Glede na rezultate različnih raziskav lahko rečemo, da se (bodoči) učitelji v slovenskem prostoru ne počutijo dovolj kompetentne za naslavljanje teme homoseksualnosti in mavričnih družin, saj jih ob tem spremlja nelagodje. O tem nelagodju govori tudi avtorica M. Mencin Čeplak (2009), ki pravi, da je to nelagodje še posebej vidno v molku o seksualnosti, ki so drugačne od seksualnih norm in v razpravljanju o njih le v določenih kontekstih (skrb za telesno in duševno
zdravje, drugačne in različne oblike spolnega vedenja). Avtorica T. Ogulin (2013) je v svoji diplomski nalogi33 raziskovala stališča (bodočih) učiteljev in učiteljic do homoseksualnosti (gejev in lezbijk ter njihovih otrok), ki poučujejo oziroma bodo poučevali na razredni stopnji. Skoraj 95 % vprašanih je na vprašanje o tem, ali menijo, da so med študijem na fakulteti pridobili dovolj (toliko, da bi o tem poučevali otroke) znanja o homoseksualnosti, odgovorilo nikalno. Prav tako ugotavlja, da (bodoči) učitelji in učiteljice do istospolno usmerjenih sicer nimajo izrazitih negativnih stališč, vendar opozarja na to, da lahko na takšne rezultate vpliva dejstvo, da so anketiranci izbirali družbeno zaželene odgovore (prav tam).
Tuja raziskava avtorice V. D. Tosi (2016) govori o tem, da se tudi učitelji, ki sebe sicer dojemajo kot tolerantne in sprejemajoče v zvezi s homoseksualnostjo, počutijo nelagodno, nekompetentno ter brez podpore, da bi o tem govorili v razredu. Rezultati raziskave poudarjajo, da bi morali učitelji biti deležni podpore in izobraževanj tako v šoli,na kateri poučujejo, kot tudi na univerzah, kjer se kot bodoči učitelji izobražujejo (prav tam). Tudi raziskava med vzgojiteljicami je pokazala, da več kot 76 % vzgojiteljic in pomočnic vzgojiteljic meni, da imajo na voljo premalo izobraževanja in gradiva na temo istospolnega partnerstva in družin (Tuš Špilak, 2014).
Iz priporočil otrok, mladih in staršev, ki so bila rezultat mednarodne raziskave o položaju otrok iz mavričnih družin (Streib-Brzič idr., 2012) je razberemo enotno mnenje, da bi morala biti šola bolj vključena ter bolje pripravljena na teme, ki se navezujejo na mavrične družine. Avtorica J. Takacs (2009) je mnenja, da se problem izključenosti LGBT-oseb v Evropi šele prepoznava in da bi bilo potrebno povečati ozaveščenost, kar je eno izmed ključnih sredstev pri preprečevanju diskriminacije in drugih oblik izključevanja. Avtorica J. Takacs (prav tam) prav tako poudarja, da obravnava teme homoseksualnosti in drugih tem, kot so evtanazija, splav, rasizem, v sklopu ene učne ure daje vtis, da gre za obrobno in sporno temo oziroma za problem, ki ga moramo rešiti. Podobnega mnenja so tudi avtorji Kuhar, Ž. Humar in Maljevac (2012), saj pravijo, da je bolj kot samo vključevanje teme homoseksualnosti pomembnejši način same izvedbe. Razne enkratne delavnice, ki jih organiziramo na šolah dajejo vtis, da z njimi zmanjšujemo različne oblike diskriminacij, ampak z »enkratnostjo« naslavljanja teme v šolskem prostoru le še utrjujemo odnos »mi-drugi« in utrjujemo prepričanje, da gre za marginalno temo (prav tam). Ali drugače rečeno »odsotnost informacij o homoseksualnosti
33Raziskava je bila narejena na namenskem vzorcu 210 respondentov in respondentk (95 % žensk in 5 % moških).
prispeva k družbenemu izključevanju istospolno usmerjenih državljanov in k marginalizaciji istospolnih družin« (Komidar in Mandeljc, 2009, str. 178). Tudi avtorica N. Velikonja (1998) je v okviru sekcije ŠKUC-LL že pred dvajsetimi leti zagovarjala prepričanje, da »protihomofobna vzgoja in izobraževanje ne smeta biti getoizirana znotraj nekaterih programov, temveč vključena v vse vidike celotnega vzgojnega in izobraževalnega kurikuluma« (str. 154).
