PREPOZNAVANJE IN PREPREČEVANJE TRPINČENJA OTROK V VRTCU

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

URŠA TOMAŽIČ

PREPOZNAVANJE IN PREPREČEVANJE TRPINČENJA OTROK V VRTCU

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2020

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

ŠTUDIJSKI PROGRAM: PREDŠOLSKA VZGOJA

URŠA TOMAŽIČ

Mentorica: dr. TATJANA DEVJAK, izr. prof.

Somentorica: dr. SANJA BERČNIK, as.

PREPOZNAVANJE IN PREPREČEVANJE TRPINČENJA OTROK V VRTCU

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2020

ZAHVALA

Zahvaljujem se družini in prijateljem za pomoč in podporo pri izdelavi diplomskega dela.

POVZETEK

Trpinčenje je pojem, ki označuje dolgotrajno nasilje in vključuje neravnovesje moči med žrtvijo in napadalcem, kjer se žrtev ne more braniti, pogostokrat občuti strah, nemoč, obup ipd. Znane so različne oblike trpinčenja: telesno trpinčenje, psihično trpinčenje, spolna zloraba, zanemarjanje in medvrstniško trpinčenje. Trpinčenje je pojav, pri katerem nekdo z nekom ravna na način, da bi ga prizadel. Tako pri nas kot tudi drugod po svetu je bilo trpinčenje vrsto let tabu tema in šele danes, v današnji družbi to temo obravnavamo nekoliko manj stigmatizirano, se o njej več pogovarjamo in se zavedamo nujnosti njene obravnave. To je tudi pogoj za prepoznavanje in preprečevanje trpinčenja. Prepoznavanje in preprečevanje trpinčenja otrok v vrtcu je pomembna naloga vzgojiteljev, strokovnih delavcev in hkrati tudi osrednja tema diplomskega dela. Vzgojitelj mora v prvi vrsti poznati znake posledic trpinčenja, saj lahko le tako zazna spremembe pri otroku, povezane s trpinčenjem, in nato učinkovito preprečuje nadaljnja tovrstna početja. V diplomskem delu smo raziskali in definirali različne opredelitve in oblike trpinčenja, kako prepoznavati znake trpinčenja in kako tovrstna početja obravnavati in preprečevati. V raziskovalnem delu smo se osredotočili na to, katere oblike trpinčenja poznajo strokovni delavci, kako prepoznajo nasilne, agresivne, neustrezne odnose do otrok v družini, šoli in okolju ter kako lahko kot strokovni ali pedagoški delavci pomagajo otroku, ki doživlja trpinčenje, stisko. Ugotovili smo, da strokovni delavci poznajo predvsem določene oblike trpinčenja, kot so fizično (telesno) in psihično (čustveno) trpinčenje, zanemarjanje, spolno zlorabo ter medvrstniško trpinčenje. Nekoliko manj poznana oblika je Munchausnov sindrom. Z raziskavo smo ugotovili tudi, da strokovni delavci prepoznajo trpinčenje predvsem po vidnih fizičnih poškodbah, po strahu pred naglimi gibi in žalosti ter da bi v primeru trpinčenja ali pa suma trpinčenja za pomoč prosili sodelavko, vodstvo in socialno službo vrtca, otroku pa nudili tolažbo, pogovor in mu zagotovili občutek varnosti. Kljub temu da so nekateri rezultati raziskave pokazali, da anketirani strokovni delavci menijo, da sami niso dovolj seznanjeni s tematiko trpinčenja otrok, in da jih velika večina meni, da lahko sami le stežka prepoznajo znake trpinčenja in temu primerno strokovno ustrezno ukrepajo, je zadnji sklop raziskave pokazal, da bi v primeru trpinčenja ali zgolj suma trpinčenja znali ustrezno ukrepati.

Dejstvo je, da strokovni delavci (kakor tudi vsi ostali) ne morejo ukrepati, če problematike sploh ne zaznajo, zato menimo, da bi bilo smiselno v javnih institucijah organizirati izobraževanja na temo, kako prepoznati trpinčenje pri otrocih in kako primerno pristopiti.

Ključne besede: otroci, javne institucije, trpinčenje, prepoznavanje, preprečevanje.

ABSTRACT

Identifying and preventing maltreatment of preeschool children

Maltreatment is a term that denotes long-term violence, which includes an imbalance in power between the victim and the attacker, where the victim cannot defend himself or herself and where he or she often feels fear, helplessness, despair, etc. Various forms of maltreatment are known: physical maltreatment, psychological maltreatment, sexual abuse, neglect and peer abuse. Maltreatment is a phenomenon in which someone acts with the intention of hurting somebody else. In Slovenia and elsewhere in the world, maltreatment has been a taboo topic for many years, only in today's society, we have started to look on this topic in a less stigmatized way, we talk more about it and we are aware of the urgency of its treatment. This is also a prerequisite for identifying and preventing maltreatment. Identifying and preventing maltreatment of children in kindergarten is an important task of educators, professional workers and at the same time the central topic of this bachelor’s thesis. First, an educator must know the signs of the consequences of maltreatment, only then can the changes related to maltreatment be detected in a child, and an educator can effectively prevent further maltreatment with appropriate measures. In the bachelor’s thesis, we have explored and defined different definitions and forms of maltreatment, how to recognize the signs of maltreatment, and how to treat and prevent this kind of behaviour. In the empirical part, we focused on what forms of maltreatment experts are familiar with, how they recognize violent, aggressive, inadequate relationships with children in a family, school and environment, and how to help a child experiencing maltreatment as a professional pedagogical worker. We have found that professional workers know mostly the following forms of maltreatment: physical (body related) and psychological (emotional) maltreatment, neglect, sexual abuse and peer abuse. A less known form of this behaviour is Munchausen's syndrome. We have also found out that the experts recognize maltreatment mainly after visible physical injuries or typical behaviour that is shown by a child, such as fear of sudden movements and sadness. This study also shows that in the case of maltreatment or suspicion of maltreatment educator would look for help in a colleague, the leadership or the social service of the kindergarten, either of which would be available, and the child would be comforted, talked to and given a sense of security. Although some of the results of the survey have shown that the surveyed professionals consider that they are not sufficiently familiar with the topic of child maltreatment and that the vast majority believe that they cannot easily identify the signs of maltreatment themselves

and take appropriate actions accordingly, research has shown that in the event of maltreatment or mere suspicion of maltreatment, they would be able to take appropriate actions. The fact is that professionals (as well as all others) cannot act if they do not perceive the problem at all, so we believe that it would be sensible to organize trainings in public institutions on the topic of how to recognize child maltreatment and how to approach it appropriately.

Key words: children, public institutions, maltreatment, recognition, prevention.

KAZALO VSEBINE

UVOD ... 1

1 AGRESIVNOST, NASILJE IN TRPINČENJE ... 2

1.1 Opredelitev agresivnosti in nasilja ... 2

1.2 Opredelitev trpinčenja ... 4

1.3 Oblike trpinčenja ... 5

1.3.1 Telesno trpinčenje ... 5

1.3.2 Psihično trpinčenje ... 6

1.3.3 Zanemarjanje ... 7

1.3.4 Spolna zloraba ... 7

1.3.5 Medvrstniško trpinčenje ... 8

2 ODKRIVANJE IN PREPOZNAVANJE TRPINČENIH OTROK ... 9

2.1 Znaki trpinčenja ... 9

2.2 Znaki telesnega trpinčenja ... 10

2.3 Znaki psihičnega trpinčenja otrok ... 10

2.4 Znaki zanemarjanja ... 11

2.5 Znaki spolne zlorabe ... 11

3 POSLEDICE TRPINČENJA OTROK ... 12

4 OBRAVNAVANJE IN PREPREČEVANJE TRPINČENJA OTROK ... 15

4.1 Zakonska zaščita otrokovih pravic v Sloveniji ... 15

4.2 Zakonska podlaga za obravnavo nasilja ... 16

4.3 Vloga šole in vrtca pri preprečevanju in zmanjševanju nasilja ... 18

4.3.1 Preventivne dejavnosti ... 18

4.3.2 Povezovanje z nevladnimi organizacijami ... 19

5 POMOČ OTROKU, KI JE ŽRTEV TRPINČENJA ... 20

5.1 Ravnanje ob zaznavi trpinčenja ... 20

5.2 Kako ravnati z otrokom, ki je žrtev nasilja ... 23

6 EMPIRIČNI DEL ... 25

6.1 Cilji... 25

6.2 Raziskovalna vprašanja ... 25

6.3 Raziskovalna metoda ... 25

6.4 Pripomočki ... 27

6.5 Postopek zbiranja in obdelave podatkov ... 27

7 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 28

7.1 Oblike trpinčenja ... 28

7.2 Prepoznavanje trpinčenja ... 30

7.3 Kako pomagati žrtvi nasilja ... 34

7.4 Povezava in sodelovanje med vrtci in nevladnimi organizacijami v primeru trpinčenja otrok ... 41

8 SKLEP ... 44

9 LITERATURA IN VIRI... 47

10 PRILOGE ... 51

KAZALO SLIK

Slika 1: Informacija o nasilju... 22

KAZALO GRAFOV

Graf 2: Delovno mesto anketirancev ... 27

Graf 3: Opredelitev trpinčenja ... 28

Graf 4: Katero obliko trpinčenja je najtežje/najlažje opaziti? ... 30

Graf 5: Ali ste se kot vzgojiteljica ali pomočnica v vrtcu že srečali z otrokom, ki je bil žrtev trpinčenja? ... 31

Graf 6: Kako pogosto ste opazili posamezne oblike trpinčenja? ... 32

Graf 7: Po katerih znakih bi najlažje prepoznali oz. posumili na neustrezno ravnanje z otrokom? (lahko obkrožite več odgovorov) ... 33

