Po tej razjasnitvi pa lahko natančneje analiziram prvo poglavje Peščene gore, ki je reprezentativno po načinu pripovedovanja in lahko tako služi kot dobro izhodišče za interpretacijo celotnega romana. Dogajanje v poglavju je dogodkovno relativno zamejeno – opisuje Jadziin prihod na železniško postajo v Wałbrzychu, čakanje na strica Kazimierza in njen usodni padec po stopnicah –, a značilno vključuje dve daljši digresiji, eno o Jadziinem odraščanju v Zalesju, drugo pa o Stefanovem napredovanju po rudarski delavski hierarhiji. V digresiji o Jadziinem odraščanju je posebej izpostavljen en dogodek:
Najbolj romantičen dogodek v Jadziinem deviškem življenju je bil obisk neznanega tujca, ki se je nekega poletja pojavil v Zalesju. Mlad moški se je pripeljal z avtomobilom in dvignil oblak pepela, s katerim so zasipavali luknje v vaških cestah. Privzdignil je klobuk, lepo pozdravljeni, bi lahko, je zavpil čez plot, bi vas lahko prosil za kozarec vode? Nenapovedano, kar na lepem pred plotom, ravno ko sta, neskrbno oblečeni, pri mizi pod hrastom koščičili višnje za marmelado! (Bator 19)
Posebno je zanimiv način, na katerega je odlomek pripovedovan, in neposredni kontekst, v katerega je umeščen. V odstavku pred tem namreč izvemo za Jadziino strast do branja ljubezenskih romanov, v katerih je »prihod tujca« pogost motiv, ki pomeni predvsem rešitev in srečno prihodnost za hrepenečo protagonistko. In to je kontekst, v katerem dogodek razume tudi Jadzia: o tujcu, ki se je znašel na dvorišču njenega doma, razmišlja predvsem kot o potencialnem partnerju, ki bi jo lahko rešil pred dolgočasnim življenjem na podeželju, skrbi pa jo predvsem to, kako z mamo izgledata in kakšen vtis bosta naredili. Njen čut za možno, kot bi rekla Meretoja, je tako bistveno določen z žanrom ljubezenskega romana, torej kulturnim vzorcem ustvarjanja pomena, ki mu je bila izpostavljena. Morda še bolj pomembno pa je, da je
dogodek v tem poglavju pripovedovan samo z Jadziine perspektive – bralec na tej točki v pripovedi ne ve, kako ga razume Zofia. Ta je v tem prizoru za bralce skoraj popolnoma nema in »slepa«; reče samo »komur usojeno, temu kamen«, kar se v kontekstu Jadziinega razumevanja res sliši kot precej nerazumljiva, celo neumna opazka.
Na podoben način lahko analiziramo tudi Jadziin padec po stopnicah, s katerim se poglavje zaključi. Takoj je jasno, s čigave perspektive je dogajanje posredovano:
… Jadzia že lovi ravnotežje, že ji iz rok pada košarica, naphana z jajci, in pade po stopnicah, maha z rokami, cvili, ojeje. Stefan se opre na sloke noge in razpre noge. Kako ona lepo leti! […] Kako jo on lovi, pionir Timur z rdečo rutko, Stefan junak, heroj, upognil se je pod težo, vendar se je spet vzravnal. (26)
V nadaljevanju poglavja pa je natančneje predstavljen tudi kontekst oziroma Stefanov čut za možno, znotraj katerega je ta interpretacija dogodka nastala. Izvemo, da je ravno opravil obred
»skoka čez kožo« in bil tako sprejet med rudarje, in da njegovo »življenje spominja na sveže odprto darilo, naročeno pri Miklavžu ali dedku Mrazu« (26), Jadziin padec pa je tako zgolj še en njegov življenjski uspeh. Hkrati pa, podobno kot pri »prihodu tujca«, pripoved eksplicitno opozori, da je to le en od možnih pogledov na situacijo, da je Jadziina pripoved o doživljanju tega trenutka nasilno izbrisana – poglavje se namreč konča s stavkoma: »Njegova sreča je Jadzia. Jadzia se sreče nadeja kasneje« (29).
