Iz grafa je moč razbrati, da je največ pravljic v zbirki pravljic Babica pripoveduje antropomorfiziranih. Sledijo personifikacija pravljic in pravljice, v katerih živali nimajo človeških lastnosti. Najmanj pravljic je takih, kjer nastopajo divje in domače živali skupaj ter divje živali in ljudje.
Iz vsake kategorije sem si izbrala eno pravljico, ki jo bom obravnavala v nadaljevanju.
8 POVZETEK IN ANALIZA IZBRANIH PRAVLJIC
8.1 Personifikacija pravljic: Mačeha in pastorka
8.1.1 PovzetekMačeha je na božič napotila pastorko nabirat jagode, za na pot ji je dala kruh. Pastorka je s sklonjeno glavo odšla po poti, kjer je srečala starejšega gospoda Juga. Gospod Jug jo je vprašal, kam je namenjena, pastorka mu odvrne, da je namenjena brat jagode. Nato jo je vprašal, kateri vetrovi so najboljši, pastorka mu odvrne, da je Jug najboljši. Jug ji reče, naj stopi za njegov hrbet. Takrat je tako močno pihnil, da so vse jagode dozorele. Pastorka je jagode nabrala in jih
personifikacija
personifikacija pravljic (8 pravljic) antropomorfizirane živali (9 pravljic) živali brez človeških lastnosti (8 pravljic) divje živali in ljudje (3 pravljice) divje in domače živali (2 pravljici) ostale pravljice (21 pravljic)
29
odnesla domov. Ko je mačeha videla pastorko s polno košaro, je od zavisti poslala po jagode še svojo hčer. Hči je srečala Burjo, ta pa jo je vprašala, kateri vetrovi so najboljši. Hči pa ji je odvrnila, da so vsi vetrovi slabi, Burja pa je najslabša. Takoj zatem je Burja tako močno zapihala, da je deklica odšla domov vsa premražena.
8.1.2 Interpretacija
Lik Juga v pravljici je poosebljen kot starejši gospod. »Srečala je starega moža. Bil je jug«
(Brenk, 1992, str. 5). Jug se s pastorko tudi pogovarja in jo sprašuje. Čeprav Jug nima hrbta, reče pastorki: »Stopi za moj hrbet/.../«(Brenk, 1992, str. 6). To lahko razumemo, kot da je Jug želel zaščititi deklico pred svojimi vetrovi in ji je želel dobro. Nasprotno pa se je godilo hčeri mačehe, ki jo je ravno tako poslala nabirat jagode. Deklica na vprašanje Burje, kateri vetrovi so najboljši, ni odgovorila pozitivno, zato je Burja močno zapihala in je ni zaščitila.
8.2 Antropomorfizirana pravljica: Sedem let pri beli kači
8.2.1 PovzetekNekega dne je mali fantič odšel v gozd po les. Hodeč poleg votline, mu je spodrsnilo ter je padel v jamo. Tam se je nahajalo veliko kač, vendar je le ena bila kačja kraljica. Kačja kraljica je imela na glavi velik diamant. Fantiča je bilo strah kač, kljub temu pa se mu ni zgodilo nič žalega. Bil je sestradan in ko je videl, da druge kače ližejo nekakšen kamen, je z lizanjem kamna pričel še sam. Deček je v jami preživel sedem let, takrat pa ga je kačja kraljica vprašala, če si želi iti domov. Deček ji je odgovoril, da si zelo želi zopet oditi domov. Deček je kači moral obljubiti, da je ne bo izdal, nato pa se je usedel na njen rep in kačja kraljica ga je vrgla iz jame.
Ko je deček prišel domov, so bili njegovi domači začudeni, da je preživel. Nenehno so ga spraševali, kje je bil ves ta čas in na koncu jim je le odgovoril, da se je nahajal pri kači s kronico.
Nato so ga domači pričeli spraševati, kje je kača, in niso mirovali, dokler jih ni odpeljal do jame. Tam je deček splezal na vrh desete bukve od votline in na ves glas zapiskal. Nato je zapiskal trikrat in v tretje se je pokazala kačja kraljica s kronico in ga žalostno vprašala, zakaj ji je rekel, da je ne bo izdal. Nato je njegovim domačim naročila, da jo pustijo, se še enkrat obrnejo, v tistem trenutku pa je podrla devet bukev stran od jame. Na deseti je bil deček, ki je imel srečo, da je splezal na deseto drevo.
