Na spolno zlorabo lahko posumimo, kadar se otrok pogostokrat igra ali prikazuje spolno obarvane situacije, to lahko naredi s punčkami, risbami, plišastimi igračami. Otrok uporablja izraze, ki niso primerni njegovi starosti, nenadoma se lahko pojavi odpor do nekaterih aktivnosti, odklanja udeležbo pri telovadbi. Otroci, ki so bili žrtve spolne zlorabe, imajo strah pred določenimi ljudmi in situacijami, v spanju se pojavljajo more, pogosti so bolečine v trebuhu in glavoboli (Vanček, 2004).
Pri spolni zlorabi otrok se pojavljajo fizični, čustveni in socialno-vedenjski znaki. Med fizične znake sodijo nosečnost, spolne bolezni, sledi dlani in prstov na telesu otroka, bolečine v genitalnih predelih, otekline v predelu spolnih organov, zadnjice in prsi. Pojavljajo se težave pri izločanju, vnetja spolnih organov, krvavitve, bolečine v trebuhu, glavoboli, težave z dihanjem in še mnogo drugih. Čustveni znaki se kažejo s potrtostjo in žalostjo otroka, depresivnostjo, pojavljajo se občutki krivde. Otrok je boječ, prestrašen, ima nizko samopodobo (Satler, 1996).
Znaki spolnega zlorabljanja se kažejo tudi v vedenju otrok. Otroci, ki so bili spolno zlorabljeni, se bojijo medvrstniških odnosov. So zaprti vase in delujejo odsotno, po drugi strani pa so lahko hiperaktivni in razdražljivi, zmoti jih lahko vsaka malenkost. Nekateri se odmaknejo v sanjarjenje. Znaki se lahko pokažejo v likovnem izražanju ali otrokovem pripovedovanju (natančno znanje o spolnosti) (prav tam).
3 POSLEDICE TRPINČENJA OTROK
Mikuš Kos (1997, str. 73) pravi, da je »prva in vselej prisotna posledica otrokovo trpljenje«.
Najpogostejša posledica trpinčenih otrok je depresivnost, spremljajo jo apatičnost, slaba samopodoba, zmanjšanje učnih zmogljivosti. Okvare se kažejo tudi v intelektualnem delovanju, nižjem inteligenčnem količniku ter nižjih dosežkih na razvojnih testih. Okvare so vidne tudi na področju besednega izražanja, te so lahko posledica nezadostnih razvojnih spodbud ali posledica možganskih okvar.
Nasilje ima za otroka številne in pogosto tudi zelo hude posledice, ki pa so različne, saj so odvisne od več dejavnikov. Posledice so večinoma odvisne od značilnosti zlorabe (kako dolgo je trajala zloraba, intenzivnost in pogostost zlorabe, za kakšno obliko zlorabe je šlo in v kakšnih okoliščinah …), odziva okolice in pristojnih institucij na zlorabo, podpore otrokove socialne mreže, otrokovih osebnostnih značilnosti in sposobnosti za soočanje s stresom, otrokovih morebitnih drugih težav in drugih okoliščin (Aničić, Hrovat Svetičič, Hrovat, & Sušnik, 2015).
Posledice etično obvezujejo odrasle osebe, da preprečijo slabo ravnanje z otrokom, saj vsako trpinčenje pusti posledice tako v otrokovi osebnosti kot v življenju nasploh. Gre za neizbrisne sledi, ki se od posameznika do posameznika razlikujejo. Otroci, ki so bili žrtve, pa imajo
pogosto čustvene in vedenjske motnje, ki se kažejo kot šolska neuspešnost, agresivnost, psihosomatska obolenja (Ajdukovič, & Pečnik, 1994).
Najpomembnejše in najvidnejše posledice telesnega trpinčenja in spolne zlorabe po Greenu (1991; povzeto po: Mikuš Kos, 1997) so stalno prisoten strah in tesnoba, motnje spanja ter apetita, težave s spolnostjo in motnje v socialnem delovanju v obdobju mladostništva.
Posamezniki občutijo nemoč, se vdajo v usodo ter brezup, ki posledično vodi v pasivnost, se ne čutijo sposobne spopadati s težavami. Pri nekaterih otrocih, ki so žrtve trpinčenja, se pojavi identifikacija z agresorjem kot obrambni mehanizem zaradi občutja strahu in nemoči. Taka identifikacija otroku vzbudi občutje lastne moči in sposobnosti obvladovanja situacije (Mikuš Kos, 1997).
