Vir: Kamra (2016)
Poznamo dve vrsti potrdil, in sicer potrdila o podatkih iz uradnih evidenc (javne listine) ter potrdila o dejstvih in okoliščinah, ki jih ugotovi pristojni organ in potrdi v potrdilu (po posebnem ugotovitvenem postopku). Potrdilo iz uradne evidence mora biti izdano na zahtevo stranke istega dne ali pa najpozneje v 15 dneh, če ni s predpisom drugače določeno. Potrdilo pa se lahko izda le na ustno zahtevo. Organ mora čimprej (najkasneje v 30 dneh) izdati potrdilo o dejstvih, ki jih mora še ugotoviti. V primeru, da organ potrdila iz uradne evidence ne more izdati, zaradi pomanjkanja evidence oziroma ne potrjuje zahtevanih podatkov, mora v 15dneh izdati odločbo o zavrnitvi izdaje potrdila. V kolikor organ ne izda potrdila ali odločbe o zavrnitvi izdaje potrdila, se po preteku rokov šteje, da je zahtevo zavrnil. V tem primeru gre za molk organa, zoper katerega pa se lahko vloži pritožba (Jerovšek, 2009, str. 142-143).
34
4.1.2 Upravne overitve
Upravna overitev lastnoročnega podpisa je potrditev njegove pristnosti, overitev prepisa ali kopije pa pomeni potrditev istovetnosti prepisa, fizične ali elektronske kopije z izvirno listino. Z upravno overitvijo se ne potrjuje resničnosti podatkov v listini. Vsakdo v Sloveniji lahko zahteva overitev lastnoročnih podpisov, prepisov, skeniranih kopij ali navadnih kopij.
Poleg tega poznamo po drugih področnih predpisih tudi druge overitve (Štriker, 2011, str.
87).
Taksa pri overitvi se ne prišteva in ne plačuje, če med dokaznim postopkom stranka pokaže fotokopijo in hkrati pokaže tudi izvirno listino. Ko organ potrdi istovetnost, se taksa ne prišteva. Taka fotokopija ima enako dokazno moč kot izvirna listina (Jerovšek & Kovač, 2017, str. 187).
Uradna oseba mora na podlagi osebnega dokumenta stranke ugotoviti istovetnost, torej da gre v resnici za osebo, ki je podpisala listino ali pa priznala podpis za svoj. Overitev podpisa se potrdi na izvirni listini z datumom overitve, oznake evidentiranja pri organu in z oznako uradnega osebnega dokumenta. Vsebovati pa mora še podpis uradne osebe in žig organa (Jerovšek, 2009, str. 143).
Prepis ali fizično kopijo, ki je predmet overitve, se natančno primerja z izvirno listino, s katero se mora ujemati v vseh podrobnostih. V potrdilu o overitvi se navede oznaka, datum overitve, število listov oziroma pol izvirne listine in kopije (Grafenauer & Breznik, 2009, str.
472).
Upravna overitev je enakovredna notarski overitvi. Z overitvijo pa se en potrjuje resničnost podatkov v listini. Za potrebe upravnega postopka se lahko upravna overitev zahteva na katerikoli upravni enoti, torej ni vezano na krajevno pristojnost. Če tako določa zakon, lahko upravno overitev lastnoročnega podpisa opravi tudi drug organ (Jerovšek & Kovač, 2017, str. 186).
4.2 PRIČE IN IZVEDENCI 4.2.1 PRIČE
V upravnih postopkih zelo pogosto poteka dokazovanje s pričami. Priča je lahko vsakdo, ki ima sposobnost zaznave in obnove, vsaka oseba (tudi mladoletna), ki nima procesne sposobnosti, ampak mora biti sposobna zaznavanja in reproduciranja zaznanega. Torej je lahko to vsaka fizična oseba, ki je bila zmožna opaziti, videti ali slišati kakšno pomembno dejstvo za odločitev v upravni zadevi in je sposobna to povedati in posredovati uradni osebi, ki vodi postopek. Priča le posreduje zaznavo o dejstvu in ne daje lastnega dejstva (Grafenauer & Breznik, 2009, str. 473).
