Pojem nadarjenosti je tesno povezan z usmerjanjem mladih ljudi in z razvijanjem njihovih potencialov.
Nadarjenost se kaže v različnih oblikah, nanjo pa vpliva več dejavnikov. Enotne definicije nadarjenosti ni, pojavljajo se različni izrazi: inteligenten, sposoben, nadpovprečen, nadarjen ali talentiran, superioren, izjemen, bister, bistroumen, pameten ipd.
Zgodovinski pregled pokaže različna poimenovanja za nadarjene otroke: sposobni, nadpovprečno sposobni, izjemni, talentirani, boljši, učenci z višjimi učnimi potenciali, učenci z višjimi akademskimi potenciali, bolj dojemljivi učenci (v George, 1977).
Hallahan in Kauffman (v Žagar, 2001) navajata za nadarjenost izraze:
- zgodnja zrelost, ki se nanaša na izjemen zgodnji razvoj. Veliko nadarjenih otrok kaže zgodnjo zrelost na določenih področjih razvoja, npr. na jezikovnem ali glasbenem področju, pri matematičnih sposobnostih in tudi zgoden splošen intelektualen razvoj, - visoka zmožnost vpogleda; vpogled lahko definiramo kot ločevanje pomembnih
podatkov od nepomembnih, iskanje novih in uporabnih načinov združevanja bistvenih podatkov in kot povezovanje novih in starih informacij na nov in uporaben način,
- ustvarjalnost se nanaša na sposobnost izražanja novih in uporabnih zamisli, na zaznavanje in razumevanje novih in pomembnih odnosov ter na odkrivanje še ne postavljenih vprašanj.
Vsako poimenovanje kaže na nadarjenost, vendar ne zajema celotnega pojma. Izrazi opredeljujejo nadarjenost le kot intelektualno večjo uspešnost pri posamezniku, zajete so le posameznikove umske sposobnosti. V največjem številu študij sta beseda in pojem nadarjenost sinonim za visok IQ (140 in več). Taka definicija nadarjenosti je značilna za prvotne teorije. Vendar pa mnogi otroci, ki imajo visok IQ, istočasno ne dosegajo visokih rezultatov pri drugih intelektualnih funkcijah, kot je npr. kreativnost, ustvarjalnost, sposobnost vodenja, psihomotorične sposobnosti…(Žagar, 2001).
Izkazalo se je, da definicija, ki obsega le intelektualno sfero, ne zadostuje. Nadarjeni izkazujejo posebne zmogljivosti, visok potencial, ki žene posameznika v takšno ali drugačno dejavnost.
Wolfgang Nagel ugotavlja, da o veliki nadarjenosti govorimo takrat, kadar otrok na določenih področjih svojega razvoja občutno prekaša vrstnike. Pojem nadarjenosti je razširil. Omenjal je štiri vrste nadarjenosti (v Nagel, 1987):
- splošna intelektualna nadarjenost, - umetnostna nadarjenost,
- psihomotorična nadarjenost, - socialna nadarjenost.
Renzulli (1981) za oblikovanje definicije postavlja pogoje, ki opredeljujejo nadarjenost.
Njegova definicija izhaja iz raziskav o značilnostih nadarjenih učencev, ki so jih potrdile mnoge empirične raziskave. Ti pogoji zahtevajo, da moramo biti pri odkrivanju nadarjenosti pozorni na splošno in specifično nadarjene učence ter na tiste, ki svojo nadarjenost izkazujejo z dejanskimi visokimi dosežki, in na potencialno nadarjene.
Definicija dobro nakazuje pot k načrtovanju programov in dejavnosti za nadarjene (upoštevati je treba sposobnosti in potrebe vsakega nadarjenega učenca posebej).
Veljavnost te definicije potrjujejo tudi mnoge kasnejše raziskave.