Graf 8: Koga bi v primeru suma na trpinčenje otroka obvestili? ... 34

Graf 9: Ali imate v vrtcu postavljena/dogovorjena pravila, kako ravnati v primeru, da se pojavi sum trpinčenja otroka? ... 35

Graf 10: Ali se vam zdi, da ste kot strokovni delavec/delavka dovolj seznanjeni/a s tematiko trpinčenja otrok? ... 36

Graf 11: Ali menite, da bi brez težav prepoznali znake trpinčenja in strokovno ustrezno ukrepali? ... 38

KAZALO TABEL

Tabela 2: Dogovorjena pravila ... 36

Tabela 3: Kako bi prepoznali znake trpinčenja? ... 38

Tabela 4: Vzroki za neustrezno ukrepanje v primeru opaženega primera trpinčenja otroka ... 39

Tabela 5: Način pomoči otroku, ki doživlja trpinčenje ... 40

Tabela 6: Kako bi ukrepali ob sumu trpinčenja otroka?... 41

UVOD

Prepoznavanje in preprečevanje trpinčenja otrok v vrtcu je pomembna naloga vzgojiteljev in hkrati tudi osrednja tema diplomskega dela. Vzgojitelj mora v prvi vrsti poznati znake posledic trpinčenja, saj lahko le tako zazna spremembe pri otroku, vezane na trpinčenje, in nato učinkovito preprečuje nadaljnja tovrstna početja.

Različne raziskave so pokazale, da strokovni delavci v vzgoji in izobraževanju, kakor tudi ostali, velikokrat ne prepoznajo nasilja nad otroki ali pa ga ne upajo potrditi. Učitelji in vzgojitelji so pogostokrat premalo usposobljeni za prepoznavanje znamenj o nasilju, zato bi bilo smiselno vključiti vsebine s področja prepoznavanja in preprečevanja nasilja že v študijske programe dodiplomskega in podiplomskega študija vzgojiteljev, učiteljev in drugih strokovnih delavcev, ki se bodo pri svojem delu srečevali z otroki in njihovimi družinami.

Vzgojitelji morajo za učinkovito prepoznavanje in preprečevanje nasilja nad otroki poznati tudi vse različne vrste nasilja, odzive otrok na tovrstna početja pa tudi kako v primeru prepoznanja trpinčenja ukrepati. Predpogoj za ustrezno in pravilno delo z otroki, vezano na našo problematiko, pa je, da vzgojitelji otrokom predstavijo njihove pravice.

Trpinčenje in druge oblike nasilja so vsesplošno sprejete kot kršenje človekovih pravic in tudi zakonsko opredeljene. Z Ustavo Republike Slovenje iz leta 1991 so otrokom zagotovljene vse temeljne človekove pravice in svoboščine, varstvo otrokovih pravic pa temelji tudi na Konvenciji o otrokovih pravicah.

Diplomsko delo zajema opredelitev agresivnosti, nasilja in trpinčenja, odkrivanje in prepoznavanje trpinčenih otrok, posledice tovrstnega početja, zakonsko zaščito otrokovih pravic v Sloveniji ter vlogo šole in vrtca pri preprečevanju in zmanjševanju nasilja.

1 AGRESIVNOST, NASILJE IN TRPINČENJE

1.1 Opredelitev agresivnosti in nasilja

V Slovarju slovenskega jezika (1975) pod pojmom agresivnost najdemo naslednji sopomenki:

napadalen, nasilen. Starejše definicije (Vec, 2001) agresijo opišejo kot fizično ali besedno vedenje, katerega namen je povzročanje fizične ali psihične škode. Lamovec (Lamovec, 1978;

povzeto po: Radivojevič, 2012) pravi, da je agresivnost v najširšem smislu vsak aktivni pristop k okolju. Zajema vse oblike gibanja od iztegovanja rok, nekaterih čustev, kot so jeza, bes in sovraštvo, do telesnega nasilja nad drugimi. Berkowitz (1993) pa opozarja, da si pod tem pojmom pogostokrat predstavljamo fizično nasilje, vendar je oblik agresivnega vedenja veliko.

Berkowitz ločuje med naslednjimi oblikami agresivnega vedenja:

 besedna agresija (sem spadajo žaljenje, neprimerne opazke in šale);

 posredna agresija (ogovarjanje, spletkarjenje);

 agresija, ki je usmerjena navzven (proti drugim ljudem);

 agresija, ki je usmerjena vase (kadar škodimo sebi, npr. samomorilnost);

 instrumentalna agresija (služi zadovoljitvi – agresija je tu le sredstvo ali instrument);

 sovražna agresija (namen je poškodovati ali ubiti človeka);

 aktivna agresija (pri kateri nekdo dejavno nekaj počne, kar škodi drugim);

 pasivna agresija (s tem, ko nečesa ne naredimo, povzročimo škodo drugim);

 zavestno kontrolirana agresija (vsako načrtovanje dejanja);

 impulzivna agresija (dejanje je impulzivno).

Pušnik (1999) agresivnost opredeli kot vedenjsko značilnost, ki se kaže v nasilnih in napadalnih besedah in dejanih, ki so usmerjena proti drugim ljudem. Razlika med agresijo in agresivnostjo je, da se agresija nanaša na trenutno situacijo, agresivnost pa pomeni trajno značilnost posameznika (Pušnik, 1999; povzeto po: Stepišnik, 2013).

V pogovornem jeziku ljudje običajno zamenjujejo ali celo enačijo pojme agresija ter agresivnost z nasiljem, vendar strokovnjaki trdijo, da je nasilje posledica agresije oz. je vedenjska značilnost, ki se ob agresiji kaže navzven (Ule, 2004). Nadalje je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1975) pojem nasilje opredeljen kot dejaven odnos do koga, značilen po uporabi sile pritiska. Muršič (2005) nasilje opredeli kot upravljanje z močjo na

način, ki si ga sočlovek ne želi in ki glede na norme v družbi ni dopusten. Nasilje je torej nekaj subjektivnega, relativnega in se spreminja glede na družbo, v kateri se nasilje dogaja. Nasilje je zloraba moči v različnih oblikah. Je naučen neustrezen vedenjski odgovor na občutke jeze in strahu. Kadar posameznik misli, da sta kršeni njegova svoboda in lastna integriteta, se odzove na nasilen način in s tem škodi ljudem okoli sebe. Tako je odgovornost za nasilno vedenje zgolj v storilcu, ki se v določeni situaciji odloči, da bo namesto ustreznega vedenja izbral neustrezno, torej nasilno vedenje (Munc, 2010).

Kot meni Kristančič (2002), je nasilje skupek agresivnih in sovražnih dejavnosti, Žužul (1989) pa trdi, da je nasilje grob napad na druge osebe, pri čemer je posledica nasilja poškodovanje ali prizadejanje škode tej drugi osebi. Nasilje po navedbah Vančeka (2002) opredelimo tudi kot odziv na doživljanje neuspešnosti, poraza, nesprejetosti in podobne negativne občutke in ga v tem primeru dojemamo kot obrambni mehanizem pri soočanju s težavami in celo kot strategijo preživetja v neprijetnem okolju. Društvo za nenasilno komunikacijo (2010) nasilje definira kot kršenje pravil varnega in kakovostnega življenja, je kršenje človekovih pravic in človekovih osebnih mej. Kot nasilje se smatra tudi zlorabljanje moči enega v škodo drugega človeka.

Pojavlja se v več oblikah, ki so lahko med seboj povezane (psihično nasilje, telesno ali fizično nasilje, spolno nasilje, ekonomsko nasilje ...). Zaviršek (2004) trdi, da je definicija nasilja nekaj spremenljivega, nestatičnega in nestalnega ter da je odgovor na to, kaj je nasilje, odvisen od številnih socialnih situacij in okoliščin. Najpomembnejše za razumevanje nasilja je, da poznamo kontekst, v katerem se je nasilje zgodilo.

Ne glede na to, kako natančno definiramo nasilje, gre v vsakem primeru za nedopustno in tudi kaznivo dejanje, ki ga obravnava zakonodaja. Nasilje v družini obravnava Zakon o preprečevanju nasilja v družini (2008), ki v 3. členu nasilje opredeli kot vsako uporabo fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega družinskega člana proti drugemu družinskemu članu oziroma zanemarjanje družinskega člana iz 2. člena tega zakona (v nadaljnjem besedilu: žrtve) ne glede na starost, spol ali katero koli drugo osebno okoliščino žrtve ali povzročiteljice oziroma povzročitelja nasilja (v nadaljnjem besedilu: povzročitelj nasilja). Fizično nasilje je torej pojmovano kot vsaka uporaba fizične sile, ki pri družinskem članu povzroči bolečino, strah ali ponižanje ne glede na to, ali so nastale poškodbe. Spolno nasilje so ravnanja s spolno vsebino, ki jim družinski član nasprotuje, je vanje prisiljen ali zaradi svoje stopnje razvoja ne razume njihovega pomena. Psihično nasilje so ravnanja, s katerimi povzročitelj nasilja pri družinskem članu povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti,

ogroženosti in druge duševne stiske. Ekonomsko nasilje je neupravičeno nadzorovanje ali omejevanje družinskega člana pri razpolaganju z dohodki oziroma upravljanju s premoženjem, s katerim družinski član razpolaga, ali neupravičeno omejevanje razpolaganja oziroma upravljanja s skupnim premoženjem družinskih članov.

Poudariti je treba, da Zakon o preprečevanju nasilja v družini vključuje tudi zanemarjanje, ki je pogosta oblika v nadaljevanju opisanega trpinčenja, in opredeli tudi največkrat spregledano nasilje, to je posredno nasilje oziroma navzočnost otroka ali mladoletnika pri nasilju v družini (Filipčič, 2008).

