Že pri predstavitvi procesno-razvojnega načrtovanja sem omenila, da vrtec Reggio Emilia zagovarja izrazito odprt kurikul. Avtorja M. Batistič Zorec in Krnel (2009, str. 56) navajata, da je za vrtec RE značilen odprt, “nastajajoči kurikul“, medpodročno povezovanje, projektno delo, tesna povezanost s starši in krajevnim okoljem in demokratični dialog med vsemi sodelujočimi v vzgoji. Dahlberg in Moss (2005, nav. po Kovač Šebart in Hočevar, 2014, str.
12) pravita, da se v vrtcih RE izogibajo terminu kurikulum in raje govorijo o projektih. Spet drugi, ki verjamejo v pomembnost ciljno vnaprej načrtovanega kurikula, poimenujejo projekte in dnevno prakso opazovanja-interpretacije-dokumentiranja vzgojnega dela v vrtcu z izrazom kontekstualni kurikulum (Rinaldi, 2006, nav. po Kovač Šebart in Hočevar, 2014, str. 12).
Nastajajoči kurikul je pristop, ki se pri ustvarjanju pomenskih učnih izkušenj osredotoča na interese otrok. Mogoče ga je uvesti na katerem koli nivoju učenja (Emergent curriculum,
2016). Po Jonesu (1989) ta način načrtovanja vključuje naslednje predpostavke (Emergent Curriculum, b. d.):
• kurikulum je vse tisto, kar se dogaja v vzgojno-izobraževalnem okolju in ne tisto, kar se načrtuje;
• otroci ves čas izumljajo in organizirajo lastni kurikulum, so aktivni, motivirani, svet preučujejo skozi igro;
• ustvarjalna energija izvira iz notranje motivacije za delo tega, kar si želijo in kadar si to želijo;
• svoboda ravnanja po lastnih interesih na lasten način je ključen dejavnik v uspešnem razvoju samospoštovanja otrok;
• vsi načrti za kurikulum so pogojni, otroci jih spreminjajo s svojim odzivom. Prav tako kot vesolje se tudi kurikulum neprestano širi. Da bi izvajali ta pristop, so vzgojitelji vključeni v stalni proces načrtovanja, analiziranja, opazovanja in ocenjevanja dejavnosti, idej in interesov otrok.
Nastajajoči kurikulum daje prednost aktivnemu sodelovanju, gradnji odnosov, fleksibilnim in prilagodljivim metodam, povpraševanju ter učenju na osnovi igre. Spodbudijo ga otroci, je plod sodelovanja med vrstniki in odraslimi in se odziva na potrebe otrok. Načrtovanje nastajajočega kurikula zahteva opazovanje, beleženje, ustvarjalni brainstorming, fleksibilnost in potrpežljivost. Namesto dela po vnaprej načrtovanih ciljih se nastajajoči kurikul prične z opazovanjem otrok in seznanitvijo njihovih interesov. Ideja za temo projekta je lahko plod stvari, dogodkov v okolju, izzivov, ki se pojavijo, npr. v igralnici. Poleg tega na vsebino vplivajo vrednote, ki jih ima vrtec, skupnost, družina in kultura (Emergent curriculum, 2016).
Pri takšnem pristopu vloga vzgojitelja vključuje pozorno opazovanje otrok in njihove igre ter njegovo ustvarjalnost in fleksibilnost, da bi razvil učne priložnosti v skladu z interesi otrok.
Za nastajajoči kurikulum je izredno pomembno tudi učno okolje, ki mora otrokom ponujati priložnosti za delo v večjih, manjših skupinah ali individualno. Otroci morajo imeti možnost materiale, ki so jim na voljo ves čas, preizkušati na različne načine (Emergent curriculum, 2016). Kroflič (2002, str. 209) trdi, da mora okolje otroku nuditi številne spodbude za
dejavnosti in učenje. V nasprotnem primeru se v njem ne bo prebudila radovednost in notranja motivacija, ki je v RE bistvenega pomena pri načrtovanju projektov in zavzetosti otrok pri realizaciji le-teh. Avtorici T. Devjak in M. Batistič Zorec (2011) navajata, da torej lahko govorimo o hipotetičnem načrtovanju, kjer vzgojitelji sicer postavljajo hipoteze o tem, kaj bi se lahko dogajalo, česa bi se otroci lahko naučili, vendar jih vnaprejšnje ideje ne omejujejo.