Iz analize prvega poglavja lahko tako povzamemo dve ugotovitvi. Najprej, da so dogodki v romanu vedno predstavljeni skozi perspektivo enega od likov, kar avtorica doseže z uporabo notranje fokalizacije, implicitne vgrajenosti govora v pripoved in posredovanja specifičnih pogledov na svet posameznih likov (Jadziino interpretiranje prihoda tujca kot dogodka v ljubezenskem romanu, Stefanovo iskanje sreče v delu in družini). Potem pa, da je teh perspektiv več, le da so v nekaterih situacijah nekatere dominantne (Jadziina pri tujcu, Stefanova pri padcu), druge pa zamolčane (Zofiina pri tujcu, Jadziina pri padcu). Moja osnovna postavka, iz katere bom izpeljal nadaljnjo interpretacijo romana, je tako povsem preprosta: ni nepomembno, čigava perspektiva je v nekem prizoru dominantna in čigava zamolčana. Oziroma natančneje:
pomen romana se konstruira okoli selektivne uporabe pripovednih perspektiv. To pa napeljuje na dve nadaljnji vprašanji: (1) kaj omejuje like, da (v določeni situaciji) ne morejo izraziti svoje perspektive? In (2) kako ta »slepota in nemost« vpliva na njihovo življenje?
Iz argumentacije H. Meretoja, da se pripovedna identiteta posameznikov oblikuje v dialogu s kulturnimi vzorci ustvarjanja pomena, lahko sklepamo, da je družbeno-zgodovinski svet tisti,
ki pogojuje, kateri liki se bodo znašli na poziciji nemoči in ranljivosti. Ta sklep pa podpira tudi zgradba romana: velik del pripovedi namreč lahko beremo kot prikaz oblikovanja in spreminjanja družbeno-zgodovinskega sveta, v katerem živijo liki in na ozadju katerega je vedno prikazano njihovo življenje. Peščeno goro tako lahko delno beremo tudi kot roman o spremembi nemškega Waldenburga v poljski Wałbrzych, nato pa o spremembi socialističnega Wałbrzycha v tranzicijski Wałbrzych ter o kulturnih vzorcih ustvarjanja pomenov, ki so bili v teh različnih fazah dominantni.
V roman so sicer vključene najrazličnejše pripovedi, ki sooblikujejo čut za možno literarnih likov. Poleg že omenjenih ljubezenskih romanov, ki ob pomanjkanju drugih pripovedi o ljubezni in odraslem življenju bistveno oblikujejo Jadziin čut za možno, se pojavljajo tudi stari ljudski običaji, ki še predstavljajo integralni del odraščanja Haline, utopistične pripovedi zgodnjega socializma, ki navdušujejo predvsem Stefana, pripovedi o obilju v Zvezni republiki Nemčiji, dosegljivem vsem dekletom, ki so se pripravljena poročiti s starejšimi Nemci, strokovni diskurz moderne vzgoje »s prepovedmi in nasveti o hranjenju, iztrebljanju in skrbi za Dominiko« (128), ki oblikujejo Jadziin odnos do hčere in predstavljajo način za izživljanje njene tesnobe in skrbi, prepričanje, da je svet »prostor neomejenih nevarnosti« (236), ki ga je Jadziia hotela z vzgojo prenesti na Dominiko … V skladu s temo te naloge pa se bom osredotočil predvsem na eno motivni-tematsko linijo pripovedi, ki se v tej vlogi oblikovanja čuta za možno pojavljajo v romanu, namreč na pripovedi o vlogi in »primernem« obnašanju, izgledu, čustvovanju, željah, mišljenju in načinu življenja posameznikov glede na njihov družbeni spol.
Socialistični Wałbrzych oziroma natančneje soseska na Peščeni gori je v romanu namreč prikazana kot družbeno-zgodovinski svet z zelo strogo politiko spola.27 Pri tem je verjetno najbolj eksplicitno poglavje VIII, ki opisuje Dominikino šolanje. V njem lahko na primer beremo:
Deklice sodijo k drugim deklicam, fantki k drugim fantkom, ne smejo si priti preblizu.
Nasprotja se privlačijo, to se bodo učili pri fiziki. Kemija se baje lahko zgodi samo med nasprotji. Tako je tudi v naravi, pri čebelah, paramecijih in praprotih, bo potrdila še
27 Kot ugotavlja več raziskovalk, so v državah vzhodne Evrope, kljub progresivnim socialističnim politikam na področju spola, še vedno prevladovali patriarhalni družbeni odnosi. Vidmar-Horvat na primeru reprezentacije materinstva v povojni Sloveniji ugotavlja, da so ženske kljub diskurzu o enakosti žensk-kot-delavk običajno prevzemale dvojno ali celo trojno obremenitev plačanega ter neplačanega gospodinjskega in skrbniškega dela (Vidmar, Zamišljena mati 54). K. Verdery pa na primeru Romunije ugotavlja, da sta kljub reformam politika in delo ostala močno ospoljena, saj so politične funkcije in pomembna delovna mesta še vedno večinoma prevzemali moški (Verdery 233). Zapiše tudi, da je socializem sicer »vidno spremenil ženske in moške gospodinjske vloge in patriarhalne odnose,« a se nikoli ni znebil nacionalističnih političnih diskurzov (236).
