Z naslednjim sklopom anketnih vprašanj smo skušali odgovoriti na zadnje raziskovalno vprašanje, kako kot pedagoški delavec pomagati otroku, ki doživlja trpinčenje, stisko.
Najprej nas je zanimalo, koga bi v primeru suma na trpinčenje otroka obvestili.
Graf 8: Koga bi v primeru suma na trpinčenje otroka obvestili?
Rezultati so pokazali, da bi v primeru suma na trpinčenje otroka največ anketiranih obvestilo svetovalno službo (takšnih je 78,60 %). Polovica (50,00 %) bi se jih obrnila na sodelavko oz.
78,60
44,60
50,00
5,40
1,80
0 20 40 60 80 100
v7a Svetovalno službo
v7b Vodstvo vrtca
v7c Sodelavko oz. sodelavca
v7d Center za socialno delo
v7e Drugo
sodelavca, 45,00 % pa na vodstvo vrtca. CSD bi obvestili le trije anketirani. Obveščanje CSD je zapisano tudi v Pravilniku o obravnavi nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode, ki predpisuje ravnanje zaposlenih v javnih in zasebnih vzgojno-izobraževalnih zavodih.
V nadaljevanju smo anketirane vprašali, ali imajo v njihovi instituciji postavljena/dogovorjena pravila, kako ravnati v primeru, če se pojavi sum trpinčenja otroka. Rezultati so prikazani v grafu 9.
Graf 9: Ali imate v vrtcu postavljena/dogovorjena pravila, kako ravnati v primeru, da se pojavi sum trpinčenja otroka?
Slaba polovica (45,00 %) anketiranih je odgovorila, da imajo v vrtcu postavljena dogovorjena pravila, kako ravnati v primeru suma trpinčenja otroka. Takšnih pravil nimajo pri 23,00 % anketiranih, dodatna tretjina pa ni seznanjena s tem, ali imajo pravila dogovorjena ali ne. Šola ali vrtec morata imeti postavljena jasna pravila glede nasilja ter ravnanja strokovnih delavcev ob zaznavi nasilja. Hitro ukrepanje lahko prepreči nadaljevanje nasilja in trpinčenje otrok.
Tisti, ki so navedli, da imajo dogovorjena pravila, so jih tudi na kratko opisali. Najpogosteje so zapisali, da bi o tem obvestili svetovalno službo, se pogovorili s sodelavko ter obvestili CSD (Priloga 3).
44,60
23,20 32,10
Da Ne Ne vem
Tabela 2: Dogovorjena pravila
f f (%)
Obvestiti svetovalno delavko 17 68,00
Pogovor s sodelavko 2 8,00
Obvestiti vodstvo 4 16,00
Opazovanje otroka 2 8,00
Skupaj 25 100,00
Pri večini odgovorov (68,00 %) razberemo, da se o opažanjih obvesti svetovalno delavko oz.
svetovalno službo v vrtcu, pri nekaterih tudi vodstvo vrtca (16,00 %), sodelavce (8,00 %).
8,00 % anketirancev bi nadalje pozorno opazovali otroka. Od delavcev vzgoje in izobraževanja se ne zahteva zbiranje dokazov o nasilju ter presojanje, ko se otrok zaupa o tem, kaj se mu dogaja, ali če to delavci opazijo sami, je treba o tem takoj obvestiti svetovalno službo znotraj ustanove. V nadaljevanju smo preverili, ali anketirani menijo, da so dovolj seznanjeni s tematiko trpinčenja otrok. Rezultati so predstavljeni v grafu 10.
Graf 10: Ali se vam zdi, da ste kot strokovni delavec/delavka dovolj seznanjeni/a s tematiko trpinčenja otrok?
Rezultati so pokazali, da kar 92,90 % anketiranih meni, da sami kot strokovni delavci niso dovolj seznanjeni s tematiko trpinčenja otrok. Vsebine s področja prepoznavanja in preprečevanja nasilja bi bilo smiselno vključiti že v študijske programe dodiplomskega in podiplomskega študija (Dormiter Protner, 2013). Organizirati bi bilo treba različne oblike informiranja, ozaveščanja in usposabljanja za strokovne delavce. Prav tako je pomembno tudi povezovanje z različnimi nevladnimi organizacijami, policijo in centri za socialno delo.