35
Priča v postopku je lahko tudi oseba, ki je prizadeta v zvezi s svojimi čutili, če ne gre za izključnost zaznave ravno preko tega čutila. V tem primeru gre na primer za slepo osebo, ki ne more pričati, kaj je videla, lahko pa priča, kar sliši. Vendar osebe, ki ne morejo ničesar zaznati in posredovati, so absolutno nezmožne priče, kot so tudi malčki in duševno prizadete osebe (181. člen ZUP). Poleg teh pa poznamo tudi relativno nezmožne priče, ki v postopku ne morejo pričati, saj v njem že sodelujejo v drugi vlogi (npr. uradna oseba, stranka). Priča prav tako ne more biti oseba, ki bi s svojim pričanjem prekršila obveznost varovanja tajnih podatkov, lahko pa je priča šele, ko je odvezana te dolžnosti. O sposobnosti biti priča odloča uradna oseba (Jerovšek & Kovač, 2017, str. 187).
Pričanje je za osebo državljanska dolžnost, kar pomeni, da ima priča dolžnost odzvati se vabilu. To pomeni, da kdor je povabljen k organu kot priča, mora priti in pričati. Če se priča vabilu ne odzove in se za izostanek ne opraviči, je lahko prisilno privedena. Prav tako pa je lahko tudi denarno kaznovana ali pa ji organ naloži plačilo stroškov, ki so nastali zaradi njenega izostanka. V kolikor ne želi pričati brez opravičljivega razloga, se to v Republiki Sloveniji kaznuje s denarno kaznijo do 500 evrov. Sklep o denarni kazni izda uradna oseba, ki vodi postopek, vendar se mora soglašati uradna oseba, ki je pooblaščena za odločanje o zadevi. Zoper za sklep je dovoljena pritožba (Grafenauer & Breznik, 2009, str. 474).
Priča ima tudi dolžnost govoriti resnico na pričanju, kar pomeni, da mora priča govoriti resnico in ne sme ničesar zamolčati. Na zaslišanju je uradna oseba najprej dolžna opozoriti pričo, da mora govoriti resnico, ne sme ničesar zamolčati in jo opozoriti na posledice krive izpovedbe. Od priče se najprej zahteva njene osebne podatke, nato pa se vodi zaslišanje.
Na začetku so vprašanja vodena, nato pa spontana. Pričo mora najprej vprašati, od kod ve in kaj na splošno ve o zadevi, o kateri priča, nato pa se ji postavlja vprašanja. Pričo je potrebno vedno vprašati, od kod ji je poznano to, o čemer priča, ki je zadnje postavljeno vprašanje. S tem pa si uradna oseba ustvari podlago pri verodostojnosti pričanja (Jerovšek
& Kovač, 2017, str. 188).
Priča ima dolžnost pričati (odgovarjati na vprašanja). Na začetku mora uradna oseba najprej pričo poučiti, kdaj ji ni potrebno pričati in katerim vprašanjem se lahko odreče, in sicer, če bi s svojim pričanjem spravila v (Jerovšek, 2009, str. 144):
- hudo sramoto,
- občutno premoženjsko škodo,
- kazenski pregon sebe, sorodnika, svojega zakonca ali partnerja, svojega posvojitelja ali posvojenca, ipd.
Priča sme odreči pričanje tudi na tista vprašanja, s katerimi bi prekršila, poslovno, poklicno ali zdravstveno tajnost. Poleg tega se lahko odreče pričanju o tistem, kar ji je stranka zaupala kot pooblaščencu in o dejstvih, ki jih je priča izvedela kot duhovnik, zdravnik in
36
odvetnik pri opravljanju svojega poklica (Perenič, Juhart, Grilc, Kuzma, & Igličar, 2005, str.
283).
Priča je na pričanju sama, brez navzočnosti drugih oseb (tistih, ki še niso bile zaslišane).
Pričo je potrebno vedno vprašati, ali je posredna priča ali neposredna priča. Posredna priča je tista, ki priča po pripovedih drugih, medtem ko je neposredna priča sama zaznala dejstva.
