Opredelitev motenj v duševnem razvoju

Ena od skupin oseb s posebnimi potrebami so tudi osebe z motnjami v duševnem razvoju. Populacija oseb z motnjami v duševnem razvoju je kompleksna in heterogena. Zaradi tega le s težavo oblikujemo samo eno opredelitev, ki bi lahko zajela vse specifične lastnosti oseb z motnjami v duševnem razvoju. Najbolj očitna vsem skupna značilnost je, da imajo zmanjšane svoje intelektualne zmožnosti in prilagoditvene spretnosti.

Pri diagnosticiranju motenj v duševnem razvoju v literaturi zasledimo različne (medicinske, mednarodne) kriterije in klasifikacije - DSM-5 (2013), MKB-10-AM (2016) in AAIDD (2013).

3.1.1. DSM-5

DSM-5 - Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders (APA, 2013) motnje v duševnem razvoju uvršča med nevrološko pogojene razvojne težave. Opredeljene so kot primanjkljaji, ki se izrazijo v času posameznikovega razvoja do 18. leta starosti.

Prizadenejo posameznikovo intelektualno delovanje in njegove prilagoditvene

21 zmožnosti, kar se odraža na konceptualnem, socialnem in praktičnem funkcioniranju v vsakdanjem življenju.

Za določitev motnje v duševnem razvoju morajo biti zadoščeni naslednji pogoji:

1. primanjkljaji na področju kognitivnega delovanja, ki se izražajo pri logičnem sklepanju, abstraktnem mišljenju, reševanju problemov, presoji pri sprejemanju odločitev, izkustvenem učenju, prenosu znanja v nove situacije … Primanjkljaji morajo biti potrjeni s klinično oceno in individualnimi standardiziranimi preizkusi inteligentnosti.

2. primanjkljaji na področju prilagoditvenih zmožnosti, ki se izražajo kot razkorak pri doseganju sociokulturnih in razvojnih meril glede na splošno populacijo posameznikov. Primanjkljaji na področju prilagoditvenih zmožnosti posameznika omejujejo na enem ali več področij aktivnosti vsakodnevnega delovanja, npr. na področju komunikacije, socialne integracije in samostojnega življenja. Težave posameznika ovirajo v več okoljih, v katerih deluje – doma, v šoli, službi in skupnosti.

3. primanjkljaji na področju posameznikovega kognitivnega delovanja in prilagoditvenih zmožnosti se pojavijo v času razvoja, pred 18. letom starosti.

V omenjeni definiciji se motnje v duševnem razvoju razvrščajo na več stopenj: blaga, zmerna, huda in globoka. Poudarjeno je, da se stopnja motnje določi na osnovi prilagoditvenega vedenja in ne na podlagi dosežkov posameznika na standardiziranih testih inteligentnosti. Kljub temu da je omenjena klasifikacija sodobna (iz leta 2013), je uporabljena terminologija zastarela.

3.1.2. MKB-10-AM

MKB-10-AM - Mednarodna klasifikacija bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov za statistične namene (MKB-10-AM, 2016) kljub posodobitveni različici motnje v duševnem razvoju naziva kot duševno manjrazvitost oz. mentalno retardacijo. Gre za stanje zaustavljenega ali nepopolnega duševnega razvoja, ki se odraža kot pomanjkanje kognitivnih, govornih in motoričnih veščin ter socialnih spretnosti, značilnih za določeno razvojno obdobje. Motnje v duševnem razvoju se lahko pojavljajo v povezavi z drugimi duševnimi ali telesnimi obolenji ali pa brez nje.

Omenjena definicija motnje v duševnem razvoju razvršča v štiri stopnje - blaga, zmerna, huda in globoka duševna manjrazvitost. Stopnje se določijo glede na dosežek posameznika pri standardiziranem testu inteligentnosti. Test je mogoče zamenjati z lestvicami, ki ugotavljajo socialno prilagajanje posameznika v danem okolju. Izkušen diagnostik opravi splošno oceno intelektualnega funkcioniranja in lahko postavi končno diagnozo.

