2.1. EVRAZIJSKI RIS
2.1.2 Morfologija
2 TEORETIČNA IZHODIŠČA 2.1. EVRAZIJSKI RIS
2.1.1 Sistematika
Evrazijski ris (Lynx lynx) je največji predstavnik iz rodu risov, v katerega sodijo tudi iberski ris (Lynx pardinus), kanadski ris (Lynx canadensis) in rdečerjavi ris (Lynx rufus).
Kraljestvo: Animalia – živali Deblo: Chordata – strunarji Razred: Mammalia – sesalci Red: Carnivora – zveri Družina: Felidae – mačke
Poddružina: Felinae – prave mačke Rod: Lynx – risi
Vrsta: Lynx lynx – evrazijski ris
2.1.2 Morfologija
Evrazijski ris je največja evropska mačka in največja vrsta risov. Prepoznamo ga po značilni kratki in široki glavi s čopki na ušesih, podolgovatem telesu z dolgimi nogami in kratkem repu (Kryštufek, 1991). Zaradi spolnega dimorfizma so samci sicer za 13 % težji od samic, v povprečju pa tehtajo od 16 do 30 kg. Ris v dolžino meri od 70 do 130 cm, v širino pleč pa 65 cm. Zadnje noge ima daljše od sprednjih, kar mu omogoča dolge in visoke skoke. Sprednje šape imajo pet prstov, a le štirje segajo do tal, zadnje šape pa imajo štiri prste. Ris lahko kremplje potegne v kožno gubo, kar mu poleg velike površine in poraščenosti med prsti omogoča tudi tišje zasledovanje plena (Kos idr., 2005).
Gost kožuh je svetlo rjave barve z variacijami sive, rumene in bele. V kvadratnem centimetru je lahko do 9000 dlak. Značilen je tudi vzorec, ki ima lahko drobne pike, sestavljene v krožne rozete, večje črne pike in lise, ali pa je vzorec brez pik in lis. Vsak ris ima individualen vzorec, kar omogoča lažjo identifikacijo posameznih osebkov (Kos idr., 2005).
Ris zaznava plen predvsem z vidom in sluhom, pri medsebojnem sporazumevanju pa uporabljajo predvsem voh. Pomembno je tudi čutilo tip, predvsem tipalne dlake na gobcu, licih in nad očmi, ki mu omogočajo natančnejše določanje položaja plena pri usmrtitvi.
3 2.1.3 Razmnoževanje
Ris je samotarska vrsta, izjema je le čas parjenja in vzgoje mladičev. Samice spolno dozorijo pri dveh letih, samci pa pri treh. Risi se parijo v začetku leta od polovice februarja do konca marca. Parjenje poteka vsaj tri dni, ovulacija pa je sprožena s spolnim aktom.
Samica je breja od 70 do 76 dni in skoti 1–4 mladiče. Brlog za kotenje po navadi najde v skalnih razpokah, drevesnih duplih ali med podrtim drevjem, kjer se mladiči skotijo popolnoma slepi in gluhi. Zaradi varnosti pred plenilci jih samica večkrat preseli na drugo primerno lokacijo. Po približno treh mesecih začnejo mladiči slediti materi, vendar so še vedno odvisni od njenega plena, saj je njihovo zobovje še prešibko, da bi si lahko sami ulovili večji plen. Z mamo ostanejo 10 mesecev, to je do naslednjega parjenja, ko jo zapustijo. Smrtnost mladičev v prvem letu življenja je v času življenja z materjo več kot 50-, po ločitvi pa 80-odstotna. Življenjska doba risa v naravi je 15 let, v ujetništvu pa dosežejo tudi do 25 let (Breitenmoser in Breitenmoser-Würsten, 2008, Kos idr., 2005).
2.1.4 Prehranjevanje
Ris je specializiran plenilec, ki pleni predvsem srnjad in jelenjad, kar pa variira glede na gostoto plenske vrste med posameznimi območji. V preostalem delu prehrane so v različnih deležih prisotni gamsi, miši, zajci, voluharice, veverice, lisice, ptice pevke in rastline (Krofel, 2012). V Sloveniji se je izkazal kot pomemben delež prehrane navadni polh (okoli 16 %), predvsem za samice in mlade osebke (Krofel idr., 2011). Ris pleni iz zasede ali z zasledovanjem. Zaradi majhne kapacitete pljuč dolgih razdalj ne preteče, zato se vsi poizkusi lova končajo po približno 20 metrih (Krofel, 2012). Plen usmrti z ugrizom v glavo ali v vrat.