Kot že rečeno, je šolsko okolje glede govora o mavričnih družinah zavito v molk, vendar lahko prizadevanja za detabuiziranje teme homoseksualnosti pričnemo naslavljati že v samem začetku, to je – v izobraževanju bodočih učiteljev in učiteljic. Avtor Kuhar (2009) ravno tako poudarja, da je v programe za izobraževanje bodočih učiteljev in učiteljic – z vidika strokovnega usposabljanja – pomembna umestitev gejevskih in lezbičnih študij, saj je njihova vrednost, poleg
»produkcije vednosti«, predvsem v tem, da bodoči učitelji postanejo bolj občutljivi za razne oblike diskriminacije in v kurikulu lažje prepoznavajo možnosti za govor o homoseksualnosti, za katerega so hkrati tudi strokovno podkovani. Vse to naj bi bil pogoj za »razpravo o homoseksualnosti v duhu spoštovanja človekovih pravic in hkratnega upoštevanja principov kritične pluralnosti in objektivnosti (prav tam, str. 44). Obravnava homoseksualnosti v šolskem prostoru je, kot že večkrat omenjeno, izredno pomembna v smislu zmanjševanja predsodkov in raznih oblik diskriminacije, hkrati pa moramo pozornost nameniti predvsem temu, kako kot tema vstopa v šolski prostor. Učitelji morajo biti hkrati pozorni ne le na to, kaj (ne) poučujejo temveč tudi kakšna eksplicitna in implicitna sporočila dajejo svojim učencem. Kot pravi avtorica T. Rener (2009), ima dogajanje na hodnikih šol in sporočila izven kurikula, ki sta prav tako sestavni del izobraževanja, pomemben vpliv na oblikovanje šolske klime. Avtorja J. Magić in Swierszcz (2012) poudarjata, da prav teme o raznolikosti, predsodkih in človekovih pravicah učiteljem ponujajo priložnost za obravnavo tako homofobije kot tudi diskriminacije in dodajata da,
»spremembe vsebine predmeta in vidnost glavnih vprašanj, o katerih se razpravlja v kontekstu identitete in gibanj za emancipacijo, obogatijo učne ure in spodbujajo občutljivost za raznolikost« (str. 52). Tudi avtorji Forrest, Biddle in Clift (1997) menijo, da je možnosti za odpiranje teme homoseksualnosti več, saj lahko o njej govorimo tako v okviru vrednot šole, kot tudi v povezavi z izsiljevanjem in ustrahovanjem ter o temah, kot sta spolnost in ljubezen, poleg tega pa lahko na to temo podajamo tudi informacije o homoseksualnosti.
Glede na pričujoče rezultate različnih raziskav lahko rečemo, da so na tem področju nujne spremembe. »Ko gre za homofobijo, se je treba zavedati, da gre za ravnanje, pri katerem se tudi v širši družbeni in politični skupnosti ohranja
precejšnja nemotiviranost za spreminjanje in nekakšno udobje v obstoječem stanju« (Pan, 2009, str. 188). Vendar pa T. Rener (2009), ki pravi, da »dejstvo, da predsodkov in stereotipov ne moremo zmanjševati ali odpravljati zlahka in hitro, sploh pa ne da bi se kakor koli spremenila razporeditev družbene (ekonomske in politične) moči, ne more biti izgovor za to, da se ne bi trudili za spremembe. Tudi na hodnikih in v učilnicah šol v Sloveniji« (str. 117). (Bodoče) učitelje tako čaka naloga, ki od njih zahteva, da svoje učence spodbudijo h kritičnemu prevpraševanju norm in pogledov na svet (Vončina, 2009). Spodbudno pa je dejstvo, da je v zadnjih letih na temo homoseksualnosti nastalo kar nekaj besedil in publikacij, ki so učiteljem lahko v pomoč – tako v smislu večje strokovnosti kot tudi v smislu večje suverenosti – pri naslavljanju teme homoseksualnosti pri pouku.
