Poznamo več vrst trpinčenja; telesno in psihično trpinčenje, spolne zlorabe in zanemarjanja, k trpinčenju pa prištevamo tudi medvrstniško nasilje. Vse naštete oblike trpinčenja podrobneje opisujemo v nadaljevanju.
1.3.1 Telesno trpinčenje
Telesno kaznovanje je lahko posledica izgube samokontrole, lahko pa gre za zavestno dejanje, ki namensko povzroča trpinčenje otroka. Prepoznamo ga po vidnih znakih na telesu in po psihičnih znakih (Mikuš Kos, 1997). O telesnem trpinčenju otroka govorimo takrat, kadar je fizično kaznovanje tako hudo, da ima otrok natrganine, zlome, zvine sklepov in vidne modrice.
Trpinčenje vključuje udarce s trdimi predmeti (palica, pas …), pretepanje, brcanje, boksanje in podobno. Obstaja tudi veliko število oblik povzročanja neugodnega občutka in trpljenja pri otrocih, ki ne pušča vidnih poškodb, na primer prisilno klečanje, dolgotrajno stanje, siljenje otroka s hrano, pijačo do bruhanja, vlečenje za lase, vlečenje za ušesa, izpostavljanje otroka nizkim ali visokim temperaturam (Mikuš Kos, 1997; Domiter Protner, 2014).
Pogosta je telesna zloraba otrok, ki živijo v družinah, kjer je prisotno nasilje. Otroci so poškodovani, kadar poskušajo poseči med starša, ki se prepirata ali pretepata. Ujeti so v nasilje, ki ni usmerjeno proti njim, vendar s tem, ko želijo zaščititi mater ali drugega družinskega člana, sami utrpijo poškodbe. V družinah, kjer so fizično zlorabljene matere, so otroci pogosto žrtve mater, ki so zlorabljene in preveč obremenjene, vse to pa potem prenesejo na otroka (Domiter Protner, 2014).
Med telesno trpinčenje štejemo tudi Munchausnov sindrom2 ‒ motnja, pri kateri odrasla oseba, po navadi je to mati, povzroča bolezenske znake otroka ali ga predstavlja kot bolnega. Otrok je
2 Munchausnov sindrom je sicer ime dobil po resničnem nemškem vojaku Carlu Friedrichu von Münchhausnu, čigar vznemirljive in zabavne zgodbe so bile v pretirani različici objavljene leta 1785 v knjigi Rudolfa Ericha Raspeja (Balek, 2011).
izpostavljen terapevtskim in diagnostičnim postopkom, ki so lahko boleči, neprijetni in škodujejo zdravju. V nekaterih primerih mati namenoma povzroči telesno poškodbo otroka (Domiter Protner, 2014). Na Munchausnov sindrom lahko posumimo, kadar se pri otroku pojavljajo trajni bolezenski znaki brez pravega razloga. Ti znaki se pojavljajo samo ob prisotnosti matere. Mati namerno povzroči bolezen pri otroku ali z lažmi prepriča druge ljudi, da je otrok bolan in da potrebuje zdravniško oskrbo. Praviloma je mati zelo skrbna, pozorna in vztraja, da bi bila stalno ob svojem otroku. Simptomi, ki jih navaja mati, ne reagirajo na ustrezno zdravljenje. Pozorni moramo biti, če vemo, da se je v družini zgodila nenadna smrt otroka (Domiter Protner, 2014).
Zaradi tovrstnih dejanj (predstavljanja otroka kot bolnega) zdravniki pri otroku opravijo številne preiskave ali celo operacije, ki so za otroka neprijetne ali celo boleče. Otroka hospitalizirajo in morebiti tudi operirajo, da bi ugotovili vzrok bolezni. Značilno za osebo, ki svojega otroka predstavlja kot bolnega, je, da se pri tem počuti zadovoljno, saj s strani zdravniškega osebja dobiva pozornost in naklonjenost (Donald, & Jureidini, 1997; povzeto po:
Balek, 2011).