1.2 Opredelitev trpinčenja

Beseda trpinčenje izhaja iz francoske besede »maltraiter«, kar pa v slovenščino lahko prevedemo kot surovo, neprijazno ali brutalno ravnanje (Slovar slovenskega knjižnega jezika, 1975). Trpinčenje je pojem, ki označuje dolgotrajno nasilje, in vključuje neravnovesje moči med žrtvijo in napadalcem. Žrtev se ne more braniti, pogostokrat občuti strah, nemoč, obup.

Znane so različne oblike trpinčenja: telesno trpinčenje, psihično trpinčenje, spolna zloraba zanemarjanje in medvrstniško trpinčenje. Pod pojmom trpinčenje razumemo pojav, pri katerem nekdo z nekom ravna na način, da bi ga prizadel. Tako pri nas kot tudi drugod po svetu je bilo trpinčenje vrsto let tabu tema. Trpinčenje otrok je večplasten pojav, pri katerem je mogoče govoriti o različnih oblikah, in sicer o medicinski, socialni, psihološki in pravni. Avtorji, ki poročajo o pojavu, so si enotni, da je trpinčenje otrok v različnih oblikah staro toliko kot človeštvo samo (Tomori, 1994). Pogosto je zdravstveno osebje¹ prvo, ki se sreča z otrokom, ki je žrtev trpinčenja in slabega ravnanja. Pomembno je prepoznati ta pojav ter ustrezno ukrepati.

Trpinčenje je pogojeno s številnimi vzroki, pojavlja se v različnih oblikah, zato je pomembno sodelovanje med številnimi strokovnjaki (socialne službe, policija, sodstvo ter vzgoja in izobraževanje) (Satler, 1996). Prvotnemu medicinskemu pogledu na trpinčenje se je pridružil sociološki pogled, s katerim kot trpinčenje opredelijo vsako prikrajšanje otroka in kot določeno kršitev njegovih pravic (Bašič, 1990; Tomori, 1994).

1 V Sloveniji so se o trpinčenju otrok prvi pogovarjali zdravniki pediatri leta 1979 (Župančič, 2007).

V nadaljevanju bomo podrobneje opisali oblike trpinčenja, kot so telesno trpinčenje, psihično trpinčenje, spolna zloraba, zanemarjanje in medvrstniško trpinčenje.

1.3 Oblike trpinčenja

Poznamo več vrst trpinčenja; telesno in psihično trpinčenje, spolne zlorabe in zanemarjanja, k trpinčenju pa prištevamo tudi medvrstniško nasilje. Vse naštete oblike trpinčenja podrobneje opisujemo v nadaljevanju.

1.3.1 Telesno trpinčenje

Telesno kaznovanje je lahko posledica izgube samokontrole, lahko pa gre za zavestno dejanje, ki namensko povzroča trpinčenje otroka. Prepoznamo ga po vidnih znakih na telesu in po psihičnih znakih (Mikuš Kos, 1997). O telesnem trpinčenju otroka govorimo takrat, kadar je fizično kaznovanje tako hudo, da ima otrok natrganine, zlome, zvine sklepov in vidne modrice.

Trpinčenje vključuje udarce s trdimi predmeti (palica, pas …), pretepanje, brcanje, boksanje in podobno. Obstaja tudi veliko število oblik povzročanja neugodnega občutka in trpljenja pri otrocih, ki ne pušča vidnih poškodb, na primer prisilno klečanje, dolgotrajno stanje, siljenje otroka s hrano, pijačo do bruhanja, vlečenje za lase, vlečenje za ušesa, izpostavljanje otroka nizkim ali visokim temperaturam (Mikuš Kos, 1997; Domiter Protner, 2014).

Pogosta je telesna zloraba otrok, ki živijo v družinah, kjer je prisotno nasilje. Otroci so poškodovani, kadar poskušajo poseči med starša, ki se prepirata ali pretepata. Ujeti so v nasilje, ki ni usmerjeno proti njim, vendar s tem, ko želijo zaščititi mater ali drugega družinskega člana, sami utrpijo poškodbe. V družinah, kjer so fizično zlorabljene matere, so otroci pogosto žrtve mater, ki so zlorabljene in preveč obremenjene, vse to pa potem prenesejo na otroka (Domiter Protner, 2014).

Med telesno trpinčenje štejemo tudi Munchausnov sindrom² ‒ motnja, pri kateri odrasla oseba, po navadi je to mati, povzroča bolezenske znake otroka ali ga predstavlja kot bolnega. Otrok je

2 Munchausnov sindrom je sicer ime dobil po resničnem nemškem vojaku Carlu Friedrichu von Münchhausnu, čigar vznemirljive in zabavne zgodbe so bile v pretirani različici objavljene leta 1785 v knjigi Rudolfa Ericha Raspeja (Balek, 2011).

izpostavljen terapevtskim in diagnostičnim postopkom, ki so lahko boleči, neprijetni in škodujejo zdravju. V nekaterih primerih mati namenoma povzroči telesno poškodbo otroka (Domiter Protner, 2014). Na Munchausnov sindrom lahko posumimo, kadar se pri otroku pojavljajo trajni bolezenski znaki brez pravega razloga. Ti znaki se pojavljajo samo ob prisotnosti matere. Mati namerno povzroči bolezen pri otroku ali z lažmi prepriča druge ljudi, da je otrok bolan in da potrebuje zdravniško oskrbo. Praviloma je mati zelo skrbna, pozorna in vztraja, da bi bila stalno ob svojem otroku. Simptomi, ki jih navaja mati, ne reagirajo na ustrezno zdravljenje. Pozorni moramo biti, če vemo, da se je v družini zgodila nenadna smrt otroka (Domiter Protner, 2014).

Zaradi tovrstnih dejanj (predstavljanja otroka kot bolnega) zdravniki pri otroku opravijo številne preiskave ali celo operacije, ki so za otroka neprijetne ali celo boleče. Otroka hospitalizirajo in morebiti tudi operirajo, da bi ugotovili vzrok bolezni. Značilno za osebo, ki svojega otroka predstavlja kot bolnega, je, da se pri tem počuti zadovoljno, saj s strani zdravniškega osebja dobiva pozornost in naklonjenost (Donald, & Jureidini, 1997; povzeto po:

Balek, 2011).

1.3.2 Psihično trpinčenje

Vsako obliko trpinčenja – telesno trpinčenje, spolna zloraba, zanemarjanje – spremlja tudi psihično trpinčenje. Psihično trpinčenje otroka lahko izhaja iz storitve dejanja ali opustitve določenega dejanja. Med oblike psihičnega trpinčenja štejemo namensko žaljenje, zmerjanje in oblike žaljivega vedenja, ki prizadenejo otrokovo samopodobo in samospoštovanje, zavestno zanemarjanje otrokovih čustvenih potreb, neodzivanje na znake čustvene stiske, izločanje, nepravično ravnanje z otrokom, poniževanje otroka in prikrajševanje za dostojanstvo. Med psihično nasilje uvrščamo zastrahovanje otrok, grožnje s telesnim napadom, siljenje otroka, da opazuje nasilje nad osebo, ki jo ima rad, ter puščanje malega otroka samega (Mikuš Kos, 1997).

Tudi otrokovo opazovanje nasilja bodisi med staršema ali nasilje staršev nad brati in sestrami je opredeljeno kot psihično nasilje. Strokovnjaki opozarjajo na številne možnosti, kjer so otroci izpostavljeni psihičnemu nasilju. Otroci lahko slišijo, kaj se dogaja v sosednji sobi, vidijo polomljeno pohištvo ali pa poškodovano in prestrašeno mati. Tudi če otrok in mati živita ločeno od nasilnega partnerja, otrok občuti strah, da se bo nasilni starš vrnil (Domiter Protner, 2014).

1.3.3 Zanemarjanje

Zanemarjanje pomeni opustitev vedenja, s katerim odgovorne odrasle osebe zadostijo otrokovim potrebam. Te potrebe so čustvene, telesne, intelektualne in varujejo otroka ter mu s tem omogočajo ustrezen razvoj. Zanemarjanje se lahko pokaže kot odtegovanje fizičnih potreb otroka, to je neustrezno prehranjevanje, odsotnost skrbi za varnost otroka, neiskanje zdravniške pomoči, kar ogroža otrokovo zdravje, razvoj in življenje. Kadar je otrok močno prikrajšan za pozitivne čustvene odnose v družini, ki mu omogočajo zdrav razvoj, govorimo o čustvenem zanemarjanju. Zanemarjanje izobraževalne narave se pokaže v dejanjih, kadar odrasli otroku izobraževanje onemogočajo, ga ne pripeljejo v šolo ali vrtec, s tem ga prikrajšajo za osnovne razvojne spodbude (Mikuš Kos, 1997).

Zanemarjanje je lahko tudi socialne narave ‒ sem sodita revščina in nepripravljenost na vlogo starša. Tretja vrsta zanemarjanja pa se pokaže, kadar gre za zanemarjanje otroka s posebnimi potrebami. Starši se pogosto niso pripravljeni spoprijeti z boleznijo in sprejeti otrokovih posebnih potreb ter se sprijazniti z resnico. Poleg tega zavračajo vsakršno strokovno pomoč.

Zanemarjanje se pri nekaterih materah začne že med nosečnostjo. O takšni vrsti zanemarjanja govorimo, kadar mati s svojim obnašanjem, prehranjevanjem ali s svojim odnosom nerojenemu otroku škoduje (prav tam). Kadar govorimo o zanemarjanju, se ne moremo izogniti tudi tako imenovanemu Pepelkinemu efektu. Izraz izvira iz evolucijske psihologije in pojasnjuje, da se zanemarjanje in zloraba otrok pojavljata v večji meri s strani nebioloških staršev. V družini, kjer živijo biološki in nebiološki otroci, bodo nebiološki otroci pogosteje žrtve zanemarjanja in slabega ravnanja (Daly in Wilson, 1980: povzeto po: Kavčič, 2013).

