Nedavna študija je ocenila natančnost predoperativne stroboskopije z rigidnim laringoskopom in halogenske fleksibilne nazolaringoskopije ter ugotovila stopnjo natančnosti 64 % in 30 % v primerjavi z neposredno operativno laringoskopijo (Mansour idr., 2017), kar kaže na veliko večjo natančnost predoperativne stroboskopije z rigidnim laringoskopom.
3. Pregled funkcije: stoboskopija, subjektivna ocena glasu, akustična analiza glasu in govora, ocena motoričnih sposobnosti artikulacijskih organov.
Foniater že med otorinolaringološkim pregledom oceni funkcijo organov. Pregled nato dopolni še s funkcionalnimi preiskavami:
• Stroboskopija:
Vozliče na glasilkah lahko diagnosticiramo s pomočjo fleksibilne nazolaringoskopije.
Toda stroboskopija je običajno tista, ki nenormalen stik med glasilkama pri nihanju lažje oziroma boljše zazna in tako pomaga tudi pri diagnostiki globljih lezij, kot so na primer ciste (Ongkasuwan in Friedman, 2013).
(Videoendo)stroboskopija namreč velja za osnovno funkcionalno preiskavo grla.
Foniater jo lahko opravi na dva načina:
- z rigidnim (togim) laringoskopom z optiko s kotom 90 ° ali 70 °, - z upogljivim nazolaringoskopom (Hočevar Boltežar, 2010a).
Pri pregledu z rigidnim instrumentom mora bolnik izplaziti jezik. Foniater ga prime z gazo in zadrži. Z instrumentom gre skozi usta skoraj do zadnje stene žrela. Tako lahko vidi grlo. Pri kotni optiki 70 ° se lepše prikaže sprednji del grla (Hočevar Boltežar, 2010a).
Glasilki sta lahko adducirani (primaknjeni) ali abducirani (razmaknjeni). Razmik med njima opazimo med dihanjem, primik med fonacijo. Za preizkus maksimalne abdukcije glasilk mora bolnik vdihniti na nos, saj se glasilki v tem primeru umakneta v svoj skrajni položaj (Hočevar Boltežar, 2010a).
Addukcijo torej opazimo med fonacijo. Glasilki pri moških in ženskah nihata z nekoliko drugačno frekvenco. Pri moških se ta nahaja med 100 in 160 Hz, pri
14
ženskah med 190 in 260 Hz (Hočevar Boltežar, 2010a). Glasilki pri ženskah torej nihata z 2-krat višjo, pri otrocih pa z 2,5–3-krat višjo frekvenco kot pri moških.
Foniater lahko s stroboskopom opazuje omenjeno nihanje. Princip namreč temelji na občasnem osvetljevanju glasilk, frekvenca osvetljevanja pa nikakor ne sme presegati zmogljivosti očesa. Bolnik uporabi mikrofon. Tega lahko drži nad grlom ali si ga pritrdi. Mikrofon zazna frekvenco nihanja bolnikovih glasilk in skladno z njo oddaja svetlobne sunke. Na ekranu videoendostroboskopa lahko opazimo stoječo ali gibajočo sliko. Stoječa prikazuje glasilki vedno v isti fazi nihanja (zaprti ali odprti), pri gibajoči sliki pa lahko opazujemo obe fazi (Hočevar Boltežar, 2010a).
Foniater oceni grobo gibljivost glasilk že pri posredni laringoskopiji. S stroboskopijo pa ugotovi še funkcijo glasilk med fonacijo. Oceni lahko simetričnost glasilk, stik med glasilkama – zaporo glasilk med nihanjem (pri normalni fonaciji je stik med glasilkama popoln), amplitudo nihanja, opazuje usklajenost procesa zapiranja glasilk, nihanje v fazi (ali obe glasilki istočasno zanihata navzgor ali navzdol), položaj glasilk (ali sta glasilki v isti vertikalni ravnini), potek sluzničnega vala, vibratorno obnašanje ter periodničnost nihanja glasilk (Hočevar Boltežar, 2010a).
Videoendostroboskopijo moramo sicer večkrat ponoviti – ob spremembah višine (nizka, srednja in visoka višina glasu) ter glasnosti (Hočevar Boltežar, 2010a).