Lahko pa pričo tudi postavimo pred druge priče. Pri tem gre za navzkrižno zaslišanje ali soočenje. O zaslišanju se vedno piše zapisnik, ki ga podpiše zaslišana priča in uradna oseba, ki je vodila postopek. V primeru, da se priča z navedbami v zapisniku ne strinja, se lahko predloži pripombe na zapisnik. Če priča ne zna jezika, ki se uporablja v postopku, ali pa ga ne more (invalidnost), se zasliši po tolmaču (Jerovšek & Kovač, 2017, str. 188).
4.2.2 IZVEDENCI
Androjna in Kerševan (2006, str. 368) opredeljujeta izvedenca kot osebo s posebnim znanjem, ki ga postavi uradna oseba, v primeru, da sama nima ustreznega strokovnega znanja. Uradna oseba tako lahko z izvedencem ugotavlja in presoja določena dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev o zadevi. Kot izvedenec je lahko v vlogi fizična oseba (zdravnik, veterinar, psiholog itd.) ali skupina strokovnjakov (invalidska komisija itd.) ali pa znanstvena in strokovna organizacija (fakulteta, zdravstveni zavodi). V imenu organizacije nastopajo pooblaščenci, ki so lahko prav tako izvedenci.
Različni avtorji v svojih strokovnih literaturah poudarjajo, da je izvedenec po ZUP postavljen s pisnim sklepom, v katerem se določijo tudi vse naloge izvedenca in se mu postavi vprašanja, na katera naj odgovori (190. člen ZUP). Izvedenca se ne izbira in se ga določa po postopku za javna naročila, saj gre pri njegovem imenovanju za oblastno delovanje (izvedenec ne sklene nobene pogodbe). Izvedenci so strokovnjaki, ki imajo opravljene posebne preizkuse, poleg svoje strokovne izobrazbe (glej Grafenauer & Breznik, 2009, str.
480; Jerovšek & Kovač, 2017, str. 189).
Izvedenec se lahko postavi po presoji uradne osebe ali pa na predlog stranke, pri čemer uradna oseba ni vezana na predlog strank, mora pa upoštevati utemeljene ugovore zoper določeno osebo (če stranka navaja izločitvene razloge). Stranko je potrebno izprašati, kdo naj bo izvedenec oziroma ali se s postavitvijo določene osebe za izvedenca strinja, razen če gre za nujne ukrepe v javnem interesu. Poleg tega lahko stranka predlaga izločitev izvedenca zaradi razlogov, ki veljajo za izločitev uradne osebe iz postopka ali zaradi dvoma o strokovnem znanju izvedenca (Jerovšek & Kovač, 2017, str. 189).
Kdor je določen za izvedenca, mora to dolžnost tudi sprejeti (dati mora izvid in mnenje).
Izvedenec pa se lahko tej dolžnosti tudi odreče, kot se lahko zaradi nekaterih razlogov odreče priča pričanju. Oprostitev dolžnosti izvedenca lahko zahteva tudi delodajalec, pri
37
katerem je ta oseba zaposlena. V primeru, da izvedenec neopravičeno izpusti procesno dejanje ali ne želi opravljati izvedeniškega dela, se mu naloži plačilo stroškov oziroma se ga kaznuje z denarno kaznijo do 500 evrov. V primeru, da izvedenec kasneje opraviči svoj izostanek, lahko uradna oseba odpravi sklep o denarni kazni (Grafenauer & Breznik, 2009, str. 480).
Izvedenec opravi izvedeniško delo ustno na obravnavi, a le, če gre za manj zahtevno izvedeniško delo. Uradna oseba postavlja vprašanja izvedencu, na katera neposredno odgovarja. Kadar gre za zahtevnejše zadeve, mora izvedenec predložiti pisni izvid in mnenje, v takem primeru pa je lahko v eni zadevi več izvedencev. Izvedenec mora o zahtevnih zadevah predložiti poročilo, ki služi kot skupek izvida in mnenja. Izvid služi kot popis dejanskega stanja, na katerega je uradna oseba vezana. Mnenje pa je izvedenčeva subjektivna ocena oziroma gre za odgovore na vprašanja, ki mu jih je zastavljala uradna oseba. Pred istim ali drugim izvedencem se lahko ponovi izvedeniško delo, če ni jasno ali pa se izvedeniška mnenja močno razlikujejo. Dokazovanje se lahko zaradi nerazumljivosti in dvomu pravilnosti mnenja tudi ponovi, saj se pomanjkljivosti ne morejo odpraviti s ponovnim zaslišanjem izvedencev (Jerovšek & Kovač, 2017, str. 190).