Učiteljem je tako na voljo nekaj knjig, s katerimi si lahko pomagajo pri obravnavi mavričnih družin in pri pogovoru o homoseksualnosti, ki so primerne tako za predšolski kot tudi šolski prostor:
Hoffman, M. (2010). Velika knjiga o družinah. Radovljica: Didakta.
Schimel, L. (2008). Sosedje in prijatelji. Ljubljana: Škuc.
Mozetič, B. (2014). Prva ljubezen. Ljubljana: Škuc.
Richardson, J. in Parnell, P. (2010). In s Tango smo trije. Ljubljana: Modrijan.
Maxeiner, A. (2012). Vse naše družine!: o otroku nove punce brata očetove nekdanje žene in drugih sorodnikih. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Hkrati si lahko učitelji pomagajo s priročnikom avtorice M. Pan (2007) Ljubezen je ljubezen, ki omogoča »učenje in razumevanje človekovih pravic na osnovi spolne identitete ter spolne usmerjenosti«. Na podlagi mednarodne primerjalne raziskave o položaju otrok iz mavričnih družin pa je nastal priročnik za poučevanje o družinski raznovrstnosti, ki je namenjen tako učiteljicam kot tudi ostalim strokovnim delavcem na šoli ter staršem (Bercht in Sobočan, 2012). Prav tako je za odpiranje razprav o homoseksualnosti učiteljem in ostalim strokovnim delavcem v vzgojno-izobraževalnih ustanovah namenjen CD-rom Različnost bogati, ne siromaši: vsakdanje življenje gejev in lezbijk., ki je nastal v okviru programa Evropske komisije Promocija aktivnega evropskega državljanstva (Mirovni inštitut, 2006).
Kljub naštetim pripomočkom in literaturi, ki je že prisotna v slovenskem prostoru, zgoraj omenjene ugotovitve iz raziskav kažejo, da se tema v šolskem prostoru pojavlja zelo redko. Med najpogostejšimi razlogi in ovirami, ki jih navajajo učitelji
ali vzgojitelji iz raziskav so: pomanjkanje znanja in informacij, nasprotovanje vodstva in staršev ter to, da v razredu ni nobenega otroka, ki bi prihajal iz mavrične družine. Ovire, s katerimi se soočajo učitelji, bi torej lahko začeli reševati že v samem začetku, in sicer z izobraževanjem bodočih učiteljev. Kot kažejo ugotovitve in mnenja udeležencev raziskave Homofobija na naši šoli?, mora učitelj za odpiranje te teme imeti ustrezne informacije in biti suveren, saj »… pomanjkanje izkušenj in informacij namreč vpliva na to, ali bo učitelj oziroma učiteljica temo v razredu izpostavil/a ali ne, ter na kakšen način.« (Magić, 2012).
III EMPIRIČNI DEL
1 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA
Mavrične družine so v Sloveniji aktualna tema, čeprav, kakor je razvidno iz teoretičnega dela, tudi precej spregledana in nevidna. Največ slovenske literature o homoseksualnosti in o mavričnih družinah je namreč nastalo v zadnjih desetih letih, kar je razvidno tudi iz uporabljene literature v tej magistrski nalogi. Poleg tega se je v tem času spreminjala tudi pravna ureditev za istospolne partnerske zveze, kar naj bi kazalo na večjo odprtost slovenske družbe za nove oblike partnerskih zvez in oblike družin. V nekaterih do sedaj opravljenih raziskavah v Sloveniji lahko najdemo neposredne in posredne podatke o govoru na temo mavričnih družin v šolskem prostoru, vendar se te večinoma osredotočajo na osnovnošolski oziroma srednješolski prostor. Skupne ugotovitve teh raziskav kažejo, da je prisotnost teme, tako po mnenju učiteljev, kot tudi učencev in dijakov, premalo prisotna pri pouku.
Dosedanje raziskave obravnave teme homoseksualnosti in v okviru tega tudi mavričnih družin kažejo predvsem na pomanjkljivo znanje (bodočih) učiteljev, pomanjkanje informacij ter prisotnost stereotipnih prepričanj, zato je bil cilj magistrske naloge raziskati, kakšen je odnos do teme mavričnih družin v visokošolskem prostoru, kjer se izobraževanje bodočih učiteljev in seznanjanje z aktualnimi temami pravzaprav začne.
