Gramofonska plošča je analogni nosilec zvoka okroglo ploščate oblike. V zgodovini glasbenih medijev so gramofonske plošče predstavljale prvi izdelek, namenjen reprodukciji glasbe za osebne potrebe širšega občinstva. V množični uporabi so bile večino 20. stoletja, vse do konca osemdesetih letih, ko jih je razvoj digitalnih zvočnih medijev potisnil v arhivske predale.
Gramofoni in gramofonske plošče so postali del marginalnega sveta avdiofilov ter zbirateljev, nekoč popularni izrazi, kot so plate, longplejke ter vinilke, pa so se umaknili iz vsakdanjega jezika in postali arhaizmi (Zrinski, 2006).
Izum gramofonske plošče je na začetku 20. stoletja zamenjal do takrat popularno glasbeno pripravo fonograf, medij gramofonske plošče pa se je skozi stoletje konstantno spreminjal ter prilagajal. Sprva so bili gramofonski diski izdelani iz materiala šelak, po letu 1940 pa iz polivinilklorida – PVC, od koder izvira popularno poimenovanje vinilna plošča oziroma vinilka. Gramofonske plošče predvajamo na gramofonih. Zvok na vinilni plošči je mehansko vrezan v PVC-osnovo v obliki spiralnega utora, po katerem, ko se plošča vrti na predvajalniku, drsi gramofonska igla in tega prevaja v glasbo. Velikost oziroma premer gramofonske plošče in hitrost, s katero ploščo vrtimo, določa časovni obseg predvajane glasbe. Poznamo male in velike plošče. Male plošče pogovorno imenujemo singlce, saj je manjši vinilni disk premera približno 18 cm (7''), ki ga na gramofonu predvajamo s 45 (45 RPM) obrati v minuti, po dolžini zvočnega zapisa zadoščal za posnetek približno štirih glasbenih del. Je predhodnica LP – long play plošče, ki se je na ameriškem tržišču pojavila leta 1948. Izum LP-albuma pripada ameriški založbi Columbia Records. LP-plošča je 30 centimetrski vinilni disk (12''), ki se vrti s 33 obrati na minuto (33 RPM). Takšna plošča ima na vsaki strani diska približno 450 m dolg utor, po katerem drsi igla s hitrostjo 1.4 km/h, kar zadošča za približno 20 minut zvočnega zapisa. Je najpogosteje uporabljena in izdana oblika glasbenega medija, saj zadošča posnetkom približno dvanajstih skladb povprečne dolžine in je zato bila popularna kot oblika zbirke izbranih glasbenih del – albuma. Na omenjeni manjši plošči (singlci) so različni izvajalci večinoma objavljali enkratne hit skladbe ter z izdajo male plošče napovedovali izdajo večje in obsežnejše LP-plošče. Predhodnica elpejke in singlce je bila tako imenovala ''78'' šelak plošča, ki je bila zaradi tehnološke neustreznosti leta 1950 umaknjena iz proizvodnje in prodaje (Osborne, 2014).
34 2.5.2 DUALIZEM VINILNEGA MEDIJA IN OVITKA
Pomemben del gramofonske plošče je tudi njen ovitek. Osnovni namen tega je tehnična zaščita plošče, vendar le ta hkrati opravlja pomembno vlogo promocije in zaznavanja glasbe.
Gramofonska plošča kot glasbeni medij ter njen ovitek v celoto združujeta dve obliki umetnosti, glasbo ter likovno. Sredstvo glasbe je zvok, ki ga le slišimo in nima stvarne oblike, temveč je definiran v času, tega pa si individualno zamišljamo. Likovna umetnost je vizualna, otipna ter definirano obstaja v prostoru. Kljub oblikovnim razlikam dveh vrsti umetnosti ti dve vežejo sorodni pojavi in skupne izrazne možnosti. Obe vrsti umetnosti budita človeški duh in navdihujeta kreativno izražanje, med seboj pa se tudi prepletata.
Slika 28: Plošča in ovitki, neznan avtor Med likovnim ter glasbenim jezikom obstajajo številne povezave:
− na ravni izposoje pojmov – glasbeni naslovi,
− na ravni sorodnega občutenja, analogij,
− na ravni čutnega zaznavanja – sinestezija,
− na ravni mehaničnega prevajanja – različni inštrumenti, svetlobne priprave oziroma inštrumenti,
− na ravni kodacije,
− na ravni kreativnega prevajanja – vizualno izražanje glasbenih idej (Frelih, 2000).