7,10
92,90
Da Ne
V nadaljevanju smo preverili, ali bi anketirani brez težav prepoznali znake trpinčenja in strokovno ustrezno ukrepali.
Graf 11: Ali menite, da bi brez težav prepoznali znake trpinčenja in strokovno ustrezno ukrepali?
Kot je razvidno iz Grafa 11, jih več kot 80,00 % meni, da sami ne bi brez težav prepoznali znakov trpinčenja in temu primerno strokovno ustrezno ukrepali. Različne raziskave (McGee, 2000; Dormiter Protner, 2014) so pokazale, da strokovni delavci v vzgoji in izobraževanju ne prepoznajo nasilja nad otroki ali pa ga ne upajo potrditi.
V sklopu tretjega raziskovalnega vprašanja smo pri anketiranih, ki so odgovorili, da bi brez težav prepoznali znake trpinčenja in strokovno ustrezno ukrepali, raziskali tudi, na kakšen način bi ukrepali v primeru opaženega primera trpinčenja otroka. V Prilogi 3 so navedene utemeljitve vseh odgovorov.
Tabela 3: Kako bi prepoznali znake trpinčenja?
f f (%)
Modrice in drugi fizični znaki 2 20,00
Preoblačenje otrok 1 10,00
Opazovanje in beleženje 3 30,00
Poznajo primere trpinčenih otrok 2 20,00
Drugo 2 20,00
Iz rezultatov je razvidno, da bi tisti anketiranci, ki so v zgornjem vprašanju odgovorili, da bi prepoznali znake trpinčenja, slednje prepoznali po modricah in drugih vidnih fizičnih poškodbah in znakih (20,00 %). 10,00 % anketirancev bi trpinčenje prepoznalo, ker otroke preoblačijo in previjajo. Največ anketirancev (30,00 %) bi prepoznalo trpinčenje, ker opazujejo ter si morebitne spremembe pri otrocih tudi zapisujejo. 20,00 % anketirancev se je že srečalo s
19,60
80,40
Da Ne
trpinčenim otrokom, zato bi znalo prepoznati znake trpinčenja. V primeru opaženega primera trpinčenja bi obvestili pristojne.
Ker so predhodni rezultati pokazali, da velika večina anketiranih meni, da sami ne bi brez težav prepoznali znakov trpinčenja in temu primerno strokovno ustrezno ukrepali, smo z naslednjim vprašanjem skušali ugotoviti, kakšni so po njihovem mnenju vzroki za neustrezno ukrepanje v primeru opaženega primera trpinčenja otroka. Odgovore smo kategorizirali v štiri večje skupine. Dobesedne navedbe odgovorov se nahajajo v Prilogi 5.
Tabela 4: Vzroki za neustrezno ukrepanje v primeru opaženega primera trpinčenja otroka
f f (%)
Premalo znanja 13 43,40
Premalo izkušenj 6 20,00
Težko prepoznavni znaki 7 23,30
Drugo 4 13,30
Skupaj 30 100,00
Iz tabele 4 je razvidno, da je več navedb tistih, ki so ocenili, da sami ne bi znali ustrezno strokovno ukrepati. Vsebina odgovorov kaže na to, kar smo že omenili skozi ostale rezultate ankete, da anketirani strokovni delavci sami ocenjujejo, da nimajo dovolj znanja in izkušenj.
Anketirani menijo, da sami ne bi znali ustrezno ukrepati v primeru opaženega primera trpinčenja otroka, ker imajo premalo strokovnega znanja (43,40 %), ker o tem niso dovolj izobraženi, ker imajo premalo izkušenj (20,00 %), se o tej tematiki premalo pogovarjajo, ker je nasilja vedno več in je še vedno tabu tema ter ker je trpinčenje težko prepoznati (13,30%).
V sklopu raziskave smo nadaljevali z anketnim vprašanjem, kako bi pomagali otroku, ki doživlja trpinčenje. Odgovore smo kategorizirali v tri večje skupine, rezultate pa smo predstavili v tabeli 5. Dobesedne navedbe odgovorov, ki so jih zapisali anketiranci, se nahajajo v Prilogi 6.