Dosedanje teorije so zajemale bolj intelektualno področje nadarjenosti. Sodobna družba pa goji zapleteno pojmovanje o inteligenci, talentu in nadarjenih nasploh, zato na nadarjenost gledamo s širšega pojmovnega aspekta. Vse bolj se kaže potreba po redefiniciji nadarjenih, ob upoštevanju, da je nadarjen tisti posameznik, ki lahko naredi več, hitreje in bolje na raznih področjih dejavnosti, kot to naredijo ostali.
Pestrost izjemnih sposobnosti je razlog, da se nadarjeni ne izražajo kot neka homogena skupina. V psihologiji se vse bolj utrjuje spoznanje o več inteligentnostih oziroma talentih.
Nadarjenost kot pojem nima psihološkega izvora, uporabljal se je v šolstvu pri usmerjanju mladih in je bolj pedagoško naravnan. Nadarjenost je za razliko od inteligentnosti zunanji potencial osebnosti. Med inteligentnostjo in nadarjenostjo pa obstaja še razlika, ki pomembno vpliva tudi na ustvarjalnost. Inteligentnost je analitično naravnana, nadarjenost pa sintetično. Sinteze so možne šele takrat, ko se kognitivni
energiji pridružita še konativna in emotivna, ustvarjalnost pa je analitična in sintetična in je posledica delovanja inteligentnosti in nadarjenosti (Jurman, 2004).
Pojmovanje nadarjenosti se razlikuje po posameznih strokovnjakih, in sicer sovjetski psihologi pojmujejo nadarjenost kvalitativno in so to pojmovanje prenesli tudi v sistem vzgoje in izobraževanja, strokovnjaki na Zahodu pa nadarjenost pogojujejo z visokim IQ (prav tam).
Žagar (1999) opredeljuje splošno in delno nadarjenost. Splošno nadarjenost opredeljuje kombinacija kognitivnih oziroma intelektualnih sposobnosti, ustvarjalnosti in motivacije in se kaže na enem ali več področjih (v šoli pri vseh ali pri večini predmetov). Te lastnosti morajo biti toliko izražene, da se otrok razlikuje od večine svojih vrstnikov in dosega družbeno pomembne dosežke.
Otroci, ki so delno nadarjeni, so v razvoju posebnih sposobnosti pred svojimi vrstniki in dosegajo nadpovprečne dosežke na le enem področju (v Žagar, 1999).
Koren (Jurman, 2004) opredeljuje nadarjenost kot svojevrsten sklop lastnosti, ki posamezniku omogočajo, da na produktiven ali neproduktiven način skoraj vedno doseže izrazito nadpovprečne uspehe na enem ali več področjih človekove dejavnosti.
Nadarjenost je pogojena z visoko stopnjo razvoja posameznih sposobnosti oziroma njihovih sestavin in z ustrezno notranjo in zunanjo spodbudo.
Nadarjenost ni odvisna samo od nadpovprečnih intelektualnih in nadpovprečnih specifičnih sposobnosti, temveč tudi od drugih dejavnikov osebnosti: interesov, delovnih navad, podjetnosti, odločnosti, vztrajnosti, zdravja…
Sodobnejše opredelitve nadarjenosti veliko pozornosti usmerjajo v posameznikovo osebnost (Juriševič, 2012). Pri opredelitvi nadarjenosti problem predstavlja merski instrumentarij in konceptualizacija takega modela nadarjenosti, ki upošteva prav vse spremenljivke, pomembne za opredeljevanje nadarjenosti. V zadnjih dvajsetih letih se je uveljavilo več razvojnih modelov nadarjenosti, ki poleg genetskih osnov nadarjenosti vključujejo tudi zunanje dejavnike (prav tam). Pri tem velja omeniti občutljivost okolja za učenčeve potenciale, saj se lahko razvijejo le ob zagotavljanju določenih pogojev (Van-Tassel Baska, 2005, v Juriševič, 2012). Zanimiv pa je tudi eden novejših modelov –
Mega model razvoja talentov (Supotnik s sod., 2011, v Juriševič 2012), ki poudarja pomen okoliščin in priložnosti, ki so posamezniku na razpolago in opozarja na nova področja sodobnega življenja, ki ponujajo široke možnosti in številne priložnosti za razvoj novih talentov.