Vsaka nova pot je novo rojstvo.
Novo jutro, ki v nov dan se dvigne in skoz večerni mir prestopi v noč, na ta skrivnostni prag pred ničem ali novim jutrom.
Vsak svojo pot si utiramo.
Za potovanja in iskanja, za odhode in pohode, izselitve, naselitve, vodenja in beganja in za brezglavi beg,
za vračanja le najsrečnejši.
Kdo od nas v rokah in v srcu skriva Tezejev pogum, njegov božanski čar v telesu, da zaljubljena Ariadna bi podarila mu rešilno nit, da srečno bi se vrnil – kam?
V labirintu časa in življenja.
Ciril Zlobec, V labirintu1
1 Ciril ZLOBEC, V labirintu, Sodobnost, 33/4,1985, dostopno na
<https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-YG6Z77OQ> (6. 4. 2021).
Beseda labirint izvira iz starogrške besede labrys. Zgodovina kaže, da so labirinte uporabljali za lovljenje slabih ali zlih duhov, na to namiguje tudi znamenita zgodba o minotavru, ali pa kot pot uporabljeno v obredih in plesih, ki naj bi delovala očiščujoče.
Uporabljen je bil tudi kot simbol dolge in težke poti, ki jo mora premagati človek v svoji želji po komunikaciji in srečanju z Bogom; vhod naj bi označeval rojstvo, center pa Boga.
In kot Ciril Zlobec v svoji pesmi z naslovom V labirint poetično opiše, je labirint že od nekdaj popolnoma smiselna in logična prispodoba za življenje. Vsak si utira svojo pot in ob tem se nam lahko hitro zgodi, da zavijemo s poti in zablodimo v slepe ulice, do razpotij ali pa se v krogu zatečemo nazaj na začetek, še preden bi prišli do centra. Meditativna hoja po labirintu, ki je za to namenjen in se za to uporablja že tisočletja, je na nek način vaja, s katero naj bi se tudi na poti skozi življenje naučili intuitivno slediti vsak svoji, pravi poti, ki nas vodi do centra uravnovešenosti.
Množenje tehnologij v imenu učinkovitosti in zabave je pravzaprav izkoreninjenje prostega časa z omogočanjem čim več časa in prostora za proizvodnjo in tako minimalizira nestrukturiran vmesni čas. S časovno varčnimi tehnologijami je večina delavcev bolj produktivna, ne pa tudi bolj svobodna v svetu, za katerega se zdi, da se vse bolj in bolj pospešuje okoli njih. Tudi retorika okoli učinkovitosti teh tehnologij kaže, da tega, česar ni mogoče količinsko opredeliti, ni mogoče ovrednotiti – množice užitkov, ki spadajo v kategorijo delanja ničesar posebnega, na primer nabiranje cvetlic, zbiranje kamnov, opazovanje oblakov, tavanje, razgledovanje po nakupovalnih razstavnih oknih, niso nič drugega kot praznine, ki bi jih morali zapolniti z nečim bolj določenim, produktivnejšim, hitrejšim.2
Našo družbo determinira gibanje; vsem se mudi, vsi hitimo in ves čas poskušamo biti še hitrejši. Trenutno imamo več vsega kot kadarkoli prej v zgodovini; več je ljudi, več obveznosti, več materialnih dobrin in ogromno število informacij. Utapljamo se v nepreglednosti in naš pogled je preobremenjen, ne ve več, kaj vidi, in podobno se dogaja z našimi mislimi. Dandanes moramo za to, da bi kaj dejansko videli, gledati, kot da smo v temi. Kljub temu, da je človeštvo ves čas stremelo k hitrejšemu in efektivnejšemu opravljanju različnih obveznosti, kar je bilo nujno zaradi konstantnega naraščanja
