VLOGA LOGOPEDA

- otrokov glas, - izreko,

- govorne navade, - govorno dihanje,

- usklajenost dihanja, fonacije in artikulacije (Hočevar Boltežar, 2010a).

Vse to oceni z natančnim opazovanjem in pozornim poslušanjem pacienta.

Opravi tudi aerodinamične preiskave, meritve razmerja nezvenečega proti zvenečemu soglasniku s/z ter oceni motorične sposobnosti artikulacijskih organov.

Našteto lahko opravi tudi foniater (Hočevar Boltežar, 2010a).

• Aerodinamične preiskave:

Logoped izmeri pacientov maksimalen fonacijski čas (MPT), maksimalnemu vdihu sledi najdaljši možni čas fonacije (Hočevar Boltežar, 2010a). Pacienta tekom tvorbe glasu spodbujamo in ga tako motiviramo, da glas zadrži še za nekaj časa.

Okvirne norme narekujejo, da mora biti MPT pri moških vsaj dvajset sekund, pri ženskah vsaj petnajst sekund, pri otrocih pa vsaj deset sekund. Natančneje ga lahko tudi izračunamo s pomočjo spodnjih formul:

a) moški: vitalna kapaciteta (VK) / 100 x 0,67,

b) ženske: VK / 100 x 0,59 (Hočevar Boltežar, 2010a).

MPT je odvisen od:

- samoglasnika, ki ga posameznik podaljšuje,

- fonacijskega volumna (PV) in srednjega pretoka skozi grlo (MFR),

18 - odpora in lege glasilk,

- glasnosti,

- višine (pri visokih tonih je MPT nižji) (Hočevar Boltežar, 2010a).

• Merjenje razmerja nezvenečega proti zvenečemu soglasniku s/z:

Pacient čim dlje drži nezveneč glas /s/, nato še zveneč glas /z/. Dolžino posameznega glasu merimo s štoparico. Na ta način ocenimo pretok zraka skozi grlo. Pri zdravem grlu in popolnem stiku med glasilkama pri fonaciji (torej pri zdravih glasilkah brez patoloških sprememb) bi moral biti tok zraka skozi grlo enak pri obeh glasovih. To pomeni, da morata biti izmerjena časa enaka ali zelo podobna. V primeru nepopolne zapore med glasilkama med fonacijo bo zrak tekom držanja zvenečega glasu /z/ uhajal skozi špranjo. Posledično bo čas fonacije krajši in tako se bo razmerje med posameznima fonacijskima časoma povišalo. Literatura navaja, da moramo razmerje s/z, ki je večje od 1,4, vrednotiti kot nenormalno (Hočevar Boltežar, 2010a).

Logoped lahko opisano meritev ponovi tudi med poznejšimi glasovnimi terapijami. V kolikor se razmerje s/z približuje enici, lahko predpostavljamo zmanjšanje tvorbe sprememb na sluznici grla in popolnejši stik med glasilkama med nihanjem.

Razmerje 1 : 1 je namreč značilno za zdrave glasilke.

• Ocena motoričnih sposobnosti artikulacijskih organov:

Logoped prav tako oceni motorične sposobnosti artikulacijskih organov.

Najpogosteje preverimo:

- nasmeh,

- nasmeh v eno stran (preverimo obe strani), - šobico,

- kombinacijo nasmeh-šobica-nasmeh, - izplazenje jezika (jezik potisnemo iz ust),

- izplazenje jezika, ki mu sledi hitro skritje v ustno votlino, - oblizovanje spodnje/zgornje ustnice,

- krožno oblizovanje obeh ustnic,

- oblizovanje zgornjih/spodnjih zob iz notranje/zunanje strani,

- potisk konice jezika proti bradi/nosu/levemu in desnemu ustnemu kotu, - potisk konice jezika v lice (tako preverimo moč jezika),

- drsenje po trdem nebu (od sredine zgornjega zobnega loka nazaj proti mehkemu nebu in obratno),

