj tempo razvoja (Lipnik in Matič, 1993).
Tabela 1: Kronološki prikaz govornega razvoja (povzeto po L. Marjanovič - Umek, S. Kranjc in U. Fekonja 2006, str. 8–11)
STAROST VOKALIZACIJA IN GOVOR
Novorojenček Preferira človeški glas, razlikuje med glasovi, razlikuje svoj govor od govora drugih, joka.
Od 1meseca do 5 mesecev Razlikuje med samoglasniki, gruli, vokalizira dva ali več glasov, beblja (združi samoglasnik in soglasnik), naredi govorni obrat.
Od 6 mesecev do 12 mesecev Čeblja in ponavlja posamezne zloge, v namen komunikacije rabi geste, razume več besed, izpolni enostavne naloge.
Od 12 mesecev do 18 mesecev
Govori enobesedne izjave, razume več kot 50 besed, združi samostalnik in glagol.
Od 18 mesecev do24 mesecev Naredi velik skok v razvoju besednjaka, začne oblikovati dvobesedne izjave, z besedami izraža čustva, rabi telegrafski govor.
Od 2 let in 6 mesecev do 5 let Govori večbesedne izjave, usvaja nova slovnična pravila, oblikuje nikalne in vprašalne izjave, besednjak še naprej narašča, rad ima humor in metafore, kaže napredek v
6
sporazumevalnih spretnostih in drugih oblikah pragmatične rabe govora, govor je razumljiv in tekoč, pripoveduje zgodbe.
6in več let let Kaže metajezikovno zavedanje, oblikuje celovite stavke, govor rabi v različnih govornih položajih.
2.5 DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA RAZVOJ GOVORA
Razlikujemo dve vrsti dejavnikov, ki vplivajo na razvoj govora, in sicer zunanje in notranje.
Notranji dejavniki so psihološki in fiziološki, zunanji dejavniki pa so socialni in sociološki.
Med psihološke in fiziološke šteje prirojene predispozicije za razvoj govora, motivacijo in čustveno stanje. Med socialne in sociološke pa šteje širše družbeno okolje otroka, socialni položaj družine in izobrazbo staršev (Kranjc, 1999, v Zrimšek, 2003, str.20).
2.5.1 NOTRANJI DEJAVNIKI
Notranji dejavniki, ki vplivajo na razvoj govora, so po mnenju večine avtorjev genetski dejavniki in spol otroka.
Muller meni, da na razvoj govorne kompetentnosti vpliva interakcija večjega števila genov (1996, v Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006, str. 63). Genetski dejavniki imajo delni vpliv na razvoj različnih področij govornega razvoja, in sicer na razvoj otrokove slovnice ter na razvoj na področju semantike, fonologije in artikulacije, kar so pokazali z metaanalizo več kot 100 vedenjsko-genetskih raziskav (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006).
Tudi otrokov spol je eden izmed dejavnikov otrokovega govornega razvoja, ki ga izpostavlja več avtorjev. V vzdolžni raziskavi, ki so jo opravile (Fekonja in dr., 2005; v Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006), so avtorice ugotovile, da je imel spol pri tri– in štiriletnih otrocih pomemben učinek na rezultate na podlestvici govornega izražanja. Rezultati deklic so bili na podlestvici govornega izražanja pomembno višji v primerjavi z dečki. Z omenjenim se strinjata tudi Apostolos in Napoleon, ki v svoji raziskavi ugotavljata, da se govor deklic razvija hitreje od govora dečkov. Deklice naj bi hitreje spregovorile, oblikovale daljše izjave, imele širši besednjak in dosegale višje rezultate pri preizkusih pravilne izgovarjave besed ter nasplošno na lestvicah govornega razvoja (Apostolos in Napoleon, 2001; v Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006). Nekateri avtorji, kot na primer L. McCune (1992, v Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006), pa so mnenja, da te razlike kasneje v razvoju izginejo in na razlike v govornem razvoju med dečki in deklicami prispevajo predvsem razlike v hitrosti razvoja.
7
2.5.2 ZUNANJI DEJAVNIKI
Med zunanje dejavnike večina avtorjev uvršča kakovost družinskega okolja, socialno- ekonomski položaj družine ter kakovost vrtca.
Starši pomembno vplivajo na razvoj otrokovih govornih kompetentnosti. Hoff in Naigles menita, da gre pri povezanosti različnih dejavnikov družinskega okolja in otrokove govorne kompetentnosti za dvosmeren proces, saj prav tako kot lahko starši spodbujajo otrokov govorni razvoj, lahko tudi otrok s svojim govorom in zanimanjem za določeno dejavnost, vpliva na govor staršev (2002; v Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006).
Slovenske avtorice (Marjanovič Umek, Fekonja, Kranjc in Lešnik Musek, 2003) so v svoji študiji opredelile dva vidika kakovosti družinskega okolja. Na eni strani so opredelile materialne možnosti, ki jih otroku nudi družinsko okolje, na drugi pa dejavnosti v družini, s katerimi starši spodbujajo otrokov govorni razvoj. Pogostost branja otroku, otrokov obisk knjižnice in gledanje otroških televizijskih programov so štele med dejavnosti, s katerimi starši spodbujajo otrokov govorni razvoj. Med materialne pogoje pa so vključile število vseh knjig ter število in vrsto otroških knjig. Rezultati študije so pokazali, da se tako dejavnosti, s katerimi starši spodbujajo govorni razvoj in materialni pogoji, pozitivno povezujejo z dosežki otrok na lestvici govornega razvoja.
Mnogi so menja, da okolje z govornimi vzori in jezikovnimi spodbudami močno vpliva na razvoj splošne inteligentnosti. S testi inteligentnosti so ugotovili, da socialno prikrajšani otroci zaostajajo v govornem razvoju – na verbalnih testih so dosegli slabše rezultate kot na neverbalnih (Zrimšek, 2003). Tudi C. Snow (1977) primerja komunikacijo med štiriletnimi otroci, ki živijo v družinah staršev z nižjo stopnjo izobrazbe in z nižjim ekonomskim statusom v primerjavi s komunikacijo med otroki, ki živijo v družinah staršev z višjo stopnjo izobrazbe in z višjim ekonomskim statusom. Tako kot ostali avtorji tudi C. Snow ugotavlja, da otroci staršev z nižjim ekonomskim statusom v komunikaciji z drugimi uporabljajo krajše in enostavnejše izjave.
Podobno kot velja za otrokovo družinsko okolje je tudi vrtec pomemben dejavnik za razvoj otrokovega govora. Otroci se v vrtcu vključujejo v različne dejavnosti, kot so na primer prosta igra, prehodne dejavnosti ali pa rutinske dejavnosti, ki se med seboj razlikujejo glede na prostor, material, pravila, ter glede na vključenost odrasle osebe ali vrstnikov v govorne interakcije.
8
Vse te značilnosti posamezne dejavnosti pa vplivajo na značilnosti govornega izražanja in otroke spodbujajo k sodelovanju v različnih govornih položajih (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006).
