Homofobija, stereotipi in predsodki

V naši družbi velja prepričanje, da naj bi otroci za optimalni razvoj potrebovali enega starša moškega spola in enega starša ženskega spola. Zato se pri razpravah o družinah, kjer sta oba starša istega spola, pojavljajo različne opazke in pomisleki o tem, da je za otroke življenje v mavričnih družinah tvegano (Sobočan, 2012). Kot že omenjeno, mavrična družina je v primerjavi z nuklearno označena kot drugačna. Avtorica S. Karl (2009) pravi, da ima drugačnost po večini negativen prizvok in njeno nesprejemanje se najpogosteje kaže v obliki diskriminacije.

Raziskovalka »netradicionalnih« oblik družin in psihologinja S. Golombok (2000) navaja tri ukoreninjene predpostavke, ki se povečini pojavljajo v argumentih proti novih družinskim oblikam:

1. Bolj kot se neka oblika družine odmika od prevladujočega modela družine, večje je tveganje za otroka, ki iz takšne družine izhaja;

2. Struktura družine ima na otrokov razvoj večji vpliv kot družinski procesi;

15 V raziskavo je bilo vključenih 318 respondentov iz 106 družin. Vključenih je bilo 56 istospolnih družin in 50 raznospolnih družin, od tega 212 staršev in 106 otrok.

3. Povezanost med netradicionalnimi oblikami družin in negativnimi posledicami za otroke, ki izhajajo iz teh družin.

Avtorica S. Golombok (2000) pravi, da je za ocenjevanje posledic, ki jih prinaša bivanje v različnih družinskih oblikah, potrebno upoštevati kompleksnost celotnega konteksta in da življenje v istospolni družini samo po sebi ne pomeni negativnih izidov za otroke. Torej, pomembno je, kaj se v tej družini dogaja, vključujoč vse okoliščine in odzive otrok.

Podatek o tem, kako (ne)homofobna je naša družba, lahko razberemo tudi v raziskavah javnega mnenja. Rezultati javnomnenjskih raziskav (Toš, 1999, Toš, 2004, Toš, 2012, Toš, 2016) v Sloveniji kažejo, da se odstotek tistih, ki si ne želijo imeti homoseksualca za soseda, zmanjšuje. Leta 2008 je bila v Evropsko študijo vrednot (EVS)¹⁶, v katero je bilo vključenih kar 47 držav, med njimi tudi Slovenija, vključena tudi postavka o strinjanju ali nestrinjanju glede posvojitve otrok s strani istospolnih partnerjev (Musek, 2013). Rezultati za Slovenijo kažejo, da je skoraj 69

% Slovencev pri tej postavki izrazilo negativno stališče in izbralo odgovor »ne soglašam« ali »sploh ne soglašam« (Toš, 2012).

Tabela 3: Ne želim imeti homoseksualca za soseda v odstotkih

Leto 1992 1995 1998 2001 2005 2008 2011 2016

Delež 42,5 61,2 60,3 46,9 35,1 33,6 35,5 28,4

Vir: Slovensko javno mnenje¹⁷

Maja 2000 je Študentska organizacija univerze izvedla mnenjsko anketo o istospolnem starševstvu tudi med socialnimi delavci in delavkami. Pri anketi je sodelovalo le štiriindvajset (od skupno dvainšestdesetih) centrov za socialno delo.

Rezultati ankete so pokazali, da kar 75 % socialnih delavk in delavcev, ki so na anketo odgovorili, ideje istospolnega partnerstva ne podpira (Urek, 2002). Do podobnih ugotovitev je v svoji diplomski nalogi prišla D. Lokar (2012), ki je v raziskavo¹⁸ vključila strokovne delavke v vrtcih in študentke predšolske vzgoje.

Ugotovila je, da ima kar 40,4 % strokovnih delavk in 28,8 % študentk negativno stališče o istospolnem partnerstvu. Zanimiv je tudi podatek, da je večina (76,9 % strokovnih delavk in 80,8 % študentk) anketirank mnenja, da slovenska družba še

16 V raziskavo je bilo vključenih skupno 67786 respondentov, od tega 30161 moških in 37613 žensk, 12 oseb ni dalo podatka o spolu. Respodnenti so bili stari od 15 do 108 let. V Sloveniji je bilo v vzorec zajetih 1366 respondentov.

17Glej Toš, N. (ur). (1999, 2004, 2012, 2016).

18 V raziskavo so bile vključene 104 respondentke, od tega 52 strokovnih delavk v vrtcih in 52 študentk predšolske vzgoje.

ni dovolj zrela, da bi sprejela istospolno starševstvo (prav tam). Navedene ugotovitve kažejo na to, da je homofobija prisotna v različnih okoljih in v družbi nasploh.

