Kurikulum za vrtce in otrokov govorni razvoj

Da bi vzgojiteljica lahko dosegla uspešno razvijanje govora, mora otrokom ponuditi vsebinsko bogato življenje, sproščeno vzdušje v skupini, ki spodbuja otroke, da se pogovarjajo z vzgojiteljico. Otroci morajo imeti občutek zaupanja. Pomembna je tudi potrpežljivost in spodbujanje govora otrok, ki slabše govorijo oziroma imajo govorne napake. Ne smemo pozabiti pomembnega dejstva, da morata vzgojiteljica in njena pomočnica dobro poznati otrokov razvoj in stopnjo razvoja, zato je potrebno opazovanje otrok. Le tako jim bosta lahko pomagali z ustreznimi vsebinami in primernim načinom dela.

Opazovanje otrok vzgojiteljici pomaga, da pri otrocih opazi odstopanja in na podlagi tega pripravi tudi individualen načrt zanje. Seveda pa vzgojiteljica dobrih rezultatov ne more doseči sama. Sodelovanje in razumevanje s starši je tu ključnega pomena.

Vzgojitelj se pri načrtovanju vzgojno-izobraževalnega dela (dejavnosti) opira na Kurikulum za vrtce. V Kurikulumu za vrtce je zapisano »Jezikovna dejavnost v predšolskem obdobju, ki je najpomembnejše obdobje za razvoj govora, vključuje široko polje sodelovanja in komunikacije z odraslimi, otroki, seznanjanje s pisnim jezikom in (skozi doživljanje) spoznavanje nacionalne in svetovne književnosti – lastne in tuje kulture. Otroci se učijo jezika ob poslušanju vsakdanjih pogovorov in pripovedovanja literarnih besedil, ob poslušanju glasnega branja odraslih, s pripovedovanjem, opisovanjem, ob rabi jezika v domišljijskih igrah, dramatizacijah, izmišljanju zgodbic in pesmic, ob učenju otrok od otrok in sicer v različnih socialnih igrah, pravljicah, izštevankah, rimah, šaljivkah, ugankah, besednih igrah itn., ki so preživele kot skupna lastnina skozi generacije.« (Kurikulum za vrtce, 1999: 31)

S. Kranjc in Saksida (2001, nav. po Marjanovič - Umek in dr., 2006: 134) ob tem menita, da je področje jezika prepleteno z vsemi področji dejavnosti v vrtcu. Vzgojiteljica naj bi pri vseh dejavnostih (na vseh področjih) otroku dajala govorni zgled in tako neposredno vplivala na njegov govorni razvoj (Marjanovič - Umek, 2010: 79).

Govorni razvoj je v Kurikulumu vključen v jezikovno področje. L. Marjanovič - Umek in dr.

(2006: 134) menijo, da se opredeljuje na štirih ravneh dejavnosti in sicer govorna vzgoja, književna vzgoja, predopismenjevanje in književna vzgoja kot del informacijskega predopismenjevanja. S. Kranjc in Saksida (2001, nav. po Marjanovič - Umek in dr., 2006: 134) na prvo mesto postavljata standardni jezik, govor odraslih, nato pa izbiro tem pogovorov, ki jih otroku predlaga vzgojiteljica. Poseben pomen pripisujeta otroškim knjigam, slikanicam,

- 33 -

revijam in časopisom. Avtorice slovenske raziskave (Marjanovič - Umek, Lešnik Musek, Kranjc in Fekonja, 2001; nav. po Marjanovič - Umek in dr., 2006: 135) so ugotovile, da branje otroške literature predstavlja enega pomembnejših načinov spodbujanja govornega razvoja otrok v vrtcu. Gre za redno in pogosto branje, ki pri otrocih spodbuja razvoj višje ravni govora.

Ugotovile so, da so otroci stari od štirih do pet let, ki so jim vzgojiteljice brale kakovostno otroško literaturo, pripovedovali zgodbe na višjih ravneh, za razliko od otrok, ki niso bili deležni sistematičnega dodatnega branja. Saksida in S. Kranjc (2001; nav. po Marjanovič - Umek in dr., 2006: 134) poudarjata tudi obisk gledališča, razstav, kjer se otrok uči sodelovati v različnih govornih položajih. Z izkušnjami, ki si jih pri tem pridobijo, opazujejo jezikovna sredstva in jih kasneje tudi sami uporabljajo (npr. v igri). Dodajata (prav tam), da gre za opazovanje, posnemanje govora in obnašanja odraslih oseb. Vzgojiteljica mora zato dobro poznati in paziti tudi na svoj stil komunikacije, saj na otrokov govor vpliva s svojim zgledom in govorom. Na razvoj govora vpliva tudi z ustrezno izbiro tem pogovorov, ki jih predlaga sama. Pomembno pa je, da ima možnost izbire tudi otrok. Otrok naj sam začenja pogovor, pri tem pa spoznava svoje vedenje o slovnici jezika in pravil komuniciranja (kdaj, kje, s kom, o čem, zakaj in kako govoriti). (Marjanovič - Umek in dr., 2006: 134)

Vzgojiteljica mora otroku nuditi možnost, da sam začne pripovedovati, kadar mu to ustreza. V procesu menjavanja vlog prevzame vlogo govorca in tako odgovori na vprašanje. Pomembno pri tem je, da mora spoštovati otrokove pravice do zasebnosti in ne sili otroka in od njega zahteva, da govori stvari, ki jih ne želi deliti z drugimi. S. Kranjc in Saksida (2001; nav. po Marjanovič - Umek in dr., 2006: 134) menita, naj bodo vprašanja, ki jih vzgojiteljica zastavlja, taka, da ne bodo zahtevala enobesednega odgovora, ampak bo odgovor potrebno utemeljiti.