2.6 GOVORNE NAPAKE
O govorni napaki govorimo takrat, ko je govor tako moten, da moti komunikacijo, pritegne pozornost okolice ali ovira vključitev posameznika v okolje. Ko poslušalec ni več pozoren na to, kaj otrok govori, ampak kako govori, pravimo, da gre za govorno motenega otroka ali logopata (Žnidarič, 1993, str. 61).
Govorne napake nekateri poimenujejo po vzroku njihovega nastanka, drugi po njihovem javljanju navzven. Omerza (1972) pravi, da se njihovo poimenovanje pri nas in v svetu zelo razlikuje. Govorne napake deli na: govorne motnje in govorne hibe. Govorne motnje so centralnega izvora, govorne hibe pa perifernega izvora.
2.7 PODROČJE JEZIKA V KURIKULUMU
Kurikulum za vrtce (1999) vključuje veliko komunikacije z odraslimi, z otroki, seznanjanje s pisnim jezikom in spoznavanje nacionalne in svetovne književnosti. Glasno branje odraslih, pripovedovanje, opisovanje, dramatizacije, izštevanke, izmišljanje zgodbic in pesmic, rime, besedne igre …, vse to so dejavnosti, navedene na jezikovnem (kurikularnem) področju.
Vzgojitelj naj s svojo iznajdljivostjo in inovativnostjo otroke seznani z nekaterimi jezikovnimi spoznanji, predstavi razlike med socialnimi zvrstmi, jezikovnimi skupinami itn. Pomembno je, da otrokom zagotovi možnost seznanjanja in sodelovanja pri različnih jezikovnih dejavnostih.
Pomemben del jezikovnih dejavnosti so tudi enostavna besedila, kot so kratka sporočila, zapis otrokovega komentarja k njegovi risbi, kuharski recept za priljubljeno jed, torej vsa enostavna besedila, ki so vezana na vsakodnevno življenje (Kurikulum za vrtce, 1999, str. 31).
3 GIBANJE V PREDŠOLSKEM OBDOBJU 3.1 GIBALNI RAZVOJ
Z gibanjem otrok spoznava okolico in samega sebe, zato je gibanje ena od pomembnih otrokovih potreb. Gibalni in duševni razvoj sta med seboj tesno povezana predvsem v prvih dveh letih življenja. B. Nemec in M. Kranjc (2013) pravita, da je zaostanek v držanju glave, sedenju in hoji pogosto povezan z zaostankom v duševnem razvoju.
9
Razvoj gibanja se odraža v vedno večji telesni moči, hitrosti, ravnotežju, usklajenosti, gibljivosti natančnosti gibov, vzdržljivosti in pomeni vedno boljši nadzor gibanja mišic.
Tudi M. Videmšek in M. Visinski (2001) sta podobnega mnenja. Pravita, da imajo gibalne dejavnosti v otrokovem razvoju zelo pomembno vlogo. Z gibalnimi dejavnostmi otrok poleg gibalnih in funkcionalnih sposobnosti razvija tudi spoznavne, socialne in čustvene ter si na ta način gradi ustrezno predstavo o sebi, pridobiva zaupanje vase in v svoje telo ter ustvarja čustveno vez z okoljem. Otrokov organizem je v zgodnjem otroštvu najbolj dovzeten za vplive okolja, zato je predšolsko obdobje obdobje temeljnega gibalnega razvoja.
Kar otrok zamudi v zgodnjem otroštvu, kasneje ne more nadoknaditi, ugotavljajo strokovnjaki (Videmšek in Visinski, 2001).
Na rast in razvoj celega telesa v veliki meri vpliva ravno gibanje. Rast in razvoj sta v nenehni odvisnosti od gibanja in obratno. K hitrejšemu gibalnemu razvoju pripomorejo tudi ustrezne razmere: ustrezna obleka in obutev, športni pripomočki in igrala, primeren prostor, dobra volja, kar pomeni da je otrok sit, negovan, ne žejen. Zaostanek v gibalnem razvoju lahko pripišemo odvzemu možnosti za izvajanje različnih gibalnih dejavnosti (Videmšek in Visinski, 2001).
Tudi Pišot in G. Jelovčan (2006) menita, da sta okolje in otrokova lastna aktivnost tista dejavnika, od katerih je odvisno, v kolikšni meri se bodo razvile otrokove dispozicije.
3.2 DROBNOGIBALNE SPRETNOSTI
Kadar govorimo o razvoju drobnogibalnih spretnosti, mislimo razvoj gibanja rok in zapestij.
Drobnogibalna spretnost je gibanje, ki zahteva uporabo majhnih mišic, njen zametek pa opazimo že pri novorojenčkih, ki s seganjem po predmetu razširijo svoje dlani, vendar pa predmeta ne zmorejo prijeti ali se ga vsaj dotakniti (Kranjc, Nemec, 2013). Pri približno štirih mesecih postane seganje po predmetu uspešno. Otrok se pri tej starosti predmeta vsaj dotakne, pri petih do sedmih mesecih pa večina otrok kocko usklajeno, ne da bi jim padla iz rok, že pobere. Z razvojem se spreminja tudi način prijemanja predmetov. Predmete najprej primejo s celo roko, od četrtega do šestega meseca predmet primejo s palcem v delni opoziciji, od petega do sedmega meseca pa večinoma predmet primejo le z blazinicami prstov. Šele pri devetih mesecih otrok uspešno usvoji pincetni prijem, ko majhen predmet prime z blazinicami palca in kazalca. Z razvojem drobnih gibov se opazi tudi vse večji nadzor, natančnost in napredek v razvoju usklajenega gibanja oko–roka.
10
Razvojne spremembe se kažejo v otrokovih spretnostih, ki so povezane z vsakodnevno rutino:
hranjenje in oblačenje ter z risanje in pisanje.Malček si v drugem letu pri hranjenju pogosto pomaga z drugo roko, sicer pa se sam hrani z žlico.
V tretjem letu začnejo za hranjenje uporabljati vilice, v petem pa tudi nož za mazanje hrane na kruh. V tretjem letu lahko že natočijo pijačo v skodelico (Safarino in Armstrong, 1986, v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).
3.3 GROBA MOTORIKA
Nadzor trupa
Dojenčki, stari od enega meseca do treh mesecev, so se zmožni obrniti z boka na hrbet, šele kasneje, od tretjega do petega meseca starosti, se obrnejo s hrbta na bok. Obrat s hrbta na trebuh je zahtevnejši. Večina otrok se s hrbta na trebuh samostojno obrne v obdobju od petega do sedmega meseca. Takrat otroci tudi trdo samostojno sedijo in se med sedenjem zmorejo igrati s predmetom (Bayley, 1993; v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004). Preden otrok shodi, se premika na različne načine (npr. plazenje, lazenje, hoja po štirih). Te oblike gibanja krepijo predvsem ramenske, hrbtne in mišice nadlakti in ugodno vplivajo na razvoj hrbtenice. Do desetega meseca se večina dojenčkov dvigne v stoječ položaj. Najprej hodi s pomočjo, kasneje približno do trinajstega meseca pa večina dojenčkov zmore hoditi samostojno (Kranjc, Nemec, 2013, str. 49).
