Če lahko že o Peščeni gori zatrdimo, da ni ravno obskuren ali neznan roman, to še manj velja za Očiščenje, ki bi ga lahko označili celo za mednarodno uspešnico (Laanes ni str.). Roman, ki je nastal po istoimenski dramski igri in je bil v finskem izvirniku izdan leta 2008, je preveden v več kot trideset jezikov,30 Sofi Oksanen pa je zanj dobila kopico nagrad, med njimi osrednjo finsko literarno nagrado (2008), francosko nagrado Femina za prevedeno leposlovje (2010), evropsko nagrado za književnost (2010) in nagrado Nordijskega sveta za književnost (2010).
Roman je del avtoričinega tako imenovanega Estonskega kvarteta, v katerem sta poleg Očiščenja do sedaj izšla še dva romana, Stalinove krave (Stalinin Lehmät, 2003) in Ko golobice izginejo (Kun Kyyhkyset Katosivat, 2012). Oba sta tudi prevedena v slovenščino,31 in čeprav bi bilo vse tri romane zanimivo primerjati tudi med sabo ali pa analizirati kot povezano serijo, tega v tej nalogi ne bom poskušal. Poleg teh treh romanov je finska avtorica izdala še roman Baby Jane (2005), zbirko uglasbenih besedil Liian lyhyt hame – Kertomuksia keittiöstä [Prekratko krilo – zgodbe iz kuhinje] (2011), roman Norma (2015) in roman Koirapuisto [Pasji park] (2019). Poleg tega so bili vsi trije romani iz Estonskega kvarteta tudi uprizorjeni, leta 2017 pa je bila v Avstrijskem narodnem gledališču uprizorjena tudi avtoričina drama I Already Love You.
Tako kot Peščena gora je tudi Očiščenje pripoved o življenju neke družine v času od druge svetovne vojne do tranzicijskega obdobja, le da se bolj izrazito osredotoča na dva lika, na Aliide Truu in na vnukinjo njene sestre, Zaro. Pripovedi romanov sta si delno podobni tudi v tem, da okvirna zgodba romana zajema krajše obdobje, kot je sicer predstavljeno v pripovedi: če je bil to v Peščeni gori čas od Jadziine selitve v Wałbrzych do Dominikine nesreče (recimo dobrih dvajset let), je v Očiščenju še veliko krajše, saj zajema zgolj nekaj dni od Zarinega prihoda na Aliidino domačijo do Aliidinega uboja Zarinih zasledovalcev. To dogajanje je večinoma opisano v prvem in zadnjem delu romana, v njegovih osrednjih treh delih pa bralci retrospektivno podrobneje spoznajo Aliidino in Zarino zgodbo.32 Izvedo, da je Aliide mlajša od dveh sester kmečke družine, ki preživi precej burna vojna leta: v času prve sovjetske okupacije med letoma 1940 in 1941 izgineta starša, Hans, Aliidina življenjska ljubezen in mož njene sestre
30 Do točnega podatka je težko priti. Na spletni strani avtoričine literarne agencije (»Puhdistus« ni str.) lahko zasledimo podatek, da so bile pravice za izdajo romana prodane 45 založbam po celem svetu, a to vključuje tudi izvorno finsko izdajo in na primer različni izdaji za angleški in ameriški trg, pri katerih pa ne gre za različna prevoda. Slovenski prevod je bil izdan leta 2011.
31 Oba prevoda je izdala založba Beletrina, Ko golobice izginejo leta 2016, Stalinove krave pa leta 2019.
32 Ta struktura – prihod neznane in napol mrtve mlade ženske na dvorišče stare gospe, ki bralce sooči predvsem s kopico vprašanj, nato pa postopno razkrivanje predhodnega dogajanja, ki na ta vprašanja odgovarja – ustvarja napetost in romanu daje žanrski pridih.
