Management

Pomen besede management najdemo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ, 1994, 520) in pomeni vodenje podjetja ali tudi vodilne uslužbence podjetja. Po Kralju se management razumeva kot vodenje dejavnosti (Kralj 1995, 15). Gre za večpomensko besedo, ki lahko pomeni organ ali proces (dejavnost) organiziranja uresničitve postavljenih smotrov in ciljev (Kralj 2005, 19).

Management pomeni tudi koordiniranje poslovnih aktivnosti, ki zagotavljajo uspešno poslovanje organizacije. Ta smoter managerji dosegajo z usmerjanjem in vodenjem zaposlenih, njihovih vrednot, znanj in veščin (sposobnosti). Proces managementa je vodenje organizacije in vodenje ljudi v delu in poslovanju organizacije k doseganju izidov (Kralj 2005, 19). Proces managementa obsega tudi odločanje, je tisti, ki naroča, kaj je treba storiti, narediti ipd. (Kralj 2005, 20).

Obstaja več modelov vodenja politike organizacije (Kralj 1995, 135–138):

- Izkustveno vodenje (angl. empirical management), ki je zgodovinsko najstarejše, je učenje ob napakah in uporabi čistega vživetja z navdihom in slutnjo, oboje pa je omogočilo oblikovati enostavno hevristiko kot zlata pravila.

- Umno vodenje (angl. rational management) – morda še prezgodaj označeno s pojmom

»znanstveno vodenje«, se osredinja na uporabo racionaliziranja, organiziranja in standardiziranja ob razreševanju proizvodnih problemov, manj pa se ukvarja z drugimi funkcijami v organizaciji.

- Spoznavno vodenje (angl. cognitive management) pomeni združitev »znanstvenega vodenja« z drugimi znanstvenimi disciplinami, posebno matematike in statistike (kvantitativne metode) ter vedenjskih znanosti.

- Združevalno vodenje pa je višje razvito spoznavno vodenje z vsemi značilnostmi, toda z nadaljnjim spoznavanjem rastoče kompleksnosti v nenehno spreminjajočih se okoliščinah.

Zato je pogosto naloga managementa naučiti se oziroma vedeti, kakšna je potrebna stopnja sposobnosti za izvrševanje kritičnih funkcij ali nalog (Mittelmark 2005, 33). Pomembno je vedeti, da mora, kdor hoče upravljati, imeti družbeno moč. Ta mu zagotavlja, da se bodo sprejete odločitve tudi izvajale, in to na celotni poti vse do konca izvajalskega procesa (Šmidovnik 1985, 88; Kralj 1995, 79). Z močjo in vplivom pa se povezuje tudi odgovornost (MacMillan 1978, 9–14; Kralj 1995, 81). Torej je odločanje povezano z odgovornostjo za posledicami odločitev (Kralj 2005, 20).

Management je bil do neke mere vedno ideološka praksa, ki je podpirala primerno vedenje, vrednote in norme kot sredstvo za motivacijo in nadzor zaposlenih (Morgan 2004, 135). Zato managerji pogosto reducirajo raznolikost, da bi tako dosegli večji notranji konsenz (Morgan 2004, 103).

Ugotavljamo, da je management povezan z vodenjem ljudi. Naloga managerjev je, da ljudi usposobijo za skupno sodelovanje (Drucker 2004, 183). V vseh organizacijah in tudi širše obstajajo posamezniki in skupine, ki tekmujejo za vpliv ali vire, kot tudi razlike v mnenjih in vrednotah, nesoglasja o prednostih, smotrih in ciljih. Obstajajo tudi pritiski skupin in lobiji, klike in zarotništva, rivalstva in spori, spopadi osebnosti in vezi zavezništev (Handy 1980, 212). Pri tem gre tako pri političnem delovanju kot vodenju za obvladovanje teh razlik (Kralj 1995, 75). Večina ljudi skrivaj priznava, da prevladuje način dela in vladanja, s katerim skušajo različni ljudje razviti specifične interese (Morgan 2004, 140). Interesi so si večkrat v medsebojnem nasprotju in naloga managementa je, da jih ustrezno uravnovesi in integrira v sinergično celoto (Biloslavo 2006, 103).

