Karakteristike ljudskih pravljic po Maxu Luthiju

Max Luthi je pravljice preučeval kot književni teoretik, predvsem z vidika uporabe motivov.

Njegov cilj je bil raziskati, katere so najbolj osnovne skupne zakonitosti pravljic in kaj najbolj zaznamuje pravljice. Trdi, da je opisovanje čudežne sile moč najti v legendi ter pripovedki in da je to temeljni način uporabe motivov v pravljici. Predstavil je pet značilnosti, ki opredeljujejo evropsko ljudsko pravljico (Luthi, 1986).:

Enodimenzionalnost

Razsežnosti realnega ter nadnaravnega se srečujeta v pravljici, med njima ni mej. Pravljičnih junakov ne vznemirjajo srečanja z bitji, ki prihajajo z drugih svetov. Živalska bitja lahko prevzamejo človeške lastnosti in spremenijo njihovo obliko. Moč junaka je brezmejna in zmore premagati vse ovire, ki mu gredo naproti; pridobitev čudežnega sredstva se mu zdi samoumevna; vsa živa bitja, začenši z zmaji in vse do čarovnic so del iste razsežnosti.

Fizična in psihološka površinskost

Fizično površinskost lahko vidimo v junakovem odnosu do svojega lastnega kraja. Zgodba se navadno prične nekje na poti in kakor hitro literarni lik izpolni svojo dolžnost, se odpravi

domov. Poleg tega se to kaže v njegovem fizičnem stanju, saj se literarni lik niti spreminja niti se ne stara.

V odnosu junaka do ostalih nastopajočih je moč videti psihološko površinskost, saj se ne predstavlja emocij do sovražnikov ali bližnjih, omeni se jih le na kratko, občasno tudi to ne.

Prav tako jo lahko začutimo pri opisovanju junakovega odnosa do sebe, kadar pa razkrije emocije, so te namenjene poteku dogodkov in ne prikazovanju njegovega čustvovanja oz.

duševnega stanja.

Abstraktnost

Pravljica ne ustreza konceptu realnega, temveč abstraktnega. Nastopajoči prostor, čas in bitja so poimenovana in ne opisana. Predmet se tako lažje razume, saj bi ga njegovo pretirano opisovanje popačilo.

Abstraktnost se opazi pri nalogah, ki jih opravi literarni lik: uporablja čudežna sredstva, sledi napotkom, naredi le, kar mu je naročeno, pogosto potuje sam. Velikokrat se v pravljicah zasledi, da junaku nekaj spodleti dvakrat, v tretje pa mu uspe skoraj nemogoče.

Izolacija in univerzalna povezanost

Junak je velikokrat izoliran in osamljen, nima duhovnega življenja, ne vzpostavlja odnosa z ostalimi. Junaki v svet odidejo kot samoten individuum, po navadi nimajo močnih vezi s sorodstvom ali s komer koli drugimi.

Sublimacija in vsevključenost

V pravljici je prehajanje tako čarobnih motivov (personifikacija živali), kakor običajni motivi, tako da motivika v pravljicah ni izvorno pravljična. Očara in spremeni jih do te razsežnosti, da vsebina ustreza motiviki pravljice. V preoblikovanje so vpleteni erotični, obredni, mitološki in magični motivi. Za pravljico ni potrebno posedovanje posebnih moči, znanja ali naprezanje.

Vsa magija se izvede brez kakršnikoli težav.

8 2.3

Karakteristike po Jacku Zipesu

Jack Zipes je teoretik, pisatelj, prevajalec in aktivist. Postavil je nepogrešljive mejnike za preučevanje pravljic. Omenil je spornost nasilja in njegovo socialno mesto. Njegovo mišljenje je, da so si pravljice po svetu zelo primerljive. Zanimalo ga je, kakšno je bilo posredovanje pravljic skozi stoletja, po ustnem izročilu po neimenovanih pripovedovalcih. Prišel je do spoznanja, da so pravljice sorodne z zgodbami o preteklosti, rituali, verskimi načeli, čudežnimi preobrazbami in neobičajnimi pripetljaji. Ustno izročilo se je skozi čas spreminjalo, ljudje so pravljice preoblikovali in jih dopolnjevali z novimi vsebinami. Snovali so pravljice, da so se ujemale z njihovimi željami ter izkušnjami, tako so se lažje enačili z junaki, ki so ustrezali njihovemu statusu.