Razvoj hoje
Hoja postaja z razvojem vse bolj usklajena. Malčki v drugem letu starosti napravijo že nekaj korakov vzvratne hoje, bočne hoje ter skočijo s tal z obema nogama (Bayley, 1993; v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004, str. 174). Tek je najprej zelo podoben hitri hoji; ena noga je vedno na tleh, pri teku pa trdo stopajo na cela stopala (Safarino in Armstrong, 1986; v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004, str. 174). Malčkove noge so še zelo toge, ob teku tudi pogosto padajo, saj imajo težave z ravnotežjem (Papalia in dr., 2001; v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004, str. 174). Šele okrog četrtega leta se razvije pravi tek. Najprej se razvije hoja in šele nato sposobnost skakanja. Otroci najprej skačejo sonožno, po eni nogi pa šele okoli četrtega leta, saj je za to potrebno bolj razvito ravnotežje (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004, str. 175).
11 Razvoj metanja predmetov
Začne se v šestem mesecu starosti. Dojenčki najprej predmete iz sedečega položaja enostavno spuščajo na tla, kasneje v drugem letu pa z nenatančnimi gibi predmete mečejo stoje. Pri tem se z obrazom obrnejo v smer metanja, ki je še nenatančna (Bee, 1994; v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004, str. 176).
Predmet pogosto leti visoko nad malčkovo glavo in pade na tla blizu njegovih nog. Z razvojem se poveča sposobnost nadzora mišic, kar pa otroku omogoča, da pred metom obrne trup v eno stran in nato v drugo, ko iztegne roko v met (Safarino in Armstrong, 1986; v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004, str. 176).
Nadzor glave
Večina novorojenčkov lahko obrne glavo levo ali desno, če leži na hrbtu. Če novorojenček leži na trebuhu, jo večinoma lahko dvigne vsaj toliko, da jo obrne na drugo stran.
Pri starosti od dveh do štirih mesecev rečemo, da otroci »pasejo kravice«, kar pomeni, da lahko držijo glavo pod kotom 45 stopinj in jo nato nadzorovano spustijo. Do tretjega meseca je otrok, tudi če ga premikamo v pokončnem položaju, sposoben glavo držati pokonci in trdno, brez naše opore (Kranjc, Nemec, 2013, str. 49).
3.4 GIBALNE SPRETNOSTI OTROKA DO 3. LETA STAROSTI
Gibalni razvoj poteka v smeri od glave proti nogam (cefalokavdalna smer) in od hrbtenice proti okončinam (proksimodistalna smer). Cefalokavdalna smer pomeni, da otrok nadzira najprej mišičje glave, nato vratu in ramen, trupa ter nazadnje nog in rok. Proksimodistalna smer pa pomeni nadzor mišic od centra telesa navzven (Nemec in Kranjc, 2013, str. 48).
Pri štirih mesecih otrok že lahko sedi v naročju in se poskuša plaziti v legi na trebuhu. Okoli desetega meseca otrok že sedi brez opore. S prvimi koraki se otroku odpre čisto nov svet.
Otrokova hoja je najprej zelo negotova, vendar hitro napreduje in pri približno osemnajstem mesecu otrok poskuša tekati. Otrok je z dneva v dan močnejši in spretnejši. Do treh let usvoji vse naravne oblike gibanja: plazenje, hoja, tek, valjanje, ujemanje, nošenje, potiskanje, lovljenje, vese, dvigovanje … (Videmšek in Visinski, 2001, str. 20).
12
3.5 GIBALNE SPRETNOSTI OTROKA OD 3. DO 6. LETA STAROSTI
Gibalni razvoj otroka silovito napreduje v obdobju od 3. do 6. leta starosti. Gibanje postaja spretnejše, smotrno in gospodarno. Gibalne spretnosti z razvojem postajajo vse bolj zahtevne.
Otrok se srečuje z učenjem vedno novih spretnosti, ki pa se postopno prilagajajo in združujejo v vse bolj celovite sisteme gibalnih dejavnosti (Videmšek in Visinski, 2001, str. 20).
Meje posameznikovih potencialov za izvajanje določenih gibalnih spretnosti, nakazuje raven motoričnih sposobnosti (Magill, 1998, v Pišot in Planinšec, 2005, str. 41).
3.6 GIBALNE SPOSOBNOSTI
Gibalne sposobnosti določajo celotno gibalno stanje človeka. Z njihovo pomočjo lahko opravljamo gibalne naloge in so v osnovi odgovorne za izvedbo vseh naših gibov. Gibalne sposobnosti odraslih se razlikujejo od gibalnih sposobnosti otrok (Videmšek in Pišot, 2007, str.
68).
Za izvedbo naših gibov, so odgovorne gibalne oziroma motorične sposobnosti. So delno pridobljene kar pomeni, da so odvisne od načina našega življenja in delno prirojene, torej dane ob rojstvu. Poznamo šest primarnih motoričnih sposobnosti: moč, hitrost, ravnotežje, gibljivost, koordinacija, preciznost in eno funkcionalno sposobnost: vzdržljivost. (Videmšek idr., 2003, str. 39).
3.7 OBLIKE DELA NA GIBALNEM PODROČJU V PREDŠOLSKEM OBDOBJU
V predšolski vzgoji ločimo tri različne oblike dela: skupinsko delo, frontalno delo in individualno delo (Zajec idr., 2010)
Skupinska oblika dela: klasična vadba po postajah različnimi izpeljavami – delo z dodatnimi nalogami in delo z dopolnilnimi nalogami ter igralne skupine.
Frontalna oblika dela: poligon, štafetne igre idr.
Individualna oblika dela: te pri predšolski športni vzgoji ne poudarjamo, saj je eden izmed ciljev pritegniti otroke v socialno integracijo. Navadno se pojavlja znotraj frontalnega ali skupinskega dela.
V nadaljevanju bom opisala obliki, ki sta bili uporabljeni v empiričnem delu raziskave.
13
3.7.1 VADBA PO POSTAJAH
Otroci vadijo v skupinah, ki so lahko homogene ali heterogene. V posamezni skupini imamo praviloma od 2 do 5 otrok. Otroci opravljajo različne naloge na postajah, razporejenih po vsem prostoru. Število postaj je odvisno od števila otrok, velikosti prostora in cilja, ki smo si ga postavili. Skupine vadijo na istem prostoru od 2 do 5 minut. Otroke zberemo na podlagi različnih kriterijev, glede na namen vadbe (po starosti, spolu, sposobnosti, znanju, vedenjskem vzorcu …). Vzgojitelj je prisoten na tisti postaji, kjer je potrebna pomoč ali varovanje, na ostalih postajah otroci utrjujejo že znane, enostavne vaje. Po nekajminutni vadbi skupine zamenjajo prostor v smeri urinega kazalca ali puščic (Videmšek in Visinski, 2001, str. 55).