4.2.3 RAZLIKE MED PRIČO IN IZVEDENCEM
Teorija izvedence imenuje kvalificirane priče. Poseben primer je izvedena priča, ki je v osnovi priča, saj je zaznala določena dejstva (ne da bi ji bilo naročeno), ob tem pa ta oseba posreduje strokovna znanja, ki ji omogočajo dejstva ovrednotiti in podati strokovno mnenje in zato nastopa kot izvedenec (Jerovšek & Kovač, 2017, str. 190).
Tabela 2: Razlike med pričami in izvedenci
Razlike Priče Izvedenci
Kdo je lahko? Kdor zazna dejstva, zna obnoviti dejstva ne glede na
starost
Kdor ima strokovno znanje in opremo
Fizične ali pravne osebe Fizične osebe Fizične/pravne osebe, skupine oseb in organi
Način postavitve Vabilo na obravnavo Pisni sklep Obveza sodelovanja Dolžnost razen pri absolutno
nezmožnih Plačilo Povračilo potnih stroškov Plačilo za delo
Vir: Jerovšek in Kovač (2017, str. 191)
38
Izvedenci sicer podajo strokovna mnenja, zato jih s pričami tudi ne smemo enačiti. Priče se na obravnavo povabi, izvedence pa se postavi s sklepom. Poleg tega izvedenci za izvedeniško delo prejmejo plačilo, priči pa se povrnejo le potni stroški. Razlika je tudi v tem, da so izvedenci nadomestljivi, priča je nenadomestljiva, saj lahko določena dejstva zazna le konkretna oseba (Jerovšek, in drugi, 2004, str. 539).
4.3 OGLED KOT EDINI NEPOSREDNI DOKAZ
Ogled odredi uradna oseba pri ugotavljanju dejstev oziroma je za pojasnitev bistvenih okoliščin pomembno, da si organ stvar neposredno ogleda. Področni zakon lahko določi, da je ogled pred končno odločitvijo tudi obvezen (npr. tehnični pregled pred izdajo prometnega dovoljenja). Bistvo tega dokaznega sredstva je, da si organ neposredno ustvari neko predstavo o dejstvih, ki jih ugotavlja in na podlagi svojega čutnega dojemanja oseb in stvari (Planinšek, 2016, str. 59).
Ogled je sicer zamudno in drago dokazno sredstvo, zato se po načelu ekonomičnosti ne uporabi glede na možnosti dokazovanja istega preko drugih dokaznih sredstev. Predmet ogleda je lahko premična ali nepremična stvar. Ogled premične stvari se opravi na sedežu organa, če se le lahko stvari brez kakšnih težav prinesejo na kraj, kjer se vodi postopek (po navadi na sedežu organa). V primeru, da je predmet ogleda nepremična stvar kot je stanovanje, se ogled opravi na kraju, kjer leži. Predhodno, je potrebno uradni osebi pridobiti dovoljenje sodišča za vstop v stanovanje (razen če stranka sama predlaga). Lastnik ali posestnik mora dovoliti vstop, sicer se ob neopravičenem razlogu lahko zoper njega uporabijo enaki ukrepi kot zoper pričo, ki ne želi pričati (Jerovšek & Kovač, 2017, str. 191).
Stranke imajo pravico do navzočnosti pri ogledu, navzočnost drugih oseb pa določa uradna oseba. Navzoči so lahko tudi izvedenci. Potek izvedbe dokaza z ogledom se lahko tudi snema, v primeru odreditve uradne osebe. O ogledu se sestavi zapisnik, kateremu se priloži posnetek. Poleg tega mora uradna oseba biti pazljiva, da ne pride do zlorabe ogleda ali se prekrši dolžnost varovanja tajnosti (Grafenauer & Breznik, 2009, str. 483).
Stroške postopka ob ogledu je potrebno lastniku oziroma posestniku povrniti. Organ, ki vodi postopek v ta namen izda sklep, zoper katerega je možna pritožba. Prirojeno je ogled sestavni del vodenja nekaterih postopkov (inšpektorji). Zato tudi Zakon o inšpekcijskem nadzoru med pooblastili inšpektorja navaja, da ima pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora pravico pregledati prostore, objekte, naprave, delovna sredstva, poslovne knjige in podobno (Grafenauer & Breznik, 2009, str. 484).