Tabela 5: Način pomoči otroku, ki doživlja trpinčenje
f f (%)
Strokovna pomoč 20 35,71
Čustvena podpora 24 42,86
Strokovna in čustvena pomoč 10 17,86
Drugo 2 3,58
Skupaj 56 100,00
Iz rezultatov je razvidno, da je največ (42,86 %) anketiranih podalo odgovor v sklopu čustvene pomoči, teh je bilo 24, nekoliko manj (35,71 %) jih je odgovorilo, da bi jim nudili strokovno pomoč, teh je bilo 20, 10 (17,86 %) anketiranih je odgovorilo, da bi jim nudili strokovno in čustveno pomoč.
Iz rezultatov je razvidno tudi, da bi anketirani z otrokom vzpostavili aktivne pogovore in da menijo, da moramo otroku verjeti, ko spregovori, nato pa seznaniti center, ki je za to pristojen.
V primeru hujših znakov bi se obrnili na vodstvo, opazovali otroka, se pogovorili s sodelavko, starši, vodstvom in nato ukrepali naprej. Nekateri anketirani so odgovorili, da sami ne bi ukrepali, da bi se posvetovali z vodstvom in nato skupaj z vodstvom pomagali otroku. Drugi so odgovorili, da bi to tematiko skušali proučiti s pomočjo literature in nato ustrezno ukrepali.
Nekoliko več anketiranih je odgovorilo, da bi otroku, ki je trpinčen ali za katerega obstaja sum trpinčenja, posvetili več pozornosti, nežnosti, ga tolažili, izrazili sočustvovanje z različnimi gestami, kot je objem, mu dali občutek varnosti in se z njim skušali čim več pogovarjati.
Glede na postavke, ki smo jih predstavili v teoretičnem delu naloge, o ukrepih v primeru trpinčenja otrok lahko povzeto zapišemo, da bi večina anketiranih strokovnih delavcev ustrezno ukrepala, saj so navedli, da bi o zlorabi obvestili pristojne ter otroku posvetili večjo pozornost, spremljali njegovo obnašanje in počutje ter mu izkazali podporo, sočutje, varnost.
Zelo podobno smo zastavili tudi anketno vprašanje, kako bi ukrepali ob sumu trpinčenja otroka.
Odgovore smo kategorizirali v 4 večje skupine. Rezultati so predstavljeni v tabeli 6. Dobesedne navedbe odgovorov se nahajajo v Prilogi 7.
Tabela 6: Kako bi ukrepali ob sumu trpinčenja otroka?
f f (%)
Obvestiti vodstvo vrtca, svetovalno delavko 28 50,00
Opazovanje in beleženje 7 12,50
Pogovor s sodelavko 14 25,00
Nasvet 3 5,30
Drugo 4 7,20
Skupaj 56 100,00
Tudi iz teh pridobljenih podatkov je razbrati ustreznost ravnanja anketiranih strokovnih delavcev, ki so opisali, kako bi ravnali v primeru suma trpinčenja. Najpogostejši odgovor je bil, da bi v primeru obvestili vodstvo vrtca ali svetovalno delavko, ustrezne institucije, psihologe;
teh odgovorov je bilo 28 (50,00 %), naslednji najpogostejši odgovor je bil, da bi se v primeru suma trpinčenja pogovorili s sodelavko, tako je odgovorilo 14 anketirancev (25,00 %).
Nekoliko manj odgovorov je bilo, da bi spremljali in beležili otrokovo obnašanje, se z njim skušali pogovoriti in mu nuditi občutek varnosti (12,50 %). Za nasvet k sodelavki ali svetovalni delavki bi se obrnili štirje (7,20 %) anketiranci. Pomembno je dejstvo, da je vsak že najmanjši sum trpinčenja treba obravnavati in se prepričati, ali gre za trpinčenje.
Kljub temu da so rezultati raziskave pokazali, da anketirani strokovni delavci menijo, da sami kot strokovni delavci niso dovolj seznanjeni s tematiko trpinčenja otrok, in kljub temu da jih več kot 80,00 % meni, da sami ne bi brez težav prepoznali znakov trpinčenja in temu primerno strokovno ustrezno ukrepali, je iz zadnjega sklopa vprašanj razvidno, da bi v primeru trpinčenja ali zgolj suma trpinčenja znali ustrezno ukrepati.