Vloga vzgojitelja pri spodbujanju aktivnega učenja

Hohmann in Weikart (2005, str. 20) menita, da je vloga vzgojitelja predvsem v tem, da podpirajo aktivno učenje otrok, s čimer v širšem smislu podpirajo otrokov razvoj. Opazujejo, kaj se otroci naučijo, kako se naučijo, ter jim dajejo moč, da sami vodijo svoje učenje. Avtorja prav tako trdita, da vzgojitelji, medtem ko otroci stopajo v interakcijo z materiali, ljudmi, zamislimi in dogodki ter konstruirajo svoje razumevanje realnosti, opazujejo in stopajo v interakcijo z otroki. Pri tem odkrivajo, kako vsak posamezni otrok razmišlja in sklepa.

Vzgojitelji si pri tem prizadevajo prepoznati posebne interese otrok, njihove sposobnosti in jim ponuditi primerne spodbude. Vloga vzgojitelja pri spodbujanju aktivnega učenja je

• vzpostavljajo ozračje za pozitivne socialne interakcije (med vzgojitelji in otroki vladajo sproščena in pozitivna razmerja);

• spodbujajo otrokova namenska dejanja, reševanje problemov in verbalno mišljenje (vzgojiteljeva pozornost je usmerjena na otrokova dejanja in cilje);

• interpretirajo otrokova dejanja v luči ključnih izkušenj (vzgojitelji se dnevno sestajajo in interpretirajo svoja opazovanja);

• načrtujejo izkušnje (vzgojitelji načrtujejo obnovo dejavnosti, da bi gradili na otrokovih dejanjih in interesih).

Vloga vzgojiteljev pri ustvarjanju okolja za aktivno učenje je sledeča (prav tam, str. 29–34):

• poskrbijo za vrsto različnih materialov, s katerimi se otroci lahko igrajo in so zanje zanimivi (praktični vsakdanji predmeti, naravni in odpadni materiali, orodja, materiali za packanje, veliki materiali, materiali, s katerimi je lahko ravnati);

• uredijo in opremijo prostor ter otrokom dajo dovolj časa, da lahko uporabljajo materiale (igralni kotički in organizacija dnevne rutine);

• spremljajo otrokove namene (krepijo otrokov občutek za iniciativnost in obvladovanje, potrjujejo otrokove izbire in dejanja);

• prisluhnejo razmišljanju otrok in ga spodbujajo (s tem krepijo otrokove nastajajoče sposobnosti razmišljanja in sklepanja);

• spodbujajo otroke, da stvari naredijo sami (otrokom omogočijo več učnih priložnosti, da se samostojno lotevajo reševanja vsakdanjih problemov).

3 IGRA IN UČENJE SKOZI IGRO

Obstaja vrsta definicij, kaj igra sploh je in prav toliko je o tem pojmu tudi teorij.

Najsplošnejše se pojem igra nanaša na vsako aktivnost, katere se zaradi nekega zadovoljstva loti posameznik ne glede na končni rezultat te aktivnosti. Posameznik se igralne aktivnosti loti brez vsakršne zunanje prisile. Edini motiv za igro je zadovoljstvo, ki ga ob tem doživi. Prav v tem se igra loči od dela, kjer posameznik ne opravlja nečesa zaradi zadovoljstva, ampak le, da ustvari končni rezultat (Horvat in Magajna, 1987, str. 86–87).

Igra je zelo kompleksna aktivnost, ki jo obravnavamo na zelo različne načine. Čeprav so jo kot psihosocialni vidik razvoja veliko preučevali, še zdaleč ni v celoti raziskana (prav tam, str.

87).

L. Marjanovič Umek (2001, str. 44) navaja, da je igra ena od pomembnih in specifičnih dejavnosti, ki je na različne načine vpletena v kurikulum za vrtce.

Različne psihološke teorije in iz njih izpeljani modeli predšolske vzgoje nudijo številne interpretacije otroške igre. V njih lahko prepoznamo vrsto skupnih značilnosti, ki opredeljujejo igro: v njeni vsebini se odražajo pomembni dogodki in odnosi življenja otroka, igrače in drugi igralni materiali sodoločajo igro, je notranje motivirana, njen cilj pa je lahko igralna dejavnost sama, otroka igra osebnostno močno angažira (njena izraznost je zelo velika), v igri se spontano prepletajo različna področja otrokovega razvoja, gre za dejavnost, za katero je značilna visoka stopnja divergentnosti: inventivno in fleksibilno vedenje otroka v igri (prav tam, str. 44).

V Kurikulumu za vrtce (1999, str. 10–11) je otroška igra definirana kot tista dejavnost, ki na najbolj naraven način združuje temeljna načela predšolske vzgoje. V primeru, da je opredeljena dovolj široko, je razumljena kot način otrokovega razvoja in učenja v zgodnjem obdobju. Otroška igra je dejavnost, ki se izvaja zaradi nje same, je notranje motivirana, svobodna, odprta in prijetna za otroka. V igri se v otrokovih dejavnostih prepletajo in

povežejo različna področja kurikuluma. Vse to je za razvojno stopnjo in način učenja v tem starostnem obdobju smiselno in strokovno utemeljeno.

Po navedbi B. Marentič Požarnik (2000, str. 28) je igra najpomembnejši način otrokovega učenja, s katerim pridobiva osnove za višje oblike učenja in razvoj mišljenja. Otrok preko igre pridobiva čutne vtise (tipa, opazuje, posluša, voha, sestavlja, pretaka, gnete, pridobiva socialne izkušnje itd.).

J. Ferjančič (1994, str. 12) meni, da je igra svojevrstna dejavnost, ki je najbolj primerna otrokovi naravi (biološki in socialni) in temeljnim zakonitostim njegovega psihičnega razvoja.

Z igro se otrok uči tisto, česar ga sicer nihče ne more naučiti. Znanje, pridobljeno v igri, je vzporedni produkt spontanega učenja in je v povezavi s praktičnim motivom.

V predšolskem obdobju igra pomembno vpliva na vsa področja otrokovega razvoja (Batistič Zorec in Prosen, 2010, str. 41–42):

• razvoj gibalnih sposobnosti in spretnosti;

• spoznavni razvoj (razvoj občutenja in zaznavanja, razvoj govora, spoznavanje in raziskovanje okolja, reševanje problemov, razvoj domišljije in ustvarjalnosti, socialno kognicijo);

• čustveni razvoj (sproščanje in izživljanje čustev, premagovanje težav in konfliktov, uresničevanje želja …);

• socialni in moralni razvoj (razvoj socialne kompetentnosti, razvoj samokontrole, osvajanje družbenih pravil in norm);

• osebnostni razvoj (razvoj avtonomnosti, spoznavanje sebe in sveta).

Hohmann in Weikart (2005, str. 59) menita, da igra v spodbudnem ozračju vključuje vse sestavine aktivnega učenja (materiale za igro, razpolaganje in rokovanje, odločitve o tem kaj, kje, kako, s kom se igrati, govor otrok, ko se igrajo, ter podporo odraslega).

Otrok se prav zaradi pomena igre za njegov razvoj mora igrati, zato mora vzgojitelj igro v vrtcu spodbujati in razvijati, pri čemer otrok ne razvija samo različnih sposobnosti, ampak pridobiva tudi delovne navade. Postopoma od igre preide k drugim dejavnostim, ki jih prištevamo k njegovim delovnim nalogam (Ferjančič, 1994, str. 13).