2 RAZISKOVALNE HIPOTEZE IN RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
2.1 Raziskovalna vprašanja
RV1: Kakšen odnos imajo visokošolski učitelji in študenti do obravnave teme mavričnih družin?
RV2: Katere načine visokošolski učitelji uporabljajo za obravnavo teme mavričnih družin na predavanjih?
RV3: Kakšne so izkušnje visokošolskih učiteljev z odzivi študentov glede obravnave teme mavričnih družin na predavanjih?
RV4: Ali se pri obravnavi teme mavričnih družin v visokošolskem prostoru pojavljajo morebitne ovire in če da, katere?
RV5: Ali bi si želeli študenti obravnavati temo mavričnih družin kako drugače in če da, kako?
RV6: Ali v visokošolskem prostoru obstajajo primeri dobrih praks obravnave teme mavričnih družin in če da, kateri?
2.2 Raziskovalne hipoteze
H1: Med visokošolskimi učitelji in študenti se glede mnenja, da bi s temo mavričnih družin morali seznaniti študente vseh smeri na izbranih fakultetah, pojavljajo statistično pomembne razlike.
H2: Študentje ocenjujejo »bežno omenjanje teme mavričnih družin« kot najbolj neučinkovit način obravnave te teme, hkrati pa je to med visokošolskimi učitelji en izmed treh najpogosteje uporabljenih načinov.
H3: Visokošolski učitelji, ki obravnavajo temo mavričnih družin, kot najpogostejši odziv študentov navajajo zanimanje za to temo.
H4: Več kot 80 % visokošolskih učiteljev kot najpogostejšo oviro za obravnavo teme mavričnih družin navaja »odsotnost te teme v učnem načrtu predmeta (oz.
predmetov)«, ki ga poučujejo.
H5: Manj kot četrtina (25 %) študentov bi si želela temo mavričnih družin obravnavati kako drugače.
H6: V visokošolskem prostoru obstajajo primeri dobrih praks obravnave teme mavričnih družin.
3 RAZISKOVALNA METODA IN PRISTOP 3.1 Vrsta raziskovalnega pristopa
V empiričnem delu sem uporabila deskriptivno raziskovalno metodo. Raziskovalni pristop je kvantitativen, podatke za raziskavo sem pridobila s pomočjo spletnega anketnega vprašalnika.
3.2 Vzorec
Vzorec je bil namenski, saj sem v raziskavo vključila le visokošolske učitelje in študente Pedagoške fakultete v Ljubljani, Pedagoške fakultete v Kopru in Pedagoške fakultete v Mariboru. Poleg tega je bil pogoj, da visokošolski učitelji poučujejo na kateri izmed naslednjih smeri: edukacijske vede, predšolska vzgoja, razredni pouk, socialna pedagogika, specialna in rehabilitacijska pedagogika.
Pogoj za študente pa je bil, da obiskujejo zadnji letnik dodiplomskega študija zgoraj navedenih smeri. V raziskavo je bilo skupno vključenih 184 respondentov,
od tega 64 visokošolskih učiteljev ter 120 študentov. Večina respondentov je bila ženskega spola (89,7 %), moških pa je bilo za približno eno desetino (10,3 %). To ni presenetljivo, saj na teh smereh študija prevladujejo študentke. Prav tako pa je bilo s pomočjo elektronskih naslovov visokošolskih učiteljev razbrati, da na izbranih fakultetah prevladuje ženska populacija.
Tabela 4 Spol (študenti)
f f (%) Veljavni f (%)
Veljavni Moški 3 2,5 2,5
Ženski 117 97,5 97,5
Skupaj 120 100,0 100,0
Tabela 5: Spol (visokošolski učitelji)
f f (%)
Veljavni Moški 16 25,0
Ženski 48 75,0
Skupaj 64 100,0
Povprečna starost študentov je bila 22,7 let, visokošolskih učiteljev pa 45,5 let. Med študenti je bilo največ respondentov (50,8 %) takih, ki študirajo na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. K temu je zelo verjetno prispevalo dejstvo, da so bile na tej fakulteti vključene štiri smeri študija (predšolska vzgoja, razredni pouk, socialna pedagogika ter specialna in rehabilitacijska pedagogika), ki so bile zajete v raziskavo, na preostalih dveh fakultetah pa le dve (Pedagoška fakulteta v Mariboru: predšolska vzgoja in razredni pouk) oziroma tri (Pedagoška fakulteta v Kopru: edukacijske vede, predšolska vzgoja in razredni pouk). Najštevilčnejši respondenti med visokošolskimi učitelji so bili visokošolski učitelji Pedagoške fakultete v Kopru (51,6 %), kot je tudi razvidno iz grafa 1.
