V poglavju predstavljam delo Mirka Ilića, odmevnega grafičnega oblikovalca ter avtorja številnih (v magistrskem delu omenjenih in obravnavanih) likovnih oprem albumov jugoslovanske glasbene produkcije osemdesetih. V kontrast Ilićevemu delu prikazujem delo ameriškega avtorja Raymonda Pettibona, ključnega snovalca in akterja kalifornijske alternativne in punk scene osemdesetih. Oba avtorja prištevam med osebno ljube in vzorne umetnike.
Ilićeva umetniška zgodba se je pričela v sedemdesetih letih, ko je s soustanovitvijo striparsko umetniškega kolektiva Novi kvadrat vzbudil pozornost jugoslovanske publike in se ustanovil kot popularen avtor ilustracij v številnih tednikih in najrazličnejših revijah. Podpisal se je pod avtorstvo številnih platnic jugoslovanske popularne glasbe, kot ključen pa se je izkazal pri dizajniranju motivov naslovnic številnih avtorjev novega vala. Kot aktiven pripadnik in akter alternativnih umetniško družbenih skupin – naj spomnim, da je razstava del Novega kvadrata predstavljala simbolni začetek zgodbe novega vala v Zagrebu – je ideje in vrednote teh dobro pojmoval. Prijateljeval je z različnimi avtorji, sledil toku gibanja ter kot vizualni predstavnik novovalovsko sceno aktivno soustvarjal. Kot večina jugoslovanskih umetnikov, glasbenikov, novinarjev ter drugih pripadnikov alternativne kulturne scene te generacije je tudi Ilić »dete vojnog lica«. Z družino so se v otroštvu med republikami bivše države neštetokrat selili, konstantne spremembe in prilagajanje novim okoliščinam so zaznamovale njegov način razmišljanja, ta pa je pogojeval njegovim likovnim idejam in rešitvam. Ideološki pritisk državnega aparata na njega ni imel pretiranega vpliva, pripadnosti svojemu narodu ni nikoli zares čutil oziroma kot pravi, na domačih tleh ni nikoli uspel pognati čvrstih korenin. Pripadal je le enemu svetu popularne medijske kulture: filmu, televiziji, glasbi in stripom (Kršić, 2008).
Nagli razvoj glasbe in glasbenih idej je zahteval sodobnejši pristop k oblikovanju in odnosu do vizualnosti glasbenih medijev. Nova glasba je bila drugačna, zato je bilo treba predrugačiti tudi njeno vizualno podobo. Mirko Ilić je s svojim svežim oblikovalskim pristopom prekinil dotrajano prakso uporabe enoličnih fotografij in neizvirnega hišnega stila založb.
50 Nikoli ni razvil svoje specifične likovne govorice, vendar je to zmeraj prilagajal avtorjem, žanru, karakterju glasbe ter zgodbam iz ozadja. Sredstva za oblikovanje, s katerimi so razpolagale diskografske hiše, so bila zelo omejena, zato je, da bi jih mogel karseda najbolje izkoristiti, dosegljive tehnike in procese obdelave preučeval in domiselno avtorsko nadgrajeval.
Posluževal se je različnih pristopov in stilov, oblikoval z uporabo montaže, kolaža, airbrusha, barve, črno-bele fotografije ter toniranja. Med tehnikami je pogosto variiral, te kombiniral in jih prilagajal svojim idejam, ki so bile vedno pomembnejše od same izvedbe. Pri delu je angažiral fotografe, vizažiste in modne stiliste in druge oblikovalce. S pomočjo sodelujočih fotografov je presegel uporabo klasičnega motiva band fotografije in ideje zastavljal precej bolj konceptualno (Kršić, 2008).
Ameriški umetnik in grafični oblikovalec Raymond Pettibonn je zaslovel kot oblikovalec plakatov ter platnic albumov kalifornijske hardcore punk scene osemdesetih let. Oblikoval je večino vizualnega materiala punk skupin neodvisne založbe SST Records, ki jo je ustanovil in vodil njegov brat Greg Ginn. Del založbe je bila tudi zloglasna hardcore punk skupina Black Flag, katere ustanovni član in prvi vokalist je bil prav Greg, Raymonda pa z nastankom skupine tesno povezujemo kot oblikovalca.
