Po tej obrazložitvi pa se končno lahko osredotočil na sama pojma nacionalne in družbenospolne identitete. Pri svojem razumevanju le-teh se bom naslonil predvsem na temeljno delo s tega področja, monografijo Spol in nacija sociologinje Nire Yuval-Davis, ki je izšla leta 1997.
Yuval-Davis se pri svojem razumevanju pojma nacije nasloni na zdaj že klasičen koncept
»zamišljene skupnosti« politologa B. Andersona. Ta je nacionalno identiteto analiziral kot izrazito moderen pojav, nastanek katerega je omogočila razširitev pismenosti z vladajočega na delavski razred. S tem je veliko večje število ljudi začelo brati literaturo, predvsem pa dnevno časopisje v svojem jeziku, kar je posledično ustvarilo »nacionalno jezikovno 'zamišljeno skupnost'« (Yuval-Davis 27). Yuval-Davis to analizo vzame za svoje izhodišče in nacijo nato natančneje določi kot zamišljeno skupnost, ki si prizadeva za politično reprezentacijo (ki je običajno, ne pa nujno vezana na ozemlje in/ali državo) in ima, poleg občutka skupnosti »nas«
proti »njim«, tudi občutek »skupne usode« (33). O povezavi med etnijo, ki jo prav tako razume kot zamišljeno skupnost, saj se vzpostavi prek diskurzivne homogenizacije sicer heterogenega
18 Pri utemeljevanju relevantnosti vidikov družbenospolne in nacionalne identitete za analizo romanov ne gre spregledati tudi sodobnega političnega konteksta, v katerem sta romana nastala. V času, ko sta bila napisana – Očiščenje leta 2007, Peščena gora pa 2009 – so bile v Estoniji in na Poljskem na oblasti sicer liberalne oziroma sredinske stranke, a so se v obeh državah kazale tudi bolj konservativne ali pa odkrito neliberalne težnje. Na Poljskem te uteleša stranka Zakon in pravičnost, v Estoniji pa stranka Isamaa oziroma kasneje Konservativna ljudska stranka Estonije. Zakon in pravičnost na Poljskem vlada od leta 2015 in je v tem času sprejela izjemno sporno zakonodajo, ki naj bi po mnenju Evropske komisije kršila neodvisnost sodstva (Davis and Rankin ni str.), še bolj odmevna pa je bila lanska odločitev poljskih ustavnih sodnikov, da kot neustaven označijo splav zaradi poškodbe zarodka (Agencies ni str.). Kljub množičnim protestom (Agence France-Presse ni str.) je vlada že januarja letos sprejela zakon, ki zdaj splav dovoljuje le še v primeru posilstva, incesta ali nevarnosti za materino življenje (Walker ni str.). V Estoniji pa je Konservativna ljudska stranka Estonije, ki si prizadeva za zaščito
»domorodnega estonskega prebivalstva«, leta 2019 postala del vlade (Gershkovich ni str.).
kulturnega materiala, in nacijo pa pravi, da obstaja v toliko, kolikor obstaja diskurz o kontinuiranem obstoju skupne kulturne dediščine, ki je vzporeden nacionalnemu (28–29).
Pri razumevanju pomena oblikovanja skupnosti, ki temelji na postavljanju meja med »nami« in
»njimi«, si lahko pomagamo tudi z že omenjenim tekstom filozofa Étienna Balibarja, ki je v angleškem prevodu naslovljen »The Nation Form: History and Ideology«. Ta o konceptu nacije sicer piše z drugačnim namenom – da bi razjasnil »vzroke in 'globoke' strukture sodobnega rasizma« (Balibar 329) – in v drugačnem pojmovnem okviru – naslanja se predvsem na teorijo svetovnih sistemov sociologa Immanuela Wallersteina19 –, a dobro analizira nastanek nacionalne identitete kot skupne točke identifikacije med različnimi posamezniki in posameznicami. V začetnem delu članka Balibar najprej vzpostavi »nacionalno formo« kot politično formacijo, ki se je zgodovinsko izkazala kot najbolj uspešna pri omogočanju razmer za vznik meščanskega razreda, sposobnega doseči in vzdrževati politično, kulturno in ekonomsko hegemonijo (343). Nato ugotovi, da se lahko takšna politična forma reproducira le, če uspe »prek omrežja aparatov in praks posameznika od zibelke do groba oblikovati kot homo nationalis« (345). Torej, če uspe oblikovati skupnost, pripadnost kateri posamezniki čutijo na podlagi nacionalnih označevalcev.
