Ugotovitveni postopek

Namen ugotovitvenega postopka je ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne pri odločitvi v upravni zadevi in strankam omogočiti, da uveljavljajo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. V ugotovitvenem postopku so pomembna načela materialne resnice, zaslišanja stranke ter varstva pravic strank in varstva javnih koristi (Grafenauer & Breznik, 2009, str. 428).

Posebni materialni zakon določa, katera dejstva in okoliščine so potrebna za odločitev. V vsakem primeru se ugotavljajo tista dejstva, ki so pomembna za odločitev in tista, iz katerih se lahko povleče sklep o obstoju ali neobstoju pogojev, ki jih zakon predpisuje za priznavanje pravice ali obremenitev z obveznostjo. Po načelu materialne resnice je ugotovitev vseh dejstev in okoliščin nujna pred izdajo odločbe s stopnjo gotovosti, zato morata biti tako ugotovitveni kot tudi dokazni postopek učinkovita (Jerovšek & Kovač, 2017, str. 170).

V ugotovitvenem postopku je v ospredju načelo materialne resnice, saj gre pri ugotavljanju za iskanje resnice in načelo zaslišanja stranke, ki ima pravico biti slišan. Kršitev načela zaslišanja stranke je bistvena kršitev pravil postopka ne glede na to, kdo je postopek začel.

21

Kršitev materialne resnice je pritožbeni razlog in temelj za upravni spor. V ugotovitvenem postopku se uveljavlja tudi ekonomičnost, ki se izraža v skrajšanem ugotovitvenem postopku (Jerovšek & Kovač, 2017, str. 171).

Poleg omenjenih načel v svoji strokovni literaturi Grafenauer in Breznik (2009, str 429) navajata, da v ugotovitvenem postopku veljajo tudi posebna načela, ki temeljna načela pojasnijo in nalagajo še posebne procesne dolžnosti uradni osebi in dajejo pravice stranki v tej fazi postopka. Ta načela so:

- preiskovalno (organ mora po uradni dolžnosti zbirati dejansko in dokazno gradivo) in razpravno (stranka sme v postopku navajati dejstva in dopolnjevati svoje trditve) načelo,

- načelo kontradiktornosti (stranka izpodbija navedbe drugih, ki so ji neugodne), - načelo javnosti (predvsem na ustni obravnavi, ko imajo dostop tudi osebe brez

pravnega interesa),

- načelo ustnosti (vzpostavitev neposrednega odnosa med organom in strankami) in načelo pisnosti (posameznim dejanjem je potrebno dati pisno obliko),

- načelo koncentracije (uradna oseba si mora prizadevati, da ugotovi dejstva in okoliščine v zadevi in o njej odloči v enem dejanju postopka),

- načelo neposrednosti (uradna oseba, ki je izvedla ugotovitveni postopek, odločbo tudi izda) in načelo posrednosti (ko ne odloči oseba, ki je postopek vodila).

Ugotovitveni postopek se lahko izvede kot reden ali v obliki skrajšanega ali posebnega ugotovitvenega postopka. Skrajšani postopek se lahko vodi le izjemoma, sicer pride do kršitve načela materialne resnice in zaslišanja stranke (Jerovšek & Kovač, 2017, str. 174).

Pri skrajšanem ugotovitvenem postopku je značilno, da ni zaslišanja stranke, ni ustne obravnave in se dokazi ne izvajajo s pričami, izvedenci in niti ne z ogledom. Ti dokazi v tem postopku niso potrebni. Uradna oseba lahko odloči po skrajšanem ugotovitvenem postopku, ko tako določa ZUP, ki loči dva položaja. Prvi je, ko mora organ voditi ta postopek ob nujnih ukrepih v javnem interesu in ko lahko vodi ta postopek, ker je dejansko stanje nesporno. Temelji za skrajšani ugotovitveni postopek so (Jerovšek, 2009, str. 132):

- dejansko stanje, ki ga je navedla stranka v vlogi, je tako popolno, da se lahko ugotovi na podlagi te vloge ali na podlagi splošno znanih oziroma organu znanih dejstev;

- dejansko stanje se lahko ugotovi na podlagi podatkov iz uradnih evidenc;

- odloča se o zadevi, ki je rešljiva na podlagi verjetno izkazanih dejstev in okoliščin;

- gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati, dejstva pa so dokazana ali vsaj verjetno izkazana.