Projekti nastajajo med njihovim potekom. Med samim procesom se učijo tako otroci kot tudi odrasli.
Nastajajoči kurikulum torej ustvarja plodovito okolje za vzgajanje zvedavih, ustvarjalnih malčkov, ki raziskujejo, spoznavajo in odkrivajo (Podobnik in Bračun Sova, 2010, str. 262).
4.1.1 Opazovanje in dokumentacija v nastajajočem kurikulumu oz. projektnem delu
Opazovanje in dokumentiranje je proces zbiranja in uporabe ter interpretacije podatkov o otroku in učnem okolju. Opazovalec mora biti natančen in objektiven ter občutljiv za
• odnos do prostora, izbiro prostora in dejavnosti,
• počutje in otrokov temperament (Hansen, Kaufmann in Walsh, 2000, nav. po Borota, 2010, str. 277).
Reggio pedagogi poudarjajo povezanost med opazovanjem, interpretiranjem in dokumentiranjem, kar povzroči prelom od uveljavljenega znanstvenega pogleda o objektivnosti opazovanja (Batistič Zorec in Prosen, 2010, str. 27). Stavijo na subjektivni pogled opazovalca, ki dokumentira, ocenjuje in interpretira dokumentirano. Gre torej za oblikovanje mnenj o otroku in njegovemu vedenju, ta pa so izrazito subjektivno obarvana.
Nekateri strokovnjaki trdijo, da morajo biti mnenja strokovnih delavcev oprta tudi na
objektivno zbrane podatke in da le kombinacija obojega varuje pred slabostmi enega ali drugega pristopa k spremljanju in vrednotenju dejavnosti v vrtcu (Borota, 2010, str. 96–97).
Opazovanje poteka s snemanjem, fotografiranjem in dnevniškimi zapisi, ki so opremljeni s komentarjem otroka, zapisi pogovorov z otrokom ali otroki in s svojimi opažanji. Pomembno je aktivno poslušanje in opazovanje otrok. Pri mlajših otrocih je več opazovanja neverbalnih odzivov in mimike, medtem ko pa je pri starejših večji poudarek na verbalni komunikaciji (Batistič Zorec in Prosen, 2010, str. 28).
Namen dokumentacije ni ocenjevanje in dajanje sodb, temveč recipročnost, izmenjava opažanj in mnenj ter spodbujanje zmožnosti, da se spreminjamo. Dokumentiranje in pogovor služi kot:
• gradivo za razumevanje otroka (“prepoznavanje otroških teorij“);
• izhodišče za nadaljnjo načrtovanje vzgojno-izobraževalnega procesa;
• orodje za profesionalni in osebnostni razvoj, ki omogoča refleksijo, individualno in skupinsko interpretacijo, samoevalvacijo ter razumevanje odnosa med teorijo in prakso, kar lahko privede do spreminjanja osebnih teorij in vrednot (Batistič Zorec in Prosen, 2010, str. 27).
Potrebno je dokumentirati celoten učni proces, ne le končnih izdelkov (Batistič Zorec in Prosen, 2010, str. 28). Zbrani podatki so v pomoč tako odraslim kot otrokom. S pomočjo dokumentiranja postane učenje otrok vidno, zato lahko učinkovito rekonstruiramo procese, s katerimi lažje razumemo koncepte otrokovega učenja (Rinaldi, 2006, nav. po Borota, 2010, str. 277–278). Dokumentacija je pomembna tudi za otroke. Njihovo sodelovanje pri dokumentiranju omogoča otrokom, da se učijo pripovedovati in poslušati s sliko, glasom in zapisom. Tako izboljšujejo svoj spomin, spodbuja pa tudi njihove metakognitivne procese (Batistič Zorec in Prosen, 2010, str. 28). Po mnenju Malaguzzija otroci prek dokumentacije postanejo še bolj zainteresirani, radovedni in zaupljivi, ko razmišljajo o svojih dosežkih in njihovih pomenih (Kroflič, 2002, str. 208).
V Kurikulumu za vrtce (1999) je potreba po sistematičnosti in pogostosti dokumentiranja opredeljena v dveh načelih:
• načelo kritičnega vrednotenja (evalvacije), ki poteka na ravni vsakodnevnih medosebnih interakcij v oddelku;
• načelo sodelovanja s starši, ki navaja, da imajo pravico do sprotne izmenjave informacij in poglobljenega razgovora o otroku z vzgojiteljem in pomočnikom (Borota, 2010, str.
281).