1.3.4 Spolna zloraba

Spolna zloraba je zloraba moči odrasle osebe nad otrokom. Je kaznivo dejanje in odrasli, ki je zlorabil otroka ali mladostnika, je storil zločin, za katerega je predvidena kazen. Spolna zloraba otroka je dejanje, ko se odrasla oseba ali starejši mladostnik otroka dotika na način, ki ima seksualno obeležje. Otroka uporabi za zadovoljitev svojih seksualnih potreb. Dejanja se razlikujejo, vsem je skupno to, da odrasla oseba zlorabi svojo moč in zaupanje ter otroka zavede ali prisili v seksualno aktivnost (Brain, & Sanders, 1996).

Spolna zloraba se deli v kontaktno in nekontaktno zlorabo. Kontaktna spolna zloraba otroka vključuje dotikanje prsi in genitalij ter spolno občevanje. Nekontaktna oblika zajema izpostavljanje otroka ekshibicionistu, uporabo otroka za snemanje golih fotografij. O spolni zlorabi govorimo v naslednjih primerih:

 kadar odrasla oseba otroka poljublja na način, ki pri otroku povzroči nelagodje, sram ali zadrego;

 kadar je otrok ali mladostnik prisiljen h gledanju pornografskih slik, filmov, spolnih aktov ali genitalij drugih ljudi;

 kadar se odrasla oseba dotika otrokovih ali mladostnikovih intimnih delov telesa ali pa prisili otroka, da se dotika njegovih spolnih organov;

 kadar odrasli prisili otroka k oralnem seksu;

 kadar odrasla oseba posili otroka (Mikuš Kos, 1998).

Poleg naštetih obstajajo še druge oblike ravnanja, ki jih lahko označimo kot spolno zlorabo otroka. Žrtev je vedno prizadeta in ranjena, velikokrat so prisotne fizične poškodbe, v vseh primerih pa je žrtev ranjena psihično. Praksa kaže, da storilci zlorabo načrtujejo in da za stik z otrokom izrabljajo situacije, ki se jim ponudijo. Spolna zloraba otroka je proces, saj lahko storilec že leta pred zlorabo goji domišljijske predstave o seksualnih aktivnostih z otrokom.

Storilci so lahko moški in ženske vseh starosti. V večini živijo družbeno sprejemljivo življenje, pogosto so poročeni ali v partnerski zvezi in imajo otroke (Frangež, 2010).

1.3.5 Medvrstniško trpinčenje

Olweus (1995) je opredelil medvrstniško trpinčenje kot dogajanje, kadar je nek učenec v daljšem časovnem obdobju večkrat žrtev agresivnega vedenja, ki ga izvaja njegov vrstnik ali skupina vrstnikov. Iz te opredelitve izhajajo vse poznejše opredelitve medvrstniškega nasilja.

Sullivan (2011) opredeli medvrstniško nasilje kot zavestno in ponavljajoče se vedenje, ki je lahko agresivno; manipulativno ali izključevalno uperjeno je proti posamezniku, ki je šibkejši od nasilneža.

Če povzamemo elemente medvrstniškega nasilja, je po navedbah Pečjaka (2014) medvrstniško nasilje ponavljajoče se nasilje, ki se dogaja daljše časovno obdobje s strani posameznika ali skupine in je usmerjeno proti šibkejšim učencem z namenom škodovanja. Pri medvrstniškem trpinčenju obstajajo različne pojavne oblike nasilja, kot je verbalno, psihično ali fizično, med

napadalcem in žrtvijo pa je v večini primerov zaznati neravnovesje moči (fizične ali psihične).

Tovrstno nasilje je pogosto skrito pred vzgojitelji, učitelji in ostalimi strokovnimi delavci, nasilneži pa posledično verjamejo oz. ne pričakujejo, da bodo razkriti. Medvrstniško nasilje deluje kot grožnja ne samo na žrtev, temveč tudi na opazovalce, za žrtve pa ima takšno nasilje običajno fizične in psihične posledice.

Z razvojem tehnologije in dostopnostjo interneta, prenosnih računalnikov in pametnih telefonov se je v šolah pojavila tudi nova oblika medvrstniškega nasilja, ki ga imenujemo spletno nasilje.

Spletno ali internetno nasilje vključuje pošiljanje elektronskih ali digitalnih sporočil. Prva oblika poteka po spletu z elektronsko pošto, v spletnih klepetalnicah in na internetnih straneh.

Druga oblika poteka po prenosnih telefonih, to so lahko kratka sporočila, telefonski klici ali multimedijska sporočila (MMS) (Pečjak, 2014).

2 ODKRIVANJE IN PREPOZNAVANJE TRPINČENIH OTROK

2.1 Znaki trpinčenja

Različne raziskave (McGee, 2000; Byrne, & Taylor, 2007; Dormiter Protner, 2014) so pokazale, da strokovni delavci v vzgoji in izobraževanju velikokrat ne prepoznajo nasilja nad otroki ali pa ga ne upajo potrditi. Učitelji in vzgojitelji so pogostokrat premalo usposobljeni za prepoznavanje znakov o nasilju. Zato bi bilo smiselno vključiti vsebine s področja prepoznavanja in preprečevanja nasilja že v študijske programe dodiplomskega in podiplomskega študija vzgojiteljev, učiteljev in drugih strokovnih delavcev, ki se bodo pri svojem delu srečevali z otroki in njihovimi družinami (Dormiter Protner, 2013).

Pri odkrivanju in prepoznavanju trpinčenja so najpomembnejši znaki trpinčenja, ki jih bomo opisali v nadaljevanju.

Vsaka oblika zlorabe otroka ima svoje znake, po katerih je mogoče zlorabo otroka prepoznati.

Mikuš Kos (1997) med najpogostejše znake, ki opozarjajo na otrokovo trpinčenje, umešča motnje spanja in apetita, močenje postelje, krutost, agresivnost, strah pred naglimi gibi, izredna pasivnost, pretirana podredljivost, žalost, brezvoljnost, samouničevalnost, samomorilnost ipd.

Otroci, ki so bili žrtev trpinčenja, so obremenjeni s čustvi manjvrednosti, so nesamozavestni,

ne zaupajo okolici, počutijo se drugačne, ne zanjo navezovati stikov in vzpostaviti primernih družbenih odnosov. Za otroke, ki so bili ali pa so še vedno žrtve trpinčenja, so značilna čustva tesnobe, žalosti in sramu (Lešnik Mugnaioni, 2014). Vendar pa ima vsaka oblika trpinčenja svoje specifične znake, po katerih je mogoče prepoznati posamezno obliko nasilnega ravnanja.

2.2 Znaki telesnega trpinčenja

Znake telesnega trpinčenja najhitreje opazijo zdravniki pediatri. Poleg vidnih poškodb na telesu, kot so modrice, zlomi, natrganine, praske in opekline, Mikuš Kos (1996) navaja tudi druge, in sicer nepojasnjene poškodbe otroka, podatki o nezgodi, ki niso v skladu z razvojno stopnjo otroka, časovni zamiki med poškodbo ali nastopanjem bolezenskih znakov in prihodom k zdravniku, spreminjanje opisa dogodka ali neskladnost opisov, ki jih dajejo otrokovi starši ali spremljevalci, in zaostanek v telesnem razvoju. Na telesno trpinčenje lahko posumimo, kadar pri otroku opazimo podplutbe in raztrganine. Na lasišču opazimo predele, kjer je izpuljen šop las. Na koži se poznajo sledovi dlani in prstov lahko pa tudi palice, pasu ... Opazimo lahko sledove človeških ugrizov in znake davljenja. Znaki telesnega trpinčenja so lahko tudi nevidne poškodbe, različne notranje poškodbe glave, raztrgan bobnič, poškodbe notranjih organov (Bašič, 2010).

2.3 Znaki psihičnega trpinčenja otrok

Znaki pri psihičnem (čustvenem) trpinčenju so najmanj opazni. Otrok je bolj boječ, preplašen in zaprt vase. Očitni znaki so tudi slaba volja, potrtost, nenehna žalost. Otrok ima pogosto probleme z obvladovanjem jeze, deluje sovražno do ljudi, občuti krivdno ali sram. Čustveno trpinčen otrok ima po navadi strahove, npr. boji se samote, teme. Otrok ima slabo samopodobo in slabo zaupanje vase (Satler, 1996). Pri psihičnem trpinčenju storilec spodkopava samozavest žrtve in jo poskuša razvrednotiti. Znaki, ki se opazijo pri otroku, ki je žrtev psihičnega nasilja, so napadi joka, spremenjene spalne navade ter odnos do hrane, strah in slaba volja (Plaz, 2014).

Turčin (1997) pri tem opozarja, da moramo pri psihičnem trpinčenju upoštevati otrokovo starost, saj je intenziteta otrokovega trpljenja odvisna od razvojnega obdobja, v katerem je tovrstno trpinčenje nastopilo. Prav tako so z razvojnim obdobjem povezane tudi posledice psihičnega trpinčenja, saj je otrok v različnih razvojnih obdobjih občutljiv na različne vrste psihičnega nasilja in tako so tudi posledice različne.