Argument »nezrelosti družbe« omenjata tudi avtorici A. Švab in M. Urek (2006) in dodajata, da večina teh, ki nasprotujejo legalizaciji istospolnih družin, uporablja frazo »družba še ni zrela« in da posledično otrok ne bi smeli izpostavljati takšnim oblikam družinskega življenja, saj bi jih to le stigmatiziralo. Pri tem pa poudarjata, da se v teh razpravah pozablja na dejstvo, da so te družine in otroci iz tovrstnih družin že prisotni in da niso nekaj namišljenega (prav tam). A. Švab in Kuhar (2005) prav tako menita, da je glede na rezultate raziskav jasno, da bi sistemska politika na tem področju morala vključevati »ukrepe za zmanjševanje homofobije, informiranje ter odprto debato o homoseksualnosti tako v širši javnosti kot tudi v različnih strokah« (str. 128). Avtorici A. Švab in M. Urek (2006) poudarjata, da je samo raziskovanje družine »… zagotovo treba speljati stran od patologiziranja posameznih družinskih oblik na podlagi stigmatiziranja staršev, kot so geji in lezbijke, in se – tako kot v praksi – osredotočati na raziskovanje njihovih prednosti in konkretnih ovir, ki jih doživljajo v vsakdanjem življenju. Nujno je treba razbijati predsodke, ki še vedno stojijo pred znanjem ali se – še huje – predstavljajo kot znanje« (str. 150). Ko govorimo o homofobiji in o stereotipih ter predsodkih, s katerimi je prežeta naša družba, velja omeniti koncept heteronormativnosti, ki ga v okviru queer teorije¹⁹ označujemo kot vseprisotnost heteroseksualnosti v vseh družbenih institucijah, vštevši šolo (Komidar in Mandeljc, 2009). Avtorica M. Kovač Šerbart in Kuhar (2009) koncept heteronormativnosti pojasnjujeta z naslednjimi besedami:

»Heteroseksualnost je institucionalizirana kot posebna oblika prakse in odnosov, ki se kaže kot naravna, fiksna, stabilna in predvsem univerzalna kategorija, podprta v različnih družbenih institucijah …« (str. 11).

Avtorja A. Švab in Kuhar (2005) vidita pomembno vlogo šole, v kateri bi se morali zavzemati za vzpostavitev varnega prostora za istospolno usmerjene, za zagotavljanje dostopnosti relevantnih informacij glede seksualnosti ter za informiranje in izobraževanje učiteljev in ostalih pedagoških delavcev v šolskem prostoru. V nadaljevanju se bom zato osredotočila na prisotnost oziroma odsotnost teme mavričnih družin v šolskem prostoru, vlogi učiteljev pri naslavljanju te teme in izobraževanju učiteljev za obravnavanje te tematike.

19Glej Seidman, 1996, Plummer, 1995, Hennessy, 1995, v Komidar in Mandeljc, 2009.

2 OBRAVNAVA TEME MAVRIČNIH DRUŽIN V ŠOLSKEM PROSTORU

»Šola ni le izobraževalno okolje. Je življenjski, bivanjski prostor, prototip družbenih odnosov, kraj učenja, vsega, kar imamo za pomembno v življenju in mesto pridobivanja socialnih izkušenj. In zato še kako prežeta z osnovnimi življenjskimi navadami, pričakovanji, prepričanji in vrednotami.«

-Miroslav Gomboc²⁰ V zadnjih nekaj letih je bilo v Sloveniji izvedenih kar nekaj raziskav, ki so raziskovale vprašanje homoseksualnosti v povezavi s šolskim prostorom²¹. Tako je na primer raziskava o vsakdanjem življenju gejev in lezbijk v Sloveniji (Švab in Kuhar, 2005)²² pokazala, da se v šolskem prostoru o homoseksualnosti govori zelo malo. Kar 34 % anketirancev je odgovorilo, da v osnovni ali srednji šoli o homoseksualnosti niso nikoli govorili, nekaj anketirancev se ne spomni, da bi v šoli o tem govorili, večina (45 %) pa pravi, da so v šoli sicer govorili o homoseksualnosti, a zelo malo (prav tam). Podobne rezultate je pokazala raziskava o vsakdanjem življenju istospolno usmerjenih mladih v Sloveniji²³, saj je kar 52,3 % dijakov poročalo o tem, da se v šoli o homoseksualnosti niso nikoli pogovarjali (Kuhar, Maljevac, Koletnik in Magić, 2009). Nekoliko manjši odstotek teh, ki v okviru pouka ne razpravljajo o homoseksualnosti ali homofobiji, je pokazala raziskava Homofobija na naši šoli?²⁴, ki je bila izvedena med srednješolskimi učitelji in učiteljicami (Magić, 2012). 59,9 % vprašanih o homoseksualnosti pri pouku razpravlja redko ali včasih, 6,8 % pogosto, 25,9 % pa o temi ne razpravlja (prav tam). Tudi raziskava T. Rener (2009) med študentkami in študenti predmeta gejevske in lezbične študije²⁵ kaže na to, da se kar 73 % respondentov v osnovni šoli z učiteljem ali učiteljico niso nikoli pogovarjali o homoseksualnosti. Situacija glede obravnave teme homoseksualnosti je podobna tudi v vrtcih v Sloveniji. Avtorica N. Tuš Špilak (2014) v svoji doktorski disertaciji²⁶

20 Glej Bukovec, J. (2009). Vzgojni načrt – izziv šole. Ljubljana: Supra.

21 Glej Kuhar in Švab, 2005; Komidar, 2008; Maljevac in Magić, 2009; Kuhar, Maljevac, Koletnik in Magić, 2009; Rener, 2009; Lokar, 2012; Streib-Brzić idr., 2012; Ogulin, 2013.