4.4 IZJAVA STRANKE KOT SUBSIDIARNO DOKAZILO
Izjava stranke kot dokazno sredstvo v upravnem postopku se uporabi v primerih, ko za ugotovitev nekega dejstva ni dovolj drugih dokazov. Če so drugi načini dokazovanja v
39
nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka, se sme izjava stranke uporabiti tudi v malo pomembnih stvareh (Perenič, Juhart, Grilc, Kuzma, & Igličar, 2005, str. 283).
Izjavo stranke ne smemo zamenjevati z načelom zaslišanja stranke, zato je ustrezno poimenovanje »izjava stranke kot dokaz«. Ta je v skladu z zakonsko določbo, da se potem dejansko stanje ugotavlja z vsem, kar je primerno za ugotavljanje stanja zadeve. Izjava stranke kot dokaz se uporablja le izjemoma, in sicer subsidiarno in pod zakonsko določenimi pogoji. Izjava stranke kot dokaz se redko uporablja in tudi ne sme biti odločujoči dokaz, na katerem bo temeljila odločba, saj mora temeljiti tudi na drugih dokazilih (Grafenauer &
Breznik, 2005, str. 328).
ZUP v 188. členu določa, kdaj se sme uporabiti ustna izjava stranke kot dokaz (Štriker, 2011, str. 92):
- če za ugotovitev dejstva ni dovolj drugih dokazov;
- če gre za malo pomembno zadevo, ko bi bilo potrebno zasliševanje priče, živeče daleč od sedeža organa, ali pa bi bilo zaradi iskanja drugih dokazov stranki težje uveljaviti svoje pravice;
- če za ugotovitev nekega dejstva obstajajo le posredni dokazi, ni pa neposrednih;
- če tako določa predpis.
Tretji odstavek 140. člena ZUP določa, da v primeru, če stranka zavrne izjavo kot dokaz , se nato njen zahtevek ne sme zavreči, ampak se mora postopek nadaljevati, organ pa odločiti na podlagi ugotovljenih in dokazanih dejstev.
Stranko je potrebno opozoriti na kazensko in materialno odgovornost, v primeru krive izjave. Uradna oseba pa izjavo stranke presoja po načelu proste presoje dokazov. Za ugotovitev dejstva, ki je pomembno za odločitev v zadevi, je pomembno, da se izjava stranke kot dokaz uporabi z drugimi dokaznimi sredstvi, a mora uradna oseba o resničnosti dejstva presojati in prepričati sama na podlagi subjektivnih okoliščin stranke. Vseeno pa izjavo stranke kot dokaz štejemo kot najmanj zanesljiv dokaz, saj njena izpoved ni objektivna, a se temu dokaznemu sredstvu ne smemo izogniti (Androjna & Kerševan, 2006, str. 367).
4.5 DRUGA DOKAZNA SREDSTVA
ZUP zgoraj opredeljena dokazila šteje za tako pomembne in jim zato predpisuje način njihovega izvajanja, a hkrati se lahko uporabi tudi druga dokazila. V praksi se največkrat uporabi različne posnetke (fotografije, videoposnetke…) in materialne predmete (uniforma v postopkih ugotavljanja žrtev vojnega nasilja). Posnetke se kot dokazila izvede posredno (posnetke se posluša ali gleda), materialne predmete pa se izvede kot ogled, zato so ta dokazila neposredna (Jerovšek, in drugi, 2004, str. 481).
40
Pod druga dokazna sredstva lahko štejemo tudi tolmača in cenilca. Slednji je izvedenec za vprašanja, tolmač pa je izvedenec za jezik. Tolmač je torej oseba, ki se zna sporazumevati z gluho in nemo osebo, za njega pa se smiselno uporabljajo določila zakona, ki veljajo za izvedence (Jerovšek, 2009, str. 148).
