LISTINE KOT TEMELJNO DOKAZILO PO EKONOMIČNOSTI IN DOKAZNI MOČI

Listina pomeni kakršenkoli predmet, stvar, vsak papir, nepremičnino, spomenik, na kateri je kaj napisano, narisano, vtetovirano ali vklesano. Za listino ni pomembno iz česa je, lahko je torej papir, kamen, les, itd. in prav zaradi tega med listine prištevamo tudi spomenike, fotografije, video posnetke. V ožjem smislu pa listina pomeni neko pisno dokazno sredstvo.

Listine kot dokazno sredstvo delimo na javne, zasebne, domače in tuje listine. Glede na vsebino listine poznamo dispozitivne in dokazne listine. Ločimo tudi namenske listine in naključne listine, in sicer po tem, ali je listina pripravljena ravno zaradi razloga, da bi bila na razpolago kot dokaz ali ne (Androjna & Kerševan, 2006, str. 341).

Osnovna delitev listin je delitev na javne in zasebne listine, ZUP pa predpisuje katere listine so javne. Zasebne listine so vse, ki niso javne (Grafenauer & Breznik, 2009, str. 460).

Javna listina je tista, ki jo v neki predpisani obliki vedno izda državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil. Za javno listino velja tista listina, ki kumulativno izpolnjuje pogoje, in sicer (Jerovšek & Kovač, 2017, str. 184):

- da jo je izdal pristojni oblastni organ (državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnega pooblastila);

- da je izdana iz pristojnosti izdajatelja po področnem predpisu (izraža se skozi podpis uradne osebe in žigom organa);

- da potrjuje ugotovljena dejstva ali dejstva iz uradnih evidenc (resničnost javne listine se predpostavlja);

- da ima predpisano obliko (npr. spričevalo, osebna izkaznica…).

30

Slika 2: Primer javne listine - spričevalo srednje šole

Vir: Uradni list RS (2010)

V strokovni literaturi Grafenauer in Breznik (2005, str. 315) poudarjata, da imajo javne listine lahko omejeno ali neomejeno časovno veljavnost oziroma dokazno moč. Časovno neomejeno dokazno moč imajo javne listine, na katere pravni dogodki po izdaji ne morejo vplivati (npr. spričevalo, razen v primeru, ko se ugotovi, da je ponarejeno). Časovno omejeno dokazno moč imajo javne listine, če lahko pravni dogodki po izdaji listine vplivajo na njeno vsebino. V teh primerih je potrebno za potrebe dokazovanja zagotoviti novo javno listino, v zakonu pa je tudi točno predpisano za katere listine to velja. Jerovšek in Kovač (2017, str. 184) pa dodajata, da imajo določene listine s predpisi določeno časovno veljavnost, vendar se tudi za te listine lahko po omenjenih merilih presoja, ali še imajo dokazno moč ali veljavo.

Listine, ki se uporabljajo v postopku, lahko predložijo stranke oziroma organ, ki vodi postopek. Stranka, ki se sklicuje na listino, jo mora tudi predložiti in pokazati, v kolikor z njo

31

razpolaga oziroma jo lahko pridobi. V primeru, da se listina nahaja pri drugem državnem organu, organu lokalne skupnosti ali pri nosilcu javnega pooblastila, jo mora organ pridobiti sam. Stranka lahko predloži listino v izvirniku, v mikrofilmski kopiji listine, v overjenem prepisu, v navadnem prepisu kot elektronsko kopijo, lahko pa le organu sporoči, kje je dostopna v računalniški bazi podatkov in si organ listino ogleda sam. Listina se lahko nahaja pri tretji osebi, ki ni udeležena v postopku. V primeru, da listine ta oseba noče predložiti, ji organ s sklepom naloži predložitev listine na obravnavi, da bi se stranke do te listine lahko opredelile. Pred izdajo sklepa ima tretja oseba možnost podaje razlogov odklonitve pokaza listine. Pokaz listin se lahko zavrne kot lahko priča zavrne pričanje. Zoper tako osebo se lahko uporabijo sankcije kot se uporabijo zoper pričo, ki ne želi pričati (Štriker, 2011, str.

86).

Listina ima dokazno moč le, če je pristna, kar pomeni, da ni popravljena ali spremenjena.

Če so v listini dejstva neresnično potrjena ali če je nepravilno sestavljena, potem taka listina ni pristna. Zapisnik, ki je sestavljen po ZUP ali drugem posebnem zakonu, velja za pristno javno listino, ki dokazuje potek in vsebino dejanja in danih izjav. Nepristnost listine se dokazuje na predlog stranke, nasprotne stranke ali po uradni dolžnosti (če uradna oseba dvomi o pristnosti listine). V primeru, da je na listini kaj prečrtano, izbrisano, vstavljeno ali zradirano oziroma so na listini kakšne zunanje listine, presodi uradna oseba glede na okoliščine, ali je dokazna vrednost listine zmanjšana, ali pa listina nima nobene dokazne vrednosti za odločitev v zadevi. Javnim listinam, ki so izdane v tujem jeziku, je potrebno priložiti tudi overjen prevod (če je to potrebno). Te listine se ob pogoju vzajemnosti štejejo za javne tudi v Republiki Sloveniji (Jerovšek, 2009, str. 141-142).