• Subjektivna ocena glasu:
Subjektivna ocena glasu je osnovna metoda za ocenjevanje kakovosti glasu. Ločimo strokovnjakovo in bolnikovo oceno (Hočevar Boltežar, 2010a).
Strokovnjak za oceno glasu uporabi t. i. GRBAS lestvico (Hočevar Boltežar, 2010a).
Ta ocenjuje naslednje parametre:
- G = grade = stopnja hripavost – ocena splošnega vtisa kakovosti glasu, - R = roughness = hrapavost glasu – posledica nepravilnosti v nihanju glasilk, - B = breathiness = zadihanost – sporoča, da stik med glasilkama ni popoln,
zato med njima med fonacijo uhaja zrak,
- A = asthenia = šibkost, pomanjkanje moči – nanaša se na glasnost, ki jo posameznik zmore,
- S = strain, stridency = stisnjenost, napor ob govorjenju – pojasnjuje občutek napora med govorjenjem (Gramuglia, Tavares, Rodrigues in Martins, 2014;
Hočevar Boltežar, 2010a).
V nekaterih državah uporabljajo le prve tri parametre – G, R in B. Tako je predlagalo tudi Evropsko laringološko društvo (European Laryngological Society). Enak princip ocenjevanja glasu uporabljajo tudi v Ameriškem združenju logopedov. To sicer namesto parametra G uporablja parameter D (degree = stopnja hripavosti). Poleg omenjenih pa ocenjujejo še četrti parameter S (strain = stisnjenost) (Hočevar Boltežar, 2010a).
15
Vsak parameter se oceni na podlagi analogne vizualne lestvice (analogue visual scale – VAS) ali s pomočjo ocen 0–3 (Hočevar Boltežar, 2010a). Način ocenjevanja se razlikuje med posameznimi strokovnjaki.
V kolikor se strokovnjak odloči za ocenjevanje preko VAS, na 10 cm dolgi črti oceni kakovost glasu – ob tem en konec pomeni biti brez glasu, drugi pa ponazarja najboljši možen glas. Ocenjevalec tako oceni, kje na lestvici se glede na slišano kakovost glasu nahaja posameznikov glas. Če se odloči za ocenjevanje glasu s pomočjo ocen, pa mora upoštevati prisotnost posameznih parametrov. Pomen ocen:
0 = ni prisoten, 1 = prisoten v blagi obliki, 2 = prisoten v srednje hudi obliki, 3 = prisoten v hudi obliki (Hočevar Boltežar, 2010a).
Subjektivno oceno glasu poda tudi bolnik. Tudi ta ima na izbiro dva načina ocenjevanja: lestvico VAS ali štiri ocene o kvaliteti glasu. Te ocene so: normalen, rahlo hripav, srednje hripav, močno hripav (Hočevar Boltežar, 2010a).
Bolnik je tisti, ki lahko s pomočjo lestvice VAS ali ocen ovrednoti tudi vpliv glasovnih težav na kvaliteto svojega življenja (Hočevar Boltežar, 2010a).
Obstaja tudi več indeksov oziroma standardiziranih vprašalnikov, ki ocenjujejo vpliv kvalitete glasu na kakovost bolnikovega življenja. Mednje uvrščamo:
- VHI = Voice Handicap Index = indeks motenj glasu,
- pVHI = pediatric Voice Handicap Index = pediatrični indeks motenj glasu,
- VRQoL = Voice Related Qualitey of Life = kakovost življenja povezana z glasom, - Pvrqol = "Pediatric voice-related quality-of-life survey" = pediatrična anketa o kvaliteti življenja povezani z glasom (Hočevar Boltežar, 2010a; Mudd, Zur in Carroll, 2013).
Pri otrocih z vozliči so rezultati teh vprašalnikov ponavadi v razponu od zmerno do hudo izražna prizadetost (Mudd idr., 2013).
• Akustična analiza glasu in govora:
Je objektivna metoda ocene fonacije. Najpogosteje se uporablja analiza temeljne grlne frekvence (F0), ki poteka s pomočjo računalniškega programa. Ta izračuna povprečno F0 ter najvišjo in najnižjo F0 v akustičnem vzorcu (Hočevar Boltežar, 2010a). Temeljna frekvenca (F0) je fiziološko določena s številom ciklov, ki jih glasilke opravijo v 1 sekundi. Ti cikli so posledica dolžine glasilk (Wertzner, Schreiber in Amaro, 2005).