Zipes (2000) je v svojem delu The Oxford Companion to Fairy Tales opisal pristope k raziskovanju pravljic. Pristopi formirajo ideološke predpostavke o razmerju med pripovednostjo, jeziki, veljavo, literaturo, družbo ter književno občinstvo, odražajo pa kulturne, odločilne ter historične kontekste, pri katerih so bili oblikovani.

2.4 Karakteristike po Alenki Goljevšček

Alenka Goljevšček, pisateljica in raziskovalka slovenskega ljudskega izročila, je v knjigi Pravljice kaj ste? izsledila stalne sheme oz. tematske modele in jih razdelila na (Goljevšček, 1991):

Izročenost (nesubjektivnost)

Tu literarni lik ni v vlogi subjekta. Subjektivnost je bistvo subjekta: samostojna, enkratna, avtonomna oseba; usmerjen k določenemu cilju; razmerje le-tega je usmerjeno v znamenju sovražnosti k objektu. Temu opisu ne ustreza pravljični junak, saj se ne more kontrolirati. Nad njim ima vpliv usoda, ki mu kaže pot življenja. Junak je podrejen in poslušen, nima dejavne vloge. Vedno ga izberejo višje sile in ni junak v pravem pomenu besede (izvršuje ukaze/navodila višjih sil).

9 Selstvo (nomadstvo)

Pravljični junak nam s svojim odhodom od doma odpre prostor in čas pravljice, to se zgodi ob rušenju nekega stanja ravnotežja. Vzroki za odhod so različni, na potovanju pa ga čakajo različne preizkušnje. Gre za nenehno prihajanje, distanciranje ter gibanje, ki simbolizira literarni lik kot selilca, kateremu je potovanje pogoj za obstanek.

Zajedavstvo

Pravljična oseba opravilo ocenjuje kot negativno, saj nima k cilju stremeče volje in se prepušča vsemu. Delo v pravljici ne predstavlja nikakršne vrednosti in predstavlja muko. Junak si dela ne izbere kot sredstvo preživetja, temveč se raje odpravi v svet in si tam prisvoji premoženje.

Pravljična oseba ničesar ne ustvari, le zajeda tisto, kar je že bilo pred njim, zato je v pravljici opisan kot zajedavec – potrošnik.

Milenarizem

Junak je v pravljici zasmehovan, zapostavljen, šibek ipd., kasneje pa izkaže svojo nadvlado nad sovražnikom, svojo moč. Dogajanje v pravljici je postavljeno tako, da ponižani postanejo povišani, zadnji postanejo prvi. Dogajanje v pravljicah podira trenutni položaj – ustvari neko praznino, ki jo pozneje zapolni in tako predstavi svojo veljavo. Pravljice so nagnjene k močnemu pretiravanju in se ne ozirajo na verodostojnost.

3 MONIKA KROPEJ: TIPNI INDEKS SLOVENSKIH LJUDSKIH PRAVLJIC

Mileva Blažić (2016) pravi, da je Monika Kropej svojo prvo knjigo v načrtovanem slovenskem tipnem indeksu naklonila slovenskim ljudskim pravljicam o živalih. Obravnavala je 151 tipov basni in/ali živalskih pravljic. Razliko med basnijo (neposredno poučna, krajša) in živalsko pravljico (posredno poučna, daljša) je razložila v uvodu. Gre za obsežen korpus in ni slučajnost, da se zbirka prične ravno z živalskimi pravljicami, ki je prav tako v sodobni mladinski literaturi dandanes najrazvitejša zvrst kratke moderne pravljice.