Na ravni kreativnega prevajanja glasbo ter likovno umetnost povezujejo naslovnice – platnice oziroma ovitki gramofonskih plošč.
35 Ovitek kot praktičen izdelek ter njegova podoba glasbi dajeta otipljivost, predmetnost, telesnost ter likovno vizualnost. Prvi stik s ploščo in z glasbo na njej je vidne narave, šele nato slišne.
To, da moramo ploščo pred uporabo prijeti in jo dojeti z drugimi čutili kot le s sluhom, ni povsem neodvisno od načina, kako bomo jo slušno konzumirali. Likovna podoba ovitka gramofonske plošče s svojim oblikovalnim pristopom in skupkom vizualnih informacij pomaga pri žanrski umestitvi plošče, ta pa lahko še pred slušno izkušnjo zbudi pozornost gledalca in ga tako potegne globoko v svet glasbe. Plošča kot celota tako ponuja sublimno, včasih tudi transgresivno izkušnjo (Jeffs, 2006).
Plošča in njen ovitek predstavljata celoto, sta v neposrednem kontaktu, odnos med njima je komplementaren. V procesu hkratnega staranja plošča z neposrednim dotikom ovitek obrabi in se v njega odtisne, fizična sled plošče v ovitku je dokaz neločljivosti in medsebojne odvisnosti.
V primerjavi z medijem CD-diska ali kasete, ki se svojega ovitka zaradi tehnično oblikovalskih specifik primarno sploh ne dotikata, je odnos med ploščo in njenimi platnicami intimen (Osborne, 2014).
Slika 29: Odtis plošče na ovitku, neznan avtor
Vloga ovitka gramofonske plošče se je skozi obdobje množične popularnosti medija gramofonskih plošč spreminjala. Prve šelak plošče so se na začetku prodajale brez ali v preprostih papirnatih ovitkih. Namen teh je bila zgolj zaščita krhkega materiala ter zvočnega zapisa v brazdah. Rjavi papirnati ovitki so bili enostavno potiskani z znakovnimi simboli prodajaln oziroma založnikov. Postopoma so logotipom založnikov ter prodajaln začeli dodajati nazive izvajalcev, naslove oziroma seznam posnetih pesmi, druge tehnične informacije ter v
36 sredini formata izrezano okroglo odprtino, ki je razkrivala notranjo nalepko osrednjega dela gramofonske plošče. Leta 1904 je britanska Gramphone Company izdala prvo ploščo s preprostim ilustrativnim podobo izvajalca, takšno prakso pa so postopoma prevzele tudi druge evropske in angloameriške založbe. Enostavne ovitke iz ovojnega pak papirja so zamenjali kvalitetnejši ovitki iz tršega kartona, ki so med seboj bili stransko spiralno vezani, ti pa so predstavljali prve zametke ovitkov plošč, kot jih poznamo danes. Vizualne informacije so na platnice kmalu začeli tiskati v različnih barvah, uporaba določene barve je določala posamezne glasbene stile, takšna praksa pa je narekovala izoblikovanje specifičnih estetskih prvin in likovnega jezika popularnih žanrov. Uvedba inovacij v obliki ter uporabi ovitka, oblikovanju in tisku na platnice je doprinesla k razpoznavnosti glasbenih izvajalcev ter založb, prodaja gramofonskih plošč ter gramofonov je znatno naraščala, stilsko oblikovanje platnic pa je prešlo v redno prakso (Osborne, 2014).
Slika 30: Zgodnji ovitki plošč, neznan avtor
Gramofonske plošče so se na začetku prodajale za prodajnim pultom tako, da je kupec ploščo izbiral v blagovnem katalogu, na voljo pa so bile le v splošnih oziroma tehničnih trgovinah.
Prodajalne, ki bi si ukvarjale s prodajo izključno gramofonskih plošč, takrat še niso obstajale.
