Zamisel za vsebinsko in oblikovno zasnovo diplomskega dela sem začela razvijati že ob izdelovanju samostojnega projekta v prvem semestru tretjega letnika, ki je nosil naslov Sodobni človek išče dušo. Tudi pri tem delu sem nagovarjala umik in izolacijo pred poplavo informacij, ki, nasprotno od pričakovanj, bolj kot bogati, le megli in pači našo podobo o svetu, naše védenje in razmišljanje.
Želela sem ustvariti interaktivno delo, in sicer manjšo črno kocko, v katero bi gledalci lahko vstopili in s tem doživeli umik in kontrast vsakdanjemu, z vtisi prežetemu svetu in podvojeno doživljanje; temo okoli sebe, ki omogoča racionalizacijo in vdor konfuznega šuma iz zunanjosti, saj kocka ni bila zvočno izolirana. Ko sem kocko končno postavila, sem ugotovila, da delo nikakor ne bi moglo biti interaktivno, zato sem doživljanje poskušala ponazoriti preko sebe s performansom. Ugotovitev je vodila do tega, da sem med obhodom profesorjev meditirala v kocki, neopažena, saj je bil namen subtilen nagovor posameznika, ki bi se dovolj približal, da bi lahko videl živo v neživem.
Kljub temu, da mi je bila moja končna izpeljava dela všeč, sem ga videla kot spodletel poizkus. S to mislijo v glavi sem kasneje dobila idejo za spiralni hodnik, za katerega so me oblikovno inspirirala predvsem dela Bruca Naumana; najbolj seveda njegovi raznoliki hodniki, ki gledalca vabijo k vstopu in intimnem doživetju, pa tudi performansi iz let 1967/69, ki so se skozi proces razvili do hodnikov. Nauman je ob koncu študija v svojem ateljeju začel uprizarjati performanse, v katerih je na primer na tla svojega studia z lepilnim trakom označil meter krat meter veliko kocko in v njej izvajal različna vsakdanja in ponavljajoča se dejanja: marširanje, skakanje, igranje violine, odbijanje kroglic, večinoma pa hojo ali različne raztezne oziroma fizično naporne vaje. V nekaterih primerih Nauman raziskuje ritme hoje in spreminjajoč tempo; pri nekaterih raziskuje hojo s pretiranim prenašanjem teže z ene noge na drugo; pri nekaterih je njegova hoja bolj mehanska, vsak korak je razdeljen na sestavne dele. V vsakem primeru je njegova hoja zaprta v meje trakov,
hodnika ali samega studia. Ko so razstavljena, se ta dela predvajajo tako, da se ponavljajo v nedogled, kar olajša predstavljanje, kot da Nauman koraka večno. V resnici je v očitni banalnosti ponavljajočih se dejanj nekaj zloveščega.36 Performansi delujejo utesnjujoče in omejujoče, spominjajo na omejeno gibanje ujetnika v zaporu ali ječi, institucionalizirano arhitekturo, ki nam narekuje gibanje in nas vseskozi omejuje.
Tako delo Sodobni človek išče kot instalacija Sodobni človek išče dušo imata utesnjujoč učinek, vendar je kocka veliko bolj pasivna in hkrati bolj intimna, saj v njej lahko izključno sedimo v dokaj neudobnem fetusnem položaju, kar poleg vhoda v kocko, ki asociira na vulvo, še dodatno ponazarja maternico.37V maternici preživimo prvih devet mesecev našega razvoja in ves ta čas smo v temi in skoraj popolni izolaciji, več ali manj slišimo le zunanje šume, zvoke, poleg bitja materinega srca. Vse življenje nas spremlja sopotnik, sorodnik vegetativnemu razvojnemu obdobju preživetem v maternici, ki se mu težko izognemo ter z leti bolj in bolj spoznavamo njegovo korist – spanje. Spanje je ultimativen odmik, vendar se pogosto sploh ne zavedamo njegove pomembnosti. Razmišljanje o pomembnosti počitka za naše telo in um, odmika od dražljajev je bilo ključnega pomena za to, da sem pričela razvijati takšne prostore.
Ob premišljevanju o svojem diplomskem delu sem se spomnila tudi na delo, ki sem ga kot konceptualni del sprejemnih izpitov izdelala ob vpisu na akademijo. Že takrat sem razmišljala o problemu socialnih medijev, o odvisnosti, ki vse hitreje prevzema vsakega posameznika, in sicer od pametnih naprav – telefonov, tablic in računalnikov. Nekaj tednov pred sprejemnimi izpiti sem snemala ljudi na ulicah, v avtobusih, v kavarnah, kako so v družbi prijateljev, a vendar s svojo pozornostjo vselej usmerjeni v ekrane telefonov.
