FAZE GOVORNEGA RAZVOJA

Znano je, da otrok preide več faz v procesu oblikovanja govora. Poudariti pa je treba, da so nam ti mejniki v pomoč pri sledenju otrokovega govornega razvoja, vendar pa se govor pri vsakem otroku razvija z različno hitrostjo in med otroci nastajajo velike individualne razlike, zato ga ni moč enoznačno umestiti znotraj posameznih mejnikov, saj otroci ob tem, da razvijajo splošne govorne zmožnosti, kreirajo tudi neobičajne in njim lastne stvaritve (Marjanovič - Umek, Kranjc, Fekonja, 2006: 10). Potek govornega razvoja opišejo besede avtoric L. Marjanovič - Umek, S. Kranjc in U. Fekonja, ki menijo, da se govorni razvoj začne z jokom, neverbalnim sporazumevanjem, oblikovanjem in povezovanjem prvih glasov, poteka preko prve izgovorjene besede, hitrega skoka v besednjaku, oblikovanja enostavnih in sestavljenih stavkov, poznavanja slovničnih pravil, razumevanja različnih besedil, rabe govora v različnih govornih položajih, razvoja komunikacijskih spretnosti, metajezikovnega zavedanja in se zlasti pri prehodu v obdobje srednjega otroštva preplete z otrokovim mišljenjem, pismenostjo; kasneje pa postane način posameznikovega mišljenja in delovanja (Marjanovič - Umek, Kranjc, Fekonja, 2006: 7).

Strokovnjaki govorni razvoj delijo na več faz. Omerza tako govori o predfonematični (predgovorni) dobi oblikovanja otroškega govora, začetni dobi oblikovanja govora, tretji dobi govornega razvoja (predšolska doba) in četrti dobi ali šolski dobi (Omerza, 1972: 23). L.

Marjanovič - Umek, S. Kranjc in U. Fekonja pa govorni razvoj razdelijo v dve fazi in sicer na predjezikovno in jezikovno obdobje.

N. Grilc opisuje, da se govorni razvoj začne že v predjezikovnem obdobju, kjer otrok s svojimi odzivi, kot so jok, izraz obraza, geste in kretnje vsega telesa, obrača pozornost nase (Grilc, 2014: 11). S pomočjo joka, prvih glasov in bebljanja otrok preizkuša in razvija svoj govorni aparat, prevzema vse večji nadzor nad proizvajanjem glasov ter sporoča svoje potrebe in čustva (Papalia, Old in Feldman, 2001; Whitehead, 2005; nav. po Marjanovič - Umek, Kranjc in Fekonja, 2006: 15). Grilc pa dodaja, da tako jok, sesanje, požiranje, žvečenje, gibi ustnic in jezika pomagajo razvoju mišic in vsega mehanizma, ki je potreben za izvajanje glasov (Grilc, 2014: 11). L. Marjanovič - Umek (1990: 15) na tej stopnji opozarja, da mora otrok najprej ločiti človeške glasove od drugih, nato pa razlikovati med človeškimi (približno pri dveh tednih).

E. Kaplan in G. Kaplan (nav. po Marjanovič - Umek, 1990: 17) razdelita predjezikovno obdobje v štiri faze. To so jok, gruljenje, bebljanje in izgovorjava po govornem vzorcu. Jok je otrokova prva vokalizacija. Z jokom otrok sporoča, da je lačen, ga nekaj boli in tudi svoja čustva. L.

Marjanovič - Umek tukaj omenja, da si starši pomen otrokovega joka razlagajo s pomočjo

- 10 -

situacije, v kateri se jok javlja (Marjanovič - Umek, 1990: 17). Ločimo tri načine joka, s katerim otrok izraža lakoto (podaljšan jok, ki postaja vse močnejši), bolečino – trebušne krče (neobičajno dolgotrajen jok, ki se stopnjuje), jezo in bolečino (kratkotrajen, oster in močen jok).

Po mnenju L. Marjanovič - Umek (1990: 17) otrok z gruljenjem sporoča, da je zadovoljen, srečen, razburjen. Omerza meni, da s pomočjo gruljenja, ki ga izvaja z mehkim zastavkom, otrok glas ozvočuje in olepšuje (Omerza, 1972: 27). Faza bebljanja nastopa okrog šestega meseca. Otroci v tej fazi vokalizirajo tako, da rabijo glasovne povezave soglasnik – samoglasnik, npr. pa, ga (Marjanovič - Umek, Kranjc, Fekonja, 2006: 16). Po mnenju L.