22 3.1.3. AAIDD

AAIDD - American Association on Intellectual and Developmental Disabilities (2013) prav tako kot DSM-5 motnje v duševnem razvoju opredeljuje kot nevrološko pogojeno razvojno motnjo, ki se pojavi pred dopolnjenim 18. letom starosti in za katero je značilno pomembno odstopanje od splošne populacije na področju intelektualnih sposobnosti in prilagoditvenih spretnosti.

Področje intelektualnih sposobnosti se nanaša na zmožnosti učenja, mišljenja, reševanja problemov …, področje prilagoditvenih spretnosti pa zajema veščine, ki so potrebne za posameznikovo zmožnost samozadostnega in neodvisnega življenja v določenem okolju. Teh spretnosti smo se naučili, da lahko delujemo v vsakdanjem življenju.

Prilagoditvene spretnosti vključujejo konceptualne, socialne in praktične veščine.

Konceptualne veščine na področju jezika obsegajo sposobnosti govornega razumevanja in izražanja, na področju pismenosti branje in pisanje, pa tudi koncepte v povezavi s števili, časom in denarjem. Del teh veščin predstavlja tudi sposobnost samoregulacije - obvladovanja lastnega vedenja.

Med socialne veščine so uvrščene spretnosti, ki so potrebne za graditev in ohranjanje odnosov z okoljem. Pomembno je, da posamezniki vzpostavijo socialno odgovornost, ki ustreza njihovi starosti, ter oblikujejo realno samopodobo. Opazuje se tudi razvitost njihovih socialnih spretnosti, in sicer v kolikšni meri so posamezniki sposobni razumeti in upoštevati neformalna pravila v komunikaciji z okoljem ter v kolikšni meri uspejo slediti družbenim pravilom in upoštevajo zakone. Zanima nas, ali znajo reševati težave, na katere naletijo v družbi, ter ali znajo (zmorejo) razumeti socialne situacije, ne da bi bili pri tem naivni in preveč zaupljivi ter postavljeni v vlogo žrtve.

Praktične veščine zajemajo aktivnosti, s katerimi se posamezniki z motnjami v duševnem razvoju srečujejo v vsakodnevnem življenju, in to, kako znajo poskrbeti zase. Mednje uvršamo veščine od skrbi za osebno higieno, hranjenja, oblačenja, rekreacije, uporabe stranišča do skrbi za zdravje in dobro počutje. Med delovne veščine uvrščamo, kako znajo pripraviti obrok, ali so dosledni pri jemanju zdravil, so zmožni opravljati hišna opravila in upravljati z denarjem, znajo poskrbeti za varno okolje in so sposobni oditi na potovanje. Poklicne (delovne) spretnosti pa preverjajo, ali posamezniki znajo uporabljati mobitel in javni prevoz ter ali so se zmožni držati dogovorjenega urnika.

Pri opisih motnje v duševnem razvoju, kot jo predlaga AAIDD, se opušča opisovanje motnje v duševnem razvoju z uveljavljenimi stopnjami (blaga, zmerna, huda in globoka duševna manjrazvitost), kot jih določata DSM-V in MKB-10-AM. Namesto tega se uveljavlja opisovanje področij, na katerih posameznik potrebuje dodatno

23 podporo, ki je lahko občasna, omejena, razširjena ali stalna (Carr in O'Reilly, 2007a, v Kodrič, 2010).

Pri definiranju motenj v duševnem razvoju pri posamezniku moramo upoštevati določene dejavnike, ki jih navaja B. Jurišić (b. d. a.). Kadar ocenjujemo funkcioniranje posameznika, ne moremo mimo kulturnega okolja, v katerem posameznik živi, ter mimo njegovih vrstnikov. Zavedati se moramo morebitne kulturne in jezikovne raznolikosti pri posamezniku ter