- tleskanje …

19 2.6.1.3 VLOGA PSIHOLOGA

Psiholog ima najpomembnejšo vlogo v procesu obravnave psihogenih disfonij. V primeru hiperfunkcionalne glasovne motnje, kamor uvrstimo tudi vozliče na glasilkah, pa je vključen v diagnostiko le občasno, in sicer takrat, ko zdravnik ali logoped posumita na psihogeni vzrok otrokovih glasovnih težav. V tem primeru klinični psiholog ugotavlja morebitne motnje vedenja, pozornosti, hiperaktivnosti, čustvovanja ter primerja otrokovo mentalno in kronološko starost (Hočevar Boltežar, 2010a).

2.6.2 ZDRAVLJENJE VOZLIČEV NA GLASILKAH

V proces zdravljenja vozličev na glasilkah so ponovno vključeni vsi trije strokovnjaki:

foniater, klinični logoped in (po potrebi) klinični psiholog.

Zdravljenje je najprej usmerjeno v logopedsko terapijo, ki je osnovni način zdravljenja funkcionalnih glasovnih motenj, kamor uvrščamo tudi vozliče na glasilkah. Prične se lahko šele po otorinolaringološkem pregledu, ko foniater ugotovi vzrok glasovne motnje (Hočevar Boltežar, 2010a).

Najpomembnejša vloga v zdravljenju se tako s foniatra prenese na logopeda. Ker vozliči pri otrocih še niso zabrazgotinjeni, je logopedska terapija zadostna za odpravo benignih tvorb – seveda le v primeru, ko pacient upošteva predana znanja tudi izven ambulantne situacije. V kolikor logopedska terapija ne doprinese izboljšanja glasu oziroma se velikost vozličev tekom nje ne zmanjša, je potrebno opraviti tudi kirurški poseg. Tega opravi foniater.

2.6.2.1 VLOGA LOGOPEDA

Logoped ima v procesu zdravljenja vozličev na glasilkah najpomembnejšo vlogo (Hočevar Boltežar, 2010b), saj so vozliči na glasilkah pri otrocih še v fazi edema sluznice in niso zabrazgotinjeni. Zato zanje (običajno) zadostuje že zdravljenje z individualno prilagojeno glasovno terapijo (Hočevar Boltežar, 2010a).

Logopedski del zdravljenje vozličev vključuje: spreminjanje glasovnega vedenja, poučevanje vokalne higiene in usmerjeno glasovno terapijo (Hočevar Boltežar, 2010b; Mudd in Noelke, 2018; Ongkasuwan in Friedman, 2013).

Nekateri avtorji (Halawa, Freire, Muñoz in Pérez, 2013) predlagajo, da bi morali pred samim pričetkom spreminjanja glasovnega vedenja poskusiti tudi z nekajdnevnim glasovnim počitkom. Ta namreč zmanjša vnetni proces in lahko vpliva tudi na popolno izginitev. Na to, da glasovni počitek lahko zmanjša velikost vozličev, je opozoril že Batza (1970). Toda dodal je, da tišino pri otrocih zelo težko dosežemo.

N. Prebil (2016) pove, da popolnega glasovnega počitka v terapiji vozličev na glasilkah nikoli ne uporabljamo, saj so ti posledica napačne ali prekomerne rabe glasu, lahko tudi glasovnih zlorab. Zato raje uporabimo tehnike spreminjanja glasovnega vedenja in delnega glasovnega počitka.

20

Logopedski del zdravljenja mora biti zasnovam tako, da lahko bolnik v najkrajšem možnem času doseže največji možen uspeh. Zaradi tega je nujno sledenje uspešnosti terapije, ki naj bo tako subjektivno (ocena bolnika, logopeda, ocena kvalitete življenja, standardizirani vprašalniki …) kot tudi objektivno (akustična analiza) (Hočevar Boltežar, 2010a).