Graf 1: Število sodelujočih študentov in visokošolskih učiteljev po fakultetah
3.3 Opis merskega instrumenta
Za zbiranje podatkov sem uporabila dva anketna vprašalnika, sestavljena izključno za namen raziskave v tej magistrski nalogi. Vprašanja sem oblikovala s pomočjo literature in na podlagi teoretičnih izhodišč. Prvi je bil namenjen visokošolskim učiteljem, drugi pa študentom pedagoških fakultet. Vprašalnik za visokošolske učitelje je vseboval 19 vprašanj, od tega 1 vprašanje odprtega tipa, vprašalnik za študente pa 22 vprašanj, od tega prav tako 1 vprašanje odprtega tipa. V obeh vprašalnikih sem pri petih vprašanjih uporabila štiristopenjsko Likertovo lestvico, s katero sem želela zagotoviti, da anketiranci ne bi izbirali odgovorov »zlate sredine«, saj jih slednja prisili, da se opredelijo bolj za en ali bolj za drugi pol. Oba vprašalnika sta bila anonimna in sestavljena iz demografskih podatkov (spol, starost, fakulteta, na kateri poučujejo/fakulteta, ki jo obiskujejo) ter naslednjih tem, ki zadevajo obravnavo teme mavričnih družin v visokošolskem prostoru:
prepričanja o mavričnih družinah, stališča do obravnave mavričnih družin, načini in pogostost obravnave teme mavričnih družin, ovire pri obravnavi teme mavričnih družin, ocena učinkovitosti načinov obravnave teme mavričnih družin, zanimanje za temo mavričnih družin, primeri dobre prakse obravnave teme mavričnih družin ter želeni načini obravnave teme mavričnih družin. Anketirancem sem po koncu izpolnjevanja dala možnost, da napišejo komentar na anketo in morebitne pripombe ter opombe.
22
61
33 37
21
10
0 10 20 30 40 50 60 70
Pedagoška fakulteta v Kopru Pedagoška fakulteta v Ljubljani
Pedagoška fakulteta v Mariboru
N=184
Študenti Visokošolski učitelji
3.3.1 Veljavnost in zanesljivost
Avtor Sagadin (1993) opozarja, da je preizkušanje vprašalnika pred izvedbo zelo pomembno, zato sem vprašalnik za študente testirala na petih študentkah Pedagoške fakultete v Ljubljani različnih smeri. S pomočjo tega sem se želela prepričati, da je vprašalnik razumljiv in da je časovna dolžina reševanja vprašalnika ustrezna. Vprašalnika za visokošolske učitelje nisem posebej testirala, saj sta si vprašalnika v večini vprašanj zelo podobna, sem pa vprašalnik pregledala skupaj z mentorico in si pri sestavljanju pomagala s strokovno literaturo. S tem sem zagotovila vsebinsko veljavnost vprašalnika, ki se nanaša na razumljivost in jasnost vprašanj, obliko vprašalnika, ustrezen jezik ter navodila (Cencič, 2009). Poleg tega sem v raziskavo zajela velik vzorec študentov in visokošolskih učiteljev ter upoštevala le veljavno izpolnjene vprašalnike. Vsi odgovori so bili obvezni, s tem pa sem zagotovila, da respondenti niso puščali neodgovorjenih vprašanj.
Preverjanje zanesljivosti vprašalnika za mojo raziskavo s Cronbachovim koeficientom alfa (α) ni bilo smiselno, saj sta vprašalnika zajemala kar nekaj vprašanj z več možnimi odgovori in tudi odprti tip vprašanj. Poleg tega sem, kot že prej omenjeno, vprašalnik sestavila sama s pomočjo literature, saj gre za prvo takšno raziskavo in primerjavo med študenti in visokošolskimi učitelji, s katero sem želela dobiti boljši vpogled v obravnavo teme mavričnih družin na pedagoških fakultetah v Sloveniji.
