V tem poglavju smo skušali odgovoriti na drugo raziskovalno vprašanje, kako strokovni delavci prepoznajo nasilne, agresivne, neustrezne odnose do otrok v družini, šoli in okolju.
Anketirancem smo zastavili več vprašanj, najprej pa nas je zanimalo, katero obliko trpinčenja je po mnenju strokovnih delavcev, vključenih v raziskavo, najlažje oz. najtežje opaziti.
Graf 4: Katero obliko trpinčenja je najtežje/najlažje opaziti?
Iz rezultatov je razvidno, da največji delež anketiranih meni, da je najlažje opaziti telesno trpinčenje (povprečna ocena je bila 4,09), 42,90 % anketiranih je izbralo oceno 5, 26,80 % pa oceno 3. Na drugem mestu je zanemarjanje (s povprečno oceno 3,96): 37,50 % je izbralo oceno 5, 37,50 % pa oceno 4. Na telesno trpinčenje lahko posumimo ob vidnih poškodbah pri otroku, kot so podplutbe, raztrganine in sledovi ugrizov ter odtisi dlani. Telesno trpinčenje je prav zaradi vidnih poškodb najlažje prepoznati (Mikuš Kos, 1997).
Prav tako jih velik delež meni, da ni tako težko opaziti medvrstniškega trpinčenja (povprečna ocena anketirancev je bila 3,62): 19,60 % anketiranih je izbralo oceno 5, 39,30 % pa oceno 4.
Na drugi strani pa se daleč najvišji delež anketiranih strinja, da je najtežje opaziti spolno zlorabo (pri tem vprašanju so anketiranci odgovarjali s povprečno oceno 1,42), oceno 1 je izbralo kar
5,4
71,40 % anketiranih. Znaki spolnega zlorabljanja se kažejo v vedenju otrok, za kar pa je potrebno več časa, da bi vzgojitelj lahko posumil, da je z otrokom nekaj narobe. Ko gre za spolno zlorabljenega otroka, je treba vedno misliti na to, da je o zlorabi težko govoriti. Otrok je kot žrtev posebej občutljiv in ranljiv ter od storilca materialno in čustveno odvisen. Nagnjen je k idealiziranju avtoritet in sprejemanju krivde za lastno trpinčenje (Karlovčec, 2011). Od otroka, mlajšega od šestih let, ni mogoče pričakovati, da bo jasno spregovoril o tem, kaj se mu je zgodilo ali se mu še dogaja (Salčnik, 2008). Prav zaradi tega menimo, da so se anketiranci odločili, da je najtežje prepoznati spolno zlorabo otroka
Tudi pri Munchausnovem sindromu je kar velik odstotek anketiranih, ki menijo, da je tega najtežje opaziti (povprečna ocena je bila 1,66), 43,60 % jih je izbralo oceno 1 in 23,60 % oceno 2, prav tako jih kar visok odstotek sindroma sploh ne pozna, 20,00 % jih ni dalo odgovora. Na Munchausnov sindrom lahko posumimo, kadar se pri otroku pojavljajo trajni bolezenski znaki brez pravega razloga. Mati z lažmi prepriča druge ljudi, da je otrok bolan in da potrebuje zdravniško oskrbo. Praviloma je mati zelo skrbna, pozorna in vztraja, da bi bila stalno ob svojem otroku. Simptomi, ki jih navaja mati, ne reagirajo na ustrezno zdravljenje. Pozorni moramo biti, če vemo, da se je v družini zgodila nenadna smrt otroka (Domiter Protner, 2014).
V naslednjem anketnem vprašanju smo preverili, koliko strokovnih delavcev se je že srečalo z otrokom, ki je bil žrtev nasilja. Rezultate smo prikazali v grafu 5.
Graf 5: Ali ste se kot vzgojiteljica ali pomočnica v vrtcu že srečali z otrokom, ki je bil žrtev trpinčenja?
37,50
35,70 26,80
Da Ne Ne vem
Iz rezultatov je razvidno, da se je skoraj 40,00 % anketiranih vzgojiteljic oz. pomočnic v vrtcu že srečalo z otrokom, ki je bil žrtev trpinčenja, 36,00 % pa se jih s tem še ni srečalo. Kar 27,00
% anketiranih je izbralo odgovor »ne vem«, kar pomeni, da ima kar nekaj vzgojiteljic težave s prepoznavanjem trpinčenega otroka. Vsaka oblika trpinčenja ima svoje znake, med najpomembnejše znake pa lahko štejemo motnje spanja in apetita, močenje postelje, strah pred naglimi gibi, izredna pasivnost, žalost in brezvoljnost (Mikuš Kos, 1997).