Slika 43: Koncertni plakat, avtor: Raymond Pettibon
Je avtor verjetno enega najvplivnejših in prepoznavnih simbolov punk kulture, logotipa skupine Black Flag, za skupino pa je oblikoval večino naslovnic albumov, koncernih plakatov in letakov, fanzinov, nalepk in ostalih reklamnih tiskovin. Oblikoval je več del za različne
51 izvajalce, med drugim pa je avtor še enega klasičnega motiva ameriške alternativne glasbene scene, ilustracije albuma Goo skupine Sonic Youth. Prepoznaven je po satiričnih, kritičnih antiavtoritarnih, že včasih nasilno nazornih črno-belih risbah stripovske manire, ki jih kombinira s provokativnimi političnimi ter humornimi teksti ali citati. Risbe je včasih kombiniral z barvo, s kolažem časopisnih izrezkov, te pa ustvarjal in v obliki fanzina izdajal v stotinah. V delih se je loteval različnih tematik in v klasični »in your face« maniri punk gibanja izoblikoval specifičen karikaturen stil risbe, ki ga koristi kot sredstvo osebne politično družbene kritike (Storr, 2001).
Slika 44: Naslovnica albuma SLIP IT IN – Black Flag, 1984, avtor: Raymond Pettibon
Slika 45: Naslovnica albuma GOO – Sonic Youth, 1990, avtor: Raymond Pettibon
52 2.5.6 RETRO SIMBOLIZEM IN POVRATEK ANALOGNIH MEDIJEV
Gramofonska plošča je kot glasbeni medij v pozabo izginila nekje v devetdesetih, ko se je v ospredje prebila uporaba praktično in tehnološko donosnejšega CD-diska. Vinilka je ostala le del marginalnega sveta zbirateljev, kot taka pa postala oblika retro simbolike. Zadnjih nekaj let smo priča ponovnemu pojavu medija vinilne gramofonske plošče ter ostalih »zastarelih«
analognih medijev, recimo kasete. Ponatisi številnih albumov, vračanje plošč na prodajne police trgovin z avdio opremo in specializirane prodajalne, sejmi gramofonskih plošč, predvsem pa nove sveže izdaje glasbenih skupin na mediju vinilnega diska pričajo o vzponu popularnosti in uporabnosti gramofonskih plošč. Zanimivo dejstvo je, da se za medij gramofonske plošče v večini odločajo izvajalci alternativnih glasbenih stilov, plošče je na stojnicah s prodajnimi eksponati moč zaslediti na koncertih punka, metala in žanrskih odvodov, redko ali nikoli pa na nastopu izvajalcev narodno zabavne ali mainstream popularne glasbe.
Zakaj se je medij gramofonske plošče po nekaj desetletjih ponovno prebil v ospredje, ni popolnoma jasno, najverjetneje pa je pomemben del razloga kakovost glasbenega zapisa ter edinstvena izkušnja, ki jo poslušanje plošče ponuja.
Slika 46: Prodajalna gramofonskih plošč, neznan avtor
S povratkom medija se je vnovično obudila tudi panoga oblikovanja naslovnic oziroma ovitkov plošč, ta pa se je, kljub zastarelosti medija in glasbene tehnike, modernizirala. Novi oblikovalski pristopi in digitalizirane tehnike omogočajo več svobode, dostopa informacij, znanja ter
53 izraznih možnosti, zato si lahko od novih, svežih izdelkov obetamo več kot od tistih, ki jih poznamo iz preteklosti.
Gramofonska plošča je glasbena ikona, zato lahko simbol plošče kot stilistično sredstvo zasledimo tudi na številnih platnicah albumov prav teh. Z uporabo in upodobitvijo teh avtorji izpostavljajo pomembnost glasbene umetnosti, se s tem poklanjajo drugim glasbenikom in umetnikom ali izražajo svoj vir navdiha. Lik gramofonske plošče danes dojemamo kot retro podobo, metaforo, ki simbolizira preteklost in podzavestno asociira na neke boljše starejše čase – tudi v primeru posameznikov, ki tega niso doživeli.
