Vir: Janjuševič, & Klemenčič, 2008
Zapis dogodka predstavlja uraden dokument, ki je nujen za prijavo nasilja policiji in centru za socialno delo. To je prva naloga delavca vzgoje in izobraževanja po tem, ko se sreča z otrokom, ki je žrtev slabega ravnanja. V dokument zapišemo imena, kraje, dneve in čas; pomembno je,
da vse podatke zapišemo natančno, tako kot jih navaja otrok. Uporabimo vse izraze in jih zapišemo dobesedno. Dobesedni zapis je pomemben za vse postopke in obravnave, ki sledijo.
V zapis ne sodijo naše sodbe in mnenje (Filipčič, & Klemenčič, 2011).
5.2 Kako ravnati z otrokom, ki je žrtev nasilja
Miller (2000) v Zborniku za učitelje in vzgojitelje poda nekaj nasvetov, kako ravnati z otrokom, ki je žrtev trpinčenja. Pomembna naloga je, da se otrok v okolju počuti varno. Priporočljiva je stalna rutina, v oddelku naj bo vsak dan prisoten isti vzgojitelj, ki ga otrok dobro pozna in mu zaupa. Ko otrok razkrije svojo težavo, ne pokažemo presenečenja ali gnusa, saj s tem otrok lahko pomisli, da je naš odziv namenjen njemu, pomembno je, da otroka podpremo in mu povemo, da ni kriv za to, kar se dogaja. Otroku je treba dati možnost, da se izrazi, to lahko naredi s slikanjem ali risanjem, na koncu pa nam pove, kaj je narisal. Priporočljivo je, da vzgojitelj spodbuja dejavnosti, ki vključujejo občutke in čustva, ter čim več iger vlog. Otroka vedno obravnavamo spoštljivo, prijazno ter empatično.
Otroci z izkušnjo trpinčenja in nasilja se soočajo s številnimi posledicami. Strah, negotovost ter napetost pa so stalnica za večino teh otrok. Pri nudenju ustrezne pomoči in podpore otroku, ki doživlja nasilje, je pomembno, da izhajamo iz otrokove aktualne situacije ter iz njegovih potreb.
Če želimo otroku zagotoviti ustrezno pomoč pri predelavi nasilja, je pomembno, da poznamo značilnosti dinamike sistema, v katerem je otrok doživljal nasilje, ter otrokove odzive in načine preživetja. S tem lahko pomagamo otroku, da bo spregovoril o nasilju, predelal posledice, razvil zaupanje vase in v druge ljudi ter vzpostavil primerne odnose s svojimi vrstniki v šoli ali vrtcu.
Glavna tema, s katero se soočajo otroci z izkušnjo nasilja, je gotovo varnost. Vzpostavitev občutka varnosti je osnovni cilj svetovalnega procesa in nadaljnjega dela z otrokom. Pri pogovoru z odraslo osebo je pomembno, da je otrok sprejet brez sodb. Otroku v vrtcu pomagajmo tako, da mu ponudimo priložnosti za izražanje čustev. To so lahko igre z lutkami, risanje ali pisanje ob glasbi ter ustvarjanje z glino. Otrok lahko preko različnih aktivnosti izrazi svoje občutke ter razvije nove konstruktivne načine izražanja čustev. Otroci z izkušnjo nasilja in spolne zlorabe imajo pogosto slabo mnenje o sebi, prepričani so, da nekaj ni v redu z njimi in da so sami krivi za to, kar se jim dogaja. Pomembno je, da otroku pomagamo spremeniti negativno podobo o samem sebi, otrok mora dobiti informacije o tem, kaj je prav in kaj ne.
Pogostokrat zlorabljeni in trpinčeni otroci ne vedo, da je to, kar se jim dogaja oziroma se jim je zgodilo, narobe. Mislijo, da se to dogaja vsem otrokom v vseh družinah. Pomembno je
spoštovati otrokove psihološke obrambne strategije, te mu pomagajo obvladovati stisko, v kateri se je znašel. Z nespoštovanjem njegovih psiholoških obramb lahko otroku storimo še dodatno škodo. V vrtcu ali šoli ustvarimo okolje, kjer so sproščenost, igra in zabava na prvem mestu (Štirn, 2014).