Tekom sprejemnih izpitov sem naredila tri različno velike lovilce sanj, ki sem jih horizontalno namestila enega nad drugega, v mrežo pa sem kasneje vpletla in položila črno pobarvane figurice vojakov, katerih glave sem pobarvala na »Twitter« in »Facebook« modro
36 Pacing the cell: walking and productivity in the work of Bruce Nauman, Tate, dostopno na
<https://www.tate.org.uk/research/publications/tate-papers/26/pacing-the-cell> (11. 1. 2021).
37 Razlika v naslovu teh dveh del je minimalna, vendar gre za precej veliko razliko, saj je v prvem delu iskanje definirano, v drugem pa ostaja enigmatično. Za iskanje duše v prvi instalaciji sem se odločila zato, ker sem takrat ravno brala knjigo Carla Gustava Junga z istim naslovom. Iskanje se mi je zdelo zelo smiselno v povezavi s sodobnim človekom, sama duša pa je večini mogoče preveč za lase privlečen koncept, da bi ga še naprej navajala v naslovih svojih del; na to želim le še subtilno namigovati s samim delom.
barvo. Nad lovilce sanj sem namestila telefon, na katerem se je predvajal video, ki sem ga sestavila iz prej omenjenih posnetkov. Celotno delo je delovalo kot mobilé, ki ga postavimo nad otroško posteljico, takšen je bil tudi naslov dela. Predstavljalo naj bi vse informacije, legitimne ali nelegitimne, s katerimi vsak dan pridemo v stik preko pretirane uporabe socialnih medijev. Vsaka informacija, s katero pridemo v stik, se zasidra v del naše podzavesti, v naše sanje in tako v nas same.
V treh letih študija sem se vrnila na temo, s katero sem začela. Kljub temu, da ves čas poudarjam izolacijo, s tem ne želim sugerirati popolnega odmika in odrekanja uporabe socialnih medijev ali interneta, menim zgolj, da so vsakodneven premor, odmik in pa zdrava regulacija pomembni za vsakega posameznika, in v delu Sodobni človek išče poskušam ponazoriti proces odmika, prostor teme, prostor meditacije in časa s samim seboj.
Instalacija sama deluje kot steber, v katerega iz dejanskega prostora vstopimo v neznano okolje. Sama oblika spirale namiguje na gibanje, kot pri labirintu. Ob gibanju in prehajanju globlje v instalacijo postopoma izgubljamo stik z zunanjim prostorom, hodnik, po katerem se premikamo, je utesnjujoče ozek in omeji telo izključno na eno samo nalogo: premikanje od zunaj navznoter, kjer je ravno toliko prostora, da se lahko udobno obrnemo in pot ponovimo še v drugo smer ter izstopimo. Vključuje vse tri elemente, ki so značilni za meditativno hojo, vendar je pot veliko krajša. To je povezano z omejenim prostorom, ki mi je na voljo v ateljeju, kjer sem postavila svojo site-specific (prostorsko specifično) instalacijo, saj prostor delim še z drugimi študenti. Zato sem se odločila, da bom iz tega prostora izvzela svetlobo, saj v temi človek izgubi občutek za orientacijo in čas ter s tem za trajanje celotne poti.
Čas je relativen. Označevanje časa z enotami ur, minut, sekund je nekaj, kar nam da boljšo orientacijo, vendar se ena minuta včasih zdi kot bežen trenutek, ki je minil, kot bi trenil, drugič pa se vleče v nedogled. Danes si težko predstavljamo, kako so živeli v času, ko ura še ni obstajala, ko še niso ugotovili, da lahko čas meriš tako, da v zemljo vtakneš palico in z opazovanjem položaja sence določiš čas. O tem piše tudi Carl Jung v knjigi Spomini, sanje, misli, ko govori o svojem potovanju v Afriko. Ob pogovoru z domačini ga prevzame optimizem, ki je vel med njimi preko dneva, vendar se je ta filozofija po šesti uri zvečer nenadoma prenehala. Po sončnem zahodu zavlada drug svet, svet teme. Noč sicer ni bila nič manj pomembna, v obrednih čaščenjih in v ritualih so žrtvovali obema, sončni vzhod in
zahod pa sta zaradi nasprotujoče si filozofije vedno predstavljala dramatičen trenutek. V duši že od prazačetkov živi hrepenenje po svetlobi in neuničljiva želja, da bi prišla iz svoje 'prateme'. Ko nastopi noč, se vsega drži podton globoke melanholije in neizrekljivega domotožja po svetlobi.38 Eno pa nikakor ne more obstajati brez drugega; dan potrebuje noč kot bela potrebuje črno, kot aktivnost potrebuje pasivnost, razburjenje in kaos pa terjata mir in red.