Iz analize lahko razberemo tudi:
- amplitudo – glasnost glasovnega vzorca,
- jitter – pertubacijo (spreminjanje) višine – stabilnost vibracij glasilk, - shimmer – pertubacijo amplitude,
- VTI (voice turbulence index) – indeks glasovne turbolence, - SPI (soft phoantion index) – indeks mehke fonacije,
16
- NHR (noise-to-harmonic ratio) – razmerje med harmoničnimi in šumskimi elementi v glasu,
- delež subharmoničnih elementov in lomljenja glasu,
- amplitudni in frekvenčni tremor (Hočevar Boltežar, 2010a; Wertzner, Schreiber in Amaro, 2005).
Evropsko laringološko združenje – ELS (European Laryngological Society) svetuje, da izmed vseh pridobljenih rezultatov upoštevamo zlasti F0, NHR ter jitter in shimmer (Hočevar Boltežar, 2010a).
Pri otrocih z vozliči na glasilkah so v primerjavi z otroki brez vozličev pogosteje opazili spremembe zvočnih glasovnih parametrov (Gramuglia idr., 2014; Valadez idr., 2012). Prav zato je dobro, da pri otrocih z vozliči na glasilkah akustično analizo opravimo vedno.
Spremembe temeljne frekvence so pokazale veliko variabilnost – v nekaterih študijah niso ugotovili razlik, medtem ko so spremembe temeljne frekvence v drugih raziskavah kazale pomembno razliko v primerjavi z otroci brez vozličev na glasilkah (Gramuglia idr., 2014; Valadez idr., 2012).
NHR, razmerje med harmoničnimi in šumskimi elementi v glasu, je lahko pri otrocih z vozliči povečan (Hočevar Boltežar, 2010a; Mudd in Noelke, 2018)
Prav tako sta pri otrocih z omenjeno patologijo bistveno povečana jitter in shimmer, ki ju akustična analiza izrazi v odstotkih (%). Prav zaradi povišanih vrednosti sta lahko uporabno orodje za spremljanje rezultatov in njihovo primerjavo pri istem bolniku (Hočevar Boltežar, 2010a; Mudd in Noelke, 2018).
Zaradi spremenljivosti fonacije je dobro, da analiziramo vsaj tri glasovne vzorce in v nadaljevanju upoštevamo povprečno vrednost vseh treh (Hočevar Boltežar, 2010a).
• Ocena motoričnih sposobnosti artikulacijskih organov:
Ocena motoričnih sposobnosti sodi v razširjeni foniatrični pregled (Hočevar Boltežar, 2010a).
Foniater najprej oceni simetrijo obraza, širino očesnih rež, simetrijo nazolabialnih brazd in višine ustnih kotov. Pozoren je na morebitne trzljaje. Pacientu reče, naj naguba čelo, ob tem zamiži in se nasmehne tako, da pokaže zobe. S tem bo preveril delovanje vseh treh vej obraznega živca. Ves čas bo opazoval tudi obrazne mišice in njihovo funkcijo (Hočevar Boltežar, 2010a).
Foniater oceni tudi:
- raztegovanje ustnic, - šobljenje,
- gibljivost jezika in mehkega neba (Hočevar Boltežar, 2010a).
17
Vse teste ponovi večkrat, saj lahko le tako posumi na pojava utrudljivosti in popuščanja funkcije (Hočevar Boltežar, 2010a).
Prav tako opravi test diadohokineze artikualcijskih organov, kjer preveri sposobnost hitrega menjavanja artikulacijskih mest. Pacient mora namreč čim hitreje ponavljati zloge pa-ta-ka. Rezultat desetih ponovitev v desetih sekundah se šteje kot normalen (Hočevar Boltežar, 2010a). Otrok lahko najprej zloge ponavlja individualno: pa-pa-pa, ta-ta-ta, ka-ka-ka. Nato jih naj poveže v kombinacijo pa-ta-ka. Hitrost ponavljanja te kombinacije se z razvojem povečuje. Če jo otrok izgovarja počasi ali neenakomerno, lahko posumimo na motorično govorno motnjo.