Specializirane prodajalne, ki se ukvarjajo z namensko prodajo gramofonskih plošč in drugih glasbenih artefaktov, pogovorno imenujemo ploščarne. Gramofonske plošče je bilo mogoče
37 kupiti v namenskih prodajalnah, trgovinah z avdio- ali tehnično opremo, preko katalogov, knjigarnah, dandanes pa tudi preko spleta in na sejmih glasbene opreme.
Povečana potreba po izdelavi vojne opreme za potrebe druge svetovne vojne je znatno vplivala na zmanjšanje proizvodnje drugih kovinskih izdelkov iz različnih proizvodenj. Na zahodu, predvsem v ZDA, so prodajalci trgovin s tehnično opremo v izložbah namesto hišnih in kuhinjskih pripomočkov, katerih proizvodnja se je začasno ustavila ali upočasnila, zato razstavljali druge prodajne izdelke, med njimi tudi gramofonske plošče. Gramofonske plošče so se izza pulta tako premaknile na police prodajaln, kupci pa so med njimi lahko prvič prosto brskali. Brskanje med ploščami je vplivalo na ponovne spremembe v oblikovanju ovitkov.
Zgornji prednji del platnici, katerega dobro tretjino je do sedaj prekrival logotip založbe, je zapolnil naziv izvajalca ter naslov albuma. Slednje je med brskanjem po kopici albumov kupcu olajšalo branje ter razbiranje avtorstva albuma. Vizualne informacije na platnici plošče so tako prvič očitno promovirale predvsem glasbene izvajalce, kar pa se je kot princip oblikovanja ohranilo vse do danes. Ovitek je tako prevzel dvojno vlogo zaščite glasbenega medija ter promocije glasbene vsebine (Osborne, 2014).
Sprva so med ploščami dominirali albumi klasične glasbe, s priljubljenostjo in z razvojem medija pa je na gramofonskih ploščah začela izhajati tudi glasba drugih žanrov. Izum LP PVC-albuma, ki je zamenjal gramofonske plošče iz šelaka, je bil tehnološko in ekonomsko sprejemljivejši za proizvodnjo, kar je pomenilo, da je založbam ostalo več denarnih sredstev za oblikovanje ovitkov in promocijo albumov. Razvoj fotografije, tehnološki napredki, inovacije v grafičnem tisku ter zgoraj opisani pogoji so rezultirali v izoblikovanju ovitka gramofonske plošče, kot ga poznamo.
Izumitelj unikatnega ovitka plošče je ameriški oblikovalec Alex Steinweiss. Ta se je leta 1939 pri ameriški založbi Columbia Records zaposlil kot grafični oblikovalec za promocijski in marketinški material. V iskanju enostavne promocijske rešitve je ugotovil, da je najuspešnejše reklamno sredstvo lahko preprosto glasbeni album sam. Čeprav so nekatere ameriške glasbene založbe že pred Steinweissovim oblikovalskim odkritjem na platnice spiralno vezanih kartonastih albumov tiskale preproste fotografije posnetkov iz narave ali ilustracije, je prav on ovitek idejno preoblikoval iz preproste papirnate embalaže v samostojno likovno delo. Tako je leta 1940 založba Columbia Records izdala prvi album, za katerega je Steinweiss ustvaril unikatno likovno podobo. Kot oblikovalec je razumel vizualne metode promocije in podobe ovitkov oblikoval v prepričanju, da mora pakiranje gramofonske plošče kupca privlačiti z enako
38 jakostjo kot tega privabljajo filmski ali gledališki plakati. V motivih, ki so krasili platnice plošč, je poskušal ujeti ter zaobjeti značilnosti glasbenega stila, zgodbe izvajalcev ter simboliko obdobja. Izražal se je v plakatnem stilu stilizacije in abstrahiranja, upodabljal glasbeno simboliko, nadrealistične figure, ter z uporabo živih barv in unikatnih črkovnih vrst ustvarjal metaforične učinke glasbene domišljije (McKnight Trontz in Steinweiss, 2000).