Logoped lahko pri glasovni terapiji uporablja naslednje kontrolne mehanizme (bio-feedback-e):

- glasovne posnetke, - video posnetke,

- spremljanje lastnega glasu, govora na ekranu (visual display), - ojačenje lastnega glasu,

- elektromiografijo (EMG) s površinskimi elektrodami, - taktilno kontrolo (tip) (Hočevar Boltežar, 2010a).

Našteti mehanizmi bolniku omogočijo pravilno sodelovanje ali pa to vsaj olajšajo (Hočevar Boltežar, 2010a).

• Spreminjanje glasovnega vedenja:

Hartnick idr. (2018) pravijo, da so za terapijo spreminjanja ali odpravljanja določenega glasovnega vedenja najprimernejši otroci v starosti 5–6 let. Terapija se v tej starosti lahko prične osredotočati na samonadzor, pogovor o diagnozi, neposredno klinično povratno informacijo in glasovne vaje za usmerjanje notranje napetosti. Ob tem je bistvenega pomena prenos naučenih znanj v domače in šolsko okolje.

Pomembno je, da pacienta opozorimo na neprimerne govorne navade, prekomerno rabo glasu in zlorabe (Hočevar Boltežar, 2010a), saj obstaja možnost, da se naštetega niti ne zavedajo.

Prav tako moramo svetovati staršem, kako naj otroka opozorijo ob neprimernih rabah glasu. Tako k sodelovanju pritegnemo celotno družino (Hočevar Boltežar, 2010a).

Terapevtski pristopi so tako osredotočeni na ozaveščanje pacienta in njegove družine o novih, ustreznih oblikah govornega vedenja. Stare, neugodne vzorce, ki so najverjetneje privedli so nastanka glasovne motnje, moramo opustiti v največji možni meri. Pomembno je, da pacient prične razlikovati med preteklim glasovnim vedenjem ter novimi glasovnimi tehnikami, ob katerih porabi precej manj energije in bolje govori (Hočevar Boltežar, 2010a; Hočevar Boltežar, 2010b; Mudd in Noelke, 2018). Le tako bo razumel pomen primerne govorne tehnike.

Pri pacientih, ki so preglasni, lahko uporabimo ocenjevalno lestvico za določanje glasnosti govorjenja. Preko te povratne informacije lahko pacient ozavesti glasnost svojega govora v specifičnih okoljih. Lestvica glasnosti zajame stopnje 1–10. Ob tem ocena 1 pomeni šepet, ocena 10 kričanje. Poslušalec oceni, kako glasno govori pacient, enako pa stori tudi on sam (Mudd in Noelke, 2018). Pacienti z vozliči na glasilkah običajno govorijo glasneje. Povečana jakost namreč zmanjša hrapavost

21

glasu, medtem ko lahko tišji govor povzroči govorno afonijo (Batza, 1970). S primerno jakostjo glasu lahko bistveno doprinesemo k izboljšanju kvalitete glasu.

• Poučevanje vokalne higiene:

P. T. Flynn (1983), Kahane in Mayo (1989) ter Nilson in Schneideman (1983) pravijo, da bi morali glas razvijati in negovati že vse od rojstva. Otroke bi morali čim prej poučiti o glasovni higieni.

Glasovna higiena pomeni dnevno skrb za glas. Gre za načine obnašanja, ki so za glas ugodni (Hočevar Boltežar, 2010a). Dobro bi bilo, da bi jih upoštevali v svojem vsakdanu, saj takšni načini zmanjšujejo glasovno obremenitev in preprečujejo nastanek glasovnih motenj (Mudd in Noelke, 2018).

Ustrezna glasovna nega predstavlja proces osvajanja znanj in veščin, ki lahko postanejo način našega življenja (Kovačić in Buđanovac, 2000).

Ključni elementi, ki bi jih morali upoštevati, da bi ohranili dober glas, so:

1. Uživanje zadostne količine tekočin:

Ljudje smo dehidrirani pogosteje, kot si mislimo. Premalokrat se zavedamo, da lahko v dehidracijo vodi že vdihovanje suhega zraka, dihanje skozi usta, kajenje ali uporaba določenih zdravil (Vocal Hygiene, b.d.). Primerna hidracija je še kako pomembna za zdravje naših glasilk.