2.6.1.2 VLOGA LOGOPEDA Logoped tekom diagnostike oceni:
- otrokov glas, - izreko,
- govorne navade, - govorno dihanje,
- usklajenost dihanja, fonacije in artikulacije (Hočevar Boltežar, 2010a).
Vse to oceni z natančnim opazovanjem in pozornim poslušanjem pacienta.
Opravi tudi aerodinamične preiskave, meritve razmerja nezvenečega proti zvenečemu soglasniku s/z ter oceni motorične sposobnosti artikulacijskih organov.
Našteto lahko opravi tudi foniater (Hočevar Boltežar, 2010a).
• Aerodinamične preiskave:
Logoped izmeri pacientov maksimalen fonacijski čas (MPT), maksimalnemu vdihu sledi najdaljši možni čas fonacije (Hočevar Boltežar, 2010a). Pacienta tekom tvorbe glasu spodbujamo in ga tako motiviramo, da glas zadrži še za nekaj časa.
Okvirne norme narekujejo, da mora biti MPT pri moških vsaj dvajset sekund, pri ženskah vsaj petnajst sekund, pri otrocih pa vsaj deset sekund. Natančneje ga lahko tudi izračunamo s pomočjo spodnjih formul:
a) moški: vitalna kapaciteta (VK) / 100 x 0,67,
b) ženske: VK / 100 x 0,59 (Hočevar Boltežar, 2010a).
MPT je odvisen od:
- samoglasnika, ki ga posameznik podaljšuje,
- fonacijskega volumna (PV) in srednjega pretoka skozi grlo (MFR),
18 - odpora in lege glasilk,
- glasnosti,
- višine (pri visokih tonih je MPT nižji) (Hočevar Boltežar, 2010a).
• Merjenje razmerja nezvenečega proti zvenečemu soglasniku s/z:
Pacient čim dlje drži nezveneč glas /s/, nato še zveneč glas /z/. Dolžino posameznega glasu merimo s štoparico. Na ta način ocenimo pretok zraka skozi grlo. Pri zdravem grlu in popolnem stiku med glasilkama pri fonaciji (torej pri zdravih glasilkah brez patoloških sprememb) bi moral biti tok zraka skozi grlo enak pri obeh glasovih. To pomeni, da morata biti izmerjena časa enaka ali zelo podobna. V primeru nepopolne zapore med glasilkama med fonacijo bo zrak tekom držanja zvenečega glasu /z/ uhajal skozi špranjo. Posledično bo čas fonacije krajši in tako se bo razmerje med posameznima fonacijskima časoma povišalo. Literatura navaja, da moramo razmerje s/z, ki je večje od 1,4, vrednotiti kot nenormalno (Hočevar Boltežar, 2010a).
Logoped lahko opisano meritev ponovi tudi med poznejšimi glasovnimi terapijami. V kolikor se razmerje s/z približuje enici, lahko predpostavljamo zmanjšanje tvorbe sprememb na sluznici grla in popolnejši stik med glasilkama med nihanjem.
Razmerje 1 : 1 je namreč značilno za zdrave glasilke.
• Ocena motoričnih sposobnosti artikulacijskih organov:
Logoped prav tako oceni motorične sposobnosti artikulacijskih organov.
Najpogosteje preverimo:
- nasmeh,
- nasmeh v eno stran (preverimo obe strani), - šobico,
- kombinacijo nasmeh-šobica-nasmeh, - izplazenje jezika (jezik potisnemo iz ust),
- izplazenje jezika, ki mu sledi hitro skritje v ustno votlino, - oblizovanje spodnje/zgornje ustnice,
- krožno oblizovanje obeh ustnic,
- oblizovanje zgornjih/spodnjih zob iz notranje/zunanje strani,
- potisk konice jezika proti bradi/nosu/levemu in desnemu ustnemu kotu, - potisk konice jezika v lice (tako preverimo moč jezika),
- drsenje po trdem nebu (od sredine zgornjega zobnega loka nazaj proti mehkemu nebu in obratno),
- tleskanje …
19 2.6.1.3 VLOGA PSIHOLOGA
Psiholog ima najpomembnejšo vlogo v procesu obravnave psihogenih disfonij. V primeru hiperfunkcionalne glasovne motnje, kamor uvrstimo tudi vozliče na glasilkah, pa je vključen v diagnostiko le občasno, in sicer takrat, ko zdravnik ali logoped posumita na psihogeni vzrok otrokovih glasovnih težav. V tem primeru klinični psiholog ugotavlja morebitne motnje vedenja, pozornosti, hiperaktivnosti, čustvovanja ter primerja otrokovo mentalno in kronološko starost (Hočevar Boltežar, 2010a).