3.7.2 POLIGON
Raznovrstna orodja ali ovire, ki omogočajo hiter prehod, so postavljena tako, da tvorijo krožno stezo. Naloge so lahke in enostavne, način izvedbe pri mlajših skupinah ni točno predpisan. Gre za čim bolj hitro in skladno obvladovanje vseh ovir na določeni poti. Otroci začnejo vaditi na različnih mestih. Poligon pretečejo nekajkrat zaporedoma. Naloge, ki povzročajo zastoj, poenostavimo, izločimo ali postavimo vzporedno oviro, na kateri je možno prehitevanje.
Poligon običajno sestavljamo tako, da je vsaka naloga namenjena razvijanju določene motorične sposobnosti (ravnotežje, moč, hitrost, koordinacijo, natančnost) in utrjevanje gibalnih znanj (Videmšek in Visinski, 2001, str. 59).
3.8 PODROČJE GIBANJA V KURIKULUMU
Kurikulum za področje gibanja mora biti prilagojen različnim potrebam, interesom in sposobnostim otrok, tako da optimalno prispeva k njihovemu razvoju in zdravju. Prijetno in zaupno vzdušje, v katerem imajo otroci možnost izbire, raziskovanja in odkrivanja izvirnih rešitev nalog, ima velik pomen pri motivacijo za izvajanje iger (Pišot in Jelovčan, 2006, str.
49).
Kurikulum za vrtce (1999, str. 25) spodbuja, naj vzgojitelji otrokom vsakodnevno omogočijo različne dejavnosti v prostoru in na prostem, ter spodbujajo k spoznavanju in razvijanju gibalnih sposobnosti ter usvajanju nekaterih gibalnih konceptov. Potrebi po igri in gibanju sta otrokovi primarni potrebi, preko katerih otroci v predšolskem obdobju pridobivajo raznovrstne gibalne izkušnje, ki jim prinašajo veselje in zadovoljstvo.
Globalni cilji s področja gibanja, ki jih navaja Kurikulum za vrtce (1999, str. 26) so naslednji:
14
– omogočanje in spodbujanje gibalnih dejavnosti otrok, – zavedanje lastnega telesa in doživljanje ugodja v gibanju, – omogočanje otrokom, da spoznavajo svoje gibalne sposobnosti, – razvijanje gibalnih sposobnosti,
– pridobivanje zaupanja v svoje telo in gibalne sposobnosti, – usvajanje osnovnih gibalnih konceptov,
– postopno spoznavanje in usvajanje osnovnih prvih različnih športnih zvrsti, – spoznavanje pomena sodelovanja ter spoštovanja in upoštevanja različnosti.
4 NTC-PEDAGOŠKI PRISTOP
Program učenja NTC daje odgovor na vprašanje, kako stimulirati velike potenciale naših malčkov pred vstopom v šolo. Dejstvo je namreč, da inteligentnost ni odvisna zgolj od števila živčnih celic (genskega potenciala), temveč tudi od števila povezav med nevroni. Največje število sinaps se oblikuje od tretjega do petega leta in nekaj manj do sedmega leta. Do sedmega leta se ustvari 75 % naših stalnih sinaps, do dvanajstega leta 95 %, do štiriindvajsetega leta 98
% in do konca življenja imamo od 2% do 3% sinaps, ki se nenehno obnavljajo (Rajović, 2015).
Mariam Diamond s kalifornijske univerze Berkley je dokazala, da je število sinaps pomembno povezano z ravnjo miselnih zmožnosti. Če ni stimulacij oziroma stimulativnega okolja, je število nevronskih povezav manjše, to pa povzroča redkejšo nevronsko mrežo ter zmanjšanje intelektualnih sposobnosti ter miselnih zmožnosti (Juriševič, Rajović in Drgan, 2010, str. 5).
Rajović še dodaja, da število sinaps pomembno vpliva tudi na govor, kajti za to, da otrok spregovori, je potrebnih milijarde sinaps, ki pa jih imajo otroci danes vse manj (2013; v Banjanac, 2013).
»Program NTC-učenje je pedagoški pristop, ki temelji na spoznanjih o razvoju in delovanju možganov: starše, vzgojitelje in učitelje sistematično usmerja k tistim igralnim dejavnostim z otroki, ki še posebno dobro vplivajo na nastajanje in utrjevanje možganskih povezav (t. i . sinaps med nevroni) v času njihovega najintenzivnejšega razvoja, tj. od rojstva do približno desetega oziroma dvanajstega leta starosti.« (Jurišević idr., 2010, str. 12).
Cilj NTC-programa je, da otroke pravilno spodbudimo v obdobju, ko se intenzivno oblikujejo vzorci razmišljanja, sklepanja in povezovanja in z vnašanjem različnih iger in nalog spodbujamo razvijanje funkcionalnega znanja (Rajović in Podgornik, 2015).
15
4.1 ZAČETEK IN RAZVOJ
Avtor programa je Ranko Rajović s svojimi sodelavci z Oddelka za nadarjene otroke (Nikola Tesla Centar Novi Sad), ki deluje pod okriljem mednarodne Mense. Je dolgoletni član štiričlanskega komiteja svetovne Mense za nadarjene otroke, specialist interne medicine in sodelavec UNICEF-a za izobraževanje. NTC-program temelji na prenosu znanj iz nevrofiziologije na področje izobraževanja. Rajović je na samem začetku ustvarjanja programa izvajal prve vaje v igri in pogovoru z najmlajšim sinom Danilom. Ker so bili rezultati nad vsemi pričakovanji, je s takšnim načinom dela nadaljeval. Danes predava v različnih državah tako staršem kot vzgojiteljem in učiteljem.
Poslušalce želi ozavestiti o težavah sodobnega časa (premalo gibanja in preveč tehnologije) ter jih uči, da otrok ne more priti do dobrih rezultatov, če se uči reproduktivno. Pomembno je uporabno znanje, kar pomeni, da otrok informacije, ki jih ima, vzporedno povezuje (Banjanac Lubej, 2013). V Sloveniji se je začel program poskusno uvajati leta 2009, in sicer v treh vrtcih:
Morje Lucija, Brdo Ljubljana in Nova Gorica ter osnovni šoli Antona Ukmarja Koper. Prve izkušnje so pokazale, da se otroci ob izvajanju igralnih dejavnosti iz NTC-programa zabavajo, družijo, igraje učijo ter tako miselno napredujejo (Jurišević, Rajović, Drgan, 2010).
4.2 METODOLOGIJA PROGRAMA
Program je sestavljen iz treh sklopov dejavnosti, ki spodbujajo razvoj in aktivnost sinaps v možganih, prispevajo k učinkovitejšemu pomnenju ter razvijajo funkcionalno mišljenje. V nadaljevanju so dejavnosti opisane po posameznih sklopih. (Jurišević, Rajović, Drgan, 2010).
