Kaj je alkoholna politika

Anderson in Baumberg (2006a, 24) sta v knjigi »Alcohol in Europe, A public health perspective« za alkoholno politiko podala opredelitev, ki se v strokovni literaturi najpogosteje uporablja: »Ko se javne politike prično ukvarjati z odnosom med alkoholom, zdravjem in socialno blaginjo, se jih smatra za alkoholno politiko.« Alkoholna politika se tako ukvarja z vprašanjem, kaj naj država oziroma družba ukrene, da bi zmanjšala škodljive posledice rabe alkohola. Deluje z ukrepi, kot so izobraževanje, zdravljenje, zmanjševanje porabe alkohola, nadzor nad izvajanjem zakonov in podobno (Čebašek 1999, 2–3).

V SZO so alkoholno politiko najprej opredelili kot vse relevantne strategije, ki jih oblast uporablja za vpliv na dostopnost alkohola, s tem, da se vzgojo o zdravju, spremembe vedenja ali družbeno kontrolo pusti zunaj okvira javnega zdravja. Pozneje so jo obravnavali kot odziv javnega zdravja, ki ga delno kontrolirajo nacionalne in zgodovinske okoliščine. Najbolj znana je definicija SZO, ki pravi, da je alkoholna politika tista, ki varuje narodovo zdravje pred škodljivimi učinki alkohola na državni in meddržavni ravni (WHO 2004, 2). V svojem poročilu »WHO Expert Committee on problems related to alcohol consumption« iz leta 2007 pa SZO alkoholno politiko označi kot skupek ukrepov v državi ali širši družbi, ki so namenjeni zmanjšanju škodljivih zdravstvenih in socialnih vplivov alkohola na najnižjo možno raven (WHO 2007, 1). Alkoholna politika je v svojem bistvu strokovna in znanstveno utemeljena dejavnost, ki naj bi z vključevanjem vseh segmentov družbe privedla do zmanjšanja posledic škodljive rabe alkohola (Edwards idr. 1994, 75). Cilji alkoholne politike naj bi bili opredeljeni in z njimi naj bi upoštevali dejanske pivske navade določenega kulturnega in družbenega okolja (Čebašek Travnik 2004, 1).

Alkohol lahko po različnih merilih opredelimo kot nevarno drogo, pri čemer izstopata ravno njegova družbena nevarnost in škodovanje javnemu zdravju. Zato je pomembno ustvariti in izvajati učinkovito alkoholno politiko, ki bo pripomogla k zmanjševanju škodljive rabe alkohola (Čebašek Travnik 2006, 24). Zanimivo je, da je alkohol edina psihoaktivna substanca, ki ni mednarodno regulirana, kot so npr. tobak in prepovedane droge (Košir 2008, 2). Pri tem potencialno tveganje stimulativnih substanc ne igra pomembne vloge. Nekatere snovi z visokim tveganjem so včasih dovoljene in legalne, medtem ko so nekatere naravne substance z mnogo manjšim tveganjem prepovedane (Garretsen 2001, 302).

Alkoholne pijače človek pozna že zelo dolgo, tako da je uživanje alkohola problem, s katerim se ljudje srečujejo že tisočletja. Stoletja je imel pomembno vlogo v religiji, medicini in kulturi. Že v svetem pismu so na več mestih omenjene težave zaradi pitja alkohola, podobne omembe pa lahko najdemo tudi v zapisih drugih velikih svetovnih verstev. Skupno sporočilo večine teh zapisov je priporočanje zmernosti in abstinence (Kolšek 2000, 10). V zgodovini so različne države oziroma njihovi vladarji alkohol večkrat strogo regulirali. Najstarejši znani zakonik, ki med drugim vsebuje pivska navodila, je iz okoli leta 2050 pr. n. š. iz mesta Babilon; v njem je vklesan razglas kralja Hamurabija, ki govori, da smejo trgovci prodajati vino samo po določeni ceni. Nekaj let pozneje so v starem Egiptu svečeniki izdali vrsto predpisov proti čezmernemu popivanju. V zgodnjem Rimu je bilo vino velika redkost; moški so smeli piti šele po 35 letu starosti, ženske pa sploh ne. Romul, ustanovitelj Rima, je izdal zakon, po katerem so prekršek kaznovali celo s smrtno kaznijo.