2.4 Znaki zanemarjanja

Miller (2000) v svojem priročniku zapiše, da se zanemarjen otrok pogosto obnaša agresivno, nima samospoštovanja ter ima slabe socialne spretnosti. Lahko je preveč ustrežljiv do drugih, ravnodušen, apatičen. Pri nekaterih se pojavi depresija. Pogosto imajo zanemarjeni otroci skromno govorno izražanje. Posebej pozorni moramo biti ob stiku staršev in zanemarjenega otroka, starši so do otroka pogosto žaljivi in nesramni ter imajo neprimerne pripombe ali celo grožnje. Otroci, ki jih starši ali skrbniki zanemarjajo, pridejo v vrtec ali šolo v oblačilih, ki niso primerna razmeram oziroma letnemu času. Imajo slabo telesno higieno, npr. neprijeten telesni vonj, predolge nohte, so umazani ...

Opazimo lahko, da zanemarjeni otroci pri kosilu pojejo hrano, ki so jo drugi otroci pustili. Prav tako na zanemarjanje lahko posumimo, kadar opazimo otroka zunaj ob poznih urah brez spremstva staršev ali skrbnikov. Lahko se zgodi, da otrok pride v šolo ali vrtec tudi tisti dan, ko ni pouka (Bašič, 2008).

Znake zanemarjanja lahko razvrstimo v tri skupine, in sicer na objektivne znake, vedenje staršev ter otrokovo vedenje. Med objektivne znake zanemarjanja sodi nesodelovanje staršev pri aktivnostih, kot so na primer cepljenje otroka in sistematski pregledi. Druga skupina znakov zanemarjanja je vedenje staršev. Starši so nezainteresirani za sodelovanje z vrtcem ali šolo, negativno govorijo o svojem otroku in podcenjujejo njegove sposobnosti. Tretji znak, pri katerem lahko posumimo na zanemarjanje, je otrokovo vedenje. Zanemarjeni otroci imajo slabo samopodobo in so nezainteresirani za šolo (Buljan Flander in Kocjan Hercigota, 2003; povzeto po: Borota, 2015).

2.5 Znaki spolne zlorabe

Na spolno zlorabo lahko posumimo, kadar se otrok pogostokrat igra ali prikazuje spolno obarvane situacije, to lahko naredi s punčkami, risbami, plišastimi igračami. Otrok uporablja izraze, ki niso primerni njegovi starosti, nenadoma se lahko pojavi odpor do nekaterih aktivnosti, odklanja udeležbo pri telovadbi. Otroci, ki so bili žrtve spolne zlorabe, imajo strah pred določenimi ljudmi in situacijami, v spanju se pojavljajo more, pogosti so bolečine v trebuhu in glavoboli (Vanček, 2004).

Pri spolni zlorabi otrok se pojavljajo fizični, čustveni in socialno-vedenjski znaki. Med fizične znake sodijo nosečnost, spolne bolezni, sledi dlani in prstov na telesu otroka, bolečine v genitalnih predelih, otekline v predelu spolnih organov, zadnjice in prsi. Pojavljajo se težave pri izločanju, vnetja spolnih organov, krvavitve, bolečine v trebuhu, glavoboli, težave z dihanjem in še mnogo drugih. Čustveni znaki se kažejo s potrtostjo in žalostjo otroka, depresivnostjo, pojavljajo se občutki krivde. Otrok je boječ, prestrašen, ima nizko samopodobo (Satler, 1996).

Znaki spolnega zlorabljanja se kažejo tudi v vedenju otrok. Otroci, ki so bili spolno zlorabljeni, se bojijo medvrstniških odnosov. So zaprti vase in delujejo odsotno, po drugi strani pa so lahko hiperaktivni in razdražljivi, zmoti jih lahko vsaka malenkost. Nekateri se odmaknejo v sanjarjenje. Znaki se lahko pokažejo v likovnem izražanju ali otrokovem pripovedovanju (natančno znanje o spolnosti) (prav tam).

3 POSLEDICE TRPINČENJA OTROK

Mikuš Kos (1997, str. 73) pravi, da je »prva in vselej prisotna posledica otrokovo trpljenje«.

Najpogostejša posledica trpinčenih otrok je depresivnost, spremljajo jo apatičnost, slaba samopodoba, zmanjšanje učnih zmogljivosti. Okvare se kažejo tudi v intelektualnem delovanju, nižjem inteligenčnem količniku ter nižjih dosežkih na razvojnih testih. Okvare so vidne tudi na področju besednega izražanja, te so lahko posledica nezadostnih razvojnih spodbud ali posledica možganskih okvar.

Nasilje ima za otroka številne in pogosto tudi zelo hude posledice, ki pa so različne, saj so odvisne od več dejavnikov. Posledice so večinoma odvisne od značilnosti zlorabe (kako dolgo je trajala zloraba, intenzivnost in pogostost zlorabe, za kakšno obliko zlorabe je šlo in v kakšnih okoliščinah …), odziva okolice in pristojnih institucij na zlorabo, podpore otrokove socialne mreže, otrokovih osebnostnih značilnosti in sposobnosti za soočanje s stresom, otrokovih morebitnih drugih težav in drugih okoliščin (Aničić, Hrovat Svetičič, Hrovat, & Sušnik, 2015).

Posledice etično obvezujejo odrasle osebe, da preprečijo slabo ravnanje z otrokom, saj vsako trpinčenje pusti posledice tako v otrokovi osebnosti kot v življenju nasploh. Gre za neizbrisne sledi, ki se od posameznika do posameznika razlikujejo. Otroci, ki so bili žrtve, pa imajo

pogosto čustvene in vedenjske motnje, ki se kažejo kot šolska neuspešnost, agresivnost, psihosomatska obolenja (Ajdukovič, & Pečnik, 1994).

Najpomembnejše in najvidnejše posledice telesnega trpinčenja in spolne zlorabe po Greenu (1991; povzeto po: Mikuš Kos, 1997) so stalno prisoten strah in tesnoba, motnje spanja ter apetita, težave s spolnostjo in motnje v socialnem delovanju v obdobju mladostništva.

Posamezniki občutijo nemoč, se vdajo v usodo ter brezup, ki posledično vodi v pasivnost, se ne čutijo sposobne spopadati s težavami. Pri nekaterih otrocih, ki so žrtve trpinčenja, se pojavi identifikacija z agresorjem kot obrambni mehanizem zaradi občutja strahu in nemoči. Taka identifikacija otroku vzbudi občutje lastne moči in sposobnosti obvladovanja situacije (Mikuš Kos, 1997).

Spolna zloraba pri žrtvi vzbudi sram, jezo, slabo mnenje o sebi. Otrok izgubi samospoštovanje in večkrat misli, da je sam kriv za to, kar se je zgodilo. Vse to pa vodi v vrsto težav, ki se lahko kažejo še leta po zlorabljanju, čeprav se je to končalo. Ko gre za spolno zlorabljenega otroka, je treba vedno misliti na to, da je o zlorabi težko govoriti. Otrok je kot žrtev posebej občutljiv in ranljiv ter od storilca materialno in čustveno odvisen. Nagnjen je k idealiziranju avtoritet in sprejemanju krivde za lastno trpinčenje (Karlovčec, 2011). Odrasle žrtve so kot razloge, da o zlorabi niso spregovorile prej, torej v otroštvu, najpogosteje navedle grožnje storilca, da so se bale zase in za druge člane družine, da so imele storilca rade, da so že povedale, a niso bile slišane. Drugi razlogi za molk so sram in občutek krivde oziroma sokrivde ter odsotnost podpore v družini. Kako in kdaj otrok pove o zlorabi oz. začne o njej sporočati, nanjo opozarjati, je odvisno od odzivov, ki jih dobiva iz svojega okolja. Od otroka, mlajšega od šestih let, ni mogoče pričakovati, da bo jasno spregovoril o tem, kaj se mu je zgodilo ali se mu še dogaja.

Seveda lahko otrok o tem sporoča na druge načine. Ravno zato je treba biti vedno pozoren in se odzivati na njegova sporočila. Takega sporočila se ne sme nikoli preslišati ali se nanj ne odzvati. Otrok pove zato, da mu nekdo pomaga, da ga zaščiti (Salčnik, 2008).

Otroci in tudi odrasli, ki so žrtve nasilja, pogosto razvijejo različne strategije kot posledico trpinčenja, da bi preživeli izkušnjo nasilja. To so individualni vzorci mišljenja in ravnanja. Te strategije so lahko (Štirn, 2014):

 pasivnost, umik vase – otrok si želi, da bi bil neopazen in se tako morebiti izognil nasilju;

 pridnost in poslušnost – otrok si želi, da bi preprečil nasilje;

 uporniško vedenje – z njim želi otrok pritegniti pozornost, da bi nekdo videl njegovo stisko;

 čustvena otopelost;

 disociacija;

 preobremenjenost s tem, da bi sebe, svoje brate ali sestre zaščitil pred nasilnežem – otrok stalno opazuje nasilneža in poskuša predvideti dogodke;

 popolno zavračanje nasilja ali prevzemanje modela nasilnega ravnanja, ki otroku da občutek moči;

 oklepanje pomembne igrače, s pomočjo katere otrok predeluje nasilje, ki se mu dogaja ali se mu je zgodilo;

 prevzemanje vloge odraslega, poskrbi za gospodinjska opravila ter za mlajše brate in sestre;

 otrok se postavi v bran nasilnežu, zanika nasilje in ga minimalizira;

 zloraba drog ter alkohola;

 motnje hranjenja;

 umik v domišljijski svet;

 psihosomatske bolezni.

Te strategije otroku pomagajo preživeti in se vsaj delno zaščititi pred nasiljem, ki se mu dogaja.

Kot take so pozitivne, vendar pa so na dolgi rok škodljive za osebnostni razvoj otroka (Štirn, 2014).