Pravljice so razdeljene na šest delov: Lisica zvitorepka (teh je 36 %), Druge divje živali (8 %), Divje živali in domače živali (18 %), Divje živali in ljudje (9 %), Domače živali (9 %) ter Druge živali in predmeti (20 %). V teh pravljicah so živali poosebljene (govorijo), niso pa antropomorfizirane (živijo večinoma v naravnem okolju, se ne oblačijo kot ljudje, jedo tako človeško, kot tudi naravno hrano). Avtorica je v uvodu ugotovila, da zorni kot ni zoocentričen, temveč je antropocentričen, saj gre za komičnost človeških slabih lastnosti (požrešnost, laž, kraja).

Slika 1: Monika Kropej (Monika Kropej, b. d.)

Graf 1: razdelitev živalskih pravljic

Avtorica je v uvodu poglavja o Lisici Zvitorepki ponazorila intertekstualno vez med slovenskimi panjskimi končnicami z motiviko pravljice, zaradi česar je priložen tudi prikaz panjske končnice Lisica in medved orjeta. V uvodnem delu razloži, da se samostalnik lisica pojavi v glavnini evropskih jezikov v moškem spolu.

4 PAVEL FLERE

4.1 Življenjepis

Pavel Flere se je rodil 25. januarja 1883 v Ljubljani. Bil je kritik in pedagoški pisatelj. Končal je pet razredov gimnazije in učiteljišče v Ljubljani leta 1903 ter vinarsko-sadjarski tečaj leta 1908. Poklic učitelja je opravljal v naslednjih ustanovah: Sveti Mark, Sveti Štefan, Sveti Lovrenc in leta 1919 postal okrožni šolski nadzornik. Referent za osnovno šolstvo v ministrstvu prosvete v Beogradu je postal avgusta leta 1924. Sourednik P.-ja je bil od leta 1916, od leta 1919 ga je urejal sam ter bil sourednik pri Slov. pesniki in pisatelji za mladino. V Utrinkih ter Glosah je v formiranju aforizmov in črtic omenil različne pedagoške tegobe, podal je tudi karakteristiko del H. Scharrelmanna. V večih časopisnih zgodbah je razpravljal o ustroju ter pomenu »delovne šole« in o poučevanju posamičnih predmetov v le-tej. Pisal je o moralno pedagoških uspehih in poskusih, enotni šoli, moderni metodiki, bodoči vzgoji, predstavil

39%

22%

19%

10%

lisica zvitorepka druge živali in predmeti divje in domače živali divje živali in ljudje domače živali

prepričanja za ureditev preustrojitve našega narodnega izobraževanja ter priporočila za zgradbo natančne učne zasnove pri zgodovini in zemljepisu (Šlebinger, J. 2013).

Slika 2: Pavel Flere (»Pavel Flere«, 2021)

Deloval je na načrtu novega šolskega zakona, se zavzemal za ustanovitev višje pedagoške šole in za zakonito ureditev učiteljske izobrazbe. Ves čas je podajal poročila o svežih pojavih srbohrvaškega ter nemškega pedagoškega slovstva. Presojal je objave SŠM, učne knjige za meščanske ter osnovne šole, naše pesništvo ter mladinsko leposlovje, pedagoške razprave.

Sodeloval je pri pedagoških člankih v revijah Dom, Ognjišče, SIT (1914) idr. Leta 1920 je v Ljubljani sestavil III. Stopnjo, Šolski list in Čitanko za osnovne šole (peti del). Zbirko Babica pripoveduje (prav tako v Ljubljani; I. del l. 1913, II. del l. 1915 in 2. natis l. 1922) je priredil za mladino, prav tako leta 1924 Pripovedne slovenske narodne pesmi in Slike iz živalstva. Umrl je v Ljubljani 14. oktobra leta 1963 (Šlebinger, J. 2013).