Slika 31: Naslovnica albuma SMASH SONG HITS – Richard Rodgers and the Imperial Orchestra, 1939, avtor: Alex Steinweiss
Površina predvojnih preprostih ovitkov je bila zapolnjena s tekstom: z nazivom ter logotipom založbe, z okrnjenimi informacijami o glasbenih izvajalcih, večkrat so se na platnicah pojavljale celo reklame za albume drugih izvajalcev istih založnikov, prodajne izdelke, kot so sredstva za čiščenje in vzdrževanje gramofonskih plošč, tehnična navodila za uporabo in skladiščenje ter spremna besedila. Z večanjem pomembnosti vizualnega je tekst s sprednje platnice postopoma izginjal, njegovo vlogo je zamenjala likovna podoba. Podobe na platnicah so tako postale samostojni vizualni prevodi glasbenih idej, ki so likovno estetsko označevale glasbene izvajalce, ovitek pa samostojna oblika umetnosti (Osborne, 2014).
Oblikovanje unikatnih ovitkov oziroma platnic gramofonskih albumov je s pionirskim delom Alexa Steinweissa prešlo v redno prakso vseh glasbenih založb, čez čas pa se je razvilo v samostojno oblikovalsko panogo grafičnega dizajna.
39 O zavedanju glasbene industrije o pomenu vizualne prezentacije in pakiranja glasbenih albumov priča tudi dejstvo, da so leta 1959 med na globalnem nivoju pomembne glasbene nagrade Grammy uvrstili kategorijo najboljše naslovnice albuma (Vidmar, 2006).
S pojavom različnih žanrov popularne glasbe v drugi polovici 20. stoletja so raznoliki postali tudi tehnični ter stilski pristopi k oblikovanju ovitkov gramofonskih plošč, ovitki so se pojavljali v vseh vrstah in oblikah. V iskanju novih oblikovalskih metod so avtorji spreminjali obliko ter format ovitka, dodajali nove materiale, izdelovali premikajoče se interaktivne platnice, dodajali taktilne dodatke, kot so vonjave, materiale z grobo teksturo, izdajali albume z več barvnimi variacijami ovitkov, barvno preoblikovali pa so tudi sam medij vinilnega diska (Osborne, 2014).
Slika 32: Barvni vinilni disk, neznan avtor
Uveljavljena oblika kvadratnega ovitka s stranicami trideset centimetrov se je pojavljala v dveh zelo pogostih oblikah, v enojni vložni obliki ali v obliki dvojnega albuma na odpiranje. Klasična oblika (enojnega) ovitka ima dve strani, prednja stran (stran A) je rezervirana za likovno podobo, na zadnji (stran B) pa praviloma najdemo tehnične podatke (seznam pesmi, besedila pesmi, predstavitev glasbenikov, podatki o založbi, času ter kraju izdaje, kontaktne podatke, dodatne fotografije oziroma oblikovalske podaljške in drugo). Ta ima na desni strani odprtino za vlaganje, na levi pa hrbtenico oziroma pregib, na katerem so v manjši obliki zapisani naziv
40 albuma ter izvajalci. Slednje je pomembno za lažje iskanje in lociranje albumov pri skladiščenju na policah.
V primerjavi s manjšim formatom medija ter pakiranja CD-ja ali kasete je površina ovitka LP-albuma s trideset centimetrskimi stranicami precej velika, zato pa primerna za normalno opazovanje ter celostno absorbiranje informacij, prav tako pa po dolžini primerna za prenašanje pod rokami. Zanimivo je, da format LP-albuma primerno ustreza velikosti portreta človeške glave realne velikosti, kar so s pridom izkoristili številni oblikovalci. Iz tega preprostega oblikovalskega naključja se je razvil družbeni oziroma spletni fenomen, imenovan sleeveface, pri katerem posamezniki s fotografskimi podobami platnic ustvarjajo iluzije menjave osebnosti.
Slika 33: Jaz kot del sleeveface fenomena, osebni arhiv
Gramofonske plošče kot glasbeni medij in uporaben predmet so del privatnega življenja, njihovo lastništvo in uporaba naj bi bila visoko individualizirana zasebna izkušnja, ki je stvar osebnega okusa in prostega časa. So osebni predmeti, ki uporabnike simbolno ter stilsko označujejo in so sredstvo intimnih celostnih izkušenj. Ovitki plošč so pogosto, ne glede na glasbeni okus, najobsežnejša zbirka likovne umetnosti, ki jih imajo ljudje pri hiši (Jeffs, 2006).