Ingel, pa se pridruži gverilskemu odporu proti sovjetskemu režimu. Vrne se, ko estonsko ozemlje spet okupirajo Nemci, ki jih sam razume kot rešitelje, ter poskuša Aliide in Ingel, ki je vmes rodila hčerko Lindo, prepričati, da bo vse spet po starem. A Nemce leta 1944 spet zamenjajo Rusi, zaradi česar Aliide že hoče pobegniti, Ingel pa vztraja, da mora kot ponosna estonska ženska ostati. Tako Hansu v hiši naredita skrivališče in nekaj časa uspejo živeti relativno mirno, dokler Aliide, Ingel pa tudi Linde ne začnejo nasilno zasliševati; Aliide zasliševalci tudi posilijo.
Aliide se po tem izjemno travmatičnem dogodku, posledice katerega za njeno življenje roman izjemno natančno prikaže, odloči varnost poiskati v poroki z obetajočim partijskim komisarjem Martinom Truujem. Kmalu po tem izve, da bodo zaradi Hansovega medvojnega delovanja – za Hansa Aliide in Ingel na tej točki sicer trdita, da je umrl – Ingel in Lindo deportirali v Sibirijo.
Ko se to tudi zgodi, se v družinsko hišo preselita Aliide in Martin, pri čemer Aliide še vedno upa, da jo bo Hans vzljubil in bosta lahko skupaj odšla v Talin. Priskrbi mu celo ukraden potni list, a se Hans, ki zadnja leta le še sanjari o Ingel in Lindi ter čaka prihod Angležev in Američanov, z načrtom seveda ne strinja in tik pred zdajci spet pobegne v gozd. Aliide se tako mora sprijazniti s svojim življenjem zgledne članice kolhoza in žene partijskega uradnika: rodi hčer Talvi, s katero nikoli ne more vzpostaviti bližnjega odnosa33 in ki se, takoj ko odraste, preseli na Finsko, preživi Martina in se med tranzicijo bori za vrnitev po vojni nacionaliziranega družinskega gozda.
Na drugi strani pa Zaro bralci spoznajo kot bistro mlado žensko, ki v Vladivostoku živi z estonsko govorečo babico in skoraj popolnoma molčečo materjo. V prvem poglavju, umeščenem v Vladivostok, Zaro obišče prijateljica Oksanka, oblečena v krznen plašč in najlonske nogavice, ki Zari pripoveduje o dobro plačanih službah na zahodu. Zara, ki hoče študirati medicino, se odloči, da bo tudi sama odšla na zahod in z delom zaslužila za študij. A jo bralci kmalu za tem srečajo v veliko bolj žalostnem položaju: »Skozi ključavnico je sijala svetloba. Zara se je prebudila na vzmetnici, ki je ležala poleg vrat. Iz vnete ušesne blazinice ji je tekel gnoj. Zavohala ga je in potipala po tleh za steklenico piva. Njeno grlo je bilo suho. Pivo ga je spremenilo in postalo je enako vratu steklenice. Lepljivo in raskavo« (Oksanen 63).
»Služba na zahodu« je torej prisilno spolno delo v Berlinu, pod popolnim nadzorom zvodnika
33 Aliide na nek način ne živi svojega življenja – prevzela je identiteto, ki ji sicer omogoča preživeti in ohranjati nek občutek varnosti in ustaljenosti, ne omogoča pa ji prosto govoriti in delovati ter jo popolnoma distancira od njenega prejšnjega življenja. To pa ji onemogoča vzpostaviti pristen stik s hčerjo: »Njena hči bo rasla ob zgodbah, v katerih ni bilo nič res. Aliide ne bo nikoli mogla pripovedovati Talvi zgodb o lastni družini, tistih, ki jih je slišala od svoje matere, tistih, ob katerih je sama zaspala na božično noč. Ničesar ne bo mogla pripovedovati o tem, s čimer je sama zrasla, s čimer so njena mati, stara mati in prastara mati zrasle. Svoje zgodbe ne bi niti hotela povedati, ampak tiste druge, s katerimi je ona zrasla« (215).