učiteljica biologije. […] Za zakon privlačnosti je še prezgodaj, vse ob svojem času. Za zdaj bi morali mehanizmi fantkov in deklic, programirani za medsebojno privlačnost, še mirovati. (159)
Odlomek zelo očitno ironizira scientistični diskurz o spolnih razlikah in seksualnosti, ki poudarja domnevno »naravnost« spolne privlačnosti med moškimi in ženskami. Se je pa vseeno zanimivo vprašati, na kakšen način, torej z uporabo kakšnih pripovedih postopkov, to doseže.
Spet je predvsem ključna uporaba fokalizacije: prvo poved bi sicer lahko razumeli kot izjavo zunanjega fokalizatorja, a to interpretacijo pod vprašaj hitro postavi druga, predvsem njen »to se bodo učili pri fiziki«. Z njim se namreč izkaže, da gre za citat izjave nekega notranjega fokalizatorja: v drugi povedi so eksplicitno omenjene učne vsebine pri pouku fizike, v tretji kemije in četrti biologije, prvi in zadnja dva stavka pa lahko razumemo kot izjavi z neke splošnejše ideološke pozicije, ki oblikuje te posamezne citate. Marksistično navdahnjena interpretacija bi lahko fokalizatorja teh izjav identificirala kot šolski sistem v funkciji ideološkega aparata države (L. Althusser), v kontekstu te naloge pa bo dovolj, da ga opredelimo kot delno personificiran kulturni vzorec ustvarjanja pomena. Pri tem je bistveno, da pripoved romana do njega vzpostavi ironično distanco, doseženo predvsem z naivno dobesednostjo, ki deluje komično: s tem namreč naturalizirani diskurz, ki se obnaša kot nevtralen opis sveta, predstavi zgolj skozi specifično perspektivo podano pripoved o svetu.
Z diskurzom o »naravni« razliki med moškimi in ženskami pa se seveda povezuje tudi diskurz o družbenospolnih vlogah:
Iz prvega berila se bodo naučili, kar vejo že od doma, na slikanicah v berilu je mamin kuhinjski svet ločen od delovnega očkovega. Očka gre od doma, mama ostane doma in je še zmeraj tam, ko se očka vrne, kot da bi bila prilepljena na linolej. […] Na očka čakajo mama, kosilo in fotelj, v katerem bo bral časopis. Mamine službe zunaj doma ni na nobeni sliki, ker ta ne šteje. […] Ala mami pomaga v kuhinji, Alek sestavlja model letala, s katerim bo morda nekoč popeljal Alo, če bo pridna. (159–60)
Ta kulturni vzorec ustvarjanja pomena, ki ureja razlike med spoloma, pa se v romanu povezuje tudi z nacionalnimi označevalci. Kot poljski je označen določen izgled in tudi obnašanje: ženske naj bi bile majhne, »zaobljene«, svetolopolte in svetolase, spretne v kuhinji in ubogljive, moški pa širokopleči, delavni, brkati in popolnoma nesposobni za gospodinjska opravila. Vsako odstopanje od teh norm pa je razumljeno kot tuje, neprimerno ali celo sramotno. Te oznake so
nemalokrat povsem arbitrarne,28 a to niti ni pomembno, saj lahko, kot ugotavlja Yuval-Davis, pri reprodukciji nacionalne identitete »vsak kulturno opazen znak postane označevalec meje, ki deli svet na 'nas' in 'njih'« (76). Tako Jadzia, ki pogosto pooseblja prevladujoče družbene diskurze, Dominikinega otroškega prijatelja Dimitrija, sina grških emigrantov, označi kot
»cigana«, problematičen pa je tudi izgled suhe Dominike s črnimi skodranimi lasmi: otroci, ki se igrajo v soseščini se na primer za njo derejo »Cigančura« (Bator 129).