Slika 47: Naslovnica albuma PICTURE THIS/FADE AWAY AND RADIATE – Blondie, 1978, neznan avtor
Prav na takšen način podobo gramofonske plošče v svoja likovna dela vključujem tudi jaz.
Navdih za motive svojih del iščem v besedilih pesmi najrazličnejših izvajalcev, s katerimi se lahko poistovetim. Z ilustracijo motivov besedil in vključevanjem simbolov glasbenih medijev (vinilne plošče, kasete) izražam vrednost in abstraktno navezanost na glasbena obdobja iz
54 preteklosti, med katerimi je za moje delo, vrednote, zanimanja in filozofijo izključno pomemben jugoslovanski novi val.
Slika 48: Sretno dijete, 2018, kolaž iz termično obdelanih odpadnih plastičnih materialov in risba, 68 x 81 cm, osebni arhiv
55 Slika 49: Dodirni mi kolena, 2018, kolaž iz termično obdelanih odpadnih plastičnih materialov in
risba, 48 x 68 cm, osebni arhiv
56 2.6 VIZUALNA PODOBA IN MOTIVI NOVEGA VALA
Ker je ta zahteval mladosten pristop, ki ga generacija rokenrola in zabavne glasbe ni poznala ali premogla, so oblikovanje promocijskega materiala novega vala založbe prepustile mlajši generaciji svobodnih oblikovalcev in umetnikov, ki so znotraj tega odraščali in snovali svoje (likovne) vrednote oziroma poglede. Pod avtorstvo naslovnih motivov novega vala so se podpisali številni avtorji iz vseh koncev Jugoslavije. Rezultat intimne osebne pretkanosti in aktivnega sodelovanja na sceni novega vala so kakovostne vizualne rešitve ovitkov albumov, ki so postali zgodovina (Rajin, 1983).
Pomembno je poudariti, da produkcija jugoslovanske alternativne glasbe ni bila številna, kakor so bila številna podobna gibanja na zahodu ter da veliko jugoslovanskih novovalovcev (na žalost) ni izdalo studijskega albuma oziroma so izdali le enega, največ dva – večina karier teh skupin niti ni trajala pretirano dolgo. Rezultat tega so okrnjene izdaje le nekaterih predstavnikov, večinoma tistih, ki so se med splošno jugoslovansko publiko izkazali za najuspešnejše in popularne (Rajin, 1983).
Če iz besedil pesmi novega vala mogoče razbrati glavne interesne sfere tega gibanja, je platnice glasbenih albumov težko stilsko opredeliti, ti variirajo med različnimi tehnikami, oblikovalskimi pristopi in likovnimi jeziki oblikovalcev, druži pa jih skupna nit jasnega vizualnega sporočila. Naslovnice albumov se pojavljajo kot sredstvo izražanja najrazličnejših stališč – motivi na platnicah problematizirajo različna družbena vprašanja, se poigravajo s prepovedanimi temami in ostro komentirajo stanje življenja v jugoslovanski družbi.
57 2.6.1 PRLJAVO KAZALIŠTE
Debitantski album mlade zagrebške punk skupine Prljavo Kazalište je leta 1979 izdala založba Suzy. Avtor naslovne podobe je Mirko Ilić. Je drugo delo za glasbeno platnico, ki jo je Ilić kadar koli oblikoval, album pa zaradi glasbene in likovne sporočilnosti še danes štejemo kot enega najvplivnejših del jugoslovanske novovalovske scene. Izvirno delo za ovitek albuma je izdelano v tehniki airbrusha.
Slika 50: Naslovnica albuma PRLJAVO KAZALIŠTE – Prljavo Kazalište, 1979, avtor: Mirko Ilić, osebni arhiv
Likovno delo, ki krasi prvo stran ovitka, je mogoče razdeliti na tri samostojne likovne sestavne dele, slikovno ploskev, osrednji motiv oziroma likovno podobo ter besedilo. Avtor je uporabil tri osnovne barve: belo, črno in nekaj odtenkov rdeče, z uporabo teh pa med posameznimi likovnimi elementi poudaril kontraste svetlega in temnega. Posamezni likovni elementi zaradi
58 močnih kontrastnih razlik močno izstopajo in usmerjajo našo pozornost, med njimi pa dominira likovni motiv voluminoznih rdečih ustnic z iztegnjenim jezikom, ki so na desni prebodene z varnostno zaponko. Osrednji likovni motiv prekriva večinski del formata in je v slikovno ploskev kompozicijsko vpet po diagonali od leve proti desni navzgor, zaradi dominacije v velikosti in barvi deluje zelo težko. V spodnjem desnem kotu slikovnega formata opazimo s preprosto črkovno vrsto zapisano besedilo, črke so odebeljene, ploskovite in obarvane v črno.