V povprečju ris upleni parkljarja na 7,2 dneva, kar pomeni okoli 48 živali na leto. To znaša približno 8–14 % celotne populacije v teritoriju risa (Krofel idr., 2014). K svojemu plenu se vrača več dni, v povprečju 3,7 dni (Krofel, 2012), kar pa je odvisno od več dejavnikov: velikosti plena, velikosti in števila risov, ki se s plenom prehranjujejo, mrhovinarjev ter vpliva človeka. Svoj plen pogosto zakrije z zemljo, listjem ali snegom, in sicer za namenom, da bi ostanke plena skril pred mrhovinarji, ki iščejo hrano s pomočjo vida – to so ptice kot so krokarji, šoje in ujede. Ta tehnika pogosto ne deluje pred mrhovinarji, ki svojo hrano iščejo s pomočjo voha, kot je na primer medved. Krofel (2012) ugotavlja, da rjavi medved najde tretjino vseh risovih plenov, kar pomeni zvišanje plenjenja in posledično večjo možnost poškodb pri lovu.
4
Slika 1: Ris ob plenu (foto: Lan Hočevar)
2.1.5 Teritorialnost in izbira habitata
Ris je teritorialna vrsta, kar pomeni, da brani svoj teritorij pred osebki iste vrste in istega spola. Teritorija samca in samice se prekrivata. Med samci je pomembna predvsem tekma za samice, pri samicah pa iskanje primernega območja za vzgojo mladičev (Kos idr., 2004). Krofel (2012) ocenjuje velikost teritorijev v Sloveniji na 215 km2, pri čemer so teritoriji samcev načeloma večji od teritorijev samic.
Risi svoj teritorij označujejo z urinom, drgnjenjem ob razne objekte in z iztrebki, najbolj intenzivno v času parjenja. Markirna mesta so najpogosteje objekti, ki izstopajo v gozdni krajini, kot so npr. gozdne koče, odmrli štori, hlodi, skalni previsi in mladi iglavci. Tako si lažje zagotovijo, da bo drugi osebek zaznal sporočilo.
Njihov glavni habitat v Sloveniji je razgiban dinarski gozd, ki risom nudi zadostno število plena in tudi mirne cone, kjer se lahko umakne pred človekom. Ris je najbolj aktiven pred mrakom in zoro, medtem ko sredi dneva večinoma počiva. (Heurich idr., 2014). Hočevar idr. (2021) ugotavljajo, da za dnevna počivališča najraje izbirajo nedostopne lokacije, kot so razgibani tereni in točke z majhno vidljivostjo, kjer se ris med počitkom počuti varnega, hkrati pa ima dober pregled nad okolico.
Trenutno je ris stalno prisoten le v dinarskem delu slovenskih gozdov, medtem ko se v alpskem delu pojavlja le občasno (slika 2).
5
Slika 2: Razširjenost evrazijskega risa na območju Slovenije med leti 2000‒2007 (Strategija …, 2016)
2.1.6 Ris v Sloveniji
Izsledki risa segajo v dobo mlajšega pleistocena. Zaradi porasta plena (parkljarjev) ter izumrtja konkurence (jamskega leva in leoparda) je populacija rasla vse do srednjega veka, nato pa zaradi človeka začela upadati (Kos idr., 2005). Leta 1908 naj bi bil na Štajerskem ustreljen zadnji avtohtoni ris v Sloveniji (Čop, 1994).
Leta 1973 so na pobudo lovskega gosta iz Švice Karla Webra po več kot 60 letih ponovno naselili tri samce in tri samice iz slovaških Karpatov. Ta naselitev še vedno velja za eno najuspešnejših v Evropi, saj je iz teh šestih osebkov do leta 1982 populacija zrasla na 60–
70 risov (Jonozovič, 2003), a je ob koncu 20. stoletja populacija začela zopet upadati.
Poleg prekomernega odstrela je bil in je še vedno glavni krivec parjenje v sorodstvu. Od leta 1993 je ris z Uredbo o zavarovanju ogroženih živalskih vrst v Sloveniji (Uradni list RS, št. 57/93) zavarovana vrsta, od leta 2004 pa je odstrel prepovedan (Strategija …, 2016).