I. FAZA – spodbujanje razvoja sinaps v možganih
Prvo fazo deli Rajović na motorične dejavnosti (vaje rotacije, vaje ravnotežja, vaje za dinamično prilagajanje očesa) in vaje za razvoj drobnogibalnih spretnosti. Poudarja, da prihaja znotraj možganov do razvoja pomembnih centrov, kjer se ustvarja celotna mreža sinaps.
Neaktivni nevroni in sinapse odmrejo, zato je zelo pomembno, da vzpostavimo interakcijo med vrtcem, šolo, učenjem skozi igro, učenjem s pomočjo novih tehnologij, pri tem pa ne pozabimo na enostavne otroške igre, kot so plezanje, skakanje, tekanje … (Rajović, 2013, str. 6).
Rajović v knjigi ponuja zelo preproste in koristne motorične in grafomotorične vaje, saj s pomočjo takšnih dejavnosti otroci odkrivajo najboljše rešitve za preprečevanje preprek, nezavedno odkrivajo svojo koordinacijo ter občutek za prostor, s tem pa povečujejo število sinaps (Rajović, 2015, str. 127).
16
II. FAZA – spodbujanje pomnenja z asociacijami
Druga stopnja vključuje prepoznavanje abstraktnih pojmov, njihovo povezovanje, ter spretno obvladovanje abstraktnih klasifikacij, seriacij in asociacij. (Rajović, 2015, str. 128). Način, na katerega se otroci podatkov učijo, predstavlja najnižjo raven učenja. Govorimo o reproduktivnem učenju. To zahteva, da si otrok snov nekajkrat prebere, jo ponavlja in zapomni, vendar pa na koncu precej informacij pozabi ali pa jih ne zna povezati med seboj. S takim učenjem lahko torej oviramo razumevanje pojmov oziroma njihovih vsebin. NTC učenje, pa predstavlja ravno nasprotno. Otrok se je z različnimi tehnikami sposoben naučiti določeno snov na bolj zanimiv način, ki je podoben igri (Rajović, 2015, str. 117).
III. FAZA – spodbujanje funkcionalnega mišljenja
Ta del programa NTC-učenja predstavljajo ugankarska in stimulativna vprašanja. Logično razmišljanje in hitro reševanje problemov je po najnovejših raziskavah mogoče tudi uriti.
Ugankarske zgodbe ustvarijo situacijo ob kateri morajo otroci veliko razmišljati in vztrajati, ob tem pa doživljajo radost (Rajović, 2015, str. 85).
4.3 VAJE ZA SPODBUJANJE RAZVOJA SINAPS V MOŽGANIH
V empiričnem delu sem z otroki izvajala le vaje, ki spadajo v prvo fazo NTC-programa.
Osredotočila sem se na motorične dejavnosti, zato so spodaj podrobneje opisane le te dejavnosti.
Osnovni namen vsakdanjega izvajanja motoričnih dejavnosti je stimulacija nevronske mreže.
K motoričnim dejavnostim uvrščamo predvsem vaje, ki se redko izvajajo: rotacije, ravnotežje in vaje za dinamično prilagajanje očesa (Rajović, 2015, str. 103).
Motorične sposobnosti so, kot pravi Rajović (2015, str. 27), sposobnosti otroka za reševanje motoričnih nalog in so pogoj za uspešno gibanje. Pri vajah za ravnotežje, rotacijo in dinamično prilagajanje očesa velja metodični pristop k vsaki dejavnosti, tako kot to velja za vse vaje v športu.
Pri tem je potrebno upoštevati naslednja načela: načelo vsakodnevnega treninga, načelo postopne obremenitve, načelo ponavljanja, načelo zavedanja, načelo jasnosti, načelo vsestranskosti, načelo izobraževalne usmerjenosti.
17
Upoštevati je potrebno tudi naslednje metode: sintetično ali celovito metodo, analitično ali razčlenjevalno metodo, kompleksno metodo ali kombinacijo sintetične in analitične metode. V okviru programa NTC-sistema učenja najpogosteje uporabljamo celovito metodo (Rajović, 2015).
4.3.1 TELESNO-GIBALNE IGRE Vaje rotacije
V tej skupini je ogromno vaj. Večina vaj zahteva, da se otrok z razširjenimi rokami vrti okoli svoje osi približno 10–15 sekund. Sem spadajo tudi igre, kot so »slepe miši«, vrtenje okoli obroča, tek po cikcak linijah v prostoru itn. Vrtenje okoli lastne osi je eden najzahtevnejših premikov v prostoru. Njegov pomen postane jasen, ko spoznamo, katere strukture sodelujejo v njem (vestibularni aparat notranjega ušesa, strukture možganskega debla, jedra velikih in malih možganov ter III., IV. in VI. lobanjski živec).
Tako zapleten fiziološki proces se mora razviti v začetnih letih življenja, zato je jasno, zakaj morajo otroci razvijati te sposobnosti (Rajović, 2013).
Vaje ravnotežja
Med vaje za ravnotežje spadajo razne vaje s skakanjem, preskakovanjem, hojo po gredi, ravni ali vijugasti liniji, prevali itn. Tudi te vaje enako kot vaje rotacije razvijajo veliko število sinaps (Rajović, 2013).
4.3.2 VAJE ZA AKOMODACIJO
Prilagajanje očesa se razvije s hitrimi gibi očesa, s spremljanjem predmetov, tekom in preskakovanjem ovir. Z gledanjem televizije in računalnika pa vse bolj zanemarjamo razvoj te izredno pomembne funkcije očesa. Posledica vsega tega je manjše število sinaps v možganih.
Kot pravi Rajović (2015), je idealni pripomoček za izvajanje teh vaj, saj se oko med spremljanjem žoge ves čas prilagaja (med dvema ognjema, podajanje žoge, metanje žoge v kož, kotaljenje žoge ipd.). Vaje s tekom, preskakovanjem in plazenjem prav tako pomagajo pri razvoju prilagajanja očesa.
4.4 NTC-PRISTOP V POVEZAVI S KURIKULOM
NTC-program učenja lahko prepoznamo v različnih načelih, ki jih narekuje Kurikulum za vrtce.
18
Eno izmed takih načel je načelo enakih možnosti, po katerem otrokom omogočimo enakovredne pogoje za optimalen razvoj vsakega posameznika, demokratičnosti in pluralizma, kjer Kurikulum za vrtce narekuje, da moramo otrokom ponuditi različne metode in načine dela ter čim bolj pester izbor vsebin in dejavnosti ali pa načelo razvojno–procesnega pristopa, kjer je zapisan cilj, da v dejavnostih ni poudarek na pravilnih ali nepravilnih odgovorih, temveč na otrokovem izražanju razmišljanju in dojemanju (Kurikulum za vrtce, 1999, str. 12).
Vaje v programu NTC-učenja niso del rednega Kurikuluma za vrtce, a ustrezajo vsem njegovim kriterijem. Te vaje delujejo stimulativno na fizični in umski razvoj otrok (Rajović, 2013, str.