2 Rebecca SOLNIT, Wanderlust: A history of walking, London 2000, str.18 – 19.
populacije, kljub želji po razumevanju bioloških in fizičnih zakonitosti mikro in makro sveta ter težnji po nadgradnji in optimizaciji življenjskega sloga ter njegovi kvaliteti, smo vedno iskali nek globlji pomen, višji smisel ali poslanstvo človeka. Labirint predstavlja eno od možnih orodij, ki naj bi človeku pomagala priti bližje temu. Gre za spiritualno prakso, ki je stara več tisoč let, njegova uporaba pa se razteza preko svetovnih religij, kulturnih in zgodovinskih obdobij.3
Namerna in premišljena hoja po poti, ki vedno znova prečka točke na različnih nivojih krivulj, dokler ne prispe do centra, deluje sproščujoče in meditativno. Nihče ni popolnoma prepričan, od kod izhaja tradicija labirintov, saj so najdeni v različnih antičnih kulturah; od Grčije in Krete do Egipta, Kitajske in Peruja, Irske in Skandinavije. Najdemo jih tudi na tleh ogromnih srednjeveških katedral, kot na primer v Chartersu, Amiensu in Saint Quentinu v Franciji. S koreninami, ki segajo globoko v prazgodovino in presegajo geografske in kulturne meje, je labirint postal simbol in manifestacija Jungove teorije kolektivne zavesti.4
5
Jung je precej govoril tudi o mandali, ki ponuja podobno zadovoljitev ob risanju in se je dandanes zopet pojavila v obliki pobarvank za odrasle. To sicer ni ravno poanta mandale, saj bi jo morali v celoti konstruirati in oblikovati sami; barvanje je poslednja stopnja, ki predstavlja le en del celote. Izbira razporeditve, ritma in kompozicije oblik nam veliko pove o tem, kako se počutimo in kje smo v trenutnem stadiju življenja. Podobno kot za labirint pa velja za spiralo, saj je v osnovi le poenostavljena verzija labirinta, ki ima bolj kompleksno in daljšo pot, kar je za namen meditacije definitivno bolje.
V zadnjih letih so prav tako kot mandalo ljudje ponovno začeli odkrivati tradicijo hoje po labirintu. Ponovno so jih pričeli vključevati v prostore cerkva, univerz, zaporov in otroških igrišč, vklesali so jih v skalnata pobočja, oblikovali na travnikih in jih postavljali na svojih lastnih dvoriščih iz naravnih materialov, kot sta kamenje in zemlja. Ljudje se za hojo po labirintu odločajo iz mnogih različnih razlogov, večina pa ob koncu meni, da je bila celotna izkušnja transformativna.
3 Helen CURRY, The way of the labyrinth: a powerful meditation for everyday life, New York 2000, str. 4.
4 Prav tam, str. 5.
5 SOLNIT 2000, op.2, str. 72 – 73.
Med hojo skozi zavoje in ovinke se posameznik disasociira in distancira od življenja in sveta zunaj labirinta. Hoja, dihanje in obstoj – stvari, na katere v preobremenjujoči naglici vsakodnevne rutine nihče ni pozoren – postanejo zavestne in namerne. Predstavlja fizično in spiritualno spajanje, ki se manifestira med meditativno hojo. Naš tempo služi kot ritem, ob katerem umirimo svoje dihanje in razjasnimo svoje misli. Med hojo postopoma vse bolj intenzivno slutimo bližajoči se center, intuicija raste in ostrijo se čuti, ki jih večino časa zanemarjamo, saj jim nimamo časa posvečati pozornosti.
Meditativno hojo sestavljajo trije osnovni segmenti; prvi izmed njih je sama hoja proti centru, drugi je doživljanje in interakcija s centrom, tretji pa je vračanje iz centra in zapuščanje labirinta. Šele ob popolnem razumevanju teh delov postane sama hoja bolj namerna in zavestna. Hoja po labirintu izpolnjuje globoko ukoreninjeno potrebo človeka po ritualu ter povezavo med čustvi in racionalnimi mislimi, med levo in desno možgansko sfero.
Glavna značilnost labirintov je ta, da jih tvori enojna pot in nimajo slepih ulic, kot jih imajo blodnjaki, ki kot že samo ime namiguje, služijo “blodenju”, izgubljanju in skrivanju ter nimajo centra, temveč več možnih izhodov kot tudi vhodov, poleg tega se jih največkrat uporablja v zabavne namene na določenih prireditvah. V labirintu ne izbiramo poti, ne moremo se izgubiti, ko enkrat hodimo po poti, ni nikakršne možnosti, da ne bi prišli do centra, ker ta vodi izključno le tja.