1.3.2 Psihično trpinčenje
Vsako obliko trpinčenja – telesno trpinčenje, spolna zloraba, zanemarjanje – spremlja tudi psihično trpinčenje. Psihično trpinčenje otroka lahko izhaja iz storitve dejanja ali opustitve določenega dejanja. Med oblike psihičnega trpinčenja štejemo namensko žaljenje, zmerjanje in oblike žaljivega vedenja, ki prizadenejo otrokovo samopodobo in samospoštovanje, zavestno zanemarjanje otrokovih čustvenih potreb, neodzivanje na znake čustvene stiske, izločanje, nepravično ravnanje z otrokom, poniževanje otroka in prikrajševanje za dostojanstvo. Med psihično nasilje uvrščamo zastrahovanje otrok, grožnje s telesnim napadom, siljenje otroka, da opazuje nasilje nad osebo, ki jo ima rad, ter puščanje malega otroka samega (Mikuš Kos, 1997).
Tudi otrokovo opazovanje nasilja bodisi med staršema ali nasilje staršev nad brati in sestrami je opredeljeno kot psihično nasilje. Strokovnjaki opozarjajo na številne možnosti, kjer so otroci izpostavljeni psihičnemu nasilju. Otroci lahko slišijo, kaj se dogaja v sosednji sobi, vidijo polomljeno pohištvo ali pa poškodovano in prestrašeno mati. Tudi če otrok in mati živita ločeno od nasilnega partnerja, otrok občuti strah, da se bo nasilni starš vrnil (Domiter Protner, 2014).
1.3.3 Zanemarjanje
Zanemarjanje pomeni opustitev vedenja, s katerim odgovorne odrasle osebe zadostijo otrokovim potrebam. Te potrebe so čustvene, telesne, intelektualne in varujejo otroka ter mu s tem omogočajo ustrezen razvoj. Zanemarjanje se lahko pokaže kot odtegovanje fizičnih potreb otroka, to je neustrezno prehranjevanje, odsotnost skrbi za varnost otroka, neiskanje zdravniške pomoči, kar ogroža otrokovo zdravje, razvoj in življenje. Kadar je otrok močno prikrajšan za pozitivne čustvene odnose v družini, ki mu omogočajo zdrav razvoj, govorimo o čustvenem zanemarjanju. Zanemarjanje izobraževalne narave se pokaže v dejanjih, kadar odrasli otroku izobraževanje onemogočajo, ga ne pripeljejo v šolo ali vrtec, s tem ga prikrajšajo za osnovne razvojne spodbude (Mikuš Kos, 1997).
Zanemarjanje je lahko tudi socialne narave ‒ sem sodita revščina in nepripravljenost na vlogo starša. Tretja vrsta zanemarjanja pa se pokaže, kadar gre za zanemarjanje otroka s posebnimi potrebami. Starši se pogosto niso pripravljeni spoprijeti z boleznijo in sprejeti otrokovih posebnih potreb ter se sprijazniti z resnico. Poleg tega zavračajo vsakršno strokovno pomoč.
Zanemarjanje se pri nekaterih materah začne že med nosečnostjo. O takšni vrsti zanemarjanja govorimo, kadar mati s svojim obnašanjem, prehranjevanjem ali s svojim odnosom nerojenemu otroku škoduje (prav tam). Kadar govorimo o zanemarjanju, se ne moremo izogniti tudi tako imenovanemu Pepelkinemu efektu. Izraz izvira iz evolucijske psihologije in pojasnjuje, da se zanemarjanje in zloraba otrok pojavljata v večji meri s strani nebioloških staršev. V družini, kjer živijo biološki in nebiološki otroci, bodo nebiološki otroci pogosteje žrtve zanemarjanja in slabega ravnanja (Daly in Wilson, 1980: povzeto po: Kavčič, 2013).
1.3.4 Spolna zloraba
Spolna zloraba je zloraba moči odrasle osebe nad otrokom. Je kaznivo dejanje in odrasli, ki je zlorabil otroka ali mladostnika, je storil zločin, za katerega je predvidena kazen. Spolna zloraba otroka je dejanje, ko se odrasla oseba ali starejši mladostnik otroka dotika na način, ki ima seksualno obeležje. Otroka uporabi za zadovoljitev svojih seksualnih potreb. Dejanja se razlikujejo, vsem je skupno to, da odrasla oseba zlorabi svojo moč in zaupanje ter otroka zavede ali prisili v seksualno aktivnost (Brain, & Sanders, 1996).