Glasilke se lahko rehidrirajo z inhalacijo – vdihovanjem pare, denimo pod vročo prho.

Ta vidik se nanaša na t. i. zunanjo hidracijo. Za notranjo hidracijo pa poskrbimo s pitjem. Najprimernejša tekočina je prav gotovo voda. Dnevno bi je morali popiti 1,5–2 litra (Hočevar Boltežar, 2010a; Vocal Hygiene, b.d.). Količina se od posameznika do posameznika nekoliko razlikuje zaradi različnih telesnih tež.

V kolikor vnos tekočin ni zadosten, nastopi dehidracija. Gre za pomanjkanje tekočine v telesu, kot posledica pa nastopi manjše izločanje sluzi žlez v respiratornem traktu.

Tako ni (dovolj) sluzi, ki bi glasilki oblagala kot tanka obloga in ju ščitila med fonacijo, ko udarjata druga ob drugo. Zaradi tega med glasilkama nastaneta večje trenje in večja mehanska obremenitev, saj glasilki ne moreta spolzeti druga ob drugo.

Posledično so možnosti za okvare glasilk večje. Na večjo verjetnost patologij glasilk vpliva tudi slabše navlažen vdihani zrak, ki se zaradi manjšega izločanja sluzi v nosu ne more navlažiti dovolj. Tako še dodatno suši in draži sluznico grla. Dehidracija vodi tudi v pomanjkanje sline in tako vpliva na težjo artikulacijo glasov (Hočevar Boltežar, 2010a).

Zato je treba poskrbeti, da imamo tekočino ves čas ob sebi. Potruditi se moramo zaužiti manjšo količino tekočine večkrat dnevno. Komur voda ni všeč, jo lahko zmeša z majhno količino soka, priporoča pa se, da količino dodanih sladkih pijač nato postopoma zmanjšuje. Prav tako se priporoča zmanjševanje količine popitih kav ali čajev s kofeinom, saj ta sproži večje izločanje vode ter posredno vpliva na dehidracijo posameznika (Vocal Hygiene, b.d.).

22 2. Skrb za telesno aktivnost:

Za dober glas sta potrebni dobra pljučna funkcija in dobro uravnan izdih. Na pljučne zmogljivosti lahko vplivamo s telesno aktivnostjo (Hočevar Boltežar, 2010a).

Toda z govorom ob fizični aktivnosti se nikoli ne sme pretiravati, saj ni nihče sposoben pravilne, sproščene in mehke tvorbe glasu ob veliki mišični napetosti. Prav tako je pomembno izogibanje krikom, ki so sicer pogosti spremljevalci telesne aktivnosti (R. Kušar, osebna komunikacija, 2019).

3. Skrb za glasovni počitek:

Od svojega glasu ne smemo pričakovati več kot od ostalih delov telesa, zato si je nekajkrat dnevno zaželeno privoščiti tudi glasovni počitek. Priporočeno je biti dovzeten na prve znake glasovne utrudljivosti, kot so hripavost, napetost v vratu, žgečkanje, praskanje, občutek suhosti … (R. Kušar, osebna komunikacija, 2019).

Vsaka na novo nastala hripavost je namreč jasen znak, da je z vokalnim aparatom nekaj narobe: lahko gre za funkcionalno glasovno motnjo, glasovno preobremenitev ali vnetje ob akutnem infektu. Glasilkam moramo v takšnih primerih nameniti počitek, v skrajnem primeru tudi molk (Hočevar Boltežar, 2010a).

Prav tako je treba za glasovni počitek poskrbeti po morebitnih kirurških posegih na grlu. Ta naj traja 10–14 dni (Hočevar Boltežar, 2010a).

