13
3. POP UMETNOST V ODNOSU DO MODERNIZMA
Pop umetnost je nastopila v šestdesetih letih in v modernizem prinesla nov način razmišljanja, ki je prinašal drugačen pogled na vlogo umetnosti v družbi. S svojim konceptom se je pop umetnost uprla večini modernističnih zahtev in jim začela diametralno oporekati, kar je povzročilo razkol v modernizmu (Mastnak, 1998).
S pojavom pop umetnosti se je zopet na novo rodilo vprašanje odnosa med modernizmom oziroma visoko umetnostjo in splošno družbo oziroma popularno kulturo. Medtem ko visoka kultura temelji na superiornemu in spoštljivemu odnosu intelektualcev do umetnosti, njegove enkratnosti, originalnosti in neponovljivosti, kjer morajo slednjo obravnavati z rokavicami in je nedotakljiva, pa se pop umetnost vključuje v življenja splošne družbe in umetnost kot tako spusti z njenega vzvišenega položaja (Mastnak, 1998). Pop umetnost je družbi počasi razblinila strah pred modernizmom oziroma splošnim nezaupanjem v likovno umetnost, saj so sedaj tudi ljudje, ki niso imeli izobrazbe na likovnem področju, lahko razumeli živi utrip teh del (Lynton, 1994). Umetnost je postala skrajno ekstrovertirana, kjer je svet, ki so ga ljudje poznali, svet v katerem so delali in katerega so opazovali vsak dan, sedaj postal glavni subjekt in tema umetnosti (Madoff, 1997). Nova tehnologija je v tovarnah sprožila masovno produkcijo dobrin, katere so si po novem lahko privoščili skorajda vsi. Masovno prodajo so spremljali oglasi, narejeni v svetlih in drznih dizajnih, skrajno privlačni za širšo publiko, to pa je podpirala tudi televizija, filmi in revije. Pop umetnost je v tem videla svojo priložnost, kjer je na lahkoten in običajno zabaven način reflektirala materialistično družbo tako, da je uporabila vsakodnevno znane slike in motive iz filmov, oglasov, časopisov in podobno, kjer je te slike po svoje preuredila ali jih med seboj kombinirala. Drugače povedano, pop umetnost je podpirala masovno produkcijo in slavila moderni način življenja, na vsem razumljiv in enostaven način (Bolton, 2000). Pop umetniki so želeli s publiko komunicirati in postati del družbe, zato so izbirali objekte oziroma motive, ki so bili družbeno priljubljeni. Realnost okoli sebe so dojemali na najbolj sprejemljiv način in trdili, da je lahko vse, kar občudujemo tudi umetniški objekt (Mastnak, 1998). Prav to pa je glavna ideološka razlika med modernizmom in pop umetnostjo.
14
3.1 Izbruh pop umetnosti
Korenine pop umetnosti lahko zasledimo že v dadaizmu, česar so se z nezadovoljstvom zavedali tudi dadaisti sami. Duchamp je na primer pop umetnikom očital, da je pop umetnost le enostavna rešitev, ki živi na temeljih dadaizma. Medtem, ko je sam preko ready-mades skušal zavračati splošno sprejeto estetiko, so pop umetniki v teh delih videli estetsko lepoto in jih začeli občudovati. In tu lahko opazimo tako podobnosti, kot razlike med dadaizmom in pop umetnostjo. Čeprav je pop umetnost prevzela njihovo odsotnost predanosti do predstavljenega subjekta, njihove tehnike in domislice, pa si z dadaizmom ne deli tudi ideologije oziroma filozofije (Lucie-Smith, 1994).
Čeprav pop umetnost običajno povezujemo z ameriškim fenomenom, pa se je prvič pojavila v Britaniji, na sredini petdesetih let, pod okriljem umetnikov, imenovanih Neodvisna skupina (The Independent Group). Kasneje, konec petdesetih let se je pop umetnost pojavila tudi v Ameriki. Čeprav sta si britanska in ameriška pop umetnost zelo podobni, pa je njuna glavna razlika ta, da so britanski pop umetniki gorivo za svoje ideje črpali iz ameriške popularne kulture, ki so jo opazovali z razdaljo, medtem ko so ameriški pop umetniki bili inspirirani s samo vpletenostjo v življenje masovne produkcije (Arnason, 2004).