Peščena gora tako prikaže konstruiranje pripovednega nezavednega, ki ga pripadniki in pripadnice skupnosti uporabljajo za razumevanje sveta in svojega mesta v njem. Pri tem je posebej pomembno, da ga ne predstavi kot nevtralne pomenske mreže, ki bi zgolj »odslikavala«
resničnost in doživljaje posameznikov v vsej kompleksnosti, ampak kot omejujoč normativni diskurz, ki določa, čigava interpretacija dogajanja v neki situaciji prevlada. V določenih prizorih je sicer vidna tudi pozitivna funkcija tako omejujočih diskurzov, saj le-ti omogočajo orientacijo posameznikom v novih in nepredvidljivih okoliščinah, a roman v ospredje postavlja predvsem nasilje, ki ga takšni omejujoči diskurzi spodbujajo. Na ta način lahko na primer razumemo prizor nasilja nad gejevskim parom v desetem poglavju. Njun drugačen način življenja – od istospolne ljubezni do urejenih brk in psa s popolnoma »neprimernim« imenom Oskar – ni sprejet, ampak je razumljen kot tuj in nevaren za ustaljeni red. To simbolno (diskurzivno) nasilje pa na koncu porodi tudi fizično: neke noči namreč nekdo vdre v njuno stanovanje, ju hudo pretepe, okrade, ubije psa in na steno napiše »Pedri odjebite« (211).
S tem smo dobili odgovora na zgoraj zastavljeni vprašanji: like na mesta nemoči postavljajo predvsem naturalizirani normativni diskurzi, ti pa predvsem spodbujajo nasilje proti posameznikom, ki so videni kot drugačni. To pa nam lahko služi kot osnova za razumevanje osrednjega konflikta romana, ki zadeva »drugačnost« Dominike in v njej implicirano družinsko zgodovino. Kot že omenjeno, se Dominika tako po svojem izgledu kot interesih izrazito razlikuje od ostalih članov svoje družine, a te svoje drugačnosti niti sama niti drugi ne morejo razumeti kot legitimne in neproblematične identitete. Jadzia jo preprosto stalno hoče preoblikovati po domačem vzorcu »poljskega dekleta«, ki gre v poklicno srednjo šolo, se poroči (po možnosti z zahodnim Nemcem) in ima otroke. Na drugi strani pa tudi Dominika sama nima na voljo pripovedi, s katerimi bi si lahko pomagala pri oblikovanju svoje identitete in bolj konkretno razmišljala o možnostih onkraj zamejenega horizonta njene mame.
28 Arbitrarnost nacionalnih oznak in predstav o »normalnosti« ali »čistosti« nekaterih ljudi v primerjavi z drugimi je v romanu večkrat parodirana. Morda najbolj z dejstvom, da domnevno povsem običajna »poljska družina«
Chmurovih v resnici vključuje judovske in ruske prednike.
Razrešitev tega konflikta drugosti, ki ga pooseblja Dominika, se v romanu kaže v tem, čemur Meretoja pravi pripovedna imaginacija, torej zmožnost prevpraševanja in spreminjanja prevzetih vzorcev ustvarjanja pomena. Njen pomen je v romanu viden na več nivojih. Zgoraj sem že opisal estetski nivo poudarjanja pripovedne imaginacije z ironiziranjem različnih naturaliziranih diskurzov, ki so vključeni v pripoved romana. Na ravni dogajanja pa pripovedno imaginacijo pooseblja profesor za matematiko Piotr Zatryb, ki je »prvi človek, ki Dominikinih zamisli ni videl kot čudnega fiu-fiu« (Bator 255). Za razliko od ostalih, njen talent za matematiko namreč vidi kot možno poklicno pot in ne zgolj spretnost, ki ti pride prav pri računanju cen v trgovini, s tem pa bistveno razširi Dominikin čut za možno. Podobno vlogo ima Dominikino razmerje z mladim kaplanom Adamom Wawrzynikom, s katerim skupaj načrtujeta življenje v Varšavi, kjer bi Dominika študirala, on pa bi si lahko našel službo.
Verjetno najpomembnejšo vlogo na strukturni ravni pa ima nastanek okoliščin – predvsem prisotnost vnukinje, ki spominja na mlajšo sestro Ignacyjeve ameriške hčere, ter odsotnost moških, ki bi od Zofije kaj zahtevali – v katerih lahko kot fokalizator torej nastopi Zofija in končno pove, da je med vojno pomagala iz Varšave pobeglemu Judu, se vanj zaljubila in rodila njegovega otroka.29
Tako se proti koncu romana večina njegovih konfliktov vsaj na videz razreši. Ne v smislu, da liki končajo na »svojem mestu« in se ponovno vzpostavi nek tekom pripovedi izgubljeni red, ampak z razširjanjem čuta za možno likov, odpiranjem prostora, da zaživijo onkraj vzpostavljenega reda, ter vzpostavljanjem okoliščin, v katerih so lahko povedane in s tem v pripovedno identiteto integrirane tudi zgodbe, ki so prej ostale zamolčane. A si Joanna Bator ne dovoli popolnega optimizma: roman se namreč zaključi z dvema prizoroma nasilja, ki, tako kot nasilje proti gejevskemu paru, temelji v naturaliziranih pripovedih o »pravem redu stvari«.