Dodajata, naj vzgojiteljica uporabi taka vprašanja, ki otroka spodbujajo k razmišljanju in primerjanju (prav tam).

Pomembno je omeniti, da naj vzgojitelj pri branju ali pripovedovanju nudi otrokom tudi vizualno podporo (npr. ilustracije v knjigi, različni aplikati, ki si jih izdela sam).

Če torej povzamemo, je za vzgojiteljico pomembno, da:

 se z otrokom čim večkrat pogovarja kot z enakopravnim partnerjem in ga spodbuja pri uvajanju komunikacije;

 pokaže, da ceni verbalno komunikacijo;

 pozorno posluša komunikacijo med otroki in poskuša teme, ki jih je uvedel otrok sam, razširiti in poglobiti;

- 34 -

 »izkoristi« naj vse dejavnosti za pripovedovanje, pogovor;

pri spodbujanju jezikovne zmožnosti uporabi čim več različnih pripomočkov, od leposlovnih in strokovnih knjig, revij in drugega slikovnega gradiva (Marjanovič - Umek, 2010: 84 - 85);

 pripoveduje in bere otrokovi starosti primerne pravljice, zgodbe, uganke, pesmice;

 uprizarjajo naj lutkovne igre;

 se z otrokom pogovarja v »neotroškem jeziku«;

 izkoristi priložnost za poglobljen pogovor z otroki;

 pozna razvoj otroka, temu prilagodi svoja pričakovanja glede otrokovega govora (Kurikulum za vrtce,1999; 35  36).

6.1.1 Primeri dejavnosti od 1. do 3. leta Otrok:

 posluša svoji starosti primerne pravljice, zgodbice, uganke, pesmice ter pripovedi o dogodkih;

 sodeluje v igrah s prsti, v akcijskih igrah (npr. Biba leze, biba gre), bibarijah, preprostih skupinskih in individualnih plesih, rajalnih igrah;

 tvori prve večbesedne stavke, tvori nove besede in stavčne vzorce, odziva se na pozive, sam začenja pogovor;

 komunicira z otroki;

 igra se jezikovne igrice;

 pripoveduje in prepeva uganke, izštevanke, rime, kratke pesmice in zgodbice, v katerih se deli besedila ponavljajo in si jih izmisli sam ali pa jih ponavlja (Kurikulum za vrtce, 1999; 33

 34).

6.1.2 Primeri dejavnosti od 3. do 6. leta Otrok:

 razlikuje med govornimi zvrstmi, ki so primerne za konkretni govorni položaj (knjižni govorni jezik : narečje);

 v vsakdanji komunikaciji je priča razširitvi uporabe knjižnega jezika na večje število govornih položajev;

- 35 -

 sodeluje v različnih govornih položajih, začenja pogovor, vpeljuje nove teme, se igra in zabava z besedami in strukturami, sprašuje, se pogaja;

 sodeluje v komunikaciji v manjših skupinah ali parih ter v komunikaciji z odraslimi in otroki;

 posluša odraslega in otroka;

 samostojno pripoveduje zgodbe, jih obnavlja in si izmišljuje svoje;

 sodeluje v različnih družabnih in didaktičnih igrah, ki spodbujajo bogatenje besedišča, obnavljanje in izmišljanje zgodb;

 ob poslušanju in lastnem pripovedovanju doživlja ritem besed, glasbe in pesmi (Kurikulum za vrtce, 1999: 33 - 35).

Da bi dosegli namen Kurikuluma za vrtec, mora vzgojiteljica (in tudi njena pomočnica) delovati torej v več smereh:

 razvijati pravilno izgovorjavo. Pri tem naj se nagiba k temu, da bi otroci izgovarjali pravilno vse glasove. Pri otrocih, ki tega ne zmorejo, si lahko pomagajo s primernimi igrami. Če teh pomanjkljivosti s splošnimi ukrepi ne more odpraviti to prepusti specialistom – logopedom;

 širiti in dopolnjevati besedišče;

 razvijati sposobnosti pripovedovanja in pogovarjanja,

 vplivati na slovnično pravilnost;

 gojiti polnost govora. K temu pripomore sproščeno vzdušje pri zaposlitvah in zgled živega pripovedovanja vzgojiteljice oziroma njene pomočnice;

 odpravljati popačenke;

 spodbujati zanimanje za knjige. To doseže z gledanjem slikanic, branjem pravljic … (Markič, 2006: 69).

Vzgojiteljica pa otrok ne vzgaja govorno le neposredno v vrtcu. Lahko jih vzgaja tudi preko staršev (roditeljski sestanki, izobraževanja za starše). S tem omogoči uspešnejšo govorno vzgojo tudi v družini. Govor staršev in vzgojiteljice mora biti čim pravilnejši, izgovor pa natančen. Če starši sami tega ne vedo, jim to lahko svetuje vzgojiteljica ali pa svetovalna služba, ki jo ima vrtec.

- 36 -