18). NTC-program nam z različnimi metodami pomaga uresničiti cilje iz Kurikuluma za vrtce.
II. EMPIRIČNI DEL
1 OPREDELITEV PROBLEMA
Govorni in gibalni razvoj sta medsebojno povezana. Govor je namreč gibalna dejavnost, ki je odvisna od uravnavanja mišičnega tonusa. Da bi se kompleksni gibi govornih organov lahko dobro razvili, se mora predhodno in vzporedno razvijati gibanje celega telesa (Lesjak Skrt, 2008). Tudi Ranko Rajović, avtor pedagoškega pristopa NTC, poudarja, da je pomembno zgodnje razvijanje motoričnih sposobnosti in spodbujanje razvoja sinaps v možganih, saj te spodbujajo k večji pozornosti, divergentnemu razmišljanju in pridobivanju funkcionalnega znanja (Rajović, 2015). Dodaja, da ima 50 % otrok v Sloveniji govorne težave. Čeprav otroci razumejo, ne govorijo, saj je za to, da otrok spregovori, potrebnih milijarde sinaps, ki pa jih imajo otroci vse manj (Rajović, 2013). Ključnega pomena pri natančni izgovarjavi in fonološkem zavedanju glasov je zavedanje sebe v gibanju. Za pridobivanje posameznih glasov so v pomoč določena gibanja. Za to, da se glas oblikuje, je potrebnih več različnih mišičnih skupin, pomemben pa je tudi položaj celega telesa(Lesjak Skrt, 2008).
V Vrtcu Galjevica, v katerem sem zaposlena, je eno izmed prednostnih področij tudi razvijanje pedagoškega pristopa NTC-učenje, zato sem se odločila, da z eksperimentalno in s kontrolno skupino preverim, v kolikšni meri spodbujanje razvoja sinaps z izvajanjem telesno-gibalnih vaj in vaj za akomodacijo po načelih NTC-pristopa vpliva na razvoj govora.
Rajović opozarja, da je pri izvajanju teh dejavnosti zelo pomemben metodični pristop, pri katerem je potrebno upoštevati naslednja načela in metode, ki sem jih v raziskavi upoštevala:
načelo vsakodnevnega treninga, načelo postopne obremenitve, načelo ponavljanja, načelo
19
zavedanja, načelo jasnosti, načelo vsestranskosti ter načelo izobraževalne usmerjenosti ter sintetična ali celovita metoda (Rajović, 2015, str. 27).
2 CILJ
Cilj diplomskega dela je z ocenjevalno lestvico govora raziskati, v kolikšni meri telesno-gibalne vaje in vaje za akomodacijo po načelih NTC-pristopa vplivajo na razvoj govora.
3 RAZISKOVALNI VPRAŠANJI
RV1: Ali bodo otroci, ki bodo deležni spodbujanja razvoja sinaps v možganih s telesno- gibalnimi vajami in vajami za akomodacijo po načinu NTC-učenja, na govornem področju bolje napredovali, v primerjavi z otroki, ki teh spodbud ne bodo imeli?
RV2: Kakšen bo napredek (če bo) v eksperimentalni skupini na področju govornega razumevanja v primerjavi z govornim izražanjem?
4 METODOLOGIJA
4.1 RAZISKOVALNA METODA
Raziskovalna metoda, ki sem jo uporabila, je deskriptivna metoda zbiranja podatkov.
Praktični del naloge sem izvedla v vrtcu z dejavnostmi, ki sem jih v ta namen pripravila po metodi NTC. Skušala sem ugotoviti, v kolikšni meri telesno-gibalne vaje in vaje za akomodacijo po načelih NTC- pristopa vplivajo na razvoj govora.
4.2 VZOREC
Vzorec je neslučajnostni. V raziskavo je bilo zajetih 10 otrok od tega jih je bilo 5 v eksperimentalni skupini, s katerimi sem dva meseca vsakodnevno izvajala telesno-gibalne vaje in vaje za akomodacijo, 5 pa jih je bilo v kontrolni skupini. Pred izvajanjem vaj sem z ocenjevalno lestvico govora pri vseh desetih otrocih preverila govorno razumevanje in govorno izražanje ter rezultate primerjala s ponovno oceno govora po dveh mesecih. Pred ocenjevanjem govora otrok sem za soglasje prosila starše otrok, ki sem jih vključila v raziskavo.
4.3 PRIPOMOČKI
V literaturi obstajajo različne lestvice za ocenjevanje govora otrok, vendar za potrebe tega diplomskega dela nobena ni popolnoma ustrezna, zato sem s pomočjo izbrane strokovne
20
literature (viri) sestavila priložnostno ocenjevalno lestvico govora za otroka, starega od 2 do 3 let. Lestvica je sestavljena za ocenjevanje govornega razumevanja ter govornega izražanja otrok. Obe področji (govorno razumevanje in govorno izražanje) sta sestavljeni iz devetih komponent govora, ki sem jih ocenjevala.
Pri nalogah sem si pomagala z različnimi pripomočki, in sicer s stvarnimi predmeti in s slikovnimi materiali.
Stvarni predmeti: jabolko, hruška, piškot, korenje, oreh. kocke, kljukice za obešanje perila, avtomobili, velika in mala žlica, velika in mala kocka, velika in mala žoga, njegov čevelj, njegov copat, moj čevelj, moj copat, dolga in kratka palica, dolga in kratka barvica, dolg in kratek trak.
Slikovne predloge: pikapolonica, medved, žaba, krava, kača, omara, stol, miza, okno, vrata, noge, roke, glava, usta, ušesa, nos, list s štirimi različno obarvanimi krogi: rdeč, zelen, bel, črn, tri slike dečkov in tri slike deklic, ena roža, več rož, ena žoga, več žog, ena zvezda, več zvezd, kuhar, zdravnik, gasilec, stol, avto, nož.
4.4 POSTOPEK ZBIRANJA PODATKOV
Tehniki zbiranja podatkov sta bili ocenjevalna lestvica govora ter opazovanje otrok. Pred izvajanjem dejavnosti sem preverila govorne zmožnosti vseh desetih otrok in ugotovitve vpisala v preglednico.
Z eksperimentalno skupino smo dva meseca z metodo igre vsakodnevno izvajali vaje po načelih NTC-pristopa, ki spodbujajo razvoj sinaps v možganih.
Vaje so bile združene v obliki postaj in poligona ter so namenjene spodbujanju telesno- gibalnega razvoja (vaje rotacije, ravnotežja) in spodbujanju akomodacije (igre z žogo, opazovanje, preskakovanje …). Vključila sem tudi igro po načelih NTC, ki sem jo poimenovala Polžek Poldi. Pravila in potek igre sem določila sama, pri tem pa sem upoštevala vse elemente, ki spodbujajo telesno-gibalni razvoj.
S kontrolno skupino dejavnosti nisem izvajala, ampak samo preverila govorne zmožnosti ter ugotovitve vpisala v preglednico.
