PRIČE IN IZVEDENCI

V upravnih postopkih zelo pogosto poteka dokazovanje s pričami. Priča je lahko vsakdo, ki ima sposobnost zaznave in obnove, vsaka oseba (tudi mladoletna), ki nima procesne sposobnosti, ampak mora biti sposobna zaznavanja in reproduciranja zaznanega. Torej je lahko to vsaka fizična oseba, ki je bila zmožna opaziti, videti ali slišati kakšno pomembno dejstvo za odločitev v upravni zadevi in je sposobna to povedati in posredovati uradni osebi, ki vodi postopek. Priča le posreduje zaznavo o dejstvu in ne daje lastnega dejstva (Grafenauer & Breznik, 2009, str. 473).

35

Priča v postopku je lahko tudi oseba, ki je prizadeta v zvezi s svojimi čutili, če ne gre za izključnost zaznave ravno preko tega čutila. V tem primeru gre na primer za slepo osebo, ki ne more pričati, kaj je videla, lahko pa priča, kar sliši. Vendar osebe, ki ne morejo ničesar zaznati in posredovati, so absolutno nezmožne priče, kot so tudi malčki in duševno prizadete osebe (181. člen ZUP). Poleg teh pa poznamo tudi relativno nezmožne priče, ki v postopku ne morejo pričati, saj v njem že sodelujejo v drugi vlogi (npr. uradna oseba, stranka). Priča prav tako ne more biti oseba, ki bi s svojim pričanjem prekršila obveznost varovanja tajnih podatkov, lahko pa je priča šele, ko je odvezana te dolžnosti. O sposobnosti biti priča odloča uradna oseba (Jerovšek & Kovač, 2017, str. 187).

Pričanje je za osebo državljanska dolžnost, kar pomeni, da ima priča dolžnost odzvati se vabilu. To pomeni, da kdor je povabljen k organu kot priča, mora priti in pričati. Če se priča vabilu ne odzove in se za izostanek ne opraviči, je lahko prisilno privedena. Prav tako pa je lahko tudi denarno kaznovana ali pa ji organ naloži plačilo stroškov, ki so nastali zaradi njenega izostanka. V kolikor ne želi pričati brez opravičljivega razloga, se to v Republiki Sloveniji kaznuje s denarno kaznijo do 500 evrov. Sklep o denarni kazni izda uradna oseba, ki vodi postopek, vendar se mora soglašati uradna oseba, ki je pooblaščena za odločanje o zadevi. Zoper za sklep je dovoljena pritožba (Grafenauer & Breznik, 2009, str. 474).

Priča ima tudi dolžnost govoriti resnico na pričanju, kar pomeni, da mora priča govoriti resnico in ne sme ničesar zamolčati. Na zaslišanju je uradna oseba najprej dolžna opozoriti pričo, da mora govoriti resnico, ne sme ničesar zamolčati in jo opozoriti na posledice krive izpovedbe. Od priče se najprej zahteva njene osebne podatke, nato pa se vodi zaslišanje.

Na začetku so vprašanja vodena, nato pa spontana. Pričo mora najprej vprašati, od kod ve in kaj na splošno ve o zadevi, o kateri priča, nato pa se ji postavlja vprašanja. Pričo je potrebno vedno vprašati, od kod ji je poznano to, o čemer priča, ki je zadnje postavljeno vprašanje. S tem pa si uradna oseba ustvari podlago pri verodostojnosti pričanja (Jerovšek

& Kovač, 2017, str. 188).

Priča ima dolžnost pričati (odgovarjati na vprašanja). Na začetku mora uradna oseba najprej pričo poučiti, kdaj ji ni potrebno pričati in katerim vprašanjem se lahko odreče, in sicer, če bi s svojim pričanjem spravila v (Jerovšek, 2009, str. 144):

- hudo sramoto,

- občutno premoženjsko škodo,

- kazenski pregon sebe, sorodnika, svojega zakonca ali partnerja, svojega posvojitelja ali posvojenca, ipd.

Priča sme odreči pričanje tudi na tista vprašanja, s katerimi bi prekršila, poslovno, poklicno ali zdravstveno tajnost. Poleg tega se lahko odreče pričanju o tistem, kar ji je stranka zaupala kot pooblaščencu in o dejstvih, ki jih je priča izvedela kot duhovnik, zdravnik in

36

odvetnik pri opravljanju svojega poklica (Perenič, Juhart, Grilc, Kuzma, & Igličar, 2005, str.

283).

Priča je na pričanju sama, brez navzočnosti drugih oseb (tistih, ki še niso bile zaslišane).

Pričo je potrebno vedno vprašati, ali je posredna priča ali neposredna priča. Posredna priča je tista, ki priča po pripovedih drugih, medtem ko je neposredna priča sama zaznala dejstva.

Lahko pa pričo tudi postavimo pred druge priče. Pri tem gre za navzkrižno zaslišanje ali soočenje. O zaslišanju se vedno piše zapisnik, ki ga podpiše zaslišana priča in uradna oseba, ki je vodila postopek. V primeru, da se priča z navedbami v zapisniku ne strinja, se lahko predloži pripombe na zapisnik. Če priča ne zna jezika, ki se uporablja v postopku, ali pa ga ne more (invalidnost), se zasliši po tolmaču (Jerovšek & Kovač, 2017, str. 188).