Marjanovič - Umek je bebljanje prva vokalizacija, ki vsebuje nekaj podobnosti z govorom (Marjanovič - Umek, 1990: 18). Otrok glasove posluša. Ob prekinitvi pa nanje odgovarja z bebljanjem. Z bebljanjem otrok vzpostavlja vedno večjo kontrolo govorne izgovorjave in je tako osnova za govorni razvoj. Omerza v tej fazi omenja čebljanje. Pravi, da otrok s čebljanjem ritmično uri govorila in to izvaja zavestno (Omerza, 1972: 27). Pri čebljanju otrok ritmično ponavlja zloge, kar doživlja kot ugodje, zabavo. D. Žnidarič pravi, da se otrok s čebljanjem nauči uporabljati ustrezne mišice in mišične skupine, zato postanejo glasovi s časom bolj razumljivi in podobni pravim glasovom (Žnidarič, 1993: 41). Proti koncu prvega leta nastopi faza izgovorjave po govornem vzorcu. Glasovi, ki jih je otrok izrekel prej, so bili več ali manj nestalni. Glasovi v tej dobi pa postajajo jasnejši in točno določeni. Po mnenju L. Marjanovič - Umek otrok vedno pogosteje uporablja glasove, ki so značilni za njegov materni jezik (Marjanovič - Umek, 1990: 18). Desetmesečni otrok pa po mnenju nekaterih avtorjev (Papalia in dr., 2001; nav. po Marjanovič - Umek, Kranjc, Fekonja, 2006: 16) že namerno posnema glasove, ki jih sliši v govoru odraslih. Pri tem še ne razume njihovega pomena.

L. Marjanovič - Umek, S. Kranjc in U. Fekonja dodajajo, da otrokovo socialno okolje na zgodnjo vokalizacijo (gruljenje in bebljanje) ne vpliva, saj enako kot slišoči, vokalizirajo tudi gluhi otroci (prav tam). Dodajajo še, da model govorjenja staršev torej ni pomemben dejavnik zgodnje vokalizacije (prav tam).

Okrog prvega leta nastopi jezikovno obdobje. Snow in McGaha (2002; nav. po Marjanovič -Umek, Kranjc in Fekonja, 2006: 18) pojasnjujeta, da se jezik razvija na dveh področjih in sicer na receptivnem (razumevanje besed, stavkov in navodil) in ekspresivnem področju (raba besed, pripovedovanje zgodb in raba slovničnih pravil). V tej fazi je veliko govora o prvih besedah oz.

o prvi besedi. Whitehead (1999, v Marjanovič - Umek, Kranjc in Fekonja, 2006: 18) navaja tri kriterije, ki določajo prvo besedo in sicer, da otrok rabi besedo spontano, otrok uporablja besedo stalno za isto dejavnost, predmet ali osebo in da besedo prepozna tudi odrasla oseba, ki z

- 11 -

otrokom komunicira v različnih situacijah. Omerza meni, da otroci izgovorijo prvo besedo okrog enajstega oz. dvanajstega meseca (Omerza, 1972: 37). Marjanovič-Umek in drugi avtorji pa menijo, da je prva izgovorjena beseda v starosti med dvanajstim in dvajsetim mesecem (Marjanovič -Umek, Kranjc, Fekonja, 2006: 18). L. Marjanovič - Umek (1990: 21) prvo besedo opredeljuje oz. definira kot skupino glasov, ki jih otrok izgovarja in imajo pomen. Dodaja, da izgovorjave in aktivne uporabe prvih besed ne moremo izenačiti z razumevanjem besed, saj otrok v tem zgodnjem obdobju razume besede približno tri mesece prej, kot jih je sposoben aktivno uporabljati (prav tam). Prve otrokove besede najpogosteje opisujejo oz. so najpogosteje vezane na predmete, hrano, osebe iz njegovega najožjega okolja (mama, tata, kuža, muca, avto, vlak …). Pogosta je uporaba gest (dvignjene roke, ko hoče v naročje).