Številnost risa v Sloveniji se kljub prepovedi odstrela od začetka 21. stoletja le še naprej zmanjšuje. Leta 2010 je bila populacija ocenjena na okoli 15 osebkov. Vzrok za ogroženost je poleg nepovezanosti alpske populacije z dinarsko predvsem parjenje v sorodstvu (Kos idr., 2012). Posledica tega je slabša vitalnost mladičev, večja dovzetnost za različne bolezni in posledično manjša možnost preživetja (Kos idr., 2005). Poleg tega jih ogrožajo tudi razdrobljenost habitata in prometnice (Mavec idr., 2020). Z namenom ohranitve risa in izboljšanja genetskega stanja populacije potekajo različni slovenski in mednarodni projekti (DinaRis, LIFELynx in Carnivora Dinaricum). Sprejeta je bila tudi Strategija ohranjanja in trajnostnega upravljanja navadnega risa (Lynx lynx) v Sloveniji (2016). Med letoma 2017 in 2024 poteka tudi projekt LIFE Lynx, v sklopu katerega je
6
bila s pomočjo sledenja in avtomatskih lovskih kamer populacija risa v Sloveniji ocenjena na 20 osebkov. Glavni namen projekta je s pomočjo doselitve novih osebkov iz slovaških in romunskih Karpatov povezati dinarsko populacijo z alpsko ter s tem dolgoročno izboljšati genetsko pestrost risa na tem območju (LIFE Lynx, 2021).
2.1.7 Sobivanje z velikimi zvermi
Sobivanje ljudi z risom kot pripadnikom velikih zveri je od nekdaj predstavljalo izziv, a veliko manjšega v primerjavi z medvedom in volkom. Do zdaj še ni bilo nobenega podatka o napadu risa na človeka. Tudi samica z mladiči ob srečanju s človekom ni napadalna (Strategija …, 2016).
Koncept varovanja ogroženih vrst se je skozi leta spremenil in zdaj obsega ne le naravovarstvenikov, temveč vse deležnike, ki živijo na območju ogrožene živalske vrste.
Širša javnost in njena stališča so postali pomemben del projektov varovanja živali. Za namen izobraževanja in iskanja predlogov ter soodločanja so organizirane delavnice in podobni dogodki (Oražem idr., 2019). Primer take prakse v Sloveniji je trenutno projekt LIFE Lynx, katerega eden izmed petih glavnih ciljev je »omogočiti zainteresiranim deležnikom sodelovanje pri doselitvi, s čimer bi zagotovili širšo javno podporo pri varovanju in ohranitvi risa. Podpora ključnih deležnikov bo pomemben del doselitve, varovanja in ohranitve risov na lokalni, regionalni in nacionalni ravni« (LIFE Lynx, 2021).
Velike zveri so bile zaradi svojega plenilskega načina življenja od nekdaj konfliktne in človek jih je zaradi svojega plenilskega načina življenja preganjal. A v primerjavi z medvedom in volkom je ris izrazito manj konflikten. V javnomnenjski raziskavi, izvedeni v sklopu projekta LIFE Lynx, ter magistrskih nalogah (Mavec idr., 2020; Lasič, 2019;
Pšeničnik 2020) je bilo ugotovljeno, da sta ohranitev risa in naselitev novih osebkov dobro podprta. Risjih napadov na domače živali skoraj ni, prav tako še ni bilo zabeleženega napada risa na človeka (Kaczensky idr., 2013). Ris kot pripadnik družine mačk velja za karizmatično žival (Macdonald idr., 2015), kar dodatno prispeva k podpori njegovega varovanja in ohranitvi te vrste (McGinlay idr., 2017).
V namene izboljšanja sobivanja z velikimi zveri na območju severnih Dinaridov poteka tudi projekt Carnivora Dinarica, ki bo prispeval k vzpostavitvi medinstitucionalnega sodelovanja med Hrvaško in Slovenijo, v njegovem sklopu bodo dodatno raziskovali populacijo volka in risa, analizirali povezljivost habitatov in ovrednotili vlogo velikih zveri v ekosistemu. Prav tako bodo skušali izboljšati sobivanje ljudi in velikih zveri preko informiranja ter sofinanciranja električnih ograj, pastirskih psov, signalizacij na prometnicah, medovarnih smetnjakov ipd. (Carnivora Dinarica, 2021).