Spolna zloraba pri žrtvi vzbudi sram, jezo, slabo mnenje o sebi. Otrok izgubi samospoštovanje in večkrat misli, da je sam kriv za to, kar se je zgodilo. Vse to pa vodi v vrsto težav, ki se lahko kažejo še leta po zlorabljanju, čeprav se je to končalo. Ko gre za spolno zlorabljenega otroka, je treba vedno misliti na to, da je o zlorabi težko govoriti. Otrok je kot žrtev posebej občutljiv in ranljiv ter od storilca materialno in čustveno odvisen. Nagnjen je k idealiziranju avtoritet in sprejemanju krivde za lastno trpinčenje (Karlovčec, 2011). Odrasle žrtve so kot razloge, da o zlorabi niso spregovorile prej, torej v otroštvu, najpogosteje navedle grožnje storilca, da so se bale zase in za druge člane družine, da so imele storilca rade, da so že povedale, a niso bile slišane. Drugi razlogi za molk so sram in občutek krivde oziroma sokrivde ter odsotnost podpore v družini. Kako in kdaj otrok pove o zlorabi oz. začne o njej sporočati, nanjo opozarjati, je odvisno od odzivov, ki jih dobiva iz svojega okolja. Od otroka, mlajšega od šestih let, ni mogoče pričakovati, da bo jasno spregovoril o tem, kaj se mu je zgodilo ali se mu še dogaja.
Seveda lahko otrok o tem sporoča na druge načine. Ravno zato je treba biti vedno pozoren in se odzivati na njegova sporočila. Takega sporočila se ne sme nikoli preslišati ali se nanj ne odzvati. Otrok pove zato, da mu nekdo pomaga, da ga zaščiti (Salčnik, 2008).
Otroci in tudi odrasli, ki so žrtve nasilja, pogosto razvijejo različne strategije kot posledico trpinčenja, da bi preživeli izkušnjo nasilja. To so individualni vzorci mišljenja in ravnanja. Te strategije so lahko (Štirn, 2014):
pasivnost, umik vase – otrok si želi, da bi bil neopazen in se tako morebiti izognil nasilju;
pridnost in poslušnost – otrok si želi, da bi preprečil nasilje;
uporniško vedenje – z njim želi otrok pritegniti pozornost, da bi nekdo videl njegovo stisko;
čustvena otopelost;
disociacija;
preobremenjenost s tem, da bi sebe, svoje brate ali sestre zaščitil pred nasilnežem – otrok stalno opazuje nasilneža in poskuša predvideti dogodke;
popolno zavračanje nasilja ali prevzemanje modela nasilnega ravnanja, ki otroku da občutek moči;
oklepanje pomembne igrače, s pomočjo katere otrok predeluje nasilje, ki se mu dogaja ali se mu je zgodilo;
prevzemanje vloge odraslega, poskrbi za gospodinjska opravila ter za mlajše brate in sestre;
otrok se postavi v bran nasilnežu, zanika nasilje in ga minimalizira;
zloraba drog ter alkohola;
motnje hranjenja;
umik v domišljijski svet;
psihosomatske bolezni.
Te strategije otroku pomagajo preživeti in se vsaj delno zaščititi pred nasiljem, ki se mu dogaja.
Kot take so pozitivne, vendar pa so na dolgi rok škodljive za osebnostni razvoj otroka (Štirn, 2014).
Večina žrtev trpinčenja se običajno razvije v osebnosti, ki s težavo ustvarjajo ustrezne odnose z okoljem, pogosto zanemarjajo lastne otroke. Izkušnje iz otroštva vplivajo na človekov občutek vrednosti, samozavesti in naravnanosti do življenja. S trpinčenjem so povezani samomori, poskusi samomorov, duševna stanja, ki dobijo psihiatrično diagnozo in kasneje hospitalizacijo (odvisnosti od alkohola in drog, multipla osebnost, depresija, motnje hranjenja …). V vseh primerih prihaja do travm, ki ostanejo in vplivajo na življenje. Večina otrok, ki so žrtve trpinčenja, se počuti negotove v vsakdanjem življenju, nimajo občutka varnosti, pogost je občutek izgube. Imajo zelo nizko samozavest ter redkeje najdejo intimni partnerski odnos, ki bi temeljil na medosebni skrbi. Čeprav so ti posamezniki čustveno bolj odvisni od drugih ljudi in v odnosih iščejo zaupanje ter varnost, se le manjšini posreči, da to v resnici najdejo. V intimnih odnosih se pojavlja negotovost, zato potrebujejo mnogo energije, da ta odnos preživi.
Posledično pa jim ostaja manj energije za druga življenjska področja (Zaviršek, 1994).
Zagotovo je ena najhujših posledic, ki jih pušča trpinčenje otroka in ki ogroža naslednje generacije, ta, da žrtve pogosto postanejo storilci (Zaviršek, 1994).