Rezultati slovenske raziskave so pokazale, da otroci stari od 15  23 mesecev in od 29  31 mesecev, v svojem govoru prevladujoče uporabljajo polnopomenske besede. Te so najpogosteje samostalniki, nekoliko redkeje tudi glagoli ter kazalni zaimki. Pri starejših otrocih pa število samostalnikov upada, narašča pa uporaba glagolov in pridevnikov (Kranjc, 1999;

nav. po Marjanovič - Umek, Kranjc in Fekonja, 2006: 19).

Otrokov govor je največkrat bolje razumljen pri ljudeh, ki so neprestano v stiku z otrokom (njegovi najbližji – starši, stari starši). L. Marjanovič - Umek (1990: 27  28) tu navaja nekaj splošnih značilnosti pri razvoju govornega izražanja. Prva značilnost je izpuščanje zlogov (otroci izpustijo nepoudarjene zloge; npr. »nana« namesto »banana«), druga je zlogovno podvajanje (ko otroci slišijo dvozložno besedo, imajo težave s pravilno izgovorjavo drugega zloga ločeno od prvega; npr. »lala« namesto »ladja«), tretja značilnost je izpuščanje glasov (gre za izpuščanje končnih soglasnikov, še posebej v zgodnji razvojni fazi; npr »di« namesto »dim«,

»go« namesto »gos«). Otrok lahko izpusti tudi začetni soglasnik ali soglasniško skupino (»toj«

namesto »stroj«, »meko« namesto »mleko«). Četrta značilnost je dodajanje glasov (otrok dodaja samoglasnike in s tem doseže, da soglasnik ni več zadnji v besedi; npr. »luča« namesto

»luč«), zadnja pa je zamenjava glasov (nekateri glasovi, so v določenih glasovnih pozicijah lažje izgovorljivi kot drugi; npr. »kolomotiva« namesto lokomotiva, »povilinil« namesto

»polivinil.

Otroci ob koncu prvega leta obvladajo na splošno 3 do 4 besede. Pomembno pa je omeniti, da čeprav je otrokovega zavestnega govora vedno več, se še vedno pojavlja eholalija. Pri eholaliji gre za posnemanje govora odraslih. S posnemanjem govorice so glasovi jasnejši in bolj natančno opredeljeni. Ko otrok sliši zvoke ali šume, jih razume in jih skupaj z mimiko in sogibi poskuša posnemati. Oponašanje v začetku ni zavedno ampak instiktivno, sčasoma pa s

- 12 -

poslušanjem in posnemanjem postaja zavestno. Otroci razumejo veliko več kot lahko izrazijo.

V tem obdobju otrok razume preproste izraze kot so: Pridi k meni., Daj mi kocko. itn. Tomasello in Bates (2001; nav. po Marjanovič - Umek, Kranjc, Fekonja, 2006: 21), menita, da otrok samostojne besede uporablja v širšem smislu in jih ne veže ozko na en predmet ali osebo, temveč z njimi izraža celotno misel. Te besede poimenujejo holofraze. Snow in McGaha (2002;

Marjanovič - Umek, Kranjc in Fekonja, 2006: 21) menita, da te besede nosijo pomen povedi.

Smith in Cowie (1993, v Marjanovič - Umek, Kranjc in Fekonja, 2006: 21) ugotavljata, da čeprav otrok pogosto izgovori le eno besedo, lahko različne situacije, v katerih se ta beseda pojavlja, njegove geste ali intonacija njegovega glasu, kažejo na širši pomen te besede, npr.

izjava Žoga! pomeni Hočem žogo. ali Kje je žoga?.