Paše in njegovega usnjenega zvežčiča, v katerem računa Zarin »dolg«, ki ga mora ta odplačati, preden lahko svobodno odide. Edino, kar Zaro spominja na staro življenje in dejstvo, da ni
»ruska kurba Nataša«, tam samo zato, da zadovolji stranke, je črno-bela fotografija, ki ji jo je podarila babica, in naslov vasi v zahodni Estoniji. Zari po nekaj mesecih prisilnega dela uspe Pašo in njegovega pomočnika Lavrenta pregovoriti, da z njima odide v Talin. Tam pa ubije
»šefa«, pobegne in nekako uspe pridi do Aliidinega dvorišča, prepričana, da sta ji Paša in Lavrent za petami. Ta strah se izkaže kot utemeljen, Paša in Lavrent se čez nekaj dni namreč res pripeljeta in Aliide povesta, da je Zara Ingelina vnukinja ter ji pokažeta njene pornografske fotografije, namenjene prav izsiljevanju sorodnikov. Zara je medtem skrita v izbi za kuhinjo, kjer se je nekoč skrival Hans, in je prepričana, da jo bo Aliide, ta nenavadna stara gospa, ki pravi, da je bila njena sestra fašistka, ki je kradla s kolhoza, izdala. A se to ne zgodi; kot že omenjeno, Aliide na koncu hladnokrvno ubije Pašo in Lavrenta, da Zari denar za vrnitev v Vladivostok ter ji zagotovi, da se lahko z mamo in babico vrnejo v Estonijo.
V prihodu Zare na Aliidino dvorišče in vprašanju njune povezave se zariše osrednji konflikt romana: zaradi političnega nasilja je bila družina travmatično ločena, nato pa je živela v družbeno-zgodovinskem svetu, kjer pripoved o tej ločitvi ni mogla biti povedana in osmišljena kot del pripovedne identitete njenih članov, ampak je ostala neartikuliran travmatični rez. V tem smislu sta si Očiščenje in Peščena gora strukturo podobna: pri obeh osrednji konflikt predstavlja neubeseden travmatični dogodek – Maniekovo posilstvo Zofije in vprašanje očetovstva Jadzie, posilstvo Aliide med zasliševanjem in deportacija Ingele s hčerko – ki bistveno zaznamuje življenje neke družine, predvsem njenih ženskih pripadnic, in se simbolno razreši šele v tretji generaciji – z Dominiko in Zaro. Kot sem poskušal pokazati zgoraj, v Peščeni gori nasilje izvira predvsem iz normativnih diskurzov, ki povezujejo nacionalno identiteto in družbenospolne vloge ter določajo primerno obnašanje posameznikov. Kot razrešitev konflikta pa je v romanu prikazana zavrnitev takšnih naturalizirajočih pripovedi kot vzorcev ustvarjanja pomena in vzpodbujanje pripovedne imaginacije, pri čemer je ta razumljena bolj kot ideal, ki ima v družbi malo možnosti za uveljavitev. Zato se na tem mestu v analizi Očiščenja velja vprašati, na kakšen načine je v tem romanu razumljeno nasilje, kako se v roman vpisujeta diskurza o spolu in naciji in na kakšen način se tu opisani konflikt razreši?
Kot izhodišče za odgovarjanje na ta vprašanja se mi zdi najbolj plodna primerjava Aliide in Zare. Obe sta se namreč na neki točki znašli v situaciji, v kateri sta morali, zato da sta sploh lahko preživeli, popolnoma prilagoditi svoje obnašanje in zamolčati velik del svoje identitete.