7 2.2 ZNANJE IN STALIŠČA
Obstajajo mnoge definicije besede stališče, a kar je pomembno bolj kot sama beseda, je to, čemu stališča služijo. Ule (2009) pravi, da stališča vplivajo na, to kako zaznavamo, doživljamo različne situacije in objekte ter kako se na to čustveno odzivamo. Prav tako usmerjajo našo pozornost, učenje in pomnjenje. Z njimi se ne rodimo, temveč so socialni konstrukt in jih oblikujemo ter spreminjamo vse življenje.
Stališča vsebujejo tri različne, a tesno povezane komponente – (1) kognitivna komponenta so znanje, izkušnje in informacije, povezane z objektom ali osebo, o kateri oblikujemo stališče; gre za naše mišljenje in dojemanje objekta. Pri (2) čustveni komponenti gre predvsem za pozitivna ali negativna občutja, oblikovana na podlagi naših občutkov. Kognitivna in emocionalna komponenta sta običajno med seboj usklajeni.
Tretja komponenta je (3) motivacijska – ta usmerja naša dejanja glede na naša stališča, pri čemer gre predvsem za pripravljenost za delovanje, ne pa dejavnost samo (Ule, 2009;
Ajzen, 2005).
Prav zaradi pomembnosti za naše nadaljnje odločitve in dejanja so postala stališča pomemben element raziskovanja – samo v letih 1974–1995 je bilo opravljenih 34.000 raziskav o stališčih (Tomažič, 2010 po Kraus 1995). Tomažič (2010) izpostavlja pomembnost razvijanja stališč pri pouku biologije oz. naravoslovja, ki so v primerjavi z drugimi kompetencami, kot sta znanje in spretnosti, premalo poudarjena in raziskana.
Šele ko pri učencih preverimo njihova stališča do bioloških tem, lahko ugotovimo, kako razmišljajo in predvidimo njihova dejanja ter prilagodimo način dela temu, da bo učinek najboljši.
Kellert (1996) je ugotovil, da je eden najpomembnejših vplivov na oblikovanje pozitivnih stališč izobraževanje učencev – oblikovanje pozitivnih stališč pa je predpogoj za uspešno varovanje in ohranjanje živali (Tomažič in Šorgo, 2016). Še posebej so poudarjene in predlagane osebne izkušnje z živalmi, ki najbolje vplivajo na razvoj znanja, stališč in pozitivnih čustev (Tomažič, 2011, Kellert 1985).
Kellert (1984a) je na podlagi več raziskav odnosa ljudi do živali razvil 10 tipov stališč, s katerimi lažje razložimo stališča ljudi do živali (preglednica 1).
8
Preglednica 1: Tipi stališč ljudi do živali (Kellert, 1984b)
tip stališča opis stališča
naturalistična Zanimanje in naklonjenost do divjih živali in narave.
ekološka Skrb za okolje kot sistem, povezanosti, kjer se prepletajo odnosi med organizmi ter organizmi in njihovim okoljem.
humanistična Interes za posamezne živali in skrb zanje, predvsem za hišne ljubljenčke.
moralistična Skrb za primerno ravnanje z živalmi, z močnim odporom do njihove zlorabe in izkoriščanja.
znanstvena Zanimanje za fizične značilnosti živali ter njihovo biologijo.
estetska Zanimanje za umetniške in simbolne značilnosti živali.
utilitarna Zanimanje za obvladovanje in nadzor živali ter njihovo uporabo, predvsem v športnih situacijah.
doministična Zanimanje za obvladovanje in nadzor živali ter njihovo uporabo, predvsem v športnih situacijah.
negativistična Aktivno izogibanje živalim zaradi brezbrižnosti, strahu ali nenaklonjenosti do njih.
nevtralistična Pasivno izogibanje živalim zaradi brezbrižnosti in pomanjaknja zanimanja.
Kellert (1984a) je ugotovil pomembne razlike v stališčih glede na starost, spol, znanje, območje, s katerega prihajajo, ter etično pripadnost.
V nadaljevanju so predstavljeni le tisti parametri, ki vplivajo na stališča, ki smo jih raziskovali v empiričnem delu.