Album in izvajalec nosita isto imenski naziv – Prljavo Kazalište, zato tekst štejemo kot zapis obojega hkrati. Osnovna slikovna ploskev je enotno obarvana v belo barvo, občutka globine ni zaznati, zato je likovno delo prostorsko omejeno z zadnjim slikovnim planom. Na fotografiji, ki jo vidimo, je slednje zaradi starosti že nekoliko porumenelo in obrabljeno. Besedilo je oblikovano ploskovno in strogo geometrično, zaradi barvne enotnosti deluje plastično. Osrednji motiv ustnic je organske oblike, zasenčenost in razlike barvnih odtenkov rdeče barve podobi dajeta volumen in realno obliko, zdi se, kot da ta s platnice izstopa in sili v zunanji prostor.
Besedilo v barvnem prostoru ozadja lebdi, osrednji likovni motiv pa je na ozadje dobesedno pritrjen. To je mojstrsko doseženo z upodobitvijo varnostne zaponke, ki prebada in ustnice pripenja na ozadje. V zgornjem levem kotu platnice je upodobljen logotip založbe gramofonskih plošč, ki je album izdala in podatek, za katerega menim, da je arhivska serijska številka albuma ali nekakšen drugi tehnični podatek. Likovno delo kot celota deluje enotno, porazdelitev likovnih elementov po slikovni ploskvi ter kontrastno odnosi med njimi delo uravnovešajo.
Slika 51: Naslovnica albuma PRLJAVO KAZALIŠTE – Prljavo Kazalište, 1979, avtor: Mirko Ilić, osebni arhiv
59 Zadnja stran ovitka albuma je v primerjavi z naslovnico precej pusta. Na sredini formata platnice vidimo barvno fotografijo glasbene skupine, ki je glede na punkovsko estetiko motiva naslovne strani albuma klasična in pa tudi kontrastna. Fotografije je posneta v loži operne dvorane, člani so oblečeni v srajce s kravatami in delujejo kot »dobri fantje« nekega narodno zabavnega ansambla. Nad fotografijo je seznam pesmi, pod fotografijo pa so zapisani razni tehnični podatki in informacije o albumu.
Motiv ustnic z iztegnjenim jezikom je pravzaprav reprodukcija svetovno znanega logotipa angleške glasbene skupine The Rolling Stones, ki ga je Ilić predelal in ga preoblikoval v punk estetiki.
Slika 52: Logotip skupine The Rolling Stones, avtor: John Pasche
Avtor izvirne podobe in simbola skupine The Rolling Stones je John Pasche, takrat študent Kraljeve akademije za likovno umetnost v Londonu. Ta je skupini predhodno že oblikoval plakat za evropsko turnejo leta 1969, zato so ga kasneje povabili še k oblikovanju logotipa. Znak se je najprej pojavil na vložnem ovitku albuma Sticky Fingers, sčasoma pa postal zaščitni znak skupine. Simbol danes velja za klasično podobo rock estetike in je eden najbolj prepoznavnih in reproduciranih podob pop kulture na celem svetu. Domnevno naj bi Mick Jagger, vodilni član Stonesov oblikovalcu, ko sta razpravljala o tem, kakšen logotip si skupina želi, pokazal ilustracijo hindujske boginje Kali, ki je značilna po svojem iztegnjenem jeziku in poudaril, da se mu to zdi zanimivo. Pasche je vedel, da mora domisliti nekaj v isti meri provokativnega in izstopajočega, kot je glasbena skupina, za katero oblikuje simbol. Navdih za logotip je tako črpal iz podobe boginje, kakor iz vizualnih karakteristik Jaggerja, ta je znan po svojih polnih
60 ustnicah in tem, da se je na koncertih večkrat pačil in publiki kazal jezik. Pasche je logotip oblikoval v stilu takrat popularnega stila pop arta. Podoba ust in iztegnjenega jezika je izzivalna in nagajiva ter nazorno upodablja prekajenost idej The Rolling Stonesov kot virtuozov rokenrol sveta (Metiary, 2018).