4. Ohranjanje primernega načina govorjenja in izogibanje glasovnim zlorabam:

Pri govoru, petju vedno sedimo ali stojimo vzravnano. Tako je prostornina prsnega koša največja, boljša pa je tudi kontrola izdiha (Hočevar Boltežar, 2010a).

Veliko pozornost moramo nameniti načinu govora. Primernost tega najbolje oceni logoped. Paziti moramo, da glas ni previsok ali prenizek ter da sam način govor ni monoton. Prav tako ne smemo govoriti prehitro, saj glasilki v tem primeru nihata z višjo amplitudo, posledično pa je mehanska obremenitev nekoliko večja. Prehiter govor je pogosto povezan tudi s slabšo razumljivostjo oziroma z zabrisano artikulacijo – govorimo o t. i. požiranju glasov. Govorec mora zaradi tega isto misel ponoviti večkrat, kar vodi v dodatno obremenjenost glasilk. Osebe, ki govorijo hitro, in osebe, ki poskušajo povedati vse hkrati, pogosto govorijo nepretrgoma in med svojim govorom ne upoštevajo ločil. Govorijo, dokler jim ne zmanjka zraka in šele nato ponovno vdihnejo. Govor ob pomanjkanju zraka govorca pripravi do izrazitega napenjanja glasilk, saj ta tako poskuša vzdrževati primerno glasnost in višino glasu ob zmanjševanju toka zraka, ki niha glasilki. Če upoštevamo ločila ter napravimo premor ob njih, imamo dovolj časa za sam vdih, s tem pa manj obremenjujemo grlo in grlne mišice (Hočevar Boltežar, 2010a; R. Kušar, osebna komunikacija, 2019).

Izogibati pa se je treba tudi glasovnim zlorabam. Mednje uvrščamo preglasen govor, šepet, oponašanje živali/motorjev, kričanje, vriskanje, vpitje, petje izven glasovnega obsega ... Med glasovno zlorabo so izrazito prekomerno napete mišice, ki sodelujejo pri tvorbi in oblikovanju glasu. Neredko povzročijo tudi poškodbe na glasilkah – na primer hematom ali celo nastanek benigne zamejene epitelne lezije (vozliča, polipa).

23

Namesto takšnih oblik tako raje uporabimo druge, neglasovne znake za pritegnitev pozornosti, kot so tleskanje, ploskanje, trkanje, cepetanje … (Hočevar Boltežar, 2010a; R. Kušar, osebna komunikacija, 2019).

Prav tako je odsvetovano pokašljevati ali kašljati iz navade. Pri pokašljevanju glasilki dodatno energično tleskata (zadevata druga ob drugo), kar ju draži. To pri posamezniku vzbudi potrebo po ponovnem pokašljevanju, saj dobi občutek, da mora grlo očistiti. Tako se začne začaran krog, ki ga je zelo težko prekiniti (Vocal Hygiene, b.d.). Zato je bolje zazehati, pogoltniti slino ali spiti požirek vode (R. Kušar, osebna komunikacija, 2019).

5. Izboljšanje akustičnih in mikroklimatskih pogojev v prostoru:

Hrupno okolje je zelo neugodno za glas, saj govorca sili h glasnejšemu govorjenju in večjemu napenjanju fonacijskih mišic. Zlasti moteč je sočasen govor v ozadju (npr.

po radiu, televiziji, pogovor drugih ljudi), saj vpliva na slabše razumevanje govora.

Tako nemalokrat povzdignemo jakost svojega glasu in negativno vplivamo na same glasilke. V takšnih primerih se je bolje približati sogovorcu in povedati le ključne stvari, če je to potrebno (Hočevar Boltežar, 2010a).

Priporočljivo je poskrbeti za ustrezne mikroklimatske pogoje v prostoru, kot so primerna temperatura in vlažnost prostora, redno zračenje in zadostna količina svežega zraka (Hočevar Boltežar, 2010a).