V primeru, da niso podani razlogi za skrajšani ugotovitveni postopek, potem organ izvede posebni ugotovitveni postopek. Pri posebnem ugotovitvenem postopku je značilno, da uradna oseba odreja vrsto, kraj, način, roke in čas ugotovitvenih in dokaznih dejanj. Določa

22

tudi, katera dejanja se bodo opravila in izdaja naloge za njihovo izvršitev, določa tudi vrstni red dejanj in roke za njihovo izvedbo. Uradna oseba lahko od stranke zahteva predložitev dokazil, na katera se sklicuje, če jih organ nima in jih ne more pridobiti. Stranki pa je potrebno omogočiti udeleževanje ugotovitvenega postopka in dopolnjevanje svojega zahtevka oziroma omogočiti, da se brani, če postopek teče zoper njo. Stranka na ustni obravnavi ali zunaj nje ima pravico pisno ali ustno na zapisnik (Grafenauer & Breznik, 2009, str. 443):

- navajati nova dejstva in okoliščine, - sodelovati pri izvedbi dokazov,

- izpodbijati ugotovitve uradne osebe oziroma navedbe prič in izvedencev, - izreči se o vseh predlogih teh dokazih,

- postavljati vprašanja drugim,

- seznanjati se z vsebino spisa ter uspehom ugotovitvenega postopka,

- udeleževati se ugotovitvenega postopka in dopolnjevati svoj zahtevek vse do izdaje odločbe.

Ustna obravnava je osrednji dogodek posebnega ugotovitvenega postopka, v katerem se ugotavlja tisto, kar je predmet ugotovitvenega postopka. Dejansko stanje je potrebno ugotoviti na obravnavi, ki je kontradiktorni postopek, v katerem se srečajo udeleženci postopka in ustno razpravljajo o vprašanjih, ki so pomembna za ugotovitev dejanskega stanja. Ustna obravnava je tako lahko obligatorna ali fakultativna. Obligatorno se ustna obravnava izvede, kadar sta v postopku udeleženi dve stranki ali več z nasprotnimi interesi in kadar je v postopku potrebno opraviti ogled ali zaslišanje. Fakultativno pa se obravnava izvede, kadar uradna oseba oceni, da je koristna za razjasnitev zadev (Jerovšek, 2009, str.

135).

Po ZUP lahko v posebnem ugotovitvenem postopku organ odloča o predhodnem vprašanju.

Predhodno vprašanje je samostojno pravno vprašanje, ki spada v pristojnost sodišča ali drugega organa. Če predhodno vprašanje v upravni zadevi nima rešitve, o njej ni mogoče odločiti. Gre za pravno vprašanje, ki pa mora biti rešeno pred izdajo odločbe, saj to vprašanje močno vpliva na samo odločitev. Načeloma lahko organ reši vsako predhodno vprašanje, razen kar se tiče ugotovitve očetovstva, obstoja ali neobstoja zakonske zveze in obstoja kaznivega dejanja oziroma kazenske odgovornosti storilca. V primeru, da organ naleti na takšno vprašanje, postopek prekine in počaka na odločitev sodišča (Jerovšek &

Kovač, 2017, str. 177).

Ugotovitveni postopek se lahko s sklepom prekine, kar ima cilj mirovanja. Ob prekinitvi prenehajo teči vsi roki, ki so določeni za procesna dejanja in za izdajo odločbe. Zober sklep o prekinitvi je možna pritožba. Postopek se lahko prekine, če stranka med postopkom umre in so pravice ali obveznosti prenosljive, če stranka izgubi poslovno sposobnost (nima

23

pooblaščenca), če zakoniti zastopnik stranke umre ali izgubi poslovno sposobnost in če so za stranko nastopile pravne posledice uvedbe stečaja. Postopek se lahko kasneje tudi nadaljuje, in sicer v primeru, ko v postopek vstopijo pravni nasledniki zapustnika, ko je imenovan zakoniti zastopnik in ko v postopek vstopi stečajni upravitelj (Grafenauer &

Breznik, 2005, str. 304).