V nadaljevanju nato poskuša ugotoviti, na kakšen način poteka nastanek naroda kot skupnosti, s katero se posamezniki identificirajo. Najprej ugotavlja, da oblikovanje nacionalne identitete zahteva posebno »ideološko formo«, ki bo zmožna relativizirati razlike med socialnimi skupinami, ki obstajajo znotraj naroda, in si jih podrediti na način, da bo vedno prevladala simbolna razlika med »nami« in »tujci« (347).20 Kot ideološko formo, ki opravlja to funkcijo, pa Balibar vidi »fiktivno etničnost«, ki posamezne ljudi predstavi kot pripadnike etnične skupnosti, tj. skupnosti, ki naj bi v preteklosti ali pa v prihodnosti (s čimer Balibar elegantno vključi tudi moment »skupne usode«) oblikovala kot da naravno skupnost, povezano zaradi
»izvora, kulture in interesov, ki presegajo individualne in socialne pogoje« (349).21 S tem Balibar dodatno osvetli razmerje med nacionalistični političnimi projekti in naturalizirajočimi pripovedmi o »skupnem izvoru« ali »skupni prihodnosti«.
19 S katerim sta skupaj izdala tudi monografijo Race, Nation, Class: Ambiguous Identities (London: Verso Books, 1991).
20 O političnemu potencialu tovrstnih diskurzov po razpadu Jugoslavije je pronicljivo pisala Renata Salecl.
Ugotavlja namreč, da »je bila za ideološko uspešnost nacionalističnih strank ključna predvsem njihova zmožnost, da so realne (ekonomske) probleme podredile problemom nacionalne identitete: uspele so namreč prepričati volilce, da bo rešitev nacionalnega vprašanja hkrati rešila tudi ostale probleme« (Salecl 57).
21 Balibarjeva poanta potem je, da so se zgodovinsko etnične fikcije kot naturalizirane pripovedi oblikovale okrog dveh temeljev: »maternega« jezika ali pa »rase« (Balibar 350). Tako pokaže, da moč sodobnega rasizma delno izhaja iz napetosti, ki nastajajo v svetovnem ekonomskem sistemu, in ideološkega truda, da bi ohranili družbene razmere, ki omogočajo reprodukcijo nacionalne forme.
Podobno poanto o povezavi med nacionalnimi političnimi projekti in diskurzi, v katerih so ti utemeljeni, naredi tudi Yuval-Davis. Ta razločuje med tremi »glavnimi razsežnostmi nacionalističnih projektov« (Yuval-Davis 36). (1) Volksnation imenuje nacionalistične projekte, ki se oblikujejo na osnovi diskurza oziroma pripovedi o specifičnem »izvoru ljudstva«
(36). (2) Kulturnation imenuje projekte, ki se oblikujejo na osnovi kulture, tj. »simbolne dediščine, katere nosilci so jezik in/ali religija in/ali drugi običaji in tradicije« (36). (3) Staatnation pa imenuje projekte, ki se oblikujejo na osnovi državljanstva, torej pripadnosti neki suvereni politični strukturi (36).22 V svoji monografiji Yuval-Davis nato natančno razdela, kako različni diskurzi, vezani na te tri razsežnosti nacionalnih projektov, določajo družbenospolne vloge in služijo kot imperativ za nadzorovanje in zatiranje posameznih ljudi različnih spolnih samoopredelitev, ki teh vlog, družbeno predpisanih njihovemu pripisanemu spolu, ne izpolnjujejo. Bistveni moment tega procesa je seveda tudi omejevanje možnih družbenospolnih identitet, v katere so posamezni ljudje glede na primarne spolne znake ob rojstvu socializirani in jih lahko neproblematično prevzamejo.