2.6.2 ZDRAVLJENJE VOZLIČEV NA GLASILKAH
V proces zdravljenja vozličev na glasilkah so ponovno vključeni vsi trije strokovnjaki:
foniater, klinični logoped in (po potrebi) klinični psiholog.
Zdravljenje je najprej usmerjeno v logopedsko terapijo, ki je osnovni način zdravljenja funkcionalnih glasovnih motenj, kamor uvrščamo tudi vozliče na glasilkah. Prične se lahko šele po otorinolaringološkem pregledu, ko foniater ugotovi vzrok glasovne motnje (Hočevar Boltežar, 2010a).
Najpomembnejša vloga v zdravljenju se tako s foniatra prenese na logopeda. Ker vozliči pri otrocih še niso zabrazgotinjeni, je logopedska terapija zadostna za odpravo benignih tvorb – seveda le v primeru, ko pacient upošteva predana znanja tudi izven ambulantne situacije. V kolikor logopedska terapija ne doprinese izboljšanja glasu oziroma se velikost vozličev tekom nje ne zmanjša, je potrebno opraviti tudi kirurški poseg. Tega opravi foniater.
2.6.2.1 VLOGA LOGOPEDA
Logoped ima v procesu zdravljenja vozličev na glasilkah najpomembnejšo vlogo (Hočevar Boltežar, 2010b), saj so vozliči na glasilkah pri otrocih še v fazi edema sluznice in niso zabrazgotinjeni. Zato zanje (običajno) zadostuje že zdravljenje z individualno prilagojeno glasovno terapijo (Hočevar Boltežar, 2010a).
Logopedski del zdravljenje vozličev vključuje: spreminjanje glasovnega vedenja, poučevanje vokalne higiene in usmerjeno glasovno terapijo (Hočevar Boltežar, 2010b; Mudd in Noelke, 2018; Ongkasuwan in Friedman, 2013).
Nekateri avtorji (Halawa, Freire, Muñoz in Pérez, 2013) predlagajo, da bi morali pred samim pričetkom spreminjanja glasovnega vedenja poskusiti tudi z nekajdnevnim glasovnim počitkom. Ta namreč zmanjša vnetni proces in lahko vpliva tudi na popolno izginitev. Na to, da glasovni počitek lahko zmanjša velikost vozličev, je opozoril že Batza (1970). Toda dodal je, da tišino pri otrocih zelo težko dosežemo.
N. Prebil (2016) pove, da popolnega glasovnega počitka v terapiji vozličev na glasilkah nikoli ne uporabljamo, saj so ti posledica napačne ali prekomerne rabe glasu, lahko tudi glasovnih zlorab. Zato raje uporabimo tehnike spreminjanja glasovnega vedenja in delnega glasovnega počitka.
20
Logopedski del zdravljenja mora biti zasnovam tako, da lahko bolnik v najkrajšem možnem času doseže največji možen uspeh. Zaradi tega je nujno sledenje uspešnosti terapije, ki naj bo tako subjektivno (ocena bolnika, logopeda, ocena kvalitete življenja, standardizirani vprašalniki …) kot tudi objektivno (akustična analiza) (Hočevar Boltežar, 2010a).
Logoped lahko pri glasovni terapiji uporablja naslednje kontrolne mehanizme (bio-feedback-e):
- glasovne posnetke, - video posnetke,
- spremljanje lastnega glasu, govora na ekranu (visual display), - ojačenje lastnega glasu,
- elektromiografijo (EMG) s površinskimi elektrodami, - taktilno kontrolo (tip) (Hočevar Boltežar, 2010a).
Našteti mehanizmi bolniku omogočijo pravilno sodelovanje ali pa to vsaj olajšajo (Hočevar Boltežar, 2010a).
