GOVORNI RAZVOJ

Govorni razvoj je poleg drugih področij zelo pomemben. Je zelo zapleten in dinamičen proces.

Še posebej intenziven pa je v obdobju dojenčka, malčka in zgodnjega otroštva.

2.1 Mišljenje in govor

Ko govorimo o razvoju govora, ne moremo mimo odnosa med mišljenjem in govorom. Škarić meni, da je odnos med mišljenjem in govorom eden izmed najbolj zapletenih problemov psihologije in da o tem odnosu obstajajo različna stališča (Škarić, 1988: 30). Leskovar (nav. po Lipnik in Matić, 1993: 7) meni, da je razvoj govora tesno povezan z razvojem mišljenja, saj sta drug z drugim neločljivo povezana in drug na drugega razvojno vplivata. Nekateri so mnenja, da ni mišljenja brez govora, niti govora brez mišljenja. Spet tretji pa pravijo, da je mišljenje neodvisno od govora oz. da imata mišljenje in govor dva neodvisna razvojna korena (Žnidarič, 1993: 15). D. Žnidarič meni, da razvoj mišljenja podpira razvoj govora, torej sta mišljenje in govor dve fazi istega procesa, ki vplivata druga na drugo, zato motnje v razvoju govora navadno slabo vplivajo na razvoj mišljenja – in obratno (1993: 15  16).

Raziskovanju odnosa med mišljenjem in govorom sta se poleg drugih posvetila tudi Piaget in Vigotski.

Piaget je kot bistvo svoje teorije izpostavil koncept otrokove egocentričnosti. Meni, da se mišljenje razvija neodvisno od govora in da mišljenje omogoča razvoj govora (Marjanovič -Umek, 1990: 51). Piaget (nav. po Marjanovič - -Umek, 1990: 52) trdi, da gre najprej za razvoj egocentričnega govora (otrok govori sam sebi oz. za sebe). Z razvojem se to izgubi in takrat nastopi socialni govor. Piaget meni, da zaporedje razvoja poteka preko individualnega in egocentričnega govora, ko otrok ne misli na poslušalca, do socialnega govora, ko otrok pazi komu pripoveduje. Egocentrični govor v tem primeru nima komunikacijske funkcije in z razvojem odmira. Nastane na osnovi nezadostne socializiranosti govora, ki je individualen in nima nikakršne funkcije v aktivnosti otroka. Je samo spremljava, ki ne vpliva na njegovo aktivnost (Marjanovič - Umek, 1990: 52).

- 5 -

Vigotski meni, da imata mišljenje in govor različne razvojne korene (Vigotski, 1977; nav. po Marjanovič - Umek, 1990: 51). Po mnenju Vigotskega vse otrokove najpomembnejše aktivnosti izhajajo iz njegovega socialnega okolja. Odnos med mišljenjem in govorom ni stalna, nespremenljiva veličina (prav tam). Za razliko od Piageta kot prvo stopnjo omenja zunanji oz.

socialni govor, ki mu sledi egocentrični in nato notranji govor. Funkcija notranjega govora je pomoč in opora mišljenju, funkcija socialnega govora pa komunikacijska (Marjanovič - Umek, 1990: 52). Po mnenju Vigotskega (1977; nav. po Batistič Zorec, 2006: 72) gre na stopnji egocentričnega govora pri otroku za glasen monolog, ki spremlja posameznikove aktivnosti.

Poleg ekspresivne vloge opravlja tudi vlogo spremljanja otrokove dejavnosti ter postaja izraz mišljenja v pravem pomenu besede (Kranjc, 1999: 14). Pri notranjem govoru pa gre za uporabo tihega govora, ki je neke vrste notranji monolog in miselno oz. notranje rešuje probleme (Batistič Zorec, 2006: 72). Notranji govor kasneje preide v miselno dejavnost. Funkcija notranjega govora je pomoč in opora mišljenju. (Marjanovič - Umek, 1990: 52).

TABELA 1: Primerjava Piageta in Vigotskega v njunem pojmovanju razvoja ter odnosa mišljenje – govor (De Lisi, 1982; nav. po Marjanovič - Umek, 1990: 52)

PIAGET VIGOTSKI

- 6 -

2.2 Dejavniki, ki vplivajo na govorni razvoj

Majhen otrok nas v razvoju govora zrcali, pozorno gleda v obraz in opazuje tudi obliko ustnic pri izgovorjavi. Prve otrokove besede so hkratne z njegovim gibanjem (gib – beseda) (Lesjak Skrt, 2014: 83).