4.2

Babica pripoveduje (1922)

Zbirka Pavla Flereta Babica pripoveduje s tremi risbami M. Gaparija je izšla leta 1922 v Ljubljani, natisnila in založila pa jo je Učiteljska tiskarna. Je drugi prenovljeni natis prvega in drugega zvezka. Pred spremnim delom je zapisano, da je snov odvzeta od Štrekljevih ljudskih pesniških del ter deloma od hrvaško-srbskih pesmi, natisa Š. M. (1913).

V uvodu je zapisano: »V spomin moji materi, ki je ob svojem trudapolnem delu še vedno našla čas, da nas je vodila v kraljestvo pravljic.« (Flere, 1922, str. 3)

Zbirka vsebuje 20 pravljic, ki si sledijo v sledečem vrtnem redu: Car Duklijan in sv. Arhangel, Sv. Voljebenk prekani hudobo, Sv. Erazem prežene hudobo, Sv. Miklavž vrže hudobo v morje, Česa hudoba ni mogla sešteti, Noč na pokopališču, Vilni studenec, Kaj se godi po svetu, Trije sinovi, Bratje in sestre, Zarijka in solnčica, V ribo zakleta sestra, Junaška Vida, O kresu, Tomaž v Indiji Koromandiji, Kmetič Jurij in njegova pšenica, Lovčev pogreb, Svatbe v gozdu, Polž snubač, Ptiček-slaviček.

Pravljice razvrščene po abecedi: Bratje in sestre, Car Duklijan in sv. Arhangel, Česa hudoba ni mogla sešteti, Junaška Vida, Kaj se godi po svetu, Kmetič Jurij in njegova pšenica, Lovčev pogreb, Noč ne pokopališču, O kresu, Polž snubač, Ptiček-slaviček, Svatbe v gozdu, Sv. Erazem, Sv. Miklavž vrže hudobo v morje, Sv. Voljebenk prekani hudobo, Trije sinovi, Tomaž v Indiji Koromandiji, Vilni studenec, V ribo zakleta sestra, Zarijka in solnčica. Strani v knjigi so označene, in sicer ima zbirka 83 strani. V zbirki so tri pravljice, ki imajo sliko, ki jo je ustvaril M. Gaspari. Pravljice, ki vsebujejo, slike so: Sv. Erazem prežene hudobo, Trije sinovi in Lovčev pogreb.

Zbirki je primarno oceno podal Josip Wester, ki ni želel izpodbiti prizadevnosti Flereta in zložno ter pazljivo zavrne, naj bi se raje dotične ljudske pesmi, če je treba v prikrojeni ter opiljeni podobi, ponovno izdale kot mladinska zbirka, namesto razgrinjanja le-te v otroško prozo. V II. zvezku Fleretovih pravljic je kritik v Slovanih naklonjen avtorju, nato pa ga idilično zadane, saj naj bi povečini le prepisal ljudske pesmi v prozo. Da je Flere svojo nalogo vzel dokaj prelahko, dokazuje I. Grafenauer s primerjavo samih pesmi ter iz njih prirejenih Fleretovih pravljic. Grafenauer se na koncu sklicuje na otroke, katerim ne bo do Fleretove zbirke (Stanonik, M. 2006).

Slika 3: Pavel Flere, Babica pripoveduje Slika 4: Sv. Erazem orje s hudobo

Slika 5: Trije sinovi Slika 6: Lovčev pogreb

5 KRISTINA BRENK

Kristina Brenk, mladinska pisateljica, urednica, pesnica in prevajalka, se je rodila 22. oktobra 1911 (Horjul), preminila pa je 20. novembra 2010. Uredila in zbrala je več pesmi in slovenskih ljudskih pripovedi ter prevedla in uredila več svetovnih zbirk pravljic. Pisala je fantastične pripovedi, sodobne pravljice in gledališka dela za mladino in otroke, nekaj tudi za odrasle. Pri založbi Mladinska knjiga je bila prva urednica mladinske literature (Kepic Mohar, 2007).