41 Slika 34: Poslušanje plošč, neznan avtor
Hkrati pa so plošče, ker so potrošne dobrine, ki izhajajo v nekaj sto, tisoč ali milijon izvodih, del javne sfere. Na voljo so v trgovinah in drugih javnih krajih, so veliki del industrije zabave ter kulture, klubov in diskotek. So pomemben povezovalni del družbe, ki aktivno soustvarja imaginarne skupnosti, subkulture in množične identitete – kot posameznike nas osebni glasbeni okus opredeljuje in razlikuje, pomembno vpliva na izražanje, prepričanja in zanimanja, vizualni izgled in tako dalje (Jeffs, 2006).
Kot del privatne sfere so gramofonske plošče predstavljale dragocene osebne predmete, za katere je zaradi krhkosti materiala bilo treba primerno skrbeti ter z njimi pravilno ravnati.
Poškodovanje vinilnega diska je uničilo brazde zvočnega zapisa ter popačilo glasbeno izkušnjo.
Danes se zdi, da smo v procesu tehnoloških napredkov ter digitalizacije glasbenih medijev kolektivno potlačili občutek za materialnost glasbe, kaj šele odgovornost do spoštovanja glasbenih izkušenj.
»Plošče so iz roke v roke krožile po sosedstvu ter se presnemavale do onemoglosti. Ob primopredaji plošče na izposojo bi tisti bolj zadrti med nami ploščo izvlekli iz ovitka – ob tem se površina plošče nikakor ne sme dotakniti blazinic prstov, tistemu, ki bi na sijoči površini
42 vinila pustil mastne odtise svoj prstov, bi sledila društvena ekskomunikacija – ter s strokovnim očesom premerili najprej stran A, nato stran B ter izpostavili poškodbe. S tem postopkom bi se izpostavilo trenutno stanje plošče, kar bi brez dodatnega pojasnjevanja pomenilo, da se ploščo v takšen stanju pričakuje ob vrnitvi. V nasprotnem primeru bi sledil izgon iz kroga tistih, ki razumejo in spoštujejo plošče. Pred kakršno koli izposojo bi tehnično podkovani pripadniki našega bratstva s strogim izpraševanjem poskušali ugotoviti kakšen gramofon – še pomembnejše pa, kakšno gramofonsko iglo, po tipu in starosti – si lasti oseba, ki ji bomo zaupali vinilni album. Če bi se izkazalo, da tehnični parametri ne ustrezajo našim strogim kriterijem, bi brez premisleka zavrnili ponudbo, rekli bi: pridi k meni, presnemi si kar koli hočeš, vendar plošče ti ne dam!« (Mirković, 2004, str. 11–12).
Slika 35: Poslušanje in brskanje med ploščami, neznan avtor
O osebni navezanosti na plošče pričajo tudi osebne oznake, kot so podpisi, oštevilčenja, zapisi kraja in datuma nakupa ali posvetila, če je plošča bila podarjena v dar – neke vrste ex libris oznake za gramofonske plošče.
43 Slika 36: Oznaka plošč mojega očeta, osebni arhiv
Ovitek gramofonske plošče je embalaža (z večkrat poudarjeno dvojno vlogo promocije in zaščite), vendar se v primerjavi z embalažo ostalih potrošnih materialov (hrane, kozmetičnih izdelkov in drugih) razlikuje v trajnosti. Plošče so kot osebni predmeti s svojimi lastniki ostale dlje časa, saj so, ko so ti odraščali, se preselili ali odšli v vojsko, z njimi potovale in »pisale življenjsko zgodbo«.
Pomembna sestavina simbolizma gramofonskih plošč je tudi zbirateljstvo. Zbirateljstvo je lahko oblika akumuliranja kulturnega in ekonomskega kapitala (nekatere plošče so zaradi svoje redkosti ali posebnosti vredne precejšne vsote denarja), način spopadanja z življenjem, obsesija, izražanja moči, izživljanja sanj, nepotešenih želja ali oblika rituala (Jeffs, 2006).
Največja zbirka gramofonskih plošč v Sloveniji je Fonoteka ljubljanskega Radia Študent.
»Ali je tako napačno, če si želiš biti doma skupaj s svojo zbirko plošč? Zbiranje plošč pač ni isto kot zbiranje znamk, podstavkov za pivo ali starinskih naprstnikov. V zbirki plošč je ves svet, lepši, bolj umazan, bolj nasilen, bolj barvit, bolj sluzast, bolj nevaren, bolj ljubeč kakor tisti, v katerem živim jaz« (Jeffs, 2000, str. 26, povzeto po romanu High Fidelity).