V današnjem času pa imamo pri sebi vedno mobilne telefone in se nam zelo hitro zgodi, da ob zaznavi kakšne kršitve, le to hitro posnamemo. Tak video posnetek pa shranimo, v primeru, da bi mogoče kdaj prav prišel kot dokaz. Lahko se kot dokaz uporabi tudi posnetek nadzornih kamer. Prav tako lahko uporabimo kot dokaz tudi tatoo ali predmete. V postopkih ugotavljanja stalnega prebivališča lahko kot dokaz štejemo tudi pošto, ki se k uradni osebi vrne (»naslovnik neznan«).
41
5 EMPIRIČNA ANALIZA SODNE PRAKSE VRHOVNEGA SODIŠČA REPUBLIKE SLOVENIJE O DOKAZOVANJU
5.1 ZASNOVA ANALIZE
V sklopu raziskovalnega dela diplomskega dela me je zanimalo predvsem, kako je faza dokaznega postopka, ki sem jo obravnavala v teoretičnem delu, razumljena in izvajana v praksi. Zato sem se odločila, da na eni strani primerjam pravila in na drugi strani primere, iz katerih gre razbrati, katera pravila so problematična in v katerih okoliščinah oziroma na katerih upravnih področjih.
Po objektivnem kazalniku baze Vrhovnega sodišča sem poiskala primere iz zadnjih treh let (natančneje 1. 12. 2018 – 1. 12. 2020) na področju dokazovanja v upravnih postopkih in jih preverila po področju, po vrsti dokaznih sredstev in po drugih spornih vprašanjih. Obdobje zadnjih treh let sem izbrala predvsem zaradi zanimanja za aktualno stanje in ne stanje izpred desetih ali več let. Na portalu sodne prakse sem v iskalnik vpisala »dokazovanje« in označila obdobje za katerega želim analizirati sodbe. Poleg teh dveh meril sem označila tudi izbiro »Upravni oddelek« in »UPRS – UPRAVNO SODIŠČE«. Skupaj je bilo na prvi stopnji obravnavanih predvidoma 247 odločb v zvezi z dokazovanjem v upravnem postopku. Zaradi prevelike količine primerov, sem se odločila za analizo odločb najvišje ravni in dodala kot iskalni parameter »SOVS – VRHOVNO SODIŠČE«. V danem obdobju je bilo obravnavanih 22 odločb. Na podlagi vseh prebranih odločb VSRS sem se odločila, da analiziram 15 odločb, ki so bile najpomembnejše in v skladu z diplomsko nalogo.
Posamezno sodbo sem na spletni strani sodne prakse prebrala, analizirala ter jih povzela v naslednji točki tega poglavja. Uporabila sem tudi statistično analizo, s katero sem prikazala število analiziranih sodb za posamezno leto in prikaz primerov sodb po področju.
5.2 REZULTATI RAZISKAVE
Glede na zgoraj povedano sem najprej preučila časovni vidik, saj me je zanimalo, koliko sodb je bilo izdanih za vsako posamezno obravnavano leto. Časovni vidik sem najprej preučila predvsem zato, ker nam podatek pove, ali število sodb po letih upada ali narašča.
42
Grafikon 1: Število analiziranih sodb VSRS za posamezno leto
Vir: Portal sodne prakse VSRS (2021)
Iz zgornjega Grafikona 1 lahko razvidimo, da je bilo glede na analizirane sodbe v letih 2019 in 2020 enako število sodb, ki so bile povezane z dokazovanjem. V letu 2018 je v analiziranem obdobju bila obravnavana ena sodba, ki se je dotikala dokazovanja. Po teh podatkih lahko vidimo, da je število sodb po posameznih letih naraščalo.
Grafikon 2: Št. sodb VSRS po področjih
Vir: Portal sodne prakse VSRS (2021)
43
Grafikon 2 prikazuje število sodb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije po posameznih področjih. Največ sodb se je navezovalo na davčno področje, saj je bilo največ dilem v zvezi z dokaznim bremenom v davčnih postopkih. Izenačeno je bilo število sodb na naslednjih področjih: bančno javno pravo, civilno procesno pravo - davki, pravo vizumov, azila in priseljevanja, davki – pravo EU, carine, upravni postopek – upravni spor.
V letu 2018 je bilo v obravnavanem obdobju le ena sodba, katere jedro je, da ima davčni
V letu 2018 je bilo v obravnavanem obdobju le ena sodba, katere jedro je, da ima davčni