4.2.2 IZVEDENCI

Androjna in Kerševan (2006, str. 368) opredeljujeta izvedenca kot osebo s posebnim znanjem, ki ga postavi uradna oseba, v primeru, da sama nima ustreznega strokovnega znanja. Uradna oseba tako lahko z izvedencem ugotavlja in presoja določena dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev o zadevi. Kot izvedenec je lahko v vlogi fizična oseba (zdravnik, veterinar, psiholog itd.) ali skupina strokovnjakov (invalidska komisija itd.) ali pa znanstvena in strokovna organizacija (fakulteta, zdravstveni zavodi). V imenu organizacije nastopajo pooblaščenci, ki so lahko prav tako izvedenci.

Različni avtorji v svojih strokovnih literaturah poudarjajo, da je izvedenec po ZUP postavljen s pisnim sklepom, v katerem se določijo tudi vse naloge izvedenca in se mu postavi vprašanja, na katera naj odgovori (190. člen ZUP). Izvedenca se ne izbira in se ga določa po postopku za javna naročila, saj gre pri njegovem imenovanju za oblastno delovanje (izvedenec ne sklene nobene pogodbe). Izvedenci so strokovnjaki, ki imajo opravljene posebne preizkuse, poleg svoje strokovne izobrazbe (glej Grafenauer & Breznik, 2009, str.

480; Jerovšek & Kovač, 2017, str. 189).

Izvedenec se lahko postavi po presoji uradne osebe ali pa na predlog stranke, pri čemer uradna oseba ni vezana na predlog strank, mora pa upoštevati utemeljene ugovore zoper določeno osebo (če stranka navaja izločitvene razloge). Stranko je potrebno izprašati, kdo naj bo izvedenec oziroma ali se s postavitvijo določene osebe za izvedenca strinja, razen če gre za nujne ukrepe v javnem interesu. Poleg tega lahko stranka predlaga izločitev izvedenca zaradi razlogov, ki veljajo za izločitev uradne osebe iz postopka ali zaradi dvoma o strokovnem znanju izvedenca (Jerovšek & Kovač, 2017, str. 189).

Kdor je določen za izvedenca, mora to dolžnost tudi sprejeti (dati mora izvid in mnenje).

Izvedenec pa se lahko tej dolžnosti tudi odreče, kot se lahko zaradi nekaterih razlogov odreče priča pričanju. Oprostitev dolžnosti izvedenca lahko zahteva tudi delodajalec, pri

37

katerem je ta oseba zaposlena. V primeru, da izvedenec neopravičeno izpusti procesno dejanje ali ne želi opravljati izvedeniškega dela, se mu naloži plačilo stroškov oziroma se ga kaznuje z denarno kaznijo do 500 evrov. V primeru, da izvedenec kasneje opraviči svoj izostanek, lahko uradna oseba odpravi sklep o denarni kazni (Grafenauer & Breznik, 2009, str. 480).

Izvedenec opravi izvedeniško delo ustno na obravnavi, a le, če gre za manj zahtevno izvedeniško delo. Uradna oseba postavlja vprašanja izvedencu, na katera neposredno odgovarja. Kadar gre za zahtevnejše zadeve, mora izvedenec predložiti pisni izvid in mnenje, v takem primeru pa je lahko v eni zadevi več izvedencev. Izvedenec mora o zahtevnih zadevah predložiti poročilo, ki služi kot skupek izvida in mnenja. Izvid služi kot popis dejanskega stanja, na katerega je uradna oseba vezana. Mnenje pa je izvedenčeva subjektivna ocena oziroma gre za odgovore na vprašanja, ki mu jih je zastavljala uradna oseba. Pred istim ali drugim izvedencem se lahko ponovi izvedeniško delo, če ni jasno ali pa se izvedeniška mnenja močno razlikujejo. Dokazovanje se lahko zaradi nerazumljivosti in dvomu pravilnosti mnenja tudi ponovi, saj se pomanjkljivosti ne morejo odpraviti s ponovnim zaslišanjem izvedencev (Jerovšek & Kovač, 2017, str. 190).

4.2.3 RAZLIKE MED PRIČO IN IZVEDENCEM

Teorija izvedence imenuje kvalificirane priče. Poseben primer je izvedena priča, ki je v osnovi priča, saj je zaznala določena dejstva (ne da bi ji bilo naročeno), ob tem pa ta oseba posreduje strokovna znanja, ki ji omogočajo dejstva ovrednotiti in podati strokovno mnenje in zato nastopa kot izvedenec (Jerovšek & Kovač, 2017, str. 190).

Tabela 2: Razlike med pričami in izvedenci

Razlike Priče Izvedenci

Kdo je lahko? Kdor zazna dejstva, zna obnoviti dejstva ne glede na

starost

Kdor ima strokovno znanje in opremo

Fizične ali pravne osebe Fizične osebe Fizične/pravne osebe, skupine oseb in organi

Način postavitve Vabilo na obravnavo Pisni sklep Obveza sodelovanja Dolžnost razen pri absolutno

nezmožnih Plačilo Povračilo potnih stroškov Plačilo za delo

Vir: Jerovšek in Kovač (2017, str. 191)

38

Izvedenci sicer podajo strokovna mnenja, zato jih s pričami tudi ne smemo enačiti. Priče se na obravnavo povabi, izvedence pa se postavi s sklepom. Poleg tega izvedenci za izvedeniško delo prejmejo plačilo, priči pa se povrnejo le potni stroški. Razlika je tudi v tem, da so izvedenci nadomestljivi, priča je nenadomestljiva, saj lahko določena dejstva zazna le konkretna oseba (Jerovšek, in drugi, 2004, str. 539).