Zaradi primarne privatnosti in namenskosti domače uporabe, plošče kot sredstva oglaševanja niso bile kontrolirane kakor nekateri drugi mediji, recimo plakati, knjige ali filmi. Ker je bistvo gramofonske plošče glasba, je pogosteje padel pod drobnogled cenzure vinilni disk in njegova glasbena vsebina – besedila pesmi, medtem ko se ovitkom ni pripisovalo bistvenega pomena.
44 2.5.3 OVITEK KOT PRIZORIŠČE DRUŽBENEGA BOJA IN ESTETIKA GLASBENIH ŽANROV
Plošče kot celote medija in ovitka so nosilke množično distribuirane družbene kritike – bodisi v obliki glasbe same bodisi v obliki vizualnih podob in na ploščah natisnjenih informacij – sloganov, naslovov, člankov in priloženih predmetov, kot so knjižice, nalepke, plakati in drugi.
Funkcijo ovitkov so danes nadomestili razpršeni mediji, kot so fanzini, glasbene revije, internetne strani in forumi, majice in drugi modni dodatki, glasbeni videospoti, filmi, DVD-ji in spletne knjižnice glasbe (Jeffs, 2006).
Ovitki so kot del gramofonske plošče ključni kot dodatna označevalna raven. Dekodiranje oblikovalskih prijemov bistveno vpliva na razumevanje glasbene vsebine, podoba na platnici recimo lahko spremeni ali radikalizira glasbeno vsebino.
Podobe ovitkov so del našega vizualnega spomina, ki glasbo, ki jo poznamo, ter tisto, ki jo šele spoznavamo – recimo pri brskanju med ploščami v prodajalni, z razbiranjem vizualnih informacij razvršča glede na specifičnega izvajalca, glasbeni slog ali obdobje. Ko poskušamo določeno glasbeno delo uvrstiti na izbran album, se nam v podzavest največkrat prikrade njegova vizualna podoba, šele nato pa ga povežemo z nazivom.
»Z ovitka smo prozorno razbirali zgodbe glasbenega sveta, opazovali razlike vizualnih slogov, iz spremnih besedil presojali in kritično presojali skupine, sodili o vizualnem učinku sodobne kompozicije na naslovnici, sledili besedilom pesmi, posnemali novotarske načine igranja glasbil, pazljivo sledili vsem zahvalam glasbenikov drugim glasbenikom ter med njimi vzpostavljali povezave. Svetove glasbe, vizualne predstave in govora o njej smo cenili ter vse bolj pretanjeno poslušali in interpretirali« (Vidmar, 2006, str. 54–55).
Večina založb gramofonskih plošč je za oblikovanje platnic sprva zadolževala tako imenovane in house grafične oblikovalce, kar se je odražalo v enoličnosti motivov, uporabe tehnik ter stila.
S pojavom rokenrola v petdesetih letih 20. stoletja je glasba postala pomemben člen popularne kulture, vloga glasbenikov kot super zvezd je dobila nov pomen. V šestdesetih letih je večina založb postopoma opuščala prakso hišnega oblikovanja, z večanjem pomembnosti vloge glasbenikov kot družbenih predstavnikov pa odločitve o vizualnosti albumov prepuščala v osebno odločitev. Vlogo oblikovalcev so tako prevzeli najeti samostojni oblikovalci, umetniki, prijatelji izvajalcev, največkrat pa kar glasbeniki sami (Osborne, 2014).
45 Vsakemu glasbenemu žanru pripada določena estetika, ta se odraža v stilu oblačenja, izražanja, obravnavanih temah, vrednotah, prepričanjih ter vizualno likovnem oblikovanju. Oblikovalska estetika žanra nam glede na uporabljena likovna sredstva (barve, oblike, tipografija), tehniko
45 Vsakemu glasbenemu žanru pripada določena estetika, ta se odraža v stilu oblačenja, izražanja, obravnavanih temah, vrednotah, prepričanjih ter vizualno likovnem oblikovanju. Oblikovalska estetika žanra nam glede na uporabljena likovna sredstva (barve, oblike, tipografija), tehniko