2.2.1 Vpliv starosti na stališča
Že Kellert (1984a) ugotavlja pomembne razlike med starostjo otrok in njihovimi stališči do živali. Mlajši otroci so izkazali manj naklonjenosti pri vseh tipih stališč z izjemo humanistične (preglednica 1). Mlajši otroci dalje tudi postavljajo potrebe človeka pred potrebe živali in se malo zanimajo za njihovo varovanje. Prav tako so izkazali višje negativistično stališče ter imeli manj znanja o živalih in okolju, v katerem te živijo. V nasprotju s pričakovanji so se najmlajši otroci izkazali kot najbolj izkoriščevalski, nesočutni in neinformirani v svojem odnosu do živali.
9
Røskaft idr. (2007) so v raziskavi stališč do velikih zveri ugotovili ravno nasprotno. S starostjo negativna stališča do velikih zveri po njihovih izsledkih naraščajo. Otroci so izkazali večjo naklonjenost do prisotnosti zveri v svoji okolici in niso podpirali zmanjšanja populacije velikih zveri.
Dimopoulos in Pantis (2003) sta v raziskavi stališč grških učencev do želv ugotovila, da s starostjo (oz. razredom, v katerega so vpisani) narašča znanje, razumevanje in skrb za okolje.
2.2.2 Vpliv spola na stališča
Med deklicami in dečki se v mnogih raziskavah pojavljajo pomembne razlike v znanju in tipih stališč do živali Kellert (1984a). Dečki so izkazali več znanja o živalih ter zavedanja in skrbi za živali, medtem ko so deklice nasprotovale podrejanju živali in bile čustveno bolj naklonjene velikim, privlačnim domačim živalim oz. ljubljenčkom. Razlike v spolu so se starostjo le še povečale. Tudi Tomažič in Šorgo (2016) sta ugotovila razlike v negativističnih stališčih, ki so se bolj izkazala pri deklicah, in moralističnih, pri katerih so deklice izkazale bolj pozitivno stališče kot dečki.
Deklice splošno izražajo več strahu do velikih zveri in drugih živali, dečki pa se bolj zanimajo za medvede, volke in rise ter druge plenilce (Keller in Berry, 1987; Prokop in Frančovičova, 2010). Byrnes idr. (1999) ter Kellert in Berry (1987) sicer trdijo, da obstajajo v percepciji živali evolucijske razlike ter da je dojemanje in odnos moških do živali drugačen, saj so pripravljeni več tvegati in izkazujejo manj strahu kot ženske.
Prokop idr. (2011) niso odkrili razlik med spoloma v stališčih in znanju o volku. Kljub temu da se strinjajo z dejstvom, da so ženske evolucijsko razvile drugačno percepcijo do velikih zveri, saj so morale biti kot skrbnice otrok tudi bolj previdne, vendar pa so te razlage smiselne za odrasle ženske in ne za deklice, ki še niso razvile čuta za skrb potomcev.
2.2.3. Vpliv območja bivanja na stališča
Raziskave vpliva območja bivanja na stališča se razlikujejo. Heberlein in Ericsson (2005) sta ugotovila, da prebivalci švedskega podeželja bolje sprejemajo volkove in so bolj naklonjeni divjim živalim in naravi kot ljudje iz švedskih mest. Več raziskav kaže tudi na odvisnost oddaljenosti teritorija volkov od človeških bivališč in pozitivnega odnosa do volkov. Ljudje, ki živijo v območju teritorija volkov, izražajo pomembno slabša stališča kot ljudje, ki živijo le malo izven teh teritorijev (Karlsson and Sjöström, 2007).
Nekatere raziskave kažejo ravno obratno. Ljudje iz urbanega okolja, kjer velike zveri niso prisotne, izkazujejo boljša stališča kot tisti, ki živijo v območju prisotnosti zveri (Kellert, 1984a; Mavec idr., 2020; Røskaft idr., 2007). Bath in Majič (2000) ugotavljata pozitivno povezavo med zvermi in prebivalci, ki že dolga leta živijo na njihovem območju, saj so nanje navajeni in imajo zaradi poznavanja vrste tudi večjo toleranco do njih. Zagotovo najbolj negativna stališča pa se pojavljajo med živinorejci, ki vidijo v zvereh grožnjo in
10
finančno škodo, ter lovci, ki dojemajo zveri kot konkurenco pri lovu divjadi. (Røskaft idr., 2007; Mavec idr., 2020, Bath idr., 2008). V raziskavi odnosa slovenske javnosti (Mavec idr., 2020) je bilo ugotovljeno največ znanja in naklonjenosti med lovci v primerjavi z rejci in splošno javnostjo. Na oblikovanje stališč torej pomembno vpliva tudi pripadnost interesnim skupinam.