Slika 7: Kristina Brenk (»Kristina Brenk«, 2021)

Kot urednica in prevajalka je organizirala številni izbor ljudskih pravljic: Babica pripoveduje, Lonček kuhaj! in kar nekaj zbirk globalnih ljudskih pravljic, kot so: Mama Bršljanka, Zlata skledica ter Zlata ptica. Ni bila le redaktorica, temveč tudi pobudnica večih knjižnih zbirk v korist otrok, ravno tako za knjižno zbirko Čebelica, ki se je imenovala po knjižnem zborniku slovenske romantike, Kranjski čbelici. Poleg Čebelice je urejala tudi druge knjižne zbirke:

Cicibanova knjižica, Mladi oder, Zlata ptica, Lutkovni oder, Zvezdica, Najdihojca in Velike slikanice.

5.1 Življenjepis

Svoje otroštvo je preživela v Horjulu. V Mariboru je obiskovala meščansko šolo (od 1923 do 1926) ter štiri leta poklicnega usposabljanja za osnovnošolsko učiteljico (od 1926 do 1930). Od l. 1931 je študirala psihologijo, pedagogiko ter zgodovino v Ljubljani na Filozofski fakulteti, na kateri je l. 1935 zaključila študij iz psihologije ter pedagogike. Dramsko šolo Mihaele Šarič je obiskovala v času študija, nastopala je v gledališču kot statistka, kar nekaj let se je učila

moderni ples pod vodstvom Mete Vidmar. Leta 1936 in 1937 je bila asistentka na Filozofski fakulteti v pedagoškem seminarju, l. 1938–39 se je pri Mili Mellanovi izobraževala o teoriji gledališča za mlade v mestu Praga ter sodelovala s priznanim češkim nekomercialnim in politično predanim režiserjem ter dramatikom Emilom Františkom Burianom. Z avantgardnim gledališčem v Parizu se je ukvarjala l. 1939. Magistrirala je na Filozofski fakulteti l. 1939 z doktoratom iz pedagogike Frana Milčinskega – vzgojnik. Do l. 1941 je služila z objavami znotraj revij in časopisov (Ljubljanski zvon, Naša žena, Sodobnost in Naš rod) ter z inštrukcijami. L. 1941 se je pridružila Osvobodilni fronti. V času vojne je l. 1941–42 prenašala pošto Prežihovega Voranca znotraj italijanskih ječ, l. 1943 ob prihodu iz ječ je bil njen dom v Ljubljani (v skladišču in pribežališču za otroke ilegalcev, udeležencev partizanskih bojev ter obsojencev). L. 1945 je upravljala oddelek za mladinsko gledališko hišo Ljudske mladine Slovenije, bila je tudi na položaju vodilne oddelka na ustanovnem srečanju Mladinske knjige, zaposlila se je v Državnem filmskem podjetju kot vodilna v propagandi v korist filma, in sicer od l. 1946, v l. 1948 do l. 1949 pa v kulturni redakciji Slovenskega poročevalca. Med l. 1949 in 1973 in vse do odhoda v pokoj je opravljala funkcijo urednice otroške literature (Mladinska knjiga). Zveza mladine Slovenije je po vojni, za krajše obdobje, izpolnila njeno predstavo gledališča za mlade, kasneje pa se je kot iniciativa v Ljubljani osnovalo Slovensko mladinsko gledališče (Buttolo, Svetina, 2013).

5.2 Dela

Njena dela so:

− Mačeha in pastorka: igra za otroke v petih slikah, Ljubljana, 1951;

− Igra o bogatinu in zdravilnem kamnu: pravljica za šolarje v petih slikah, Ljubljana, 1953;

− Najlepša roža: igra v petih slikah po stari korejski pravljici, Maribor, 1956;

− Čarobna paličica : pravljična igra v petih slikah, Ljubljana, 1958;

− Golobje, sidro in vodnjak, Ljubljana, 1960;

− Dolga pot, Ljubljana, 1963, 1970, 1973;

− Ko si bil majhen, Ljubljana, 1964;