Obstaja dober razlog, da so se labirinti in njihova uporaba ohranili več tisočletij. Robert Ferré, direktor St. Louiškega projekta Labirint in član društva Labirint, pravi: »Sprehajanje po labirintu je način dostopanja do sil zunaj našega običajnega zavednega uma. Popelje nas v nek starodavni del nas, star toliko kot obračanje planetov in zvezd, starih kot zemeljska energija, nazaj v času, ko je bila noč še temna, ko so ljudje vedeli, da sta nebo in narava del nas in mi del celote. To je nekaj, kar je v sodobnem svetu pozabljeno in izgubljeno, povzroča neravnovesje, občutek izgubljenosti ter spodbuja krike za razrešitev.«6
Kolikor različnih zgodb obstaja v povezavi z mitologijo, pa naj so spiritualnega ali posvetnega značaja, labirint v vseh predstavlja pot, ki naj bi ji sledili, ne glede na trajanje in težavnost, zato da prispemo do centra, ki je osrednji predmet celotnega potovanja.
6 CURRY 2000, op. 3, str. 26.
Starodavne kulture so opravljale ritualne pohode skozi labirinte za srečo, zaščito, neposredno povezavo s svetim središčem romanja ter zaradi zdravilnih in pomirjujočih posledic; to pa so razlogi, ki nam resonirajo še dandanes.7
2.1.1 LABIRINT IN UMETNOST
Z labirinti se je v svoji umetniški praksi ukvarjalo večje število umetnikov, saj je arhitekturno privlačen objekt, prežet s simboliko. Omenila bom le enega od mnogih, in sicer labirint Roberta Irwina.
Robert Irwin je bil del gibanja Light and Space v Kaliforniji, ki je našlo stičišča z minimalizmom, včasih pa je pokazalo tako minimalne težnje, da je v materialnem smislu komaj obstajalo. Svetloba in prostor sta povsod okoli nas, vendar o takšnih eteričnih zadevah ne razmišljamo kot o taktilnih entitetah. Irwinova umetnost je imela številne oblike; od slikarstva in kiparstva do instalacij in celo krajinskega oblikovanja. Vsem je skupna nagnjenost k izbrisu ali vsaj eksperimentalna ambicija po iskanju načinov, kako obkrožiti učinkovito in neizrekljivo bistvo umetnosti, hkrati pa v ospredje postaviti vprašanja o vidnosti in nevidnosti.8
Irwinov Central Garden v Centru Getty iz leta 1997 je zasnovan kot spremljevalec Getty Centra arhitekta Richarda Meierja v Los Angelesu. Pri urejanju parka so uporabili več kot petsto različnih vrst rastlin, ki se v povezavi z vabljivim dizajnom izkažejo za zelo pomembne. Vse rastlinje in materiali na vrtu so izbrani, da poudarijo medsebojno vplivanje svetlobe, barve in odseve. Od odprtja centra leta 1997 se je Centralni vrt nenehno razvijal, saj so rastline rasle in bile obrezane, določene tudi odstranjene. V paleto se nenehno dodajajo nove rastline. Namen celotnega parka je oddih in pomirjujoč občutek stalnosti, večnosti, ki pa nikoli ne ostaja enaka. Narava prevzame vajeti v svoje roke in strogo načrtovano obliko krajinskega dizajna popelje in razvije po svoje. Na vhodu je v kamniti prag vklesano Irwinovo sporočilo za tiste, ki ga vidijo: »Vedno se spreminja, nikoli ni dvakrat enako.«9
7 Prav tam, str. 26–29.
8 Andy BATTAGLIA, Robert Irwin's 9 most invisible artworks, from dots that disappear to scrims that veil secret worlds, Artnews, 15. 6. 2020, dostopno na
<https://www.artnews.com/feature/robert-irwin-scrim-veil-invisible-works-1202691052/>
(23. 5. 2021).
9 Gardens: Enjoy tranquil outdoor spaces at the Getty Center, Getty, dostopno na
<https://www.getty.edu/visit/center/top-things-to-do/gardens/> (23. 5. 2021).
