Identifikacija

Identifikacija nadarjenih učencev zajema poglobljeno in podrobnejšo obravnavo evidentiranih učencev in vključuje naslednja merila (v Konceptu, 1999):

4.6.2.1 Ocena učiteljev - učitelji podajo oceno o že evidentiranih učencih s pomočjo posebnega ocenjevalnega pripomočka, ki naj bi zajel naslednja področja (v Konceptu, 1999):

- razumevanje in pomnjenje snovi, - sposobnost sklepanja,

- ustvarjalnost (fluentnost, fleksibilnost, originalnost, elaboracija), - motiviranost in interes,

- vodstvene sposobnosti, - telesno-gibalne sposobnosti,

- izjemni dosežki (performance) na različnih področjih (umetniškem, praktič no-tehničnem in na drugih področjih).

Za ocenjevanje se lahko izberejo različni metodološko neoporečni instrumenti, ki zajemajo zgoraj navedena področja - test sposobnosti in test ustvarjalnosti. Testa sposobnosti in ustvarjalnosti izvede in ovrednoti šolski svetovalni delavec – psiholog.

Za test splošne intelektualne sposobnosti uporabljamo v Sloveniji Ravenove progresivne matrice in besedne lestvice ter Wechslerjevo lestvico inteligentnosti za otroke. Za merjenje ustvarjalnega mišljenja pa se uporabljajo Torranceovi testi, ki so pokazatelj ustvarjalne moči posameznika (Boben, v Bezić, 2006).

Ocenjevalna lestvica nadarjenosti učencev (posodobljena 2011), ki jo izpolnijo učitelji vsebuje 72 opisov vedenja, ki je značilno za nadarjene učence na posameznih področjih.

Opis zajema devet področij nadarjenosti (iz Ocenjevalne lestvice nadarjenosti učencev):

- učno, - voditeljsko, - tehnično,

- telesno-gibalno,, - glasbeno, - likovno, - literarno, - dramsko.

- filmsko (samo za tretje triletje).

Pri izpolnjevanju ocenjevalne lestvice učitelji upoštevajo navodilo, da pri učencih ocenjujemo vsako vedenje posebej, neodvisno drug od drugega. Pri oceni lahko upoštevamo le del opisa vedenja. Pomembno je, da učitelji dobro poznajo vedenje učencev v različnih situacijah, tako v šoli kot tudi izven šole, saj se nadarjeni učenci pogosto ukvarjajo tudi z mnogimi izvenšolskimi dejavnostmi in so lahko zato v okviru šole manj dejavni.

Posebno pozornost je potrebno posvetiti dejstvu, da so nekateri nadarjeni učenci iz različnih razlogov lahko tudi učno neuspešni, emocionalno in socialno slabše prilagojeni, osamljeni, nezainteresirani za kakšen šolski predmet in podobno.

Na oceno lahko vpliva tudi splošna raven razreda, v katerem je nadarjeni učenec. Učenec z visokimi sposobnostmi na nekem področju lahko ostane neopažen v razredu, kjer ima več učencev na splošno visok potencial na tem področju ali pa učenec s skromno razvitimi sposobnostmi lahko občutno izstopa v razredu učencev, ki imajo splošno nizke potenciale.

Pri učencih ocenjujemo pogostost oziroma intenzivnost opisanega vedenja v ocenjevalni lestvici. Pri vsakem učencu ocenimo vse oblike vedenja, in sicer s sedemstopenjsko lestvico (iz Ocenjevalne lestvice nadarjenosti učencev): pri tem pomeni ocena 1 – ne velja in 7 – popolnoma velja.

Če vedenja pri posameznem učencu nismo opazili in ga zato ne moremo oceniti, pri opisu ne izberemo nobene ocene.

Vrednotenje ocenjevalne lestvice se izvede po posameznih področjih nadarjenosti, pri čemer se izračuna povprečje skupne ocene. Če je povprečje višje od predpisane norme (norma je določena v tabeli), je učenec na tem področju prepoznan za nadarjenega. Če ocenjevalec pri posameznem področju nadarjenosti ni mogel oceniti treh ali več trditev, ocene za to področje niso veljavne in jih ne upoštevamo.

V prehodnem obdobju uvajanja devetletke (od 1999 do 2009) je potekalo evidentiranje učencev v tretjem in sedmem razredu.

Evidentiranje nadarjenih učencev v tretjem triletju je zajemalo veliko število vključenih ocenjevalcev, saj je posameznega učenca ocenjevalo več učiteljev. Učenca v prvem triletju evidentira učitelj v 3. razredu, v naslednjem šolskem letu pa še učitelj 4. razreda.

Pri izbiranju predlogov nadarjenih učencev je bil pri učiteljih pogosto prisoten strah, da bi izpustili oziroma spregledali katerega od nadarjenih učencev, zato je bilo predlogov za

obravnavo veliko. Zaradi velikega števila ocenjevanih učencev in ocenjevalcev je bilo vrednotenje ocenjevalnih lestvic dolgotrajno.