Večina žrtev trpinčenja se običajno razvije v osebnosti, ki s težavo ustvarjajo ustrezne odnose z okoljem, pogosto zanemarjajo lastne otroke. Izkušnje iz otroštva vplivajo na človekov občutek vrednosti, samozavesti in naravnanosti do življenja. S trpinčenjem so povezani samomori, poskusi samomorov, duševna stanja, ki dobijo psihiatrično diagnozo in kasneje hospitalizacijo (odvisnosti od alkohola in drog, multipla osebnost, depresija, motnje hranjenja …). V vseh primerih prihaja do travm, ki ostanejo in vplivajo na življenje. Večina otrok, ki so žrtve trpinčenja, se počuti negotove v vsakdanjem življenju, nimajo občutka varnosti, pogost je občutek izgube. Imajo zelo nizko samozavest ter redkeje najdejo intimni partnerski odnos, ki bi temeljil na medosebni skrbi. Čeprav so ti posamezniki čustveno bolj odvisni od drugih ljudi in v odnosih iščejo zaupanje ter varnost, se le manjšini posreči, da to v resnici najdejo. V intimnih odnosih se pojavlja negotovost, zato potrebujejo mnogo energije, da ta odnos preživi.

Posledično pa jim ostaja manj energije za druga življenjska področja (Zaviršek, 1994).

Zagotovo je ena najhujših posledic, ki jih pušča trpinčenje otroka in ki ogroža naslednje generacije, ta, da žrtve pogosto postanejo storilci (Zaviršek, 1994).

4 OBRAVNAVANJE IN PREPREČEVANJE TRPINČENJA OTROK

4.1 Zakonska zaščita otrokovih pravic v Sloveniji

Otroci so najbolj nemočni in občutljivi člani vsake družbe. Nasilje, krivice, zlorabe, trpinčenja in drugi škodljivi vplivi lahko na otroke usodno vplivajo in jim ne omogočijo normalnega otroštva ter enakovrednih pogojev v družbi. Škodljivo ravnanje odraslih nad otroki je vsekakor treba prepoznati in preprečiti (Bizjak, 1997). V ta namen imamo v Republiki Sloveniji vrsto zakonov, ki zapovedujejo in narekujejo ustrezno ravnanje z otroki. Za otroke veljajo vse človekove pravice, poleg tega pa so v Ustavi Republike Slovenije (2013, 56. člen) otrokom in mladostnikom namenjene še dodatne pravice, s katerimi jim je zagotovljeno posebno varstvo pred telesnim, duševnim, gospodarskim ali drugim izkoriščanjem (Dormiter Protner, 2014).

Slovenija je tudi podpisnica Konvencije o otrokovih pravicah, ki je temeljni mednarodni dokument, ki ureja izpostavljenost otrok in mladostnikov nasilju v družini. Vodilno načelo Konvencije o otrokovih pravicah je ravnanje v otrokovo korist. Države podpisnice obvezuje, da urejajo zakonodajo ter sprejemajo ustrezne socialne ukrepe za zaščito ter duševno okrevanje otrok – žrtev. Konvencija o otrokovih pravicah temelji na teoriji treh P-jev (»participation – protection – provision«), kateri so dodali še četrti P, ki označuje »prevention«. Konvencija o otrokovih pravicah torej temelji na sodelovanju, varstvu, zagotavljanju pravic in preprečevanju vseh vrst nasilja do otrok oz. oseb, mlajših od 18 let. Pri sodelovanju gre za soudeležbo otroka pri odločitvah, ki so del njegovega življenja. Pod besedo varstvo gre za varstvo otrok pred kakršno koli obliko razlikovanja in vsemi oblikami izkoriščanja in zanemarjanja. Preprečevanje se nanaša na preprečevanje škode otrokom. Zagotavljanje se kaže pri zagotavljanju pomoči s strani države pri uresničevanju otrokovih temeljnih potreb. To so štiri oznake, ki se med seboj dopolnjujejo in izražajo načine zagotavljanja otrokovih pravic. Pomembno je, da imajo otroci svoj glas pri odločitvah, ki so pomembne za njih, odrasle osebe morajo zagotoviti, da otroci niso predmet diskriminacije, preprečiti kakršno koli izkoriščanje in zadostiti njihovim osnovnim potrebam za življenje. Odrasli (starši, družina, nevladne organizacije, državni organi) so dolžni preprečevati situacije, v katerih bi otrok lahko utrpel škodo. Državni organi pa morajo otrokom zagotoviti podporo in pomoč pri uresničevanju otrokovih pravic (Šelih, 2014).

1. julija 2010 je v veljavo stopila Konvencija Sveta Evrope o zaščiti otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolno zlorabo. To je prvi mednarodni dokument, ki obravnava vse oblike spolnega nasilja nad otroki, vključno z zlorabo v družini. Poleg spolne zlorabe, otroške prostitucije in pornografije ter siljenja otrok v pornografske predstave konvencija obravnava tudi negovanje ter spolni turizem. Namen dokumenta je odpraviti spolne zlorabe nad otroki.

Eden glavnih ciljev je opozoriti javnost na obseg spolnih zlorab, ki jih storijo posamezniki, ki jim zaupamo (doma, v šoli ali v okviru prostočasnih aktivnosti) (Dormiter Protner, 2014).

25. oktobra 2016 je Vlada Republike Slovenije sprejela tudi novelo Zakona o preprečevanju nasilja v družini. Novela prepoveduje telesno kaznovanje otrok. Svet Evrope je Slovenijo že leta opozarjal na prepoved telesnega kaznovanja, ki je človeška norma. V sprejeti noveli ta prepoved sicer ni vezana na sankcije. Novela velja predvsem kot napotilo k spremembi miselnosti in vzgojnih ravnanj staršev, ki prepoved telesnega kaznovanja ne smejo dojemati kot permisivno vzgojo. Otroka je treba vzgajati tako, da mu postavljamo meje, ga vodimo in pri tem nudimo starševsko ljubezen ter skrb (Zveza prijateljev mladine Slovenije, 2016).

4.2 Zakonska podlaga za obravnavo nasilja

Pravilnik o obravnavi nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode (v nadaljevanju VIZ) (2009, 3. člen) predpisuje ravnanje zaposlenih v javnih in zasebnih vzgojno-izobraževalnih zavodih, ki izvajajo javno veljaven program vzgoje, ob zaznavi nasilja nad otrokom v družini, oblike pomoči otroku in sodelovanje z državnimi organi, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb. V 3. členu je predpisano, da mora učitelj ali drug delavec VIZ, ki je pri otroku opazil spremembe, ki bi lahko bile posledice nasilja, ali mu je otrok zaupal, da je žrtev nasilja, ali ima učitelj ali drug delavec VIZ informacijo o nasilju od tretje osebe ali pa je bil sam priča nasilja, takoj o tem obvestiti svetovalnega delavca VIZ ali v njegovi odsotnosti ravnatelja ali pomočnika ravnatelja. Sam ali s svetovalnim delavcem VIZ v primeru poškodbe pri fizičnem ali spolnem nasilju ali hudi psihični stiski otroka zaradi nasilja v družini obvesti pristojni center za socialno delo (v nadaljnjem besedilu CSD), izven poslovnega časa CSD-ja njegovo interventno službo ali, če meni, da je to primerno, policijo; če so navedene posledice opažene pri polnoletnem udeležencu izobraževanja po javno veljavnih programih, se mu svetuje, naj obišče zdravnika, ter se ga seznani z možnostmi ustrezne pomoči in organi, ki mu lahko nudijo ustrezno pomoč. Učitelj ali drug delavec VIZ mora sam ali s svetovalnim delavcem narediti zapis dogodka, opažanj, pridobljenih informacij ali pogovora z otrokom.

Nasilje zoper zakonsko zvezo, družino in otroke je kaznivo dejanje, za katerega je predvidena zaporna kazen. Po Kazenskem zakoniku Republike Slovenije (2008) se kazenska odgovornost uveljavi s kaznovanjem polnoletnih oseb zaradi storjenih kaznivih dejanj na podlagi ugotovljene krivde. V 21. členu Kazenskega zakonika Republike Slovenije (2008) je opredeljeno, da se nasilje zoper zakonsko zvezo, družino in otroke kaznuje z zaporom do petih let. Zanemarjanje otroka in surovo ravnanje je po tem zakoniku samostojno kaznivo dejanje, ki ga določa 192. člen. Po tem členu so starši, skrbniki ali druge osebe, ki hudo kršijo svoje dolžnosti do otroka, kaznovani z zaporom do treh let. Prav tako se kaznuje osebo, ki sili otroka k pretiranemu delu ali k delu, ki ni primerno njegovi starosti, ali ga iz koristoljubja sili k beračenju ali drugim dejanjem, ki so škodljiva za otrokov razvoj. Z zaporom do petih let se kaznuje starša, skrbnika ali osebo, ki z otrokom surovo ravna ali ga trpinči.

V 173. členu Kazenskega zakonika Republike Slovenije je opredeljeno, da kdor spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo istega ali nasprotnega spola, ki še ni stara 15 let, ali kako drugače prizadene spolno nedotakljivost osebe, mlajše od 15 let, je kaznovan z zaporno kaznijo. Po 173. a členu se z zaporno kaznijo kaznuje tudi vse tiste, ki osebe, mlajše od 15 let, prek informacijskih ali komunikacijskih tehnologij nagovarjajo za srečanje z namenom, da bi zoper njo storile kaznivo dejanje (spolno občevanje), ali zaradi izdelave slik, avdiovizualnih ali drugih predmetov pornografske ali drugačne seksualne vsebine (Filipčič, 2008).

Ostali pravni viri, povezani z delom z otroki, ki doživljajo nasilje, so Ustava Republike Slovenije, ki predstavlja temeljni in najvišji pravni akt (Uradni list Republike Slovenije, št.