Mirko Ilić je za album Prljavega Kazališta simbol The Rolling Stonesov preoblikoval na več nivojih. Izvirna oblika podobe je ploskovita, sestavljena iz enotnih barvnih ploskev rdeče, bele in črne barve. Motiv je abstraktno stiliziran in ni dovršen s podrobnostmi. Po ploskovitosti in poznavanju takrat popularnih umetniških tehnik sklepam, da je izvirna podoba izdelana v grafični tehniki sitotiska. Ilić je svojo inačico izdelal v tehniki slikanja z brizgalnim čopičem na zračni pritisk (airbrush), ki omogoča natančno oblikovanje barvnih prehodov. Obliko ustnic je voluminiziral z dodelano upodobitvijo senc, podoba pa tako zaradi upodobitve prostorske plastičnosti deluje bolj naturalistično. Tega pa je Ilić izrazito preoblikoval tudi oblikovno – v obliko jezika je strogo posegel in tega dobesedno razkosal na tri dele, vidimo lahko celo ilustrativno upodobitev notranjega mišičnega tkiva.
S tehničnimi in z oblikovnimi alteracijami je Ilić izvirni podobi Johna Pascheja pripisal povsem nov pomen. Ustnice je prebodel z varnostno zaponko, klasičnim simbolom punk estetike.
Pankerji svoja oblačila namreč kitijo z različnimi predmeti: poslikane, prešite in zakrpane črne usnjene jakne, polne značk, netov, našitkov in varnostnih zaponk so del »obvezne opreme«
vsakega pankerja. Prvi punkerji so z varnostnimi zaponkami prebadali tudi dele svojih obrazov.
Zaponka je torej predstavljala tudi neke vrste primitivno obliko obraznih pirsingov, ki so še dandanes značilen in nujen del vizualnosti pripadnikov punk subkulture. Estetske značilnosti videza punkerjev je Ilić najverjetneje opazil na takrat še redkih fotografijah iz angleške in ameriške punk scene, ki so med jugoslovansko mladež počasi curljale preko reportaž različnih tujih in domačih glasbenih revij. Naj spomnim, da je album izšel leta 1979, ko se je jugoslovanska novovalovska scena še le ustanavljala, a vendar glede na glasbeno ter likovno vsebino obravnavanega albuma uspevala dosegati iste standarde.
Motiv zaponke in razkosanega jezika sta izvorno nedolžno in navihano podobo uspela napraviti na videz nevarno in celo do neke mere gnusno. Iztegovanje jezika, pljuvanje, pačenje in grimase je nekaj, kar je punkerje spremljalo na koncertnih nastopih, javnih nastopih in ulici. S tem so izkazovali svojo neprivrženost in posmeh vsakdanji družbi, ki se je nad njihovim videzom, obnašanjem in glasbo globoko zgražala. Ilić je slednje mojstrsko premišljeno prepletel z idejami glasbene vsebine albuma ter ustvaril podobo, ki je v krogu alternativne kulture (bivšega)
61 jugoslovanskega prostora ostala večna. Podoba platnice je primer prvega ovitka, izdelanega v tako očitni punk estetiki v Jugoslaviji, zanimivo pa je, da izdaje albuma z naslovnico, ki neposredno zbuja gnus in zgroženost, komisija za šund na nobeni stopnji ni cenzurirala ali omejevala. Album je kulten tako zaradi svoje likovne podobe kakor glasbene vsebine, na albumu se je namreč pojavila pesem Neki dečaci, ki odprto problematizira vprašanje homoseksualnosti.
»Ti ideš sa svojim društvom, prelaziš preko ulice, upireš prst u mene smiješ se.
Znaš da me to strašno boli, jer ako te neko voli
pa to sam ja.