Tudi samo delovanje managerjev nujno izkazuje različne interese; ti so lahko mimobežni (s

»tujci« je težko sodelovati) ali si nasprotujejo. Usklajevanje interesov, ki izhajajo iz potreb, je razmeroma preprosto (spodbujanje, prerazdeljevanje), usklajevanje nasprotij, tistih, ki izhajajo iz vrednot, pa zelo težavno, še posebno, če gre tudi za managerjeve osebne vrednote (Biloslavo 2006, 139). Iz vsega povedanega je mogoče povzeti, da je razumevanje različnih interesov in njihovo usklajevanje trajna naloga managerjev (Česen 2003, 146).

Naloga managementa je tudi obvladovanje nekega procesa ali organizacije, ki vodi do uspešnega doseganja zastavljenih smotrov in ciljev. Pomembno pa je, da so ti smotri in cilji skupni imenovalec interesov notranjih in zunanjih udeležencev, to je vseh posameznikov, skupin, organizacij in okolij, ki jih izvajanje nekega procesa ali delovanje organizacije zadeva

in ki se nanj morejo in hočejo odzivati (Tavčar 2006, 88). Načrtovanje poteka ob nasprotjih in prizadevanjih za pridobivanje moči in vpliva; management naj uskladi te različne interese v mejah mogočega, pri tem naj poskuša doseči konsenz ali vsaj za večino sprejemljivo kompromisno rešitev (Biloslavo 2006, 204–205). Za to pa je treba razviti strategijo pogajanj in določiti pogajalske temeljne smotre in cilje (Kralj 1995, 86). Management organizacije, družbe ali osebnega življenja temelji na obvladovanju nasprotij. Ponuja nam načine, kako preoblikovati napetosti, da bi oblikovali nove razvojne poti (Morgan 2004, 264).

Obvladovati kaže vsako organizacijo, obenem pa tudi vsako interesno skupino ljudi, od najmanjše do največje, od malega do velikega podjetja, od regije do mednarodnih organizacij (Tavčar 2006, 23). Tudi v primeru širših družbenih protislovij obstajajo na ravni vodenja primarna in sekundarna nasprotja in managerji morajo najti način, da jih obrnejo v korist novemu razvoju (Morgan 2004, 259). V primeru družbenih protislovij bi lahko bila tudi mobilizacija močne koalicije ključnih posameznikov, ki lahko sprožijo in zaščitijo prototip novega družbenega ali poslovnega sistema, način ustvarjanja novega konteksta (Morgan 2004, 237). Sicer je naloga managementa, da na osnovi trajnega in poglobljenega sodelovanja povzame interese pomembnih udeležencev in jih poveže v skupno vizijo (Tavčar 2006, 89–

90; Drucker 2004, 123). Tako vodenje prej ali slej vključuje sposobnost definicije resnic ostalih (Morgan 2004, 169). Vloga managerja je, da povezuje, z osredinjanjem na skupne točke skupin (Morgan 2004, 105). Management naj bi pretehtatal, določil in ponazoril smotre, cilje in vrednote, ki oblikujejo kulturo neke organizacije (Drucker 2004, 184). Učinkovitost in kakovost razmerij med sodelavci – posamezniki in skupinami, je neločljivo povezana s kakovostjo in raznolikostjo medsebojne komunikacije – kako si sodelavci izmenjujejo informacije, sooblikujejo smotre, cilje in strategije ter razrešujejo morebitna nasprotja (Biloslavo 2006, 330). Zato govorimo o smotrih, ciljih in strategijah za udejanjanje teh smotrov in ciljev; oboje skupaj je politika organizacije (Tavčar 2006, 23).