Med izvajanjem dejavnosti sem otroke opazovala ter zapisovala njihove odzive, napredke ter morebitne težave. Dejavnosti sem izvajala na prostem in v igralnici. Začetne otrokove govorne sposobnosti sem po končanih dejavnostih primerjala s končnimi in rezultate interpretirala. Med
21
seboj sem primerjala rezultate eksperimentalne in kontrolne skupine in rezultate s področja govornega izražanja v primerjavi z govornim razumevanjem ter na podlagi tega odgovorila na raziskovalni vprašanji.
4.5 POSTOPEK OBDELAVE PODATKOV
Podatke, ki sem jih dobila z ocenjevalno lestvico, sem obdelala tako, da sem za vsakega otroka posebej seštela število doseženih točk, dobljene rezultate pa predstavila z grafi in kratkimi interpretacijami. Preglednice z rezultati po posameznih ocenjevalnih komponentah sem dodala kot prilogo k diplomskemu delu.
5 IZVEDBA DEJAVNOSTI
Pri načrtovanju in izvedbi dejavnosti sem upoštevala metodični pristop, za katerega tudi Rajović pravi, da je zelo pomemben. Sledila sem naslednjim načelom: načelu vsakodnevnega treninga, načelu postopne obremenitve, načelu ponavljanja, načelu zavedanja, načelu jasnosti, načelu vsestranskosti, načelu izobraževalne usmerjenosti ter sintetične ali celovite metode.
Vse dejavnosti so potekale v igri, saj je igra naravna oblika aktivnosti otroka. (Jurišević idr., 2010). Igra otroka močno pritegne k udeležbi, ga motivira in vspodbudi k ponavljanju, pri tem pa se v možganih ustvarjajo nove povezave, otrok se uči in s ponavljanjem novo znanje utrdi in doseže višjo raven miselnih procesov.
Vaje sem združila v obliki vadbe po postajah, vadbe na snegu in poligona. Če so nam vremenske razmere to omogočale, smo dejavnosti izvajali na prostem, drugače pa v igralnici.
Kot zanimivost sem na koncu tega poglavja opisala še igro po načelih NTC, ki sem jo poimenovala Lačna muca. Pravila in potek igre sem določila sama. Igro sem večkrat ponudila med prosto igro. Otroci so se igro večkrat in radi igrali.
VADBA PO POSTAJAH
TEMA: Vrnimo živalim njihove mladičke
Prve tri tedne so otroci vadili po postajah. Cilj vadbe je bilo spoznavanje in utrjevanje motoričnih dejavnosti, ki vsebujejo vaje, ki se redko izvajajo.
To so vaje ravnotežja, rotacije in vaje za dinamično prilagajanje očesa. Ker je vadba po postajah za dvoletnike precej zahtevna in je potrebno veliko pomoči in usmerjanja, sem hkrati pripravila
22
le dve postaji (vajo ravnotežja in rotacije). Tretjo postajo oz. vajo za dinamično prilagajanje očesa smo izvajali posebej. Otroke sem razdelila v dve homogeni skupini. V eni skupini sta bila dva otroka, v drugi trije Včasih sem v igro vključila tudi druge otroke iz skupine, ki so eno leto starejši.
To sem naredila predvsem na začetku tedna, kadar sem otrokom kazala nove vaje, saj so na ta način sposobnejši otroci pomagali manj sposobnim oziroma so jim bili dober zgled. Otroci so pomagali izgubljene živalske mladiče vrniti k svojim materam. Vsaka postaja je imela svojo oznako (žival). Pot, po kateri so prenašali živalske mladiče, pa se je iz tedna v teden spreminjala in nadgrajevala. Otrok je na eni postaji vadil od 2 do 3 minut.
Prvi teden (22. 1–26. 1)
1. postaja: vaja za ravnotežje
Otrok hodi po ravni črti in pri tem ohranja ravnotežje. Glavo ima pokončno oz. gleda naravnost.
Smeri gibanja mora slediti s perifernim vidom.
Slika 1: Hoja po ravni črti
2. postaja: vaja za rotacijo
Otroci v počasnem tempu tečejo po vijugasti črti, ki sem jo narisala s kredo. Enako kot pri prejšnji vaji je pomembno, da otrok drži glavo pokonci ozirom gleda naravnost.
23
Slika 2: Hoja po vijugasti črti 3. postaja: vaja za dinamično prilagajanje očesa
Otroci sedijo v paru z razširjenimi nogami in si podajajo žogo s kotaljenjem po tleh.
Slika 3: Kotaljenje žoge v paru OPAŽANJA
Otrokom sem podala navodila in zelo so se razveselili, saj je bilo to zanje nekaj novega, še ne poznanega. Čeprav sem na začetku navodila podala jasno in vsako vajo pokazala v celoti od začetka do konca, otroci navodil niso upoštevali v celoti oziroma jih niso razumeli. Med izvajanjem je bilo zato potrebno veliko usmerjanja in pomoči, da so bili v gibi v celoti izvedeni pravilno. Pozornost in koncentracija otrok je bila zelo kratka. To je bilo mogoče opaziti predvsem pri dečku in deklici, ki sta potrebovala veliko dodatne spodbude, saj sta se dejavnosti naveličala že po nekaj minutah.
Na prvi postaji, pri vaji za ravnotežje, so otroci pomagali mamici medvedki. Vsi so bili zmožni hoje po črti, vendar niso hodili natančno po njej. Nihče od otrok med hojo ni uspel držati glave pokončno oziroma pogleda usmeriti naprej. Pogled je bil pri vseh otrocih usmerjen v tla, kar pomeni, da je pri njih periferni vid še slabo razvit.
24
Velik izziv jim je predstavljala že sama hoja po ravni črti. Enako je bilo opaziti tudi pri drugi postaji – vaji za rotacijo. Na tej postaji so pomagali mamici miški. Po vijugasti črti je tekel le en deček, ostali so tekli naravnost. Pri kotaljenju žoge so potrebovali veliko spodbude, saj so žogo, ko so jo dobili v roke, želeli tudi obdržati. Drugače jim samo kotaljenje ni predstavljalo posebnih težav.
Drugi teden (29. 1–2. 2)
1. postaja: vaja za ravnotežje
Otrok hodi po debeli vrvi. Pri tem drži roke v rahlem odročenju in z njimi lovi ravnotežje. Glavo drži pokonci in s perifernim vidom spremlja smer gibanja.
Slika 4: Hoja po debeli vrvi 2. postaja: vaja za rotacijo
Otroci tečejo cikcak do postavljenih stožcev in se ga dotaknejo.
Slika 5: Tek do stožcev
25 3. postaja: vaja za akomodacijo
Otroci se razporedijo v krog in si podajajo žogo z obema rokama v višini prsi prvemu otroku na svoji desni.