4.6.2.2 Test sposobnosti – v praksi uporabljamo WISC (Wechslerjeva lestvica inteligentnosti za otroke) ali Ravenove progresivne matrice.

Wechlerjev test inteligentnosti – WISC

Test je Wechsler sestavil leta 1939 in od takrat je to najbolj razširjen in uporaben test inteligentnosti v svetu in pri nas. Njegov avtor je bil klinični psiholog, izrazit praktik in inteligentnosti ne pojmuje kot posebno sposobnost, ampak kot skupek, kot zmožnost posameznika, da deluje smotrno, misli razumno in učinkovito deluje v svojem okolju.

Povprečni rezultat 100 pomeni, da je polovica posameznikov boljših in polovica slabših pri isti starosti. Inteligenčni kvocient (IQ) 120 in več doseže 10% najboljših in te v Sloveniji obravnavamo kot nadarjene.

Test ima 13 podtestov in je časovno zelo zamuden, je individualen in hkrati tudi najbolj natančen.

V Sloveniji pri identifikaciji nadarjenih pogosto uporabljamo alternativo – skupinski test Ravenove matrice, saj tako hkrati zajamemo večje število učencev. Test je neverbalen in meri sposobnost zaznavanja odnosov in razmerij v seriji matričnih sestavljank, sposobnost najti smisel neurejenih situacij. To je test opazovanja in jasnega razmišljanja.

Obstajata dve obliki: SPM za mlajše in SPM PLUS za starejše učence, ki je tudi zahtevnejši. Test ima 60 nalog in je časovno neomejen.

4.6.2.3 Test ustvarjalnosti – Torranceovi testi ustvarjalnega mišljenja ali TTCT Nadarjenosti ne moremo zanesljivo odkriti samo s pomočjo inteligentnosti. Ameriški psiholog Torrance je ugotovil, da bi zgrešili kar 70 % ustvarjalnih otrok, če bi upoštevali samo njihove rezultate pri testih inteligentnosti. Ustvarjalnost je po Torranceu najvišja oblika mentalnega funkcioniranja in gre za posebno obliko reševanja problemov. Produkt ustvarjalnega mišljenja je nekaj novega, kar ima določeno vrednost za posameznika ali širšo skupnost.

Ustvarjalne so osebe, ki so sposobne ustvariti veliko število idej, ki so fleksibilne v svojih odgovorih in originalne. Torranceov test besedne ustvarjalnosti ima 6 podtestov, ki merijo fluentnost (število idej), fleksibilnost (raznovrstnost idej) in originalnost (ideje so drugačne od običajnih) in so časovno omejeni.

Za vse tri teste imamo slovenske norme in dogovor, da med nadarjene sodijo učenci, ki dosežejo 90 percentilni rang in več.

Kot nadarjeni oziroma talentirani so identificirani tisti učenci, ki so vsaj na enem od kriterijev dosegli nadpovprečen rezultat:

- 90 točk na kateremkoli od šestih področij nadarjenosti pri oceni učiteljev, - na testu inteligentnosti WISC je IQ enak ali večji od 120,

- Ravenove progresivne matrice: 90. centil ali višji, - test ustvarjalnosti: 90. centil ali višji.

Rezultate MFBT lahko uporabimo za evidentiranje, ne pa za identifikacijo, meja je 90.

centil.

V osmem razredu učenci pišejo t.i. test Multifaktorska baterija testov (MFBT), pri katerem se ugotovi, kakšne so sposobnosti učencev na različnih področjih (verbalnem, prostorskem, logičnem …). Ta test je ena od informacij, ki naj bi otroku pomagala pri izbiri poklica oziroma srednje šole.

Ugotovitev o tem, da je učenec nadarjen, sprejme razredni učiteljski zbor, na katerem sodelujeta tudi šolska svetovalna služba in koordinator za delo z nadarjenimi, če ta ni šolski svetovalni delavec.

Na tak način naj bi v celotni šolski populaciji identificirali od 15 do 20 odstotkov nadarjenih učencev, kar ustreza Renzullijevemu mnenju o številu nadarjenih otrok v populaciji (Žagar, v Bezić, 2006), vendar pa je ta odstotek v Sloveniji višji, okrog 25%

(Bezić, Deutsch, 2011).

Z različnimi kriteriji identificiramo tako učence, ki so splošno nadarjeni kot tudi tiste, ki so talentirani – nadarjeni le na specifičnem področju. Splošno nadarjeni učenci dosežejo zahtevani rezultat pri več različnih merilih, specifično nadarjeni pa le ne enem od področij nadarjenosti, ki jih zajema ocenjevalna lestvica; na testu inteligentnosti se pokažejo akademsko nadarjeni, na testu ustvarjalnosti pa kreativno-produktivno nadarjeni.