N. Grilc meni, da je razvoj jezika in govora pokazatelj otrokovega razvoja. To lahko porušijo različni dejavniki tveganja, kot so predčasni porod, nizka porodna teža, okvare sluha, možganske krvavitve, zanemarjanje otroka (Grilc, 2014: 14). N. Grilc (prav tam) poudarja, da razvoja jezika in govora ne moremo uporabiti kot diagnostično sredstvo, ampak je spodbuda za razmišljanje o pričakovanem govorno – jezikovnem razvoju in iskanju morebitne strokovne pomoči. Za pravilen razvoj jezika in govora pa nujno potrebujemo zdrav živčni sistem z intaktnimi govornimi središči in živčnimi zvezami med njimi, ki nadzorujejo in usklajujejo delovanje govoril, pravilno in dobro razvite psihične funkcije (pozornost, zaznavanje, mišljenje, pomnjenje s slušnim spominom) (Žnidarič, 1993: 39).

I. Posokhova meni, da je razvoj otroškega govora precej kompleksen in subtilen proces, ki se odvija pod vplivom množice različnih faktorjev (Posokhova, 1999: 9).

N. Grilc te dejavnike razdeli na notranje (fiziološke, psihološke) in zunanje (socialne, sociološke) (Grilc, 2014: 13).

N. Grilc (Vladisavljević, 1973, nav. po Grilc, 2014: 19) pod notranje dejavnike uvršča razvoj splošne motorike telesa in govornih organov, razvoj akustične percepcije (avditivno zaznavanje), razvoj vizualne percepcije (vidno zaznavanje), razvoj sposobnosti za koncentracijo in pozornost, razvoj intelektualnih sposobnosti (kognitivnih), razvoj odzivanja s telesnimi gibi in razvoj odzivanja z osnovnim glasom in govornim poskusom. Če povzamemo besede N. Grilc, so notranji dejavniki, ki vplivajo na razvoj govora povezani z organskimi pogoji (Grilc, 2014: 12). Zajemajo zgradbo govornega aparata, neokvarjen sluh, enakovredne psihične in fizične funkcije ipd. (prav tam). S. Kranjc med notranje dejavnike šteje motivacijo, čustveno stanje, prirojene predispozicije za razvoj govora (dednost) (Kranjc, 1999: 20). Omerza tu omenja tudi pravilno razvite psihične funkcije, kot so mišljenje, občutenje, pomnjenje, fantazija, pa tudi dobro razvit slušni spomin. Meni, da je za pravilen razvoj govora pomemben zdrav živčni sistem, še posebej sistem govornih središč v možganski skorji ter sistem živčnih zvez med njimi, ki nadzorujejo in usklajujejo delovanje raznih delov govornega mehanizma.

- 7 -

Prav tako pa med notranje dejavnike uvršča zdrava in pravilno razvita govorila (Omerza, 1972:

20)

Med zunanje dejavnike uvrščamo socialni položaj družine, izobrazbo staršev in širše družbeno okolje, v katerem otrok živi. S. Kranjc meni, da imajo sociološki dejavniki pri razvoju otroškega govora pomembno vlogo, saj lahko vplivajo na nekatere psihološke dejavnike. (Kranjc, 1999:

20). L. Marjanovič - Umek, S. Kranjc in U. Fekonja so med zunanje dejavnike uvrstile kakovost družinskega okolja, sociodemografske značilnosti družine, kakovost vrtca in genetske dejavnike.

Starši, ki so prvi govorni model otroku, z oblikovanjem kakovostnega družinskega okolja spodbujajo govorni razvoj otroka. L. Marjanovič - Umek, S. Kranjc, U. Fekonja (po Foy in Mann, 2003) menijo, da je kakovost družinskega okolja celovit in večplasten kontekst, ki vključuje tako priložnosti in možnosti, ki jih okolje nudi otroku za razvoj njegove govorne kompetentnosti kot tudi značilnost govornih interakcij med otrokom in njegovimi starši (Hoff in Naigles, 2002; nav. po Marjanovič - Umek, Kranjc, Fekonja, 2006: 50). Na otrokov razvoj govora pa naj bi vplivala tudi pogostost govornih interakcij med otrokom in njihovo mamo (Hoff in Naigles, 2002; nav. po Marjanovič - Umek, Kranjc, Fekonja, 2006: 50). Mati in otrok komunicirata, izmenjujeta neverbalne in verbalne informacije ob vsakodnevnih opravilih – rutini. Poseben pomen za razvoj govora pa ima skupna igra. Več avtorjev (Hoff in Naigles, 2002; Sabbah in Baldwin, 2001; Silven, Ahtola in Niemi, 2003; nav. po Marjanovič - Umek, Kranjc, Fekonja, 2006: 51) namreč meni, da pozornost predmetom, ki jo v skupni igri delijo malček in njegovi starši, spodbuja usvajanje novih besed v zgodnjem obdobju govornega razvoja. Ko starši z otrokom komunicirajo in ob tem razširjajo, kar je otrok povedal, se z njim pogovarjajo o tem, kar ga zanima, ga poslušajo dovolj dolgo, da se lahko odzove na govorne spodbude ter mu postavljajo različna vprašanja, spodbujajo govorni razvoj (prav tam). H kakovosti družinskega okolja avtorice uvrščajo tudi interakcijo med materjo in otrokom, način komunikacije, pogovor, izmenjava mnenj (tudi otrok ima možnost odgovora). Izpostavljajo zavedanje staršev o pomembnosti govornega razvoja za otroka in otroško literaturo ter glasno branje.