Če je le mogoče, se je dobro izogibati snovem, ki dražijo sluznico dihal. Vzroki tega so kajenje, dražeči plini, lepila, razkužila, čistila, hišni prah … Naštete snovi povzročajo zadebelitev sluznice, večjo maso glasilk, nižji glas in počasnejše nihanje med njima (Hočevar Boltežar, 2010a).

6. Razporeditev glasovnih obremenitev in prilagoditev teh svojim lastnim zmogljivostim:

Vsak posameznik ima drugačne glasovne zmogljivosti. Različno hitro se utrudimo ob govoru, petju, smehu, kašlju, odkašljevanju … Pomembno je, da poznamo sebe kot govorca in da vemo, kolikšne glasovne obremenitve lahko prenesemo brez utrudljivosti, poslabšanja glasu in neugodnih občutkov v predelu grla ali vratu. Dobro je, da glasovne obremenitve razporedimo na dnevni ali tedenski ravni (Hočevar Boltežar, 2010a).

7. Upoštevanje navodil za preprečevanje gastroezofagealnega in laringofaringealnega refluksa:

Izogibati se je treba jedem, ki povečujejo izločanje želodčne kisline ali oslabijo zapiranje spodnje požiralnikove zažemalke (sladka, mastna, začinjena hrana, kava, alkoholne pijače, orehi, paradižnik, čebula, česen, gazirane pijače …). Večkrat dnevno je priporočeno jesti manjše obroke, saj se bo hrana tako lažje prebavila in bo manj časa povečano izločanje želodčnega soka. Po jedi je odsvetovana tako fizična

24

aktivnost kot ležanje. Zadji obrok se zaužije 2–3 ure pred spanjem. Med spanjem je po potrebi vzglavje ležišča nekoliko dvignjeno (Hočevar Boltežar, 2010a).

• Usmerjena glasovna terapija:

Otroke moramo naučiti govorjenja z ustrezno govorno tehniko (Hočevar Boltežar, 2010a), kakor hitro je to mogoče. Slaba vokalna tehnika lahko vodi v razvoj kompenzacijskih manevrov, saj si posameznik želi pridobiti čist glas. To poskuša doseči z napenjanjem mišic, ki sodelujejo pri fonaciji.

Med terapijami moramo biti pozorni na pacientovo telesno držo. Ta naj bo pokončna, vzravnana (Hočevar Boltežar, 2010a).

Intervencijske tehnike se razlikujejo od pacienta do pacienta. Odvisne so predvsem od motiviranosti, ki je pogosto povezana s pacientovo starostjo, pa tudi od možnosti, ki jih ponuja zavarovalnica (Mudd in Noelke, 2018).

Pri otrocih z vozliči najpogosteje uporabimo slednje tehnike glasovne terapije:

• Korekcija višine

Glas oseb z vozliči na glasilkah je nižji od pričakovanega. Razlog tega je povečana masa glasilk (Batza, 1970). Fisher in Logemann (1970) predlagata, da se logoped v terapiji osredotoči zlasti na korekcijo višine, saj neustreznost te povzroča hiperfunkcijo glasilk.

• Zaupni glas

Je tišji in rahlo zadihan, a ne šepetajoč glas. S takšnim načinom govorjenja med fonacijo opazimo krajši stik med glasilkama, manjšo mehansko obremenitev glasilk, manj ali nič supraglotisne kontrakcije (primikanja ventrikularnih gub, lažnih glasilk) in manj napetosti v mišicah grla. To tehniko lahko uporabimo tudi v zgodnjem pooperativnem obdobju (Hočevar Boltežar, 2010a).

• Načini za lažji pričetek fonacije

Načini mehkega pričetka fonacije so vzdihljaj, kombinacija zehanja in vzdihljaja ter lahen začetek fonacije samoglasnika po glasu /h/. Glasilki se tako nežno približata.