22 Raziskava je bila narejena na neslučajnostnem vzorcu 443 respondentov (34 % žensk in 66 % moških). V raziskavi je kombinirano kvantitativno raziskovanje (strukturiran vprašalnik) ter kvalitativno raziskovanje (fokusne skupine).

23 Raziskava je bila narejena na vzorcu 221 repondentov. Leta 2008 jo je izpeljalo Društvo informacijski center Legebitra, v njej so sodelovale mlade LGBT-osebe do 30. leta.

24 Raziskava je bila narejena na vzorcu 323 respondentov, od tega jih je 309 sodelovalo v spletni anketi, 14 pa v fokusnih skupinah.

25 Raziskava je bila narejena na vzorcu 45 respondentov. Vanjo so bili vključeni študenti in študentke predmeta gejevske in lezbične študije na Fakulteti za družbene vede.

26 Raziskava je bila narejena na vzorcu 569 respondentov.

ugotavlja, da kar 44,2 % sodelujočih vzgojiteljic v raziskavi istospolne družine ne omenja, kot najpogostejši razlog za to pa navajajo, da v oddelku ni bilo nobenega otroka iz istospolne družine. Tudi rezultati raziskave²⁷ avtorice R. Verhnjak (2015) kažejo na to, da je tema istospolnosti v primerjavi z ostalimi temami (revščina, smrt, ločitev, spolnost, religija) – avtorica jih poimenuje tabu teme – v vrtcih najmanj zastopana. Na fakultetah je situacija malce drugačna, saj je odstotek teh, ki o homoseksualnosti na fakulteti niso nikoli razpravljali, nekoliko nižji (48,6 %), odstotek teh, ki so o tej temi veliko razpravljali, pa nekoliko višji (10,8 %) v primerjavi z dijaki (2,3 %) (Kuhar, Maljevac, Koletnik in Magić, 2009)²⁸. Rezultati iste raziskave kažejo tudi na visoko nezadovoljstvo istospolno usmerjenih mladih glede dostopa do informacij o homoseksualnosti in na nezadovoljstvo s šolskim sistemom podpore za istospolno usmerjene (prav tam).

Avtor Kuhar (2009) dodaja, da tema homoseksualnosti ob vstopu v šolski prostor povzroča nelagodje, hkrati pa je neprestano prisotna z uporabo vulgaliziranega jezika. To potrjuje tudi raziskava o prisotnosti homofobnega nasilja v šolah in na fakultetah. Več kot polovica istospolno usmerjenih dijakov (54,4 %) poroča o enkratnem ali ponavljajočem se verbalnem nasilju, odstotek med istospolno usmerjenimi študenti pa je nekoliko manjši (17,1 %) (Kuhar, Maljevac, Koletnik in Magić, 2009). Lahko torej zaključimo, da so šole v veliki večini tudi nevaren prostor za istospolno usmerjene mlade. Temu pričajo zaskrbljujoči rezultati o tem, da vsak drugi dijak ali študent med sošolci ne razkrije svoje spolne usmerjenosti, velika večina ostaja skritih tudi pred učitelji oziroma profesorji, kot glavni razlog pa navajajo strah pred raznimi oblikami nasilja in diskriminacije (prav tam).

Poleg same prisotnosti teme v šolskem prostoru je pomemben tudi način, kako homoseksualnost kot tema vstopa in se vključuje v šolski prostor. Avtorica M. Pan (2009) v svojem članku Pedagogika in homoseksualnost ali vodenje otrok – za nos?

izpostavi, da se v zvezi s homoseksualnostjo pojavlja dilema o tem, da že s samim omenjanjem le-te delamo neke vrste reklamo in otroke vzgajamo v odklonsko – homoseksualno – vedenje. Vendar pa izkušnje otrok in mladih iz mavričnih družin v Sloveniji (Zaviršek in Bercht, 2012) kažejo na to, da se tema istospolnosti v šoli ne pojavlja v sklopu tem, kot so različnost, družinske oblike, ljubezen, družinski odnosi, nasilje med vrstniki, načrtovanje otrok ipd. Iz pripovedovanj mladih namreč razberemo, da so v šoli bili priča le negativnemu pogovarjanju o istospolni usmerjenosti (prav tam). Tudi novejša raziskava²⁹, ki je bila sicer narejena v Veliki

27 Raziskava je bila narejena na vzorcu 120 respondentov.

28 Avtorji poudarjajo, da je razprava o homoseksualnosti odvisna od smeri študija.

29 V raziskavo je bilo vključenih 3713 LGBT-mladih, starih med 11–19 let.

Britaniji, kaže na to, da imajo učenci izkušnjo negativnega govora o istospolnih partnerstvih v šolah, prav tako pa kar 40 % LGBT-učencev poroča, da v šoli niso nikoli govorili o LGBT-temah (Bradlow, Bartram, Gausp in Jadva, 2017).