Slika 6: Podajanje žoge v krogu
OPAŽANJA
Tokrat so otroci na prvi postaji hodili po debeli vrvi, kar je bil za njih seveda še večji izziv. Le en deček je uspel nekajkrat dvigniti pogled in gledati naravnost, vendar za zelo kratek čas. Na drugi postaji so vajo izvajali veliko bolje kot predhodni teden.
Sem in tja so kakšen stožec izpustili in se ga pozabili dotakniti, drugače pa so vajo izvajali pravilno. Dva otroka sta žogo podala izpred prsi, vendar je bil met še zelo nenatančen.
Žogo z izročenimi rokami so ujeli vsi otroci vsaj štirikrat ali manj, razen dveh otrok, ki žoge sploh nista ujela, kar kaže na nizke sposobnosti na področju akomodacije oči in koordinacije gibov pri njima.
Tretji teden (5. 3–8. 2)
1. postaja: vaja za ravnotežje
Otroci hodijo po čutni poti, ki je rahlo dvignjena od tal, valovita in vijugasta. Med prečkanjem otrok drži roke v rahlem odročenju in z njimi lovi ravnotežje. Glavo drži pokonci pogled pa je usmerjen naprej.
26
Slika 7: Hoja po čutni poti Slika 8: Čutna pot 2. postaja: vaja za rotacijo
Otroci tečejo cikcak okoli postavljenih stožcev. Ko pridejo do desnega ga obtečejo po desni strani, nadaljujejo s tekom do levega, ki ga obtečejo po levi strani in tako "slalomirajo" do konca.
Slika 9: Tek okoli stožcev 3. postaja: vaja za dinamično prilagajanje očesa
Otroci mečejo žogo in poskušajo zadeti obroč v oddaljenosti enega metra.
Slika 10: Met žoge skozi obroč
27 OPAŽANJA
Pogled usmerjen naprej in roke v odročenju med hojo otrokom še vedno predstavljata velik izziv. Hojo po čutni poti so zmogli vsi, razen enega otroka. Na čutno pot je stopil zelo previdno z eno nogo, drugo nogo pa je imel na tleh. Velikokrat je potreboval tudi mojo pomoč, pri držanju za roko. Na drugi postaji so tokrat tekli okoli postavljenih stožcev, kar jim je povzročalo kar nekaj težav. Stožcev so se še vedno dotikali tako, kot smo to počeli prejšnji teden.
Šele proti koncu tedna so pokazali pravilno izvajanje vaje in pravilno »slalomirali« med stožci.
Metanje žoge skozi obroč otrokom ni predstavljalo posebnih težav.
VADBA NA SNEGU IN IGRA POLŽEK POLDI
Četrti in peti teden nas je presenetil sneg, zato smo izkoristili priložnost in vaje izvajali kar na snegu. Šesti teden pa smo se vsakodnevno igrali igrico Polžek poldi. Vaje tokrat nismo izvajali po postajah, temveč vsi skupaj.
Četrti teden (12. 21–6. 2)
1. vaja: vaja za ravnotežje
Otroci hodijo ali tečejo po zapadlem snegu oziroma po vijugastih linijah zasnežene poti
Slika 11: Hoja in tek po snegu 2. vaja: vaja za rotacijo
Otroci se na snegu na moj znak začnejo vrteti v desno stran (en dan se vrtijo v eno, drug dan v nasprotno smer) z odprtimi očmi. Skupaj štejemo do 15. Roke so v odročenju.
28
Na moj znak se otroci ustavijo, zamižijo in zadržujejo ravnotežje. Po kratkem premoru ponovijo isto vajo. Ta cikel ponavljajo dvakrat do trikrat.
Slika 12: Vrtenje okoli svoje osi na snegu 3. vaja: vaja za dinamično prilagajanje očesa
Otroci mečejo žogo/sneženo kepo in poskušajo zadeti cilj v oddaljenosti enega metra.
Slika 13: Ciljanje snežne kepe v steber OPAŽANJA
Čeprav se je hoja po snegu na prvi pogled zdela lahka, se je izkazalo, da to ni tako. Otroci so bili pri izvajanju prve vaje zelo okorni, predvsem deček, ki predhodni teden ni zmogel hoje po čutni poti. Večkrat ga je zaneslo in je padel na tla. Le dva otroka sta po snegu lahko tudi tekla, ostali trije so le hodili. Po končani prvi vaji smo se spremenili v snežinke. Vrteli smo se okoli svoje osi. Ta vaja je bila predvsem najbolj zabavna vaja. Otroci so se neizmerno zabavali in komaj so čakali naslednji dan, da vajo ponovimo. Vrteli so se vsi. Nekateri hitreje, drugi počasneje. Cilj, v katerega so otroci metali žogo ali kepo, smo vsak dan sproti določili skupaj, npr: kamniti steber, vedro, sneženi mož ipd.
29
Peti teden (19.2 –23. 2)
1. vaja: vaja za ravnotežje
Otroci hodijo po snegu oziroma po vijugastih linijah zasnežene poti.
Slika 14: Hoja in tek po snegu
2. vaja: vaja za rotacijo
Otroci se na snegu na moj znak začnejo vrteti v desno stran (en dan se vrtijo v eno, drug dan v nasprotno smer) z odprtimi očmi. Skupaj štejemo do 15. Roke so v odročenju. Na moj znak, se otroci ustavijo, zamižijo in zadržujejo ravnotežje. Po kratkem premoru ponovijo isto vajo.
Ta cikel ponavljajo dvakrat do trikrat.
Slika 15: Vrtenje okoli svoje osi na snegu 3. vaja: vaja za dinamično prilagajanje očesa
Otroci mečejo žogo/sneženo kepo in poskušajo zadeti cilj v oddaljenosti enega metra.
30
Slika 16: Ciljanje žoge v zaboj OPAŽANJA
V tem tednu so bili otroci na snegu že veliko bolj sproščeni in spretnejši pri hoji po snegu. Vsi otroci sedaj tudi že tečejo po snegu, razen enega dečka, ki je še vedno previden, vendar tudi pri njem ni več občutiti toliko strahu. Vsak dan je bolj pogumen in manj okoren. Proti koncu tedna so otroci že sami vedeli, kaj bo sledilo in se po končani prvi vaji sami od sebe začeli vrteti okoli svoje osi. Tudi deček in deklica, ki nista zamižala, sedaj to naredita.
Po petih tednih izvajanja vaj je bilo občutiti nekakšno prelomnico oziroma splošen napredek otrok pri razumevanju in upoštevanju navodil. Otroci so se navadili na rutino vsakodnevnega izvajanja vaj. S tem se je povečevala tudi njihova koncentracija. Sedaj tudi deček in deklica, ki sta se v prvih tednih dejavnosti zelo hitro naveličala, vztrajata do konca.
Šesti teden (26. 2–2. 3)
IGRA: POLŽEK POLDI CILJI:
– razvijanje koordinacije, – razvijanje ravnotežja, – rotacija,
– razvijanje vzdržljivosti,
– otrok razvršča (klasificira) po barvi, – razvijanje prstne spretnosti.