30 8.2.2 Interpretacija
Kačja kraljica je v pravljici prevzela ne le človeške lastnosti, na glavi je nosila tudi krono. Kača je skrbela za dečka kot za svojega sina. Svoja čustva je pokazala z žalostjo, ko jo je deček izdal, ter s sočustvovanjem, ker si je deček želel oditi domov. Kača v pravljici se pogovarja z dečkom in mu pomaga oditi iz jame, hkrati pa ima tudi čudežno moč, ki ji omogoči podreti devet bukev.
8.3 Živali brez človeških lastnosti: Zlata ribica
8.3.1 PovzetekV velikem jezeru, kjer danes stoji Ribnica, je živela zlata ribica, o kateri so pravili, da je najlepša izmed vseh ribic v jezeru. Zlata ribica je orjaku, ki je živel v Veliki gori, pomagala loviti tako, da mu je ponoči svetila. Nekega dne pa so ljudje med zajemanjem vode prav tako zajeli ribico in jo odvrgli na kamne. Tu je ribica okamenela. Orjak je zvečer odšel k jezeru, vendar ribica ni prišla k njemu, da bi mu svetila. Orjak jo je iskal, ker pa ribice ni bilo moč najti, je jezno izruval vse, karkoli se je znašlo pod rokami. Znotraj jezera je nastalo veliko lukenj, jezero je izginilo, na dnu pa so ostale ribe. Po tem je kraj dobil ime Ribnica in ima še dandanes v svojem grbu ribo.
8.3.2 Interpretacija
Zlata ribica v pravljici ni imela človeških lastnosti. Ni govorila, jedla ali opravljala drugih lastnosti, ki so pripisane ljudem. Velikanu je pomagala tako, da mu je svetila ponoči, vendar ne zato, ker bi imela nadnaravne moči, temveč, ker je bila zlata.
8.4 Divje živali in ljudje: Hvaležni medved
8.4.1 PovzetekNekje v gorah pod drevesom je sedela gospodinja in šivala ter hkrati zibala otroka. Nakar prilomasti medved in gospodinji iztegne šapo, v kateri je bila ogromna bodica. Najprej se je gospodinja prestrašila, nato pa opazila, da medved le milo godrnja. Odločila se je, da bo
31
medveda rešila muk in mu izpulila trn iz tace. Medved nato prevrne zibelko, jo vzame in odide, vendar se čez nekaj časa vrne in gospodinji prinese zibelko polno sladkih hrušk.
8.4.2 Interpretacija
V pravljici se je srečanje z divjo živaljo in človekom končalo dobro, pravzaprav se je zgodil nek odnos, v katerem je medved gospodinji pokazal, kako hvaležen ji je, ker mu je izpulila trn.
V zbirki je tudi ilustracija, ki ponazarja, kako hvaležen je medved s polno zibelko sladkih hrušk, gospodinja pa v roki drži svojega otroka.
8.5 Divje in domače živali: Lisica in kozica
8.5.1 PovzetekNekega dne je v lisičjo luknjo prišla koza, vendar lisica ni vedela, kako naj se je znebi. Zato je odšla in srečala volka. Ta jo je vprašal, zakaj je tako žalostna, lisica pa mu je odgovorila, da je v njeni luknji koza. Volk se je ponudil, da kozo spravi iz luknje, zato je šel do koze in jo vpraša:
»Kdo je to v luknji?«. Koza mu je odgovorila, da je kozica, ki ima dolge rogove, ter da bo prišla ven in mu zdrobila rebra. Volk se ni upal iti v luknjo, zato je šla lisica naprej in srečala zajca.