V obeh prizorih nasilje sicer izvira iz maščevanja. V enem se maščuje Dominikina sošolka Jagienka Pasiak, ki je sama hotela pobegniti s kaplanom Adamom, in z Dominiko v avtu povzroči prometno nesrečo. V drugem pa gre za maščevanje Janeka Kosa, ki je vse življenje snubil Zofio in ni prenesel, da je ta ostala zvesta Ignacyju, zato po prihodu Ignacyja iz Amerike zažge Zofijino hišo, skupaj z Zofijo in Ignacyjem, ki spita v njej. A je bistveno, da maščevanja teh dveh likov ne razumemo kot produkta njunih individualnih psihologij; v obeh primerih je namreč nastalo zaradi prepričanja, da si onadva kot predstavnika dominantnega reda, ne pa
29 Prizor v 12. poglavju, v katerem Zofija prvič govori o Ignacyju, je posebej zanimiv, saj deluje kot nekakšna podvojitev »prizora s tujcem« iz prvega poglavja, v katerem, kot smo videli, Zofia ne more govoriti. V njem izvemo tudi, da je pred prvim tujcem – Ignacyjevim mlajšim sinom, ki je po študiju obiskal očetovo domovino – molčala zaradi nedoločnosti Jadziinega izgleda: do rojstva Dominike Zofija namreč ni vedela, ali je rodila Ignacyjevega ali Maniekovega otroka. Zaradi te negotovosti in prikritega odpora tudi nikoli ni mogla vzpostaviti bližnjega odnosa s svojo hčerjo – ta motiv pa se pojavi tudi v Očiščenju.
Dominika in Ignacy kot »druga«, zaslužita ljubezen in priznanje. Pri čemer lahko opazimo, da sta bila v obeh primerih odziva na kršenje ponotranjenih družbenih pričakovanj tako burna predvsem zato, ker sta Jagienka in Janek zaradi reda, ki ga afirmirata, veliko pretrpela. Jagienka je trpela zlorabe patriarhalnega očeta, ki si jo je »lastil od zunaj in od znotraj« (398), Janek pa je kot »večni snubec« večino svojega odraslega življenja preživel sam.
Meretoja v članku iz leta 2014 ugotavlja, da »mnogi sodobni romanopisci [sama omenja J.
Franck, G. Grassa in M. Tournierja] poudarjajo, da v pozni moderni dobi še vedno potrebujemo pripovedi, ki nam pomagajo osmisliti svet okoli nas. Le da jih moramo razumeti kot pripovedi – kot kulturne izume, ki nimajo samoumevnih naravnih temeljev« (Meretoja, »Narrative and Human Existence« 103). Podobno lahko sklenemo tudi za Peščeno goro. Le da ta poudarek ta roman doseže predvsem s poudarjanjem nasilja, ki ga spodbujajo nereflektirane, natualizirane pripovedi. V romanu se sicer kot možna rešitev simbolnega konflikta med »nami« in »drugimi«, ki ga ustvarja nacionalni diskurz (v povezanosti z redom družbenospolnih vlog) kot naturalizirana pripoved, tako kaže spodbujanje pripovedne imaginacije, ki bi omogočila rahljanje pretirano striktnih normativnih predstav o veljavnih načinih življenja in omogočala dinamičen soobstoj najrazličnejših pripovednih identitet. A Joanna Bator ni naivna glede možnosti uveljavitve takšne rešitve. V dveh okvirnih poglavjih romana, postavljenih v
»sodobnost«, v kateri Dominika živi v tujini, kjer se ji na koncu, kljub vsem zadržkom, pridruži tudi Jadzia, je nakazana možnost uveljavljanja te razrešitve na individualni ravni. Mnogo bolj pa se zdi roman pesimističen glede razrešitve na družbeni ravni. Na koncu namreč prevladajo odkrito sovražni diskurzi, na primer Janekova antisemitistična teorija zarote, ta motiv pa se je – na žalost – izkazal tudi za precej natančno politično analizo sedanjosti.