Te tehnike se uporabljajo za zmanjšanje hiperfunkcije pri fonaciji, saj znižujejo subglotisni tlak in srednji pretok zraka skozi grlo (MFR). Omogočajo enostavno usklajevanja pretoka zraka in glasu, toda pozorni moramo biti, da glas ne postane preveč zadihan, saj to vodi v hipoaddukcijo glasilk (Hočevar Boltežar, 2010a; Hunt in Slater, 2003).

25

• Resonančna glasovna terapija

Opredeljena je kot produkcija glasu, ki je povezana z zaznavanjem vibracij med fonacijo. Te se najpogosteje pojavijo na sprednjem delu alveolarnega grebena ali na ustnicah, lahko tudi višje v obraznih kosteh. Cilj resonančne terapije je doseči najmočnejši in najčistejši možen glas, ki bo ustvarjen z najmanjšim naporom.

Pomembno je, da je pacient čim bolj sproščen in da fonira z lahkoto (Hočevar Boltežar, 2010a; Voice Disorders, b.d.), brez napora ali naprezanja. Glas naj poskuša proizvesti povsem brez kontrole.

• Vaja raztezanja in pihanja

Tehnika je znana tudi kot "Casper-Stone Flow Phonation". Je fiziološka tehnika, ki jo lahko uporabimo za zdravljenje funkcionalne disfonije ali afonije. Osredotoča se na pretok zraka med fonacijo. Tako je še posebej primerna za paciente, ki imajo težave z zadrževanjem diha. Pacientom naročimo, naj bodo osredotočeni na enakomeren odtok zraka med izdihom. Uporabimo lahko različne feedback metode, kot so polaganje papirnatega robca pred usta ali držanje roke pred usti. Sčasoma se pridobljena kakovost glasu prenese na govorjene besede in fraze, količina dihanja pa se postopoma zmanjšuje (Voice Disorders, b.d.).

• Vaje za funkcijo glasu

Tehnika služi krepitvi in uravnavi grlnih mišic, izboljšuje podajnost in gibljivost glasilk ter uravnava zračni tok med fonacijo. Gre za serijo sistematičnih govornih manipulacij, ki omogočajo lažjo vrnitev k zdravi vokalni funkciji. Uporabijo se štirje principi fizikalne terapije: ogrevanje, raztegnitev, krčenje in povečanje mišične moči.

Pacient mora vaje izvajati dvakrat dnevno – zjutraj in zvečer, vsak sklop pa ponovi dvakrat. Svetuje se jim, naj med izvajanjem vaj tvorijo mehak glas in da ob tem niso napeti. Maksimalen fonacijski čas je določen na podlagi individualnih pljučnih zmogljivostih in pretoka zraka 80 ml/s (Hočevar Boltežar, 2010a; Voice Disorders, b.d.).

• Tresenje jezika – »trill«

Vajo se začne z udobnim, kontinuiranim tresenjem jezika brez variacije frekvence ali intenzitete. Sledi imitiranje zvoka siren, kjer z glasom drsimo od enega do drugega tona. Višino tonov prilagodimo posamezniku. Ko je predstavljena stopnja usvojena, poskusimo s tresenjem jezika ob petju melodij. Pomembno je, da stopenj medsebojno ne zamenjujemo in da ne preidemo na naslednjo, če predhodna ni usvojena v celoti (Vasconcelos, Gomes in Araújo, 2017).

Menezes idr. (2011) so preučevali vpliv tresenja jezika na odpravljanje vozličev in ugotovili, da 1–3-minutno izvajanje nima posebnega učinka. Ta se pojavi šele po 5-minutnem izvajanju vaj. Toda s trajanjem izvedbe ne smemo pretiravati, saj ima

Menezes idr. (2011) so preučevali vpliv tresenja jezika na odpravljanje vozličev in ugotovili, da 1–3-minutno izvajanje nima posebnega učinka. Ta se pojavi šele po 5-minutnem izvajanju vaj. Toda s trajanjem izvedbe ne smemo pretiravati, saj ima

In document DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA POJAV IN USPEH ZDRAVLJENJA OTROK Z VOZLIČI (Strani 33-0)