33/91), Zakon o kazenskem postopku (Uradni list Republike Slovenije, št. 63/94, 70/94), Zakon o preprečevanju nasilja v družini (Uradni list Republike Slovenije, št. 16/08, 31/09, 104/09), Zakon o nalogah in pooblastilih policije (Uradni list Republike Slovenije, št. 15/13 in 23/15), Zakon o varstvu javnega reda in miru (Uradni list Republike Slovenije, št. 70/06), Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list Republike Slovenije, št. 64/01, 16/04, 15/76, 1/89, 14/89), Zakon o socialnem varstvu (Uradni list Republike Slovenije, št. 54/92, 56/92), Pravilnik o zbiranju in varstvu osebnih podatkov na področju osnovnošolskega izobraževanja (Uradni list Republike Slovenije, št. 80/04 in 76/08) ter drugi mednarodni akti z usmeritvami za zaščito otrok, kot so zgoraj opisana Konvencija o otrokovih pravicah, Protokol za preprečevanje, zatiranje in kaznovanje trgovine z ljudmi, zlasti ženskami in otroki, Evropska konvencija za varstvo človekovih pravic in temeljnih človekovih svoboščin, Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic, Evropska socialna listina idr.

4.3 Vloga šole in vrtca pri preprečevanju in zmanjševanju nasilja

Šole in vrtci imajo pomembno vlogo pri preprečevanju in zmanjševanju nasilja nad vrstniki. S pravim odzivom na pojav nasilja lahko zaposleni zmanjšajo posledice in preprečijo nadaljevanje viktimizacije. Poleg upoštevanja zakonskih predpisov se priporoča, da šole in vrtci temo nasilja vključujejo v učni načrt, se o nasilju pogovorijo pri različnih predmetih, prav tako je priporočeno, da se vsi zaposleni izobražujejo o nasilju, šola/vrtec pa naj pripravi izobraževanja o nasilju tudi za starše. Organizirane naj bodo preventivne delavnice za otroke, da se slednji čim bolj zgodaj seznanijo s tematiko nasilja, še preden imajo že trdno zasidrane vzorce vedenja. Šole in vrtci naj učijo otroke veščin nenasilne komunikacije in reševanja konfliktov. Šola/vrtec mora imeti postavljena jasna pravila glede nasilja (ničelna toleranca do nasilja) in se dosledno odzivati na pojav nasilja, pri čemer mora imeti pripravljen protokol ravnanja za odziv na nasilje (ISA Institut, 2013).

Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini (2009–2014) pripisuje pomembno vlogo pri preprečevanju in zmanjševanju nasilja šoli in vrtcu. V resoluciji je namreč zapisana strategija preventivnega delovanja v vzgoji in izobraževanju, ki narekuje, da je treba zagotoviti takšne pogoje in etične usmeritve vrtcev in šol, da bo njihovo delovanje naravnano tako, da bo spodbujalo prosocialno vedenje, v katerem bosta nenasilna komunikacija in konstruktivno reševanje sporov postala samoumevna praksa in način delovanja vseh, ki so vključeni v vzgojo in izobraževanje (Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini 2009–2014).

V sklopu vrtcev so z resolucijo zadane ključne naloge, in sicer, da se v kurikulum vrtcev vključi vsebine, ki bodo prispevale k preseganju stereotipov in predsodkov, vsebine, povezane s problematiko nasilja, ter vsebine za pridobivanje prosocialnih veščin in znanja o nenasilju in mirnem reševanju sporov (Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini 2009–2014).

4.3.1 Preventivne dejavnosti

Vrtci, šole in drugi izobraževalni zavodi že s svojo osnovno vlogo predstavljajo varovalni dejavnik za otroke, ki so izpostavljeni nasilju. Otroci imajo poleg možnosti socialnih stikov z sošolci, vzgojitelji in učitelji ter drugimi strokovnimi delavci možnost za razvoj drugačne

identitete in samopodobe. Vrtci in šole lahko tako ob razvijanju socialnih spretnosti in spodbujanju šolske uspešnosti predstavljajo varovano okolje za zlorabljene in trpinčene otroke (Dormiter Protner, 2013).

Pri preventivnih dejavnostih proti nasilju v šoli ali vrtcu je pomembna varna šolska skupnost, ki jo je treba vedno znova graditi. V ta proces je pomembno vključiti vse člane šolske skupnosti.

Za nenasilne odnose med posamezniki je treba izboljšati zavedanje in odgovornost učiteljev, staršev in učencev glede nasilja. Pomembno je skupno načrtovanje, izvajanje in vrednotenje spoprijemanja s tem izzivom. Za preprečevanje in prekinitev nasilja je pomembna vloga strokovnih delavcev šole ali vrtca, ki naj si prizadevajo za vzpostavitev varne šolske skupnosti.

Šolska skupnost naj predstavlja zaščitni prostor otrok z izkušnjo nasilja (Muršič, 2012). Pri preventivnih dejavnostih je pomembna ničelna toleranca do nasilja. Nasilja ne smemo opravičevati ter ga minimalizirati. V namen preventive je treba organizirati različne oblike informiranja, ozaveščanja in usposabljanja ter nudenja pomoči za starše, otroke in strokovne delavce šole ali vrtca (Dormiter Protner, 2013).

4.3.2 Povezovanje z nevladnimi organizacijami

Pri preprečevanju nasilja in ozaveščanju o nasilju lahko vrtci in šole sodelujejo tudi z nevladnimi organizacijami, kot so Društvo za nenasilno komunikacijo, Društvo SOS telefon, društvo Center za pomoč mladim (svetovalnica za mlade s podpornimi programi), Frančiškanski družinski inštitut (terapevtska pomoč pri čustvenem, fizičnem in spolnem nasilju), Papilot – Zavod za vzpodbujanje in razvijanje kvalitete življenja (psihosocialna pomoč žrtvam kaznivih dejanj), Zavod Emma (center za pomoč žrtvam nasilja), Zveza prijateljev mladine Slovenije – TOM telefon, z varnimi hišami, zavetišči, zatočišči, kriznimi centri in materinskimi domovi (MDDSZ, 2017).

Delo institucij in organizacij, ki so v stiku z otrokom, mora biti povezano ter usklajeno.

Zagotovljena mora biti izmenjava potrebnih informacij, ki ima prednost pred zavezanostjo poklicni molčečnosti (Aničić, Hrovat Svetičič, Hrovat, & Sušnik, 2015).

Društvo za nenasilno komunikacijo in Društvo SOS telefon sta nevladni, neprofitni in humanitarni organizaciji, ki se ukvarjata s preprečevanjem nasilja v družbi in širjenjem načel nenasilne komunikacije. Zaposleni pri Društvu za nenasilno komunikacijo in Društvu SOS

telefon izvajajo predavanja, seminarje ter pripravljajo strokovne prispevke, organizirajo izobraževanja, okrogle mize, strokovne posvete in razprave. Skrbijo za ohranjanje in spodbujanje stikov s strokovnjaki in strokovnjakinjami na različnih področjih, ki se pri svojem delu srečujejo s problematiko nasilja. Izvajajo predavanja, ki so namenjena strokovnim delavcem v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah ter staršem. Predavanja so namenjena tudi vsem ostalim organizacijam in institucijam, ki delajo z otroki in mladimi, to so na primer domovi za mlade, različni zavodi, dnevni centri, mladinski centri, dijaški domovi (Društvo za nenasilno komunikacijo, 2010).

5 POMOČ OTROKU, KI JE ŽRTEV TRPINČENJA

5.1 Ravnanje ob zaznavi trpinčenja

Številne posledice trpinčenja je mogoče opaziti pri vsakodnevnem delu z otroki. Strokovni delavci morajo biti pozorni na otroke, ki postanejo tihi in zaprti vase, ter otroke, ki postanejo agresivni in glasni, čeprav prej niso bili. Strokovni delavci v vrtcu in šoli lahko izboljšajo življenje otrok, ki so žrtve nasilja, saj imajo najbolj ugodne možnosti, da prepoznajo otroke, ki so žrtve nasilja, in da se nato ustrezno odzovejo. Vzgojitelji, učitelji ter ostali strokovni delavci vrtca ali šole predstavljajo pomembne odrasle osebe, s katerimi lahko otroci vzpostavijo pogovor in jim zaupajo zlorabo (Dormiter Protner, 2014).

Naša zakonska dolžnost je, da kadar posumimo, da gre za nasilje, ali pa nam otrok o tem pove, o tem poročamo ustreznim službam. Otroci o zlorabi ne lažejo. Pomembno je, da otroku verjamemo in mu takoj pomagamo. Vsa namigovanja na nasilje ali spolno zlorabo moramo vzeti resno ter takoj poiskati pomoč. Težko je sprejeti dejstva o zlorabi, poleg tega storilci naredijo vse, da zloraba ostane skrita. Vsako razkritje je povezano s hudo stisko. Storilci so po navadi ljudje, ki so otroku blizu, in jih vidimo v drugačni vlogi. Kadar otrok spregovori o trpinčenju, je pomembno, da aktivno sodelujemo v pogovoru, pozorni smo na to, kaj otrok pove.