2.1.2 MEDITATIVNA HOJA IN UMETNOST
V svojem pisnem diplomskem delu omenjam kar nekaj različnih umetnikov, predvsem tujih, zato sem zelo vesela, da je prvo delo, ki ga omenjam, hkrati konceptualno še najbolj sorodno mojemu, tj. delo slovenskega umetnika in profesorja na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, ki poučuje kiparstvo.
Na kratko bom povzela projekt Hoja Jožeta Baršija, ki se je pričel leta 2001 tako, da je avtor dobil štipendijo za bivanje v Združenih državah Amerike, kjer naj bi celoten projekt razvil, ob koncu pa seveda razstavil. Tako se je Barši odločil, da bo vsak dan hodil po praznem galerijskem prostoru, po vsakodnevnem sprehodu pa je običajno samemu sebi poslal elektronsko pošto, v kateri je opisal izkušnjo hoje in refleksijo, ki se je odvijala ob njej.
Čeprav ni ljubitelj new agea, se je vendarle dolgo časa zanimal za budistično misel in meditacijske prakse ('Te prakse me navdušujejo, no, pri tem pa sem neke vrste konzervativec. Zmerom se navdušim za prakse, ki so stare tisoč let.'). Pohodna meditacija ali meditativna hoja je ena izmed teh tehnik, s katerimi se je Jože Barši seznanil med svojim bivanjem na Šri Lanki.10
Ravnal se je po navodilih, ki so bila natisnjena v knjigi meditacijskih tehnik. Poskušal se je kar se le da skoncentrirati na hojo kot tako. Vse ostale misli je poskušal izključiti in vso svojo intenco fokusirati le na premikanje nog. Za to, da je ta projekt umetnost, sta relevantni dve stvari: kontekst njegove odločitve, da bo vsak dan hodil, in pa to, da se je odločil hojo predstaviti v obliki razstave. Delo je povezano tudi z njegovim razmišljanjem o vlogi vida in drugih čutov v njegovem delu ter o njegovi vlogi vizualnega umetnika. Njegova ideja je, da obstaja samo en čut, ki povezuje vsa vrata in okna naše percepcije za to, da bi lahko čutili, in to je naš um.11
»Pomembne reči so pozornost, zaznavanje in opazovanje. Dejanja se ne začnejo z mišljenjem, temveč z zelo skrbnim opazovanjem. Če vidiš več in bolj natančno, lahko najdeš pot. To se morda sliši kot kakšna butasta ezoterika, toda dejstvo je, da je v sedanjem okolju,
10 Igor ZABEL, Eseji: O moderni in sodobni umetnosti, Ljubljana 2006, str. 397
11 Prav tam, str. 397.
ki nas preplavlja in nas nenehno bombardira s senzacijami, težko biti pozoren opazovalec.
Tako si ni treba kdove kako prizadevati, da najdeš idejo, ideja pride sama, z opazovanjem.«12
Izkušnja pa za Baršija ni bila dovolj, pomembna sta tudi komunikacija in prevajanje njegovih izkušenj. Samo z opisovanjem izkušenj v elektronskih sporočilih, ki je v procesu delovalo kot refleksija ali pa sekundarna obdelava, kot bi rekel Freud, in z njihovim razstavljanjem je lahko povezal svoje delovanje z umetnostjo ter ga tako osmislil tudi za druge ljudi. »Ne mislim, da je ta kos papirja, ki ga kažem obiskovalcu ali obiskovalki, umetnost; umetnost je moj predlog, da to naredita sama, ker je tako butasto preprosto in hkrati tako težko.
Poizkusite!«13
In sama sem poizkusila na več načinov. Sprva sem se trudila prakticirati meditativno hojo, saj sem se tudi sama precej zanimala za budistične in meditativne prakse. Kasneje pa tako, da sem naredila spiralo, ki naj bi gledalca popeljala bližje izkušnjam, ki sem jih doživljala ob izvajanju meditativne hoje in kakršne je doživljal tudi Barši, ki jih je gledalcem poskušal približati preko opisov.