Okrog osemnajstega meseca se začne otrokov besednjak hitro širiti. Obvladal oz. uporabljal naj bi od 25 do 50 besed. Otrok začne združevati dve besedi, da bi izrazil določeno misel (Bates in Goodman, 2001; Nelson, 1996; Papalia in dr., 2001; v Marjanovič - Umek, Kranjc, Fekonja, 2006: 24). L. Marjanovič - Umek dvobesedne stavke imenuje telegrafski govor (1990: 28). Ti dvobesedni stavki so sestavljeni iz samostalnika in glagola. Otroci razumejo veliko več, kot pa lahko izrazijo. Otrok že razume preproste izraze kot so: Pridi sem!, Primi dudo!, Daj mi kocko!

itn. Otrokovo zanimanje za poimenovanje predmetov, pojmov, oseb vedno bolj narašča. Temu sledi prva vprašalna doba z vprašalnico: »Kaj je to?«. M. Železnik (2000, 1/21 ) to obdobje poimenuje obdobje »kajčka«. Proti koncu drugega leta starosti otroci preidejo na pregibni govor. Pojavljati se začne podredje in s tem glavni in odvisni stavki. Otroci pa imajo kljub temu težave pri izgovorjavi daljših besed. Jasno je, da otrok v tej fazi govorno zelo napreduje in se vse bolj pogosto vključuje v pogovor z odraslimi. S tem vedno bolj spoznava okolje, v katerem živi in na nek način tudi nanj vpliva.

Tvorjenje stavkov se izpopolnjuje. Otroci vedno bolj obvladujejo pregibanje besed tako sklanjatev kot spregatev. Izboljšuje se tudi uporaba časov. Do konca četrtega leta starosti otrok pravilno uporablja vse sklone in osebne zaimke, najprej v ednini, kasneje pa v množini. Otrok se veliko pogovarja sam s seboj, s svojimi igračami, hišnimi ljubljenčki. Omerza pravi, da je to glasno mišljenje, ki pa postopoma doseže stopnjo notranjega govora (Omerza, 1972: 47).

Omeniti je potrebno, da je tempo govora še vedno počasnejši od govora odraslih. Prav tako pa še vedno težje izgovarjajo (artikulirajo) glasove. Otrok veliko sprašuje, pri čemer uporablja predvsem vprašalnico »zakaj?«, pogosto pa tudi vprašalnici »kdaj?« in »kako?«. Omerza iz tega razloga otroku te dobe pravi »zakajček« Psihologi pa jo strokovno poimenujejo druga vprašalna doba. Omerza opozarja, da je treba na vsa ta vprašanja smiselno odgovarjati, ker to

- 13 -

pomembno vpliva na razvoj vzročnega mišljenja (Omerza, 1972: 47). Otrok v tej dobi pogosto tvori nepravilne stavke. Gre predvsem za napačen vrstni red besed (npr. Fantek papu ne.) ali pa uporabi nepravilne glagole (npr. Mama je denar kupila, namesto dobila.). Otrok začenja uporabljati stopnjevanja, pozna razliko med velik in večji, med dobro in boljše. Prav tako uporablja vljudnostne izraze, izboljšuje stavke in izpopolnjuje stavčna priredja in podredja.

Število zaimkov, glagolov, veznikov, pridevnikov, predlogov in prislovov narašča. Otrok si že izmišlja svoje zgodbe in se vedno bolj in bolj vključuje v okolje. Pogosteje se vključuje v igro in pri njej vztraja dalj časa. Pomembno je, da se besedišče veča oziroma širi, razvoj stavkov pa izboljšuje. Skladno s tem pa se izboljšuje tudi otrokova komunikacija.

Ob koncu tega poglavja naj poudarim še to, da je otrokov govorni razvoj individualen in ne poteka vedno po predpisanih vzorcih. Nekateri otroci so bolj tihi, drugi pa radi veliko govorijo.

Jasno pa je, da je obdobje predšolskega otroka izredno pomembno za otrokov govorni razvoj.

Dokaz za to so npr. volčji otroci, ki nikoli v življenju niso slišali človeškega glasu, ampak so znali oponašati le volčje krike. Tudi po vrnitvi v civilizacijo, pri njih ni bilo opaziti posebnega napredka.

- 14 -

Tabela 2: Mejniki v govornem razvoju (povzeto po L. Marjanovič - Umek, 1990: 29  30)

STAROST VOKALIZACIJA IN

5 mesecev Bebljanje; vokalne igre;

mnogo ponavljajočih glasov;

7 mesecev Različnost v bebljanju, glasu in ritmu; že naučenim ne gre za asociacijo na osebo ali objekt.

- 15 -

V naslednjem poglavju bom govorila o govornih napakah. Osredinila se bom na to, kdaj sploh lahko govorimo o govorni napaki in katere govorne napake poznamo.

- 16 -