Otrok mora imeti pozitivno izkušnjo, saj se v nasprotnem primeru lahko zgodi, da ne bo nikomur več povedal o trpinčenju, ki ga doživlja. Naša naloga ni iskanje dokazov in se na podlagi tega odločiti, ali bomo otroku verjeli in mu pomagali ali pa bomo vse skupaj vzeli kot nesmiselno zgodbo in na to pozabili. Naša naloga je, da ustrezno ukrepamo. Strokovni delavci

morajo ukrepati že na podlagi suma o nasilju nad otrokom. Informacijo je treba predati nadrejenemu (ravnateljica oz. vodja enote), saj vsaka prijava prekine nasilje, kasneje pa sodelovati s centrom za socialno delo, policijo (glej shemo 1). Otroku moramo povedati, da za nasilje, ki se izvaja nad njim, ni kriv on, nasilje je neupravičeno sredstvo, in za to, kar se mu dogaja, je odgovorna samo tista oseba, ki nasilje nad njih izvaja. Pri pogovoru ostanemo mirni, otroka ne silimo k odgovoru, pustimo mu čas (Zlokovič, & Dečman Dobrnjič, 2007;

Valentinčič, 1997).

Ko se otrok zaupa, je treba o tem takoj obvestiti svetovalno službo znotraj ustanove. Od delavcev vzgoje in izobraževanja se ne zahteva zbiranje dokazov o nasilju ter presojanje, ali gre res za zlorabo. Vzgojitelj ali drug delavec vzgoje in izobraževanja mora sam ali s pomočjo svetovalne delavke narediti zapis pogovora z otrokom. Pri spolnem nasilju, hudi psihični stiski ali fizični poškodbi mora zaposleni takoj obvestiti center za socialno delo ali policijo. Ti dve službi nato poskrbita za namestitev in zdravstveno oskrbo. Vodstvo šole mora čim prej (isti ali naslednji dan) uradno obvestiti center za socialno delo ali policijo. To lahko stori telefonsko, prijava pa mora biti v pisni obliki poslana po pošti. Zraven pisne prijave pa mora biti tudi zapis pogovora, dogodka ali opažanj (kadar gre za sum nasilja). V pravilniku za obravnavanje nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode je opredeljeno, da vse dejavnosti znotraj ustanove potekajo hitro, pomembno je usklajeno sodelovanje strokovnih delavcev. Šolska svetovalna služba mora po uradni prijavi nasilja kar najhitreje sklicati notranji tim, ki bo zavezan pripraviti pomoč otroku ter medsebojno pomoč vsem delavcem, ki delajo z otrokom, ki je žrtev nasilja.

Člani notranjega tima so šolska svetovalna služba, otrokov vzgojitelj in delavec, ki je naredil zapis (otrok se lahko zaupa tudi vzgojiteljici v drugi skupini, pomočnici vzgojiteljice …) (Filipčič, & Klemenčič, 2011).

V nadaljevanju je prikazana shema, kako postopati, ko opazimo nasilje ali nam je otrok o nasilju, ki se mu dogaja, povedal sam. Takoj je treba obvestiti delavca šolske svetovalne službe ter narediti zapis pogovora, dogodka ali opažanj o nasilju. Isti ali pa najkasneje naslednji dan je treba o tem obvestiti center za socialno delo. Vodstvo šolske svetovalne službe je dolžno prijaviti sum o nasilju centru za socialno delo in policiji ter poslati pisno prijavo z zapisom. Ob zaznavi nasilja nad otrokom je dolžnost šolske svetovalne službe, da isti dan ali najkasneje dan po prijavi nasilja skliče interni tim. Šolska svetovalna služba v nadaljevanju postopkov kontinuirano sodeluje s centrom za socialno delo ter policijo, tožilstvom in sodiščem.

Slika 1: Informacija o nasilju

Vir: Janjuševič, & Klemenčič, 2008

Zapis dogodka predstavlja uraden dokument, ki je nujen za prijavo nasilja policiji in centru za socialno delo. To je prva naloga delavca vzgoje in izobraževanja po tem, ko se sreča z otrokom, ki je žrtev slabega ravnanja. V dokument zapišemo imena, kraje, dneve in čas; pomembno je,

da vse podatke zapišemo natančno, tako kot jih navaja otrok. Uporabimo vse izraze in jih zapišemo dobesedno. Dobesedni zapis je pomemben za vse postopke in obravnave, ki sledijo.

V zapis ne sodijo naše sodbe in mnenje (Filipčič, & Klemenčič, 2011).

5.2 Kako ravnati z otrokom, ki je žrtev nasilja

Miller (2000) v Zborniku za učitelje in vzgojitelje poda nekaj nasvetov, kako ravnati z otrokom, ki je žrtev trpinčenja. Pomembna naloga je, da se otrok v okolju počuti varno. Priporočljiva je stalna rutina, v oddelku naj bo vsak dan prisoten isti vzgojitelj, ki ga otrok dobro pozna in mu zaupa. Ko otrok razkrije svojo težavo, ne pokažemo presenečenja ali gnusa, saj s tem otrok lahko pomisli, da je naš odziv namenjen njemu, pomembno je, da otroka podpremo in mu povemo, da ni kriv za to, kar se dogaja. Otroku je treba dati možnost, da se izrazi, to lahko naredi s slikanjem ali risanjem, na koncu pa nam pove, kaj je narisal. Priporočljivo je, da vzgojitelj spodbuja dejavnosti, ki vključujejo občutke in čustva, ter čim več iger vlog. Otroka vedno obravnavamo spoštljivo, prijazno ter empatično.

Otroci z izkušnjo trpinčenja in nasilja se soočajo s številnimi posledicami. Strah, negotovost ter napetost pa so stalnica za večino teh otrok. Pri nudenju ustrezne pomoči in podpore otroku, ki doživlja nasilje, je pomembno, da izhajamo iz otrokove aktualne situacije ter iz njegovih potreb.

Če želimo otroku zagotoviti ustrezno pomoč pri predelavi nasilja, je pomembno, da poznamo značilnosti dinamike sistema, v katerem je otrok doživljal nasilje, ter otrokove odzive in načine preživetja. S tem lahko pomagamo otroku, da bo spregovoril o nasilju, predelal posledice, razvil zaupanje vase in v druge ljudi ter vzpostavil primerne odnose s svojimi vrstniki v šoli ali vrtcu.

Glavna tema, s katero se soočajo otroci z izkušnjo nasilja, je gotovo varnost. Vzpostavitev občutka varnosti je osnovni cilj svetovalnega procesa in nadaljnjega dela z otrokom. Pri pogovoru z odraslo osebo je pomembno, da je otrok sprejet brez sodb. Otroku v vrtcu pomagajmo tako, da mu ponudimo priložnosti za izražanje čustev. To so lahko igre z lutkami, risanje ali pisanje ob glasbi ter ustvarjanje z glino. Otrok lahko preko različnih aktivnosti izrazi svoje občutke ter razvije nove konstruktivne načine izražanja čustev. Otroci z izkušnjo nasilja in spolne zlorabe imajo pogosto slabo mnenje o sebi, prepričani so, da nekaj ni v redu z njimi in da so sami krivi za to, kar se jim dogaja. Pomembno je, da otroku pomagamo spremeniti negativno podobo o samem sebi, otrok mora dobiti informacije o tem, kaj je prav in kaj ne.

Pogostokrat zlorabljeni in trpinčeni otroci ne vedo, da je to, kar se jim dogaja oziroma se jim je zgodilo, narobe. Mislijo, da se to dogaja vsem otrokom v vseh družinah. Pomembno je

spoštovati otrokove psihološke obrambne strategije, te mu pomagajo obvladovati stisko, v kateri se je znašel. Z nespoštovanjem njegovih psiholoških obramb lahko otroku storimo še dodatno škodo. V vrtcu ali šoli ustvarimo okolje, kjer so sproščenost, igra in zabava na prvem mestu (Štirn, 2014).

6 EMPIRIČNI DEL

6.1 Cilji

Glavni cilj diplomskega dela je opredeliti trpinčenje otrok, pomen zgodnjega odkrivanja ter preprečevanja trpinčenja otrok in v empiričnem delu raziskati poglede in izkušnje pedagoških delavcev glede prepoznavanja in preprečevanja trpinčenja predšolskih otrok ter njihovo mnenje o tem, ali imajo dovolj znanja, da strokovno ustrezno ravnajo.

6.2 Raziskovalna vprašanja

V skladu s cilji diplomskega dela smo si zastavili naslednja raziskovalna vprašanja:

 RV 1: Katere oblike trpinčenja poznajo strokovni delavci?

 RV 2: Kako strokovni delavci prepoznajo nasilne, agresivne, neustrezne odnose do otrok v družini, šoli in okolju?

 RV 3: Kako kot pedagoški delavec pomagati otroku, ki doživlja trpinčenje, stisko?

6.3 Raziskovalna metoda

Pri nastajanju diplomskega dela je uporabljena metoda kompilacije, ki temelji na uporabi literature, izpiskov, citatov in navedb drugih avtorjev in skozi katero je predstavljen osrednji raziskovalni problem – prepoznavanje in preprečevanje trpinčenja otrok v vrtcu. Diplomsko delo tako temelji na analizi sekundarnih podatkov, pri čemer smo uporabili deskriptivno metodo, s katero smo opisovali in interpretirali najpomembnejše pojme s proučevanega področja. Posamezne ugotovitve smo med seboj primerjali, vrednotili in jih kontekstu primerno interpretirali. Nadaljevali smo z metodo kompilacije, saj smo povzemali teoretske osnove, stališča, sklepe, spoznanja in prepričanja različnih avtorjev, ki obravnavajo področje preprečevanja in odkrivanja trpinčenja. Za pripravo diplomskega dela je tako uporabljena metoda študije tuje in domače literature. Izvedli smo jo s pomočjo tujih bibliografskih baz, kot so ScienceDirect, EBSCOhost, Cinahl with Full text, PubMed, Medline, CINAHL, ProQuest Wiley in Sage Journal, preko katerih smo iskali sodobne in relevantne znanstvene članke na temo prepoznavanja in preprečevanja trpinčenja otrok v vrtcu, za iskanje slovenske literature pa je bila uporabljena virtualna knjižnica Slovenije – COBISS.