Spolna zloraba se deli v kontaktno in nekontaktno zlorabo. Kontaktna spolna zloraba otroka vključuje dotikanje prsi in genitalij ter spolno občevanje. Nekontaktna oblika zajema izpostavljanje otroka ekshibicionistu, uporabo otroka za snemanje golih fotografij. O spolni zlorabi govorimo v naslednjih primerih:
kadar odrasla oseba otroka poljublja na način, ki pri otroku povzroči nelagodje, sram ali zadrego;
kadar je otrok ali mladostnik prisiljen h gledanju pornografskih slik, filmov, spolnih aktov ali genitalij drugih ljudi;
kadar se odrasla oseba dotika otrokovih ali mladostnikovih intimnih delov telesa ali pa prisili otroka, da se dotika njegovih spolnih organov;
kadar odrasli prisili otroka k oralnem seksu;
kadar odrasla oseba posili otroka (Mikuš Kos, 1998).
Poleg naštetih obstajajo še druge oblike ravnanja, ki jih lahko označimo kot spolno zlorabo otroka. Žrtev je vedno prizadeta in ranjena, velikokrat so prisotne fizične poškodbe, v vseh primerih pa je žrtev ranjena psihično. Praksa kaže, da storilci zlorabo načrtujejo in da za stik z otrokom izrabljajo situacije, ki se jim ponudijo. Spolna zloraba otroka je proces, saj lahko storilec že leta pred zlorabo goji domišljijske predstave o seksualnih aktivnostih z otrokom.
Storilci so lahko moški in ženske vseh starosti. V večini živijo družbeno sprejemljivo življenje, pogosto so poročeni ali v partnerski zvezi in imajo otroke (Frangež, 2010).
1.3.5 Medvrstniško trpinčenje
Olweus (1995) je opredelil medvrstniško trpinčenje kot dogajanje, kadar je nek učenec v daljšem časovnem obdobju večkrat žrtev agresivnega vedenja, ki ga izvaja njegov vrstnik ali skupina vrstnikov. Iz te opredelitve izhajajo vse poznejše opredelitve medvrstniškega nasilja.
Sullivan (2011) opredeli medvrstniško nasilje kot zavestno in ponavljajoče se vedenje, ki je lahko agresivno; manipulativno ali izključevalno uperjeno je proti posamezniku, ki je šibkejši od nasilneža.
Če povzamemo elemente medvrstniškega nasilja, je po navedbah Pečjaka (2014) medvrstniško nasilje ponavljajoče se nasilje, ki se dogaja daljše časovno obdobje s strani posameznika ali skupine in je usmerjeno proti šibkejšim učencem z namenom škodovanja. Pri medvrstniškem trpinčenju obstajajo različne pojavne oblike nasilja, kot je verbalno, psihično ali fizično, med
napadalcem in žrtvijo pa je v večini primerov zaznati neravnovesje moči (fizične ali psihične).
Tovrstno nasilje je pogosto skrito pred vzgojitelji, učitelji in ostalimi strokovnimi delavci, nasilneži pa posledično verjamejo oz. ne pričakujejo, da bodo razkriti. Medvrstniško nasilje deluje kot grožnja ne samo na žrtev, temveč tudi na opazovalce, za žrtve pa ima takšno nasilje običajno fizične in psihične posledice.
Z razvojem tehnologije in dostopnostjo interneta, prenosnih računalnikov in pametnih telefonov se je v šolah pojavila tudi nova oblika medvrstniškega nasilja, ki ga imenujemo spletno nasilje.
Spletno ali internetno nasilje vključuje pošiljanje elektronskih ali digitalnih sporočil. Prva oblika poteka po spletu z elektronsko pošto, v spletnih klepetalnicah in na internetnih straneh.
Druga oblika poteka po prenosnih telefonih, to so lahko kratka sporočila, telefonski klici ali multimedijska sporočila (MMS) (Pečjak, 2014).