• Spreminjanje glasovnega vedenja:
Hartnick idr. (2018) pravijo, da so za terapijo spreminjanja ali odpravljanja določenega glasovnega vedenja najprimernejši otroci v starosti 5–6 let. Terapija se v tej starosti lahko prične osredotočati na samonadzor, pogovor o diagnozi, neposredno klinično povratno informacijo in glasovne vaje za usmerjanje notranje napetosti. Ob tem je bistvenega pomena prenos naučenih znanj v domače in šolsko okolje.
Pomembno je, da pacienta opozorimo na neprimerne govorne navade, prekomerno rabo glasu in zlorabe (Hočevar Boltežar, 2010a), saj obstaja možnost, da se naštetega niti ne zavedajo.
Prav tako moramo svetovati staršem, kako naj otroka opozorijo ob neprimernih rabah glasu. Tako k sodelovanju pritegnemo celotno družino (Hočevar Boltežar, 2010a).
Terapevtski pristopi so tako osredotočeni na ozaveščanje pacienta in njegove družine o novih, ustreznih oblikah govornega vedenja. Stare, neugodne vzorce, ki so najverjetneje privedli so nastanka glasovne motnje, moramo opustiti v največji možni meri. Pomembno je, da pacient prične razlikovati med preteklim glasovnim vedenjem ter novimi glasovnimi tehnikami, ob katerih porabi precej manj energije in bolje govori (Hočevar Boltežar, 2010a; Hočevar Boltežar, 2010b; Mudd in Noelke, 2018). Le tako bo razumel pomen primerne govorne tehnike.
Pri pacientih, ki so preglasni, lahko uporabimo ocenjevalno lestvico za določanje glasnosti govorjenja. Preko te povratne informacije lahko pacient ozavesti glasnost svojega govora v specifičnih okoljih. Lestvica glasnosti zajame stopnje 1–10. Ob tem ocena 1 pomeni šepet, ocena 10 kričanje. Poslušalec oceni, kako glasno govori pacient, enako pa stori tudi on sam (Mudd in Noelke, 2018). Pacienti z vozliči na glasilkah običajno govorijo glasneje. Povečana jakost namreč zmanjša hrapavost
21
glasu, medtem ko lahko tišji govor povzroči govorno afonijo (Batza, 1970). S primerno jakostjo glasu lahko bistveno doprinesemo k izboljšanju kvalitete glasu.
• Poučevanje vokalne higiene:
P. T. Flynn (1983), Kahane in Mayo (1989) ter Nilson in Schneideman (1983) pravijo, da bi morali glas razvijati in negovati že vse od rojstva. Otroke bi morali čim prej poučiti o glasovni higieni.
Glasovna higiena pomeni dnevno skrb za glas. Gre za načine obnašanja, ki so za glas ugodni (Hočevar Boltežar, 2010a). Dobro bi bilo, da bi jih upoštevali v svojem vsakdanu, saj takšni načini zmanjšujejo glasovno obremenitev in preprečujejo nastanek glasovnih motenj (Mudd in Noelke, 2018).
Ustrezna glasovna nega predstavlja proces osvajanja znanj in veščin, ki lahko postanejo način našega življenja (Kovačić in Buđanovac, 2000).
Ključni elementi, ki bi jih morali upoštevati, da bi ohranili dober glas, so:
1. Uživanje zadostne količine tekočin:
Ljudje smo dehidrirani pogosteje, kot si mislimo. Premalokrat se zavedamo, da lahko v dehidracijo vodi že vdihovanje suhega zraka, dihanje skozi usta, kajenje ali uporaba določenih zdravil (Vocal Hygiene, b.d.). Primerna hidracija je še kako pomembna za zdravje naših glasilk.
Glasilke se lahko rehidrirajo z inhalacijo – vdihovanjem pare, denimo pod vročo prho.
Ta vidik se nanaša na t. i. zunanjo hidracijo. Za notranjo hidracijo pa poskrbimo s pitjem. Najprimernejša tekočina je prav gotovo voda. Dnevno bi je morali popiti 1,5–2 litra (Hočevar Boltežar, 2010a; Vocal Hygiene, b.d.). Količina se od posameznika do posameznika nekoliko razlikuje zaradi različnih telesnih tež.