Tudi zajec jo je vprašal, zakaj je tako žalostna in lisica je tudi njemu povedala. Zajec se je, tako kot volk, ponudil, da bo kozo pregnal iz luknje. Zajec je vprašal kozo, kdo je, in koza je tudi njemu odgovorila, da mu bo zdrobila vsa rebra. Zajec se je ustrašil in lisica se je odpravila naprej. Na poti je srečala mravljo, ki jo je vprašala, zakaj je tako žalostna. Tudi mravlji je povedala, da ima v svoji luknji kozo, ki noče priti iz njene luknje. Tudi mravlja se je ponudila, da bo kozo spravila ven iz luknje. Mravlja je kozo vprašala, kdo je, in medtem ko je koza odgovarjala, je mravlja odšla v luknjo in pregnala kozo iz nje.
8.5.2 Interpretacija
Koza kot domača žival se je v pravljici namestila v lisičjo luknjo, katere lastnica je bila lisica, divja žival. Lisica je preostale divje živali – volka, zajca in mravljo – prosila za pomoč in vsi so ji hoteli pomagati, dokler se niso ustrašili. Najbolj pogumna žival v pravljici je bila najmanjša žival – mravlja.
32
9 SKLEP
Diplomsko delo sem razdelila na dva dela, in sicer na teoretični in empirični del. V teoretičnem delu sem prišla do spoznanja, da se je zbiranje pravljic na Slovenskem pričelo zelo zgodaj. Na to nas opomni Vedež, ki je izšel leta 1948. Prav tako je zgodaj bila napisana zbirka Babica pripoveduje, ki jo je prvi zapisal Pavel Flere. Njegova zbirka se po zgodbah precej razlikuje od današnjih pravljic v isto imenovani zbirki, saj je bila kritizirana s strani Ivana Grafenauerja, da naj bi jo pisatelj jemal ne dovolj resno in naj ne bi bila zanimiva za otroke.
Živalske pravljice so v moderni mladinski književnosti najbolj razvita zvrst sodobne kratke pravljice. Monika Kropej je svoj slovenski tipni indeks namenila slovenskim ljudskim pravljicam o živalih. Razdelila jih je na šest poglavij.
Niko Grafenauer, Kristina Brenkova in Ančka Gošnik-Godec so od leta 1980 do leta 2014 izdali 14 natisov zbirke Babica pripoveduje, pod založbo Mladinska knjiga. Obravnavala sem peti ponatis iz leta 1992, v katerem je 50 pravljic. Pravljice si sledijo abecedno: Ajdovo zrno; Bedin in Bedina; Bela kača s kronico; Bogata in uboga sestra; Burja in jug; Deklica veka; Denar ne osreči človeka; desetnica; Drag zajec; Drava, Sava in Soča; Gospodična; Hvaležni medved;
Janček ježek; Kako je Pavliha kukca prodal; Kako je Pavliha obogatel; Kako je Pavlihova hiša pogorela; Kako so pulili repo; Klobko perje; Ko se babica naveliča pripovedovati; Kralj Matjaž; Lisica in jež; Lisica in kozica; Lisičja šola; Mačeha in pastorka; Mamica Dravica;
Miška je šla k čevljarju; Oče je kupil zvonec, mati pa lonec; O fižolčku, ogelčku in slamici; O povodnem možu; O srajci srečnega človeka; Pastirček; Pastir in Spaka-kulaka; Pravljica o brvi in ovcah; Pravljica o Kurentu; Pripovedka o Doncu in Nasti; Podganek; Rabeljsko jezero;
Rusica pregnala grdinico iz lisičje hišice; Sedem laži; Sedem let pri beli kači; Speči zajec;
Tekma za bajtico; Tri vreče denarja za cepec, za mačko in za petelina; Vetrovi se prepirajo;
Zakaj teče pes za zajcem; Zakleti modras; Zlata ribica; Zlata orehova vejica; Zmaj v Peci.
V drugem, empiričnem delu sem dosegla zadani cilj in pravljice kategorizirala na pet naslednjih delov: personifikacija pravljic (Mačeha in pastorka), antropomorfizirane pravljice (Sedem let pri beli kači), živali brez človeških lastnosti (Zlata ribica), divje živali in ljudje (Hvaležni medved), divje in domače živali (Lisica in kozica). V zbirki je največ antropomorfiziranih pravljic in najmanj pravljic, kjer nastopajo divje in domače živali ter divje živali in ljudje.