− Babica pripoveduje: slovenske ljudske pravljice, Ljubljana, 1967, 1973, 1979, 1980, 1982, 1984, 1987, 1992, 1996, 1999, 2001, 2005, 2006, 2014 (izbrala in uredila);

− Osma dežela, Ljubljana, 1969;

− Slovenske ljudske pripovedi, Ljubljana, 1970, 1980, 1985 (izbrala in uredila);

− Pojte, pojte, drobne ptice, preženite vse meglice, Ljubljana, 1971, 1977, 1984, 1986, 1992, 1996, 1998, 2004, 2007, 2009, 2010, 2013, 2015 (izbrala in uredila);

− Deklica Delfina in lisica Zvitorepka, Ljubljana, 1972, 1976, 1984, 1991;

− Kruh upanja: Prežihovemu Vorancu ob osemdesetletnici: 1893–1950–1973, Ljubljana, 1973, 1982 in 2002 (z naslovom Kruh upanja: spomini na Prežiha);

− Prva domovina, Ljubljana, 1973;

− Srebrna račka – zlata račka, Ljubljana, 1975;

− Dobri sovražnikov pes, Ljubljana, 1975;

− Mamka Bršljanka: pravljice s celega sveta, Ljubljana, 1976, 1980, 1999, 2006, 2014 (izbrala, prevedla in uredila);

− Spomini na otroštvo, Ljubljana, 1977–1978 (2 zvezka);

− Partizanka Katarina, Ljubljana, 1981;

− Srečanja z umetniki, Ljubljana, 1987, 1997;

− Zlata ptica: sto najlepših pravljic, Ljubljana, 1988 (izbor);

− Okna in okenca, Ljubljana, 1996;

− Obdarovanja: izbrana kratka proza, Ljubljana, 2001.

5.3

Nagrade

Kristina Brenk je bila deležna številnih nagrad ter priznanj, mednje se uvršča red zaslug za ljudstvo s srebrno zvezdo (leta 1963), za literarno ustvarjanje mlado pokolenje je dobila zlato plaketo (Beograd, 1966), v Leipzigu bronasto odličje (l. 1971), red zaslug za ljudstvo s srebrnimi žarki (1972), kot priznanje za delo Deklica Delfina in lisica Zvitorepka je prejela Levstikovo nagrado (1972), sledili so Kurirčkov kipec (1974), Trubarjeva plaketa (1982), častni znak svobode Republike Slovenije za življenjsko delo za založništvo in mladinsko literaturo (1997). Za življenjsko delo je prejela Levstikovo nagrado (1999), l. 2000 se je uvrstila na častni seznam IBBY, in sicer za delo Moja dolina, l. 2001 so jo imenovali za častno krajanko Horjula ter za častno meščanko mesta Ljubljana l. 2007. Vsako leto GZS na datum rojstva Kristine Brenk podeli nagrado Kristine Brenkove za najbolj izvirno slovensko slikanico (Buttolo, Svetina 2013).

6 BABICA PRIPOVEDUJE

Prva zbirka, Babica pripoveduje: s 4 slikami je izšla leta 1913, napisal pa jo je Pavel Flere.

Izdana je bila v Ljubljani, v Učiteljski tiskarni. Naslednje leto, leta 1914, je Pavel Flere ponovno izdal zbirko Babica pripoveduje pod enako založbo (Učiteljska tiskarna). Druga izdaja, prvega in drugega natisa je izšla leta 1922, izdala pa sta jo Pavel Flere in Maksim Gaspari.

Leta 1967 je izšla Babica pripoveduje: slovenske ljudske pravljice. Knjigo sta napisali Kristina Brenk in Ančka Gošnik-Godec, izšla je v Ljubljani pri Mladinski knjigi. Avtorici sta knjigo ponovno izdali leta 1973. Knjiga je ponovno izšla leta 1979, svoj četrti natis sta izdali leta 1984.

Vsi natisi so bili izdani pri Mladinski knjigi.