3.2 Kako prepoznati Pop umetnost?
Lucie-Smith (1994) trdi, da je nemogoče opisati tipično pop sliko, saj to ne obstaja. Pop umetnost je na splošno brez enotnega sloga oziroma stila, kar se lahko opazi ob primerjavi del različnih pop umetnikov. Warhol je na primer želel eliminirati idejo ročno narejenih del, zato je za številna svoja dela uporabljal šablone, narejene na podlagi fotografij. Lichtenstein je slikal v stilu stripa, kjer je sličico močno povečal, Oldenburg pa je ustvarjal objekte, ki so presenečali zaradi svoje velikosti, materiala ali teksture. Indiana je slikal gromozanske in včasih celo grozeče napise, medtem ko je Rosenquist uporabljal enormne slike, ki jih je razstavljal in med seboj ponovno sestavil po fragmentih ter tako dobil določen vzorec, ki je včasih lahko mejil že na abstraktno. Ne obstaja torej enoten likovni jezik pop umetnosti, kot so ga na primer imeli slikarji visoke renesanse. Kar je skupno skoraj vsem pop umetnikom je to, da svoje motive izbirajo na podlagi že obstoječih podob masovne kulture: oni ne slikajo živih modelov ali pravih konzerv, pač pa slikajo fotografije, ki jih vidijo v revijah, na plakatih in v filmih. Pri tem izbrani objekt običajno razosebijo, tako da ga monotono identično ponavljajo. Prav tako je vsem pop umetnikom skupno, da se neposredno naslanjajo na življenje družbe in so vanjo tudi vključeni.
15
Mastnak (1998) se s tem ne strinja saj trdi, da lahko pop umetnost določimo tudi s formalnim izrazom, in ne le njegovim konceptom oziroma ideologijo. Ena izmed formalnih značilnosti je redukcija. Pop umetnikom je bila zelo pomembna abstraktna tradicija, saj so izbrani objekt zreducirali na njegovo abstraktno vrednost, s čimer so dosegli, da je izbrani objekt pravzaprav postal vizualni znak, namenjen vizualnemu ugodju publike. To pa so lahko dosegli tudi s pretiranim povečanjem naslikanega objekta. Naslednja skupna značilnost je uporaba živih in nenaravnih barv, ki jih spremlja slikarski princip ostrega roba, kar še dodatno poudari občutek abstraktnosti podobe. Pri tem skrajni detajli izginejo, oziroma postanejo čiste podobe. Skupno vsem pop umetnikom je bila tudi uporaba novih tehnologij. Pri tem so se zelo radi posluževali brezosebnih tehnik vizualne reprodukcije, kar jim je omogočilo hitro in enostavno reproduciranje umetniških del. Ponavljanje je torej naslednja in najpomembnejša značilnost pop umetnosti, hkrati pa je neposredno vezana na sodobno oziroma takratno družbo. Masovna produkcija in potrošniški značaj družbe sta pomenila serijsko proizvodnjo identično enakih izdelkov, to pa se je odražalo tudi v umetnosti, kot sestavni del stvarnosti. Ponavljanje se lahko kaže tudi v uporabi vzorca, pa naj bo to le tekstura določenega materiala, ali pa mreža pravilnih kvadratov, ki so vedno znova zapolnjeni z enako podobo. In prav tu lahko vidimo zavestni koncept ponavljanja v pop umetnosti, ki se ne odraža le kot produkt hitre reprodukcije novih tehnologij, saj se ponavljanje dogaja znotraj same slike oziroma grafike.
4. ČRNI KVADRAT IN LIKOVNI JEZIK POP UMETNOSTI
Kljub temu, da Črni kvadrat ne spada v pop umetnost in se idejno ne bi mogla bolj razlikovati, pa lahko najdemo nekaj skupnih likovno formalnih vzporednic. Za lažje iskanje podobnosti prilagam spodaj slikovno primerjavo, kjer sem se pri pop umetnikih naslonila na Allana D'Arcangela, katerega dela so glede likovnega jezika podobna mojim.
16
Slika 3: Allan D'Arcangelo: Rheingoldova dekleta (The Rheingold Girls), 1963, akril in grafit na platnu, 83,8 cm x