Pijančevanje je v Evropi v poznem srednjem veku prodrlo v vse družbene sloje. Oblasti so poskušale ta razvoj zaustaviti z visokimi davki na alkohol, s policijskimi predpisi glede točenja pijač in s hudimi kaznimi za pijanost, vendar niso imele dosti uspeha (Ry van Beest Holle idr. 1977, 5654–56; Heath 1995, 357). Na začetku 18. stoletja je bilo v Angliji zelo

priljubljeno pitje gina, vplivi na družbo pa so bili pogubni. Vse revnejši nižji sloji so ceneno omamo takoj vzeli za svojo, kar je pripeljalo do izrazitega porasta alkoholizma in kriminala.

Anglija je doživela delni razpad vrednot, ki pa ji ga je uspelo leta 1751 ustaviti z uvedbo visokih davkov na žgane pijače, zakonsko ureditvijo načina, časa in pogojev prodaje alkohola ter uvedbo licenčnega sistema obratovanja lokalov in prodajaln (Timbrell 2008, 214). V ZDA so v Massachusettsu že leta 1638 alkoholne pijače zaradi kvarnega vpliva na ljudi popolnoma prepovedali, vendar so prepoved kmalu nadomestili z donosnejšimi davki na alkohol, izdajanjem licenc za točenje in uvedbo kazni za prekrške v zvezi z alkoholom.

V 19 in 20. stoletju so številna abstinentska gibanja spodbujala k alkoholni vzdržnosti (Kolšek 2000, 10). Leta 1914 je ruski car Nikolaj II. uvedel prohibicijo alkohola, ki jo je nova boljševiška vlada odpravila šele leta 1924. S prohibicijo so se resno spogledovali tudi v skandinavskih državah. Nasprotniki alkohola v ZDA so začeli uspešno izpostavljati škodljive učinke za družbo, tako da je bil leta 1917 sprejet protialkoholni 18. amandma k ustavi, s katerim so uvedli popolno nacionalno prohibicijo alkohola (Cook in Moore 2002, 121).

Problemi, ki so s tem nastali, in razcvet organiziranega kriminala, ki je sčasoma prevzel nadzor nad večino ilegalnega proizvajanja alkohola, v kombinaciji s pritiski industrije, poslovnežev, politikov, s padcem borze in vsesplošno gospodarsko krizo, je leta 1933 privedel do sprejetja 21. amandmaja, ki je 18. razveljavil; država si je spet zagotovila pravico do pobiranja alkoholnih davkov in ustvarila prepotrebna delovna mesta s ponovno oživljeno alkoholno industrijo (Heath 1995, 302).

Dandanašnji je v Evropi popolna prohibicija politično nesprejemljiva, čeprav obstaja politični potencial za zmanjševanje problemov, povezanih z alkoholom. To pa ne pomeni, da prepovedi prodaje alkohola določenim osebam v populaciji (npr. otrokom in najstnikom) ali ob posebnih okoliščinah ni mogoče uspešno izvesti (Anderson in Baumberg 2006a, 264).

Zdravstveni problemi zaradi uživanja alkohola so sicer že vrsto let prepoznani kot eden pomembnejših javnozdravstvenih problemov (Crombie idr. 2007, 492). Alkoholna politika je postala pomembnejša v zadnjih letih, delno tudi zaradi poplave alkoholnih osvežilnih pijač, t. i. »alcopops«, ki so se pojavile okrog leta 1995 (Anderson in Baumberg 2006a, 367).

Najprej sta bila izpostavljena alkoholizem in škoda, ki jo pivec naredi sebi. Potem pa se je vse več pozornosti začelo namenjati škodi, ki jo pijani lahko povzroči drugim, predvsem svoji družini. Na splošno ljudje zahtevajo, da jim je dovoljeno tvegati in nevarno živeti, vendar – kot je bilo zapisano že v francoski deklaraciji o človekovih pravicah iz leta 1789: »Svoboda je pravica, da počneš kar koli, vendar s tem ne smeš škoditi drugim.« (Declaration … 1789).

Zaradi vsega zgoraj napisanega postaja alkohol eno najpomembnejših vprašanj sodobnega javnega zdravja in naraščajoč problem v velikem delu sveta (Puska 2009, 439). Zato je v razvitejšem svetu področje alkoholnih pijač vse strožje regulirano, tudi v državah, v katerih je bila alkoholna politika doslej bolj izjema kot pravilo. Z nastankom različnih mednarodnih

organizacij, še posebej SZO, je globalna javnozdravstvena politika do alkohola postala vse bolj izrazita in pomembna.