Tiste, ki so na zgornje vprašanje odgovorile z »da«, smo prosili, da označijo, kako pogosto so opazile posamezne oblike trpinčenja (od 1 ‒ najmanj pogosto, do 5 ‒ zelo pogosto). Rezultati so prikazani v grafu 6.
Graf 6: Kako pogosto ste opazili posamezne oblike trpinčenja?
Anketirani strokovni delavci so najpogosteje opazili trpinčenje v obliki zanemarjanja (povprečna ocena 3,52), 28,60 % je izbralo povprečno oceno 4 in 5. Zanemarjanje lahko vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljic prepoznajo po neustrezni higieni otroka, po telesnem vonju in po tem, kako se starši obnašajo do otroka, ko ga pripeljejo v vrtec ali ko ga pridejo iskat (Miller, 2000). Prav zaradi teh znakov menim, da so anketiranci največkrat prepoznali znake zanemarjanja ter se s to obliko trpinčenja tudi največkrat srečali.
9,5
Sledi medvrstniško trpinčenje s povprečno oceno 2,78, kjer je 14,30 % anketirancev izbralo oceno 5, prav tak odstotek anketirancev je izbralo oceno 4 in 3. Telesno trpinčenje s povprečno oceno 2,32 je na tretjem mestu najpogosteje opaženih trpinčenj. Telesno trpinčenje je prav zaradi vidnih poškodb lažje prepoznati (Mikuš Kos, 1997).
28,60 % anketirancev je izbralo oceno 3. Najmanj pogosto so opazili spolno zlorabo (povprečna ocena 1,06), oceno 1 je izbralo 76,20 % anketirancev, in Munchausnov sindrom (povprečna ocena 1,20), kjer je 52,40 % anketirancev izbralo oceno 1, 33,30 % anketirancev pa ni navedlo odgovora.
V nadaljevanju smo raziskali tudi, po katerih znakih bi anketirani najlažje prepoznali oz.
posumili na neustrezno ravnanje z otrokom. Rezultati so prikazani v grafu 7.
Graf 7: Po katerih znakih bi najlažje prepoznali oz. posumili na neustrezno ravnanje z otrokom? (lahko obkrožite več odgovorov)
Kot je razvidno iz grafa 7, bi najvišji delež anketiranih prepoznalo oz. posumilo na neustrezno ravnanje z otrokom zaradi vidnih fizičnih poškodb (89,30 %) ter zaradi strahu pred naglimi gibi (83,90 %). Več kot polovica anketiranih bi na zlorabljanje pomislilo tudi zaradi žalosti otroka (tako meni 55,40 % anketiranih). Za več kot 40,00 % bi bile vzrok za skrbi motnje spanja, za več kot 30 % pa tudi motnje apetita, pasivnost in brezvoljnost. Zaostanek v telesnem razvoju je
41,10
kot odgovor izbralo le 9 anketiranih, 5 pa jih je navedlo druge odgovore kot so agresija, nasilje, izbruh joka; boji se, ko zagleda starše, skrbnika (strah); otrok prihaja v vrtec v neustreznih oblačilih, umazan, lačen itd.; otrok se boji starša; otrok uporablja besede, ki niso značilne za njegova leta. Številne posledice trpinčenja je mogoče opaziti pri vsakodnevnem delu z otroki.
Strokovni delavci morajo biti pozorni na otroke, ki postanejo tihi in vase zaprti, ter tudi na tiste, ki postanejo agresivni (Dormiter Protner, 2014). Prav tako je pomembno, da strokovni delavci opazijo fizične znake.
Ugotovili smo, da strokovni delavci prepoznajo nasilne, agresivne, neustrezne odnose do otrok v družini, šoli in okolju predvsem po vidnih fizičnih poškodbah, po strahu pred naglimi gibi in žalosti. Pri tem najpogosteje opazijo trpinčenje v obliki zanemarjanja ter medvrstniško trpinčenje, najmanj pogosto opazijo spolno zlorabo in Munchausnov sindrom.