Pod sociodemografske značilnosti spadajo ugodnejši ekonomski status družine, višja stopnja izobrazbe staršev in velikost družine (Marjanovič - Umek, Kranjc, Fekonja, 2006: 53). Starši z višnjo stopnjo izobrazbe in višjim osebnim dohodkom se z otrokom več pogovarjajo. V komunikaciji otrokom pogosteje dopuščajo več samostojnega govornega izražanja, uporabljajo

- 8 -

raznolik govor, njihov besednjak pa je bolj bogat (prav tam). Bernstein (1997; nav. po Marjanovič - Umek, Kranjc, Fekonja, 2006: 53) je v svojih raziskavah prišel do ugotovitev, da starši iz družin z manj ugodnimi demografskimi dejavniki v pogovoru s svojimi otroki rabijo omejen jezikovni kod, za katerega je značilno omejeno upoštevanje slovničnih pravil, raba enostavnih in nepovezanih izjav, s katerimi starši pogosto posredujejo implicitni pomen. Po mnenju avtoric (prav tam) starši iz družin s slabšimi sociodemografskimi dejavniki uporabljajo več ukazov in izvajajo strog nadzor nad otrokovim vedenjem. Otrok naj bi bil le sprejemnik navodil. Matere z višjo stopnjo izobrazbe pa naj bi otrokom več brale, otroke spodbujajo k rabi jezika, obiskujejo knjižnico, kino in lutkovne predstave. Z otrokom se več igrajo in se zavedajo pomena simbolne igre za otrokov govorni razvoj. Številne raziskave so pokazale, da se govorni razvoj razlikuje glede na otrokov spol. Deklice hitreje spregovorijo, prej usvojijo slovnico jezika, dosegajo višje rezultate pri preizkusih pravilne izgovorjave besed, oblikujejo daljše izjave, imajo širši besednjak, ter dosegajo višje rezultate na lestvicah govornega razvoja (Marjanovič-Umek, Kranjc, Fekonja, 2006: 56). Deklice naj bi tudi prej brale in črkovale besede (Alfred, 1990; nav. po Marjanovič - Umek, Kranjc, Fekonja, 2006: 57). Drugi, npr.

McCune (1992; nav. po Marjanovič - Umek, Kranjc, Fekonja, 2006: 57) pa menijo, da k razlikam v govornem razvoju med dečki in deklicami v obdobju malčka in zgodnjega otroštva prispevajo predvsem razlike v hitrosti razvoja. Pozneje te razlike izginejo.

Pod sociodemografske dejavnike naj bi vplivala tudi kakovost vrtca. Vrtec oz. vrstniška skupina je sekundarno okolje, v katerem se otrok razvija. Rezultat slovenske raziskave je pokazal, da kakovost vrtca lahko zmanjša razlike v govorni kompetentnosti otrok različno izobraženih staršev oz. otrok, katerih družinsko okolje je pogosto manj spodbudno za govorni razvoj – kompenzacijska funkcija (Marjanovič - Umek, Kranjc, Fekonja, 2006: 60). Hkrati z vstopom v vrtec pa otrok vstopi tudi v vrstniško skupino. Otrok tu vstopa v komunikacijo z vrstniki, pri čemer mora uporabiti drugačne izjave kot v strukturirani dejavnosti v vrtcu (Marjanovič - Umek, Kranjc, Fekonja, 2006: 61).

V govornem razvoju otroka je pomembno, da so vsi ti dejavniki med seboj usklajeni. Le tako lahko otrok doseže visoko stopnjo v razvoju govora in tudi mišljenja. V nasprotnem primeru se stopnja razvoja zniža. Lahko se celo zgodi, da pride do motenj tako v govoru kot v mišljenju (Kranjc, 1999: 20).

- 9 -