2.2.4. Vpliv znanja na stališča
Največkrat dokazan in najpomembnejši vpliv na oblikovanje pozitivnih stališč osebe do nekega objekta ali predmeta je znanje o tem (Bath idr., 2008; Kellert 1984a, Oražem in Tomažič, 2018; Tomažič in Šorgo, 2016; Dimopoulos in Pantis, 2003).
Oražem in Tomažič (2018) sta ugotovila pomembne razlike med programom srednje šole, ki so ga obiskovali dijaki, in njihovim znanjem ter stališči. Dijaki programa Veterinarski tehnik so izrazili najboljša stališča do volka, medtem ko so dijaki programa Kmetijski tehnik izražali najslabša stališča. Prav tako sta ugotovila, da se znanje povečuje s starostjo, kar ugotavljajo tudi Barney idr. (2005), ne pa z motivacijo za učenje
Ugotovitev, da več znanja pomembno vpliva na pozitivna stališča, lahko pripomore k boljšemu načrtovanju izobraževanja. Tomažič in Šorgo (2016) sta v raziskavi stališč otrok do krastač ugotovila, da ima direktna izkušnja z živaljo močan vpliv na zmanjšanje negativnih čustev in da poveča interes za učenje o njej, še posebej v drugi in tretji triadi osnovne šole. Neposredne izkušnje prav tako povečajo skrb za varovanje živali.
Raziskovalci ugotavljajo, da so otroci v različnih starostnih obdobjih različno dojemljivi za teme, ki zadevajo živali in okolje. Razumevanje teh obdobij nam lahko pomaga bolje načrtovati učni program za optimalen razvoj učenčevega znanja. Kellert (1984a) predlaga, naj se za učence, stare 6–10 let, poučevanje o živalih usmeri predvsem v afektivno področje, poudarjanje čustvene skrbi in sočustvovanje z živalmi. V obdobju druge triade osnovne šole se učencem izboljša podatkovno znanje in kognitivno razumevanje živali, šele v srednji šoli pa se najbolj povečata etična in ekološka skrb za živali in okolje. Westervelt in Lewellyn (1985) pa po drugi strani menita, da je obdobje med desetim in dvanajstim letom idealni čas za poučevanje o temah, povezanih z ekologijo in varovanjem okolja, saj so takrat njihova stališča še upogljiva. Najboljši način je izkustveno učenje v naravi »pred domačim pragom«, ki poveča čustveno navezanost domačega okolja.
11 3 EMPIRIČNI DEL
3.1 OPREDELITEV PROBLEMA
Za uspešno varovanje, ohranjanje in sobivanje je potrebno poznavanje vrste, ob tem pa tudi pozitivna stališča. Opravljene so bile že raziskave med učenci od 7. razreda dalje, dijaki in odraslimi, nikoli pa med mlajšimi. V učnem načrtu Naravoslovje in tehnika (2011) v 4. in 5. razredu ter učnem načrtu Naravoslovje (2011) v 6. razredu ni omenjena problematika ali pomembnost katerekoli od zveri, prav tako niso omenjene ogrožene živalske vrste ter njihovo varovanje. Tudi v učnem načrtu Spoznavanje okolja (2011) do 3. razreda ni omembe pomembnosti varovanja ogroženih vrst. To pomeni, da je velika verjetnost, da se učenci vsaj do 7. razreda nikoli ne srečajo s to tematiko. Stališča, ki se oblikujejo v mladih letih, pomembno vplivajo na nadaljnje sprejemanje odločitev in vedenje. Zanima nas, kakšno je znanje in kakšna so stališča učencev, kljub nič ali zelo malo omenjanja risa v 4., 5. in 6. razredu osnovne šole.
3.2 RAZISKOVALNE HIPOTEZE
Postavili smo naslednje raziskovalne hipoteze:
1. Znanje učencev drugega triletja o evrazijskem risu je nizko, saj bodo pravilno
1. Znanje učencev drugega triletja o evrazijskem risu je nizko, saj bodo pravilno