V kolikor vnos tekočin ni zadosten, nastopi dehidracija. Gre za pomanjkanje tekočine v telesu, kot posledica pa nastopi manjše izločanje sluzi žlez v respiratornem traktu.
Tako ni (dovolj) sluzi, ki bi glasilki oblagala kot tanka obloga in ju ščitila med fonacijo, ko udarjata druga ob drugo. Zaradi tega med glasilkama nastaneta večje trenje in večja mehanska obremenitev, saj glasilki ne moreta spolzeti druga ob drugo.
Posledično so možnosti za okvare glasilk večje. Na večjo verjetnost patologij glasilk vpliva tudi slabše navlažen vdihani zrak, ki se zaradi manjšega izločanja sluzi v nosu ne more navlažiti dovolj. Tako še dodatno suši in draži sluznico grla. Dehidracija vodi tudi v pomanjkanje sline in tako vpliva na težjo artikulacijo glasov (Hočevar Boltežar, 2010a).
Zato je treba poskrbeti, da imamo tekočino ves čas ob sebi. Potruditi se moramo zaužiti manjšo količino tekočine večkrat dnevno. Komur voda ni všeč, jo lahko zmeša z majhno količino soka, priporoča pa se, da količino dodanih sladkih pijač nato postopoma zmanjšuje. Prav tako se priporoča zmanjševanje količine popitih kav ali čajev s kofeinom, saj ta sproži večje izločanje vode ter posredno vpliva na dehidracijo posameznika (Vocal Hygiene, b.d.).
22 2. Skrb za telesno aktivnost:
Za dober glas sta potrebni dobra pljučna funkcija in dobro uravnan izdih. Na pljučne zmogljivosti lahko vplivamo s telesno aktivnostjo (Hočevar Boltežar, 2010a).
Toda z govorom ob fizični aktivnosti se nikoli ne sme pretiravati, saj ni nihče sposoben pravilne, sproščene in mehke tvorbe glasu ob veliki mišični napetosti. Prav tako je pomembno izogibanje krikom, ki so sicer pogosti spremljevalci telesne aktivnosti (R. Kušar, osebna komunikacija, 2019).
3. Skrb za glasovni počitek:
Od svojega glasu ne smemo pričakovati več kot od ostalih delov telesa, zato si je nekajkrat dnevno zaželeno privoščiti tudi glasovni počitek. Priporočeno je biti dovzeten na prve znake glasovne utrudljivosti, kot so hripavost, napetost v vratu, žgečkanje, praskanje, občutek suhosti … (R. Kušar, osebna komunikacija, 2019).
Vsaka na novo nastala hripavost je namreč jasen znak, da je z vokalnim aparatom nekaj narobe: lahko gre za funkcionalno glasovno motnjo, glasovno preobremenitev ali vnetje ob akutnem infektu. Glasilkam moramo v takšnih primerih nameniti počitek, v skrajnem primeru tudi molk (Hočevar Boltežar, 2010a).
Prav tako je treba za glasovni počitek poskrbeti po morebitnih kirurških posegih na grlu. Ta naj traja 10–14 dni (Hočevar Boltežar, 2010a).
4. Ohranjanje primernega načina govorjenja in izogibanje glasovnim zlorabam:
Pri govoru, petju vedno sedimo ali stojimo vzravnano. Tako je prostornina prsnega koša največja, boljša pa je tudi kontrola izdiha (Hočevar Boltežar, 2010a).
Veliko pozornost moramo nameniti načinu govora. Primernost tega najbolje oceni logoped. Paziti moramo, da glas ni previsok ali prenizek ter da sam način govor ni monoton. Prav tako ne smemo govoriti prehitro, saj glasilki v tem primeru nihata z višjo amplitudo, posledično pa je mehanska obremenitev nekoliko večja. Prehiter
Veliko pozornost moramo nameniti načinu govora. Primernost tega najbolje oceni logoped. Paziti moramo, da glas ni previsok ali prenizek ter da sam način govor ni monoton. Prav tako ne smemo govoriti prehitro, saj glasilki v tem primeru nihata z višjo amplitudo, posledično pa je mehanska obremenitev nekoliko večja. Prehiter