Ti ideš sa svojim muškim društvom i loviš prljave žene,
a ja te čekam vjerno kao pas.
Znam da me praviš ljubomornim.
jer koliko si mi puta na klupi u parku znao reči Ja sam za slobodnu mušku ljubav,
ja sam za slobodnu ljubav.«
Prljavo Kazalište – Neki dečaci
Izbira tematike istospolne ljubezni jasno izraža kako odprte, naklonjene enakopravnosti in drugačnosti so bile ideje ter misli pripadnikov novega vala v primerjavi z ostankom jugoslovanske družbe, ki je teme kot homoseksualnost tretirala kot tabuje.
62 2.6.2 »SVI MARŠ NA PLES«
Svi marš na ples! je kompilacijski album jugoslovanskih izvajalcev iz Hrvaške in Srbije. Leta 1980 ga je izdala glasbena založba Jugoton. Na albumu so se s skupno dvanajstimi pesmimi predstavili uveljavljeni in priljubljeni glasbeniki Bijelo Dugme, Azra, Film, Idoli, Aerodrom, Haustor, Zana, Laboratorija, Električni Orgazam, Šarlo Akrobata, Pekinška Patka in Bulevar.
Album nosi naslov po verzu pesmi Ha! Ha! Ha! skupine Bijelo Dugme, ki se je tokrat preizkusila v izvajanju novovalnega stila glasbe in se z uspešnico uvrstila na kompilacijo. Avtor vizualne podobe naslovnice je Mirko Ilić.
Slika 53: Naslovnica albuma SVI MARŠ NA PLES – Različni izvajalci, 1980, avtor: Mirko Ilić, osebni arhiv
63 Ilić je z ovitkom ponovno dokazal svoje mojstrske sposobnosti oblikovanja in likovne interpretacije glasbenih idej. Platnico kompilacije Svi marš na ples! uvrščamo v sam vrh njegovih oblikovalskih izdelkov.
Glasbena vsebina albuma je pisana prav tako kot njena platnica, na kompilaciji so predstavljeni že uveljavljeni glasbeniki – založbe so kompilacije več avtorjev izdajale z namenom, da se ti predstavijo publiki in postopoma prodrejo na glasbeno sceno – slednjo pa je Jugoton izdal kot plesno-veseljaški album komercialne narave.
Slika 54: Naslovnica albuma SVI MARŠ NA PLES – Različni izvajalci, 1980, avtor: Mirko Ilić, osebni arhiv
Osrednji motiv prve strani ovitka albuma je skupina ilustracij nog, ki so stilizirano upodobljene od peta do kolen. Število teh je dvanajst, prav toliko kot izvajalcev, ki se predstavljajo na albumu. Delo je najverjetneje izvedeno v tehniki kolaža in montaže. Slikovni format po horizontali na dve enaki polovici deli zapis naziva albuma. Tipografija je preprosta, geometrična in podebeljena, z belega ozadja pa zaradi kontrasta močno izstopa. Slikovni prostor nad in pod zapisanim besedilom zapolnjujeta dve skupini po šest ilustracij nog – vsaka od teh zapolnjuje približno dve petini formata. Ilustracije so si med seboj po velikosti približno enake, segajo dobrih 10 cm v višino in 3 cm v širino. Te si v vodoravni ravnini ritmično sledijo ena
64 drugi ter so na zgornji polovici orientirane proti desnemu zunanjemu robu formata, na spodnji pa zrcalno orientirane proti levi. Kontrast med smermi usmerjenosti poustvarja občutek gibanja.
Motiv nog je upodobljen ploskovito, od ozadja ga dodatno izpostavlja črna kontura, ker se te med sabo delno prekrivajo, ustvarjajo navidezen občutek prostora. Osnovna slikovna ploskev oziroma ozadje je enotne bele barve, zato ni občutka globine. Podobe nog so upodobljene s
Motiv nog je upodobljen ploskovito, od ozadja ga dodatno izpostavlja črna kontura, ker se te med sabo delno prekrivajo, ustvarjajo navidezen občutek prostora. Osnovna slikovna ploskev oziroma ozadje je enotne bele barve, zato ni občutka globine. Podobe nog so upodobljene s