Kristina Brenk, Ančka Gošnik-Godec in Niko Grafenauer so leta 1980 izdali drugi natis zbirke Babica pripoveduje: slovenske ljudske pravljice v Ljubljani pri založbi Mladinska knjiga. Tretji natis so avtorji izdali leta 1982, četrti natis leta 1987, peti natis pa je izšel leta 1992, šesti natis leta 1996, osmi natis leta 1999, deveti natis leta 2001, deseti natis leta 2005, 11. natis leta 2006, 12. natis leta 2014 – vse pri založbi Mladinska knjiga. Skupaj je torej knjiga dobila 14 natisov založbe Mladinska knjiga.

Leta 1997 sta Marketz Kati in Petra Smolej napisali: Babica pripoveduje: malo zares, malo za šalo. Delo je bilo izdano v Celovcu v Strokovnem pedagoškem združenju.

Zvočna kaseta Babica pripoveduje: slovenske ljudske pripovedi je izšla leta 1996 pri Mladinski založbi. Posneli so jo Kristina Brenk, Larisa Vrhunc in Irena Glonar.

Zvočni CD in kaseta Babica pripoveduje: slovenske ljudske pravljice sta izšla leta 1998 preko Mladinske knjige v Ljubljani. Posneli so ju Kristina Brenk, Larisa Vrhunc, Irena Glonar, Ivanka Mežan, Boris Kralj, Majda Potokar in Polde Bibič.

Tomo Kočar, Bojana Vajt in Zoran Smiljanić so leta 2008, izdali zvočni CD Babica pripoveduje dobre stare pravljice pri založbi Panika Records v Kranju. Istega leta sta se tem avtorjem pridružila še Franci Rainer in Rudi Pančur. Posneli so enako imenovan zvočni posnetek.

Slika 8: Babica pripoveduje

Leta 2009 so Tomo Kočar, Bojana Vajt, Nino De Gleria in Franci Rainer posneli zvočni posnetek Babica pripoveduje dobre stare pravljice ter ga izdali pri založbi Panika Records v Kranju.

Zbirka Naj babica še pripoveduje?: slovenske ljudske pravljice, pripovedke in pesmi je izšla leta 2010. Napisali so jo Metka Kordigel Aberšek, Igor Saksida, Marlenka Stupica, Matjaž Schmidt, Ančka Gošnik-Godec, Maksim Gaspari in Dunja Kofler. Zbirka je izšla pri Mladinski knjigi v Ljubljani.

Kristina Brenkova in Matija Drobne sta leta 2019 izdala zvočni CD Babica pripoveduje:

slovenske ljudske pripovedi. Izdana je bila v Ljubljani pri Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije.

Slika 9: Naj babica še pripoveduje? (Naj babica še pripoveduje?, b. d.) 6.1 Babica pripoveduje: slovenske ljudske pripovedi

Zbirko Babica pripoveduje, slovenske ljudske pripovedi je leta 1992 uredila ter izbrala Kristina Brenk, z ilustracijami opremila pa Ančka Gošnik-Godec. Izdana je bila kot peti ponatis pri Mladinski knjigi v Ljubljani. V njej je 50 pravljic.

Pravljice si v kazalu sledijo v sledečem vrstnem redu: Mačeha in pastorka, Tekma za bajtico, Kralj Matjaž, Mamica Dravica, Rabeljsko jezero, Miška je šla k čevljarju, Janček-ježek, Klobko preje, Zmaj v Peci, Drava Sava in Soča, Hvaležni medved, Podganek, Zlata ribica, Bogata in uboga sestra, Lisičja šola, Rusica pregnala grdinico iz lisičje hišice, Pastir in spaka-kulaka, Bedin in Bedina, Pravljica o brvi in ovcah, O srajci srečnega človeka, Pastirček, Deklica veka,

In document LITERARNA ANALIZA ŽIVALSKIH PRAVLJIC V ZBIRKI BABICA PRIPOVEDUJE (Strani 22-0)