Zasebne listine so tiste, ki jih v predpisani obliki ne izdajajo državni organi, organi lokalnih skupnosti ali nosilci javnih pooblastil. Med zasebne listine lahko štejemo darilno pogodbo, račun, pisma, dobavnice, ipd. Predstavljajo samo sporočilo o določenih okoliščinah, ki jih je potrebno v postopku šele dokazati. Zanje ne velja, da jih izdajajo posamezniki ali osebe zasebnega prava, lahko jih izdajajo tudi osebe javnega prava in organi. Zasebne listine niso sestavljene pod pogoji za javne listine. Vsebino teh listin je potrebno večkrat dokazovati še na druge načine oziroma z drugimi dokaznimi sredstvi, kot so priče in izpiski iz javnih knjig (Perenič, Juhart, Grilc, Kuzma, & Igličar, 2005, str. 279).

32

Slika 3: Primer zasebne listine - darilna pogodba

Vir: Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije (2018)

Kot primer lahko vzamemo tudi notarske zapise, ki služijo kot dispozitivne (učinkujoče) listine, hkrati so tudi dokazna sredstva. Notarski zapisniki in potrdila pa so le dokazne listine, namenjena so zapisu pravnih dejstev, medtem ko so notarski zapisi namenjeni zapisu tistih pravnih dejstev, ki so po naravi pravni posli, kot so oporoke (Veble, 2012, str. 94).

4.1.1 Potrdila

Potrdilo je eno izmed listin, ki je sicer materialni akt, kar pomeni, da ne ustvarja novih pravnih dogodkov in ga ni mogoče izpodbijati s pravnimi sredstvi. Ne gre za upravni akt, saj se z njim ne odloča o pravici ali obveznosti in ne postane dokončno in pravnomočno.

Potrdila so dokazna sredstva, ki se v upravnih postopkih zelo pogostoma uporabljajo.

Pomembna so tista potrdila in listine, ki jih izdajajo državni organi, organi lokalnih skupnosti ali nosilci javnih pooblastil o dejstvih, o katerih se vodi uradno evidenco. Taka potrdila pa veljajo za javne listine, kar pomeni, da je listina pravilno sestavljena in je njena vsebina resnična. Učinek potrdila nastopi takoj po izdaji, stranka pa v postopku njegove izdaje ne more izpodbijati resničnosti podatkov v uradni evidenci (Jerovšek & Kovač, 2017, str. 184).

33

Slika 4: Primer potrdila - izpisek iz matičnega registra o rojstvu

Vir: Kamra (2016)

Poznamo dve vrsti potrdil, in sicer potrdila o podatkih iz uradnih evidenc (javne listine) ter potrdila o dejstvih in okoliščinah, ki jih ugotovi pristojni organ in potrdi v potrdilu (po posebnem ugotovitvenem postopku). Potrdilo iz uradne evidence mora biti izdano na zahtevo stranke istega dne ali pa najpozneje v 15 dneh, če ni s predpisom drugače določeno. Potrdilo pa se lahko izda le na ustno zahtevo. Organ mora čimprej (najkasneje v 30 dneh) izdati potrdilo o dejstvih, ki jih mora še ugotoviti. V primeru, da organ potrdila iz uradne evidence ne more izdati, zaradi pomanjkanja evidence oziroma ne potrjuje zahtevanih podatkov, mora v 15dneh izdati odločbo o zavrnitvi izdaje potrdila. V kolikor organ ne izda potrdila ali odločbe o zavrnitvi izdaje potrdila, se po preteku rokov šteje, da je zahtevo zavrnil. V tem primeru gre za molk organa, zoper katerega pa se lahko vloži pritožba (Jerovšek, 2009, str. 142-143).

34

4.1.2 Upravne overitve

Upravna overitev lastnoročnega podpisa je potrditev njegove pristnosti, overitev prepisa ali kopije pa pomeni potrditev istovetnosti prepisa, fizične ali elektronske kopije z izvirno listino. Z upravno overitvijo se ne potrjuje resničnosti podatkov v listini. Vsakdo v Sloveniji lahko zahteva overitev lastnoročnih podpisov, prepisov, skeniranih kopij ali navadnih kopij.

Poleg tega poznamo po drugih področnih predpisih tudi druge overitve (Štriker, 2011, str.

87).

Taksa pri overitvi se ne prišteva in ne plačuje, če med dokaznim postopkom stranka pokaže fotokopijo in hkrati pokaže tudi izvirno listino. Ko organ potrdi istovetnost, se taksa ne prišteva. Taka fotokopija ima enako dokazno moč kot izvirna listina (Jerovšek & Kovač, 2017, str. 187).

Uradna oseba mora na podlagi osebnega dokumenta stranke ugotoviti istovetnost, torej da gre v resnici za osebo, ki je podpisala listino ali pa priznala podpis za svoj. Overitev podpisa se potrdi na izvirni listini z datumom overitve, oznake evidentiranja pri organu in z oznako uradnega osebnega dokumenta. Vsebovati pa mora še podpis uradne osebe in žig organa (Jerovšek, 2009, str. 143).

Prepis ali fizično kopijo, ki je predmet overitve, se natančno primerja z izvirno listino, s katero se mora ujemati v vseh podrobnostih. V potrdilu o overitvi se navede oznaka, datum overitve, število listov oziroma pol izvirne listine in kopije (Grafenauer & Breznik, 2009, str.

472).

Upravna overitev je enakovredna notarski overitvi. Z overitvijo pa se en potrjuje resničnost podatkov v listini. Za potrebe upravnega postopka se lahko upravna overitev zahteva na katerikoli upravni enoti, torej ni vezano na krajevno pristojnost. Če tako določa zakon, lahko upravno overitev lastnoročnega podpisa opravi tudi drug organ (Jerovšek & Kovač, 2017, str. 186).

4.2 PRIČE IN IZVEDENCI