Yuval-Davis v monografiji tako predstavi najrazličnejša presečišča nacionalnih in družbenospolnih diskurzov ter njihove materialne posledice, ki pa niso vsa relevantna za namene te naloge. Dovolj bo povzetek sociologije Ksenje Vidmar-Horvat, ki v spremni besedi k slovenskemu prevodu Spola in nacije pravi, da so znotraj nacionalnih diskurzov ženske tiste, ki so odgovorne za opravljanje biološkega, simbolnega in kulturnega dela reprodukcije nacije (Vidmar, »Postnacionalna reprodukcija« 208–09). A morajo to delo, predvsem simbolne in kulturne reprodukcije, opravljati na drugačen način reprezentiranja kot moški: »za moške se predpostavlja, da nacijo uprizarjajo (za svoj narod živijo in umrejo), medtem ko jo ženske utelešajo« (209). Zato so v procesu reprodukcije nacije pasivne – »čeprav sta torej oba, tako moški kot ženska, zapisana nacionalni vlogi reprezentiranja, prvi nastopajo predvsem kot subjekti, druge pa kot objekti nacionalnega projekta« (209).
Da bo ta poanta jasnejša, lahko predstavim še primer za to. J. Mostov v svojem članku na primeru vojn po razpadu Jugoslavije raziskuje diskurzivne prakse, ki nacionalne meje in žensko telo vpisujejo v isti nacionalistični diskurz »nas« proti »njim« ter s tem opravičujejo režime nadzora in nasilja. Podobno kot Yuval-Davis v poglavju »Ženske in biološka reprodukcija nacije« (Yuval-Davis 43–51) tudi Mostov ugotavlja, da je odgovornost žensk znotraj etnonacionalističnega projekta (Volknation) predvsem v tem, da »nosijo sinove za boj in hčere,
22 Trije vidiki, ki jih izpostavi Yuval-Davis, so tako skoraj prekrivni z Balibarjevim omenjanjem »izvora, kulture in interesov, ki presegajo individualne in socialne pogoje« (Balibar 349) kot osnov za »naravno« povezavo posameznikov v nacionalno skupnost.
ki bodo skrbele za domovino« (Mostov 518). S tem se povezujeta diskurza »pešanja moči«
lastne nacije ter »demografske eksplozije« nevarnega drugega. Ta dva pa napajata dva nasprotujoča si režima nadzorovanja ženskega telesa. Na eni strani diskurz poveličevanja lastne nacionalne »produkcije« ustvarja pogoje za implementacijo politik, ki naj bi ženske spodbudile, da se odločijo za družino namesto za npr. kariero, ter politik, ki zmanjšujejo dostop do kontracepcije in legalnega splava. Na drugi strani pa strah pred »demografsko eksplozijo«
drugega vodi v nasprotne politike poskusa zmanjševanja »produkcije« drugega, ki zajemajo vse od programov »nadzora demografije«, s katerimi je ameriška vlada pogojevala pakete pomoči revnejšim državam (Yuval-Davis 56), do množičnih in sistematičnih posilstev »sovražnikovih«
žensk (Mostov 524). O tem sicer ne razpravljata niti Mostov niti Yuval-Davis, a etnonacionalni diskurz tudi bistveno zameji družbenospolne in seksualne identitete: ker istospolna ljubezen ne more prispevati k »biološki reprodukciji«, se vzpostavijo režimi nadzorovanja le te, iz polja možnega pa so izključene tudi različne trans in nebinarne identitete.