6 EMPIRIČNI DEL
6.1 Cilji
Glavni cilj diplomskega dela je opredeliti trpinčenje otrok, pomen zgodnjega odkrivanja ter preprečevanja trpinčenja otrok in v empiričnem delu raziskati poglede in izkušnje pedagoških delavcev glede prepoznavanja in preprečevanja trpinčenja predšolskih otrok ter njihovo mnenje o tem, ali imajo dovolj znanja, da strokovno ustrezno ravnajo.
6.2 Raziskovalna vprašanja
V skladu s cilji diplomskega dela smo si zastavili naslednja raziskovalna vprašanja:
RV 1: Katere oblike trpinčenja poznajo strokovni delavci?
RV 2: Kako strokovni delavci prepoznajo nasilne, agresivne, neustrezne odnose do otrok v družini, šoli in okolju?
RV 3: Kako kot pedagoški delavec pomagati otroku, ki doživlja trpinčenje, stisko?
6.3 Raziskovalna metoda
Pri nastajanju diplomskega dela je uporabljena metoda kompilacije, ki temelji na uporabi literature, izpiskov, citatov in navedb drugih avtorjev in skozi katero je predstavljen osrednji raziskovalni problem – prepoznavanje in preprečevanje trpinčenja otrok v vrtcu. Diplomsko delo tako temelji na analizi sekundarnih podatkov, pri čemer smo uporabili deskriptivno metodo, s katero smo opisovali in interpretirali najpomembnejše pojme s proučevanega področja. Posamezne ugotovitve smo med seboj primerjali, vrednotili in jih kontekstu primerno interpretirali. Nadaljevali smo z metodo kompilacije, saj smo povzemali teoretske osnove, stališča, sklepe, spoznanja in prepričanja različnih avtorjev, ki obravnavajo področje preprečevanja in odkrivanja trpinčenja. Za pripravo diplomskega dela je tako uporabljena metoda študije tuje in domače literature. Izvedli smo jo s pomočjo tujih bibliografskih baz, kot so ScienceDirect, EBSCOhost, Cinahl with Full text, PubMed, Medline, CINAHL, ProQuest Wiley in Sage Journal, preko katerih smo iskali sodobne in relevantne znanstvene članke na temo prepoznavanja in preprečevanja trpinčenja otrok v vrtcu, za iskanje slovenske literature pa je bila uporabljena virtualna knjižnica Slovenije – COBISS.
S pomočjo teh metod smo sestavili teoretični del naloge, ki pa nam je služil kot izhodišče za empirični del diplomskega dela, kjer smo uporabili kvalitativno metodo, anketiranje. Z anketo je bilo mogoče v sorazmerno kratkem časovnem obdobju pridobiti dovolj informacij, kar je za to raziskovalno metodo tudi značilno. Pri analizi podatkov je uporabljena kvantitativna metoda obdelave podatkov v obliki anketnega vprašalnika, in sicer s pomočjo programa Excel, s katerim smo kasneje pridobljene statistične podatke predstavili v obliki grafikonov.
Vzorec je neslučajnostni in priložnostni. V raziskavo je zajetih 56 pedagoških delavcev. Od tega je 18 zaposlenih, ki imajo v vrtcu 5 let delovne dobe. Med 6 in 10 let delovne dobe ima 12 anketiranih, med 11 in 20 let pa 15 anketiranih. Le en anketirani ima med 21 in 30 let delovne dobe, 10 anketiranih pa ima več kot 30 let delovne dobe. Glavnino vzorca torej predstavljajo anketirani, ki imajo do 20 let delovne dobe. Podatke smo prikazali v grafu 1.
Graf 1: Delovna doba anketirancev
V vzorec smo zajeli približno enak delež vzgojiteljic predšolskih otrok (teh je 51,80 %) ter pomočnic vzgojiteljice predšolskih otrok (teh je 48,20 %). Rezultati so prikazani v grafu 2.
32,1
21,4
26,8
1,8
17,9
0 10 20 30 40 50 60
Do 5 let Od 6 do 10 let Od 11 do 20 let Od 21 do 30 let Več kot 30 let