Ena izmed najpomembnejših sestavin v procesu odločanja je pretvarjanje odločitve v ukrepe.

Odločitev ne bo uspešna, če se ne bomo od vsega začetka zavedali, da bomo ukrepali.

(Drucker 2004, 43). Napaka tolikih politik, ki sicer vsebujejo cilje in strategijo za doseganje ciljev, je, da ne vsebujejo nobene zaveze za ukrepanje; ukrepi niso nikogaršnja naloga in odgovornost (Drucker 2004, 43-44). Ravno z vodenjem naj bi zagotovili, da je odgovornost za ukrepanje nedvoumno določena, poleg tega pa naj bi z njim poskrbeli, da so ljudje, ki jim je ta odgovornost zaupana, ukrepe sposobni izvajati (Drucker 2004, 45). In na koncu sta prav tako pomembna tudi spremljanje informacij in poročanje. Vgrajena naj bi bila že v odločitev, saj le tako lahko zagotovita neprekinjeno preverjanje in primerjanje pričakovanj, ki naj bi odločitev izpolnila, z dejanskimi dogodki (Drucker 2004, 46).

V primeru managementa politike se management razumeva kot dejavnost, ki obstaja v določanju smotrov in ciljev človeške dejavnosti ter sredstev za njihovo uresničitev. Sicer se za

angleškega »policy-making« pridemo do »delanja« politike, morda snovanja ali oblikovanja politike, vendar pa gre za več kot to, mora se tudi uresničevati. Oboje še najbolje opredeli izraz »vodenje politike«, ki je v tej zvezi jezikovno dopusten, celo v dobesednem pomenu vodenja dejavnosti politike (Kralj 1995, 13). Vodenje politike je izhodiščni in trajen proces dejavnosti upravljanja in managementa (Kralj 1995, 16)

Najpomembnejša sprememba z vidika nastajanja in oblikovanja javnih politik je dojemanje primernega obsega vladanja (tudi upravljanja) države in javnega managementa (Pal 1997, 54).

Avtorji kot Power (1997, 32) ter Day in Klein (1987, 305) vidijo »novo« vladanje kot najavo temeljnega premika od države blaginje k regulativni državi. Glede na analizo Hooda in soavtorjev (1999) naj bi nov, javni management vseboval rahljanje managerske kontrole, hkrati pa tudi povečanje regulativne kontrole na »dosegu roke« – reguliranje države od države. Majone (1994, 82; 1996, 47–60) opisuje vzpon novega javnega managementa v Evropi kot vzpon nove regulativne države, da bi poudaril, da sledi, čeprav je konceptualno drugačna, zgodnji regulativni državi, ki se je uveljavila z ameriškim New Dealom (Parker 2002, 15).

V našem primeru management alkoholne politike vključuje vse prvine managementa (planiranje, organiziranje, vodenje in kontroliranje), vendar ima nekatere posebnosti, ki jih ne gre zanemariti. Na prvem mestu je to, da so prisotni izrazito nasprotujoči si interesi posameznih akterjev na področju alkoholne politike in nenavadna asimetrija v ekonomski in/ali politični moči posameznih akterjev. Zato je naloga države, ki sicer lahko nastopa iz svoje pozicije moči, z vidika iskanja zadovoljive razrešitve težka.

Druga značilnost managementa alkoholne politike je, da iskanje srednje oziroma kompromisne razrešitve ne pomeni nujno tudi najboljše izbire med različnimi možnostmi.

Zato naj bi država oziroma organi, ki jo zastopajo pri vodenju alkoholne politike, več poudarka namenili oblikovanju dolgoročne alkoholne politike, ki naj temelji na znanstvenih dokazih o npr. družbeni, socialni, pravni, ekonomski, zdravstveni ipd. učinkovitosti posameznih ukrepov.