Kot na primeru nekega drugega romana, Oslepelega srca nemške pisateljice J. Franck, ugotavlja Meretoja, je »izguba identitete protagonistke povezana z načinom, na katerega ji je
odvzeta možnost, da ne le v javnosti, ampak tudi v privatnem življenju prek govora in delovanja izrazi in raziskuje, kdo je« (Meretoja, The Ethics of Storytelling 159). Podobno bi lahko rekli tudi za obe protagonistki Očiščenja. Pri čemer ima pri obeh v tem procesu brisanja identitete – nekateri raziskovalci mu pravijo celo kolonializacija (Mrozewicz 147) – ključno vlogo spolno nasilje. Aliide se šele po travmatični izkušnji v kleti občinske stavbe, ko ugotovi, da je njeno življenje na milost in nemilost prepuščeno oblasti in njenim predstavnikom, odloči, da bo
»zaigrala« vdano komunistko in poskušala zapeljati Martina Truuja. Pri tem vedno sicer načrtuje tudi, kako bo živela skupaj s Hansom – v »tajnih dokumentih« na koncu romana izvemo celo, da je ona kot agentka tajne policije sprožila deportacijo Ingel in Linde – kar pa lahko razumemo kot oklepanje edinega, kar jo še povezuje s predvojnim svetom svobodne Estonije, kjer se ji je kot hčeri veleposestnika obetala lepa prihodnost v podobi čednega snubca in umirjenega domačega življenja.34
Zarino situacijo lahko razumemo kot variacijo in stopnjevanje istega procesa odvzema identitete. Sama je v Berlinu v celoti prepuščena muham Paše in tako popolnoma izgubi možnost avtonomnega delovanja. »Ukazali ji bodo, da reče, da mora Nataša nujno dobiti! […]
Kaj mora ta nujno dobiti! Reci to! Reci! In Zara bo rekla, Nataša will es. Nihče je ni vprašal, od kod prihaja ali kaj bi počela, če ne bi bila tu« (Oksanen 66). Če hoče preživeti, mora tako pozabiti na svoje sanje o študiju medicine in vrnitvi k družini v Vladivostok, popolnoma mora pozabiti na »Zaro« in se poistovetiti z identiteto prostitutke »Nataše«, ki si zaradi svoje neumnosti in »umazanosti« zasluži vse fizično nasilje in si sama ne želi nič drugega kot ugajati strankam in »odplačevati dolg« Paši.
Aliide in Zara tako živita v družbeno-zgodovinskem svetu, v katerem je kulturni nabor sprejemljivih pripovednih identitet izjemno omejen (gl. Meretoja, The Ethics of Storytelling 160) in v katerem hkrati obstajajo strogi sistemi nadzorovanja in nasilnega kaznovanja
34 Aliidino fiksacijo na Hansa bi bilo v splošnem zanimivo interpretirati kot v zgodovinski svet, specifične družbene in kulturne pripovedi vpet pojav, in ne zgolj »pristno ljubezen«, torej individualno psihološko silo.
Poroka s »pravim snubcem« je namreč tisto, kar je v družbeno-zgodovinskem svetu, v katerem je odraščala Aliide, predstavljalo največ, kar je lahko dekle doseglo, poroka je bilo njeno zagotovilo za dobro in izpopolnjujoče življenje. S Hansom Ingel Aliidi tako ni vzela samo moškega, ampak tudi možnost dobrega življenja. V drugačnih okoliščinah, kjer bi bile Aliide odprte druge možnosti, na primer šolanje in selitev v mesto, kjer ne bi bila obsojena na bivanje v isti hiši s Hansom in Ingel, ta fiksacija verjetno ne bi bila tako intenzivna in dolgotrajna. K temu napeljuje tudi način, na katerega o Hansu razmišlja Aliide. Na nekem mestu recimo pravi: »In predvsem, zdaj bo moral Hans končno opaziti Liidino svojstveno osebnost, kako odlično je Liide poznala skrivnosti rastlin in zdravilne zvijače. V tem je bila Liide vedno bolj nadarjena kot Ingel, ampak kdo bi to opazil, ko so pri pošteni estonski gospodinji bolj cenili spretnost pri peki in molži, kdo bi opazil, da je Ingel kumarice le začinila s hrenom, medtem ko je Aliide z isto korenino pozdravila želodčne težave!« (Oksanen 171) Aliide o Hansu torej ne razmišlja zares kot o avtonomnem posamezniku, ki se je odločil, da se bo poročil z Ingel, ne z Aliide, ampak kot o predstavniku njegovega spola in družbenega razreda, ki se je pač odločil za možnost, ki mu je bila predstavljena kot najboljša.
posameznikov in posameznic. Estonski kmet v sovjetskem kolhozu ne more biti nič drugega kot nacionalist ali fašist, ki ga prej ali slej čaka deportacija, zato je morala Aliide, da ne bi bila deportirana, prevzeti identiteto vdane komunistke. Zarina situacija je sicer malo bolj kompleksna: čeprav je nabor kulturno sprejetih pripovednih identitet za delavce in mlade z vzhoda v Berlinu verjetno mnogo širši, se je sama znašla v svetu organiziranega prisilnega dela, ki izkorišča naivnost in ekonomsko situacijo – oziroma ranljivost – prišlekov in jih potiska v izkoriščevalska delovna razmerja. Pri Zari tako ni problem izključno radikalna omejenost sprejemljivih identitet, kakršna je bila v kolhozu ali v nacistični Nemčiji, o katerih v kontekstu Oslepljenega srca piše Meretoja, ampak problem dostopa – kot revna Rusinja, ki je do »dela«
prišla prek priporočila prijateljice, ima namreč mnogo manj avtonomije pri oblikovanju svoje pripovedne identitete in izbiranju situacij, v katerih se znajde.