33
»Če želite, da bi bili vaši otroci bistri jim pripovedujte pravljice. Če želite, da bi bili še bistrejši, jim pripovedujte še več pravljic.« (Einstein, v Divjak Zalokar, 2002, str. 48). Še danes so aktualne prav te Einsteinove besede. Prebirati pravljice otrokom oz. da vsakodnevno poslušajo ali umetne ali ljudske pravljice, se vzgojitelji trudimo vsakodnevno. Kot pravi Kropej Telban (2015), ustno izročilo zastopa najdlje uveljavljeno podobo slovstvene kulture ljudstva, ki je kos besedne umetnosti, ki se je prenašal iz roda v rod. Ta del besedne umetnosti se je spreminjal, odmiral, prilagajal in na novo nastajal, pod različnimi družbenimi vplivi v času in okolju.
Živalskih pravljic je veliko in tu bi se lahko še marsikaj raziskalo. Monika Kropej je naredila korak naprej in nam živalske pravljice tako predstavila še na drugačen način oz. jih je kategorizirala. Odlično bi bilo, če bi se tudi drugi avtorji posvetili temu in nam, bralcem, predstavili živalske pravljice tudi v tej luči. Zanimivo bi bilo odkriti, katera žival ali pa celo katera kategorizacija bi bila pri otrocih bolj zaželena.
Ljudske pravljice so vedno aktualne in jih lahko uporabljamo kadarkoli. Veliko se jih poslužujemo tudi v vrtcu, za otroke pa so prav tako pomembne tudi ilustracije.
34
10 LITERATURA IN VIRI
Bahovec, E. D., Bregar-Golobič, K. in Kranjc, S. (1999). Kurikulum za vrtce: predšolska vzgoja v vrtcih. Ministrstvo za šolstvo in šport, Zavod RS za šolstvo.
Bettelheim, B. (1999). Rabe čudežnega: o pomenu pravljic. Studia humanitatis.
Brenk, K. (1992). Babica pripoveduje: slovenske ljudske pripovedi. Mladinska knjiga.
Buttolo, F., Svetina, P. (15. 4. 2021). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU.
https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1020290/
Divjak Zalokar, Z. (2002). Brez pravljice ni otroštva. Gora.
Flere, P. (1922). Babica pripoveduje --- : s 3 risbami M. Gasparija. Učiteljska tiskarna.
Goljevšček, A. (1991). Pravljice, kaj ste? Mladinska knjiga.
Kepic Mohar, A. (2007). Šolski album Slovenskih književnikov. Mladinska knjiga.
Kristina Brenk. (15. 4. 2021). V Wikipedija: prosta enciklopedija.
https://sl.wikipedia.org/wiki/Kristina_Brenk
Kropej Telban, M. (2015). Tipni indeks slovenskih ljudskih pravljic. Živalske pravljice in basni. Inštitut za slovensko narodopisje, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Luthi, M. (1986). The European folktale, form and nature. Indiana Universty Press.
Mileva Blažić, M. (2008). Aplikacija teorij pravljic na primeru Lepe Vide v slovenski mladinski književnosti. Jezik in slovstvo, 53(6), 37–56.
Mileva Blažić, M. (2016). Dva modela ženskega pravljičarstva na Slovenskem – pisateljice in pripovedovalke. Studia mythologica Slavica, 19, 237–250.
Monika Kropej. (b. d.). http://www.folklore.ee/galerii/sloveenia/monika
Naj babica še pripoveduje? (b. d.). https://www.bukla.si/knjigarna/otrosko-in-mladinsko/naj-babica-se-pripoveduje.html
Pavel Flere. (15. 4. 2021). V Wikipedija: prosta enciklopedija.
https://sl.wikipedia.org/wiki/Pavel_Flere
Stanonik, M. (15. 4. 2021 ). V Razprave in razgledi, Poseganje v slovstveno folkloro znamenje ustvarjalnosti ali nemoči?
http://isn.zrc- sazu.si/files/file/Traditiones/Traditiones_35_1_separati/1_pdfsam_TR351%20007-050%20Stanonik.pdf
35
Šlebinger, J. (15. 4. 2021). V Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi189614/
Zipes, J. (2000). The Oxford companion to fairy tales. New York: Oxford Universty Press.