3.4 Postopek zbiranja in obdelave podatkov 3.4.1 Postopek zbiranja podatkov
Vprašalnik sem ustvarila s pomočjo 1KE – odprtokodne aplikacije, ki omogoča storitev spletnega anketiranja. Povezavo do spletne ankete sem razposlala na 216 elektronskih naslovov visokošolskih učiteljev vseh treh pedagoških fakultet in na razredne elektronske naslove izbranih študijskih smeri. Poleg tega sem študente pozvala k reševanju prek razrednih skupin na družabnem omrežju Facebook. Od tega je na anketo kliknilo 108 visokošolskih učiteljev ter 338 študentov. Ker je bilo število respondentov po enem tednu nezadovoljivo, sem na vse elektronske naslove ponovno poslala prošnjo za sodelovanje pri raziskavi. Po ponovno razposlanem vabilu k reševanju ankete je bilo skupno število vseh ustreznih anket 184 in te predstavljajo končni vzorec. Od vseh veljavnih anket pa je bilo 30 delno izpolnjenih, kar pomeni, da ti anketiranci niso odgovorili na vsa vprašanja ankete, saj so že prej prekinili z reševanjem. Zaradi tega se število enot pri določenih vprašanjih razlikuje od končnega vzorca. Razlog za vključitev delno izpolnjenih
anket je zagotavljanje večjega vzorca ter razvidnosti, pri katerih vprašanjih so anketiranci najpogosteje prenehali reševati anketo. Respondenti so na vprašalnik odgovarjali v mesecu maju 2018.
3.4.2 Postopek obdelave podatkov
Podatki, pridobljeni s pomočjo spletnega vprašalnika, so bili obdelani s pomočjo programa SPSS, ki omogoča statistično analizo podatkov. Uporabljena je bila osnovna deskriptivna statistika (frekvence, odstotki, povprečja, standardni odkloni), neparametrični Mann Whitneyjev U-test, Kruskal-Wallisov in Hi-kvadrat test.
1,55 1,87
2,18 2,35
2,44 2,95
1,58 2,27
2,44 2,67 2,68
3,02
0,00 1,00 2,00 3,00 4,00
Večja verjetnost je, da bodo otroci, ki bodo odraščali v istospolnih družinah, tudi sami postali
istospolno usmerjeni.
Istospolne družine so nenaravne.
Otrok za optimalni razvoj potrebuje očeta in mater.
Za starše v mavričnih družinah je značilna enakovredna delitev dela in starševskih obveznosti ter bolj fleksibilna in demokratična
vzgoja, kar pozitivno vpliva na otroke.
Otroci gejevskih in lezbičnih staršev so bolj strpni.
Otroci iz istospolnih družin so stigmatizirani.
N=167
Študenti Visokošolski učitelji
4 PRIKAZ IN INTERPRETACIJA REZULTATOV 4.1 Prepričanja o mavričnih družinah
Legenda: 1 = Sploh se ne strinjam, 2 = Ne strinjam se, 3 = Deloma se strinjam, 4 = Popolnoma se strinjam
Tako študenti kot visokošolski učitelji so pri 4. vprašanju s pomočjo štiristopenjske lestvice označevali strinjanje z danimi trditvami o mavričnih družinah. Izbirali so lahko med odgovori: »sploh se ne strinjam«, »ne strinjam se«, »deloma se strinjam« in »popolnoma se strinjam«. Obe skupini anketirancev sta se v povprečju najbolj strinjali s tem, da so otroci iz istospolnih družin stigmatizirani, najmanj pa s trditvijo, da bodo otroci postali tudi sami istospolno usmerjeni, če odraščajo v istospolnih družinah (glej graf 2).
Graf 2: Stopnja strinjanja s trditvami o mavričnih družinah (študenti in visokošolski učitelji)
Prav tako sem želela preveriti, ali med študenti in visokošolskimi učitelji prihaja do statistično pomembnih razlik glede strinjanja z navedenimi trditvami o mavričnih
Prav tako sem želela preveriti, ali med študenti in visokošolskimi učitelji prihaja do statistično pomembnih razlik glede strinjanja z navedenimi trditvami o mavričnih