V romanu ima tako izpostavljeno mesto nasilje nad posamezniki, ki so ranljivi oziroma je njihova identiteta v nekem družbeno-zgodovinskem svetu prepoznana kot problematična.
Predvsem ima osrednjo vlogo izkušnja spolnega nasilja nad ženskami kot način podrejanja in odvzema občutka avtonomije, ki je skupna tako Aliide kot Zari. Kar na koncu romana, ko jo obiščeta Paša in Lavrent, prepozna tudi Aliide sama, ki ugotavlja:
Vse se ponavlja. Čeprav je krona zamenjala rubelj in so se preleti vojaških letal nad njeno glavo zredčili ter so oficirjeve žene utišale svoje glasove in četudi je iz zvočnika Dolgega Hermana vsak dan odmevala osamosvojitvena pesem, vedno je prišel nov škorenj iz kromovega usnja, vedno je prikorakal nov škorenj, enak ali drugačen, na enak način je stopil na vrat. (Oksanen 280)
Roman tako izpostavi, da zgoraj opisani sistemi nasilja ne delujejo zgolj pod specifičnimi političnimi režimi (»čeprav je krona zamenjala rubelj […] je prišel nov škorenj iz kromovega usnja«), ampak se lahko reproducirajo tudi, ko se ti zamenjajo in domnevno izboljšajo. S tem zavrne Hansovo nacionalistično vizijo, v kateri sovjetski komunisti predstavljajo »slabe«
okupatorje, nacisti (ki se vsaj izogibajo ukrepom, ki bi radikalno spremenili življenje in družbeno organizacijo na estonskem podeželju) in Angleži ter Američani (ki domnevno lahko omogočijo ponovno osamosvojitev Estonije) pa »dobre« rešitelje.
Kljub temu poudarku na nasilju nad ženskami, ki presega politične in geografske meje, pa natančnejšo analizo zahteva tudi vpisovanje etničnih označevalcev v pripoved romana. Liki, ki v romanu nastopajo v vlogi storilcev nasilja, so namreč skoraj brez izjeme opisani kot Rusi oziroma s skupino označevalcev, ki so v semantičnem režimu romana opredeljeni kot ruski oziroma komunistični (pri čemer je ta meja nenavadno in problematično zabrisana). Rusi v
romanu nosove usekujejo v rokave plaščev (139), smrdijo po čebuli (150), imajo zlate zobe (179), pljuvajo luščine sončničnih semen (43), pašno živino pa še vedno privezujejo v notranjosti hiše (182). Tudi Paša in Lavrent, Zarina zvodnika v Berlinu, sta Rusa. Ta vidik romana je spodbudil precej burne odzive pri estonski in mednarodni kritični javnosti. D.
Williams v svojem provokativno naslovljenem članku »Sofi Oksanen's Purge: Trafficking the Suffering of Others?« [»Očiščenje Sofi Oksanen: trgovanje s trpljenjem drugih?«] na primer romanu očita, da »trguje z etničnimi stereotipi: na eni strani prikazuje čiste in krepostne estonske žrtve, na drugi pa umazane in zlobne Ruse/komuniste. Takšni stereotipi niso skladni samo z (nacionalističnimi) postsocialističnimi kulturami spominjanja, ampak tudi s kulturami triumfalnega Zahoda, ki je iz hladne vojne izšel kot zmagovalec« (Williams 50–51).
Estonska kritičarka E. Laanes pa v svojem članku povzema tri osrednje kritike, ki so jih estonski kritiki usmerili proti romanu, o katerem se je v finski in estonski javnosti govorilo kot o
»dokumentu o estonski zgodovini«. Prvič, kritiki so opozarjali na zgodovinske nenatančnosti v romanu, predvsem na dejstvo, da ne obstajajo pričevanja ali dokumenti, ki bi v povojni Estoniji potrjevali uporabo posilstva z namenom sistematičnega političnega nasilja nad prebivalstvom druge narodnosti (Laanes ni str.), avtorica pa je motiv morda prevzela iz romana hrvaške pisateljice Slavenke Drakulić Kot da me ni (Kao da me nema, 1999), ki prikazuje dogodke med vojno v Bosni (Williams 50). Poleg tega je z zgodovinskega vidika problematično, da roman ne razlikuje med povojnim obdobjem kolektivizacije in stalinističnega terorja in kasnejšim, blažjim državnim socializmom (Laanes ni str.). Kot drugo Laanes omenja skupino kritik, ki romanu očitajo, da je estonsko zgodovino spremenil v tematski park za mednarodno občinstvo.
Z drugimi besedami, ti kritiki trdijo, da je Oksanen napisala predvsem žanrski roman, ki bi bil lahko postavljen v drug prostor in čas, zgodovinski podatki v njem pa imajo tako predvsem vlogo barvite kulise. Kot tretjo kritiko, ki se mi zdi tudi najmočnejša, pa Laanes omenja problematično vlogo romana v »politiki spominjanja« posttranzicijske Estonije, v kateri si politika prizadeva predvsem za reinterpretacijo estonske zgodovine kot zgodovine zatiranja in junaškega upora, pri čemer namenoma poenostavlja kompleksnejše pojave, kot je na primer kolaboracija z nacističnim režimom. Roman po mnenju kritikov namreč precej nekritično reproducira nacionalne stereotipe in Hansovo kolaboracijo prikazuje predvsem kot upravičen upor proti sovjetski okupaciji (Laanes ni str.).
A kot opozarja že Laanes sama, za njo pa tudi raziskovalka A. E. Mrozewicz, so te kritike delno neupravičene, saj roman raje kot pripovedno fikcijo razumejo kot zgodovinski dokument (Mrozewicz 137). Kot opozarjata kritičarki, cilj romana ni čim bolj nevtralna predstavitev estonske zgodovine. Predvsem pa pripoved ni povedana z zunanje perspektive, ki bi jo lahko
imeli za avtoričino in roman tako kritizirali kot njeno izjavo, ampak so nacionalni stereotipi v romanu predstavljeni kot predstave posameznih likov. Natančneje, roman je večinoma pripovedovan skozi izmenjujoči se notranji fokalizaciji Aliide in Zare. Podobno kot Peščena gora ima tudi Očiščenje zunajzgodbenega pripovedovalca, ki pa dogajanje večinoma predstavlja z notranje perspektive likov. A se uporaba fokalizacije med romanoma precej razlikuje. Kot smo videli, je v Peščeni gori notranja fokalizacija likov nakazana predvsem s podajanjem ideološko obarvanega glasu, ki se zaradi izpusta oznak premega govora brez prekinitve vpenja v pripoved romana. Avtorica govor likov pogosto pokaže kot ponavljanje predvidljivih in zato brezosebnih formul, s čimer žrtvuje možnost psihologizacije in se tako
imeli za avtoričino in roman tako kritizirali kot njeno izjavo, ampak so nacionalni stereotipi v romanu predstavljeni kot predstave posameznih likov. Natančneje, roman je večinoma pripovedovan skozi izmenjujoči se notranji fokalizaciji Aliide in Zare. Podobno kot Peščena gora ima tudi Očiščenje zunajzgodbenega pripovedovalca, ki pa dogajanje večinoma predstavlja z notranje perspektive likov. A se uporaba fokalizacije med romanoma precej razlikuje. Kot smo videli, je v Peščeni gori notranja fokalizacija likov nakazana predvsem s podajanjem ideološko obarvanega glasu, ki se zaradi izpusta oznak premega govora brez prekinitve vpenja v pripoved romana. Avtorica govor likov pogosto pokaže kot ponavljanje predvidljivih in zato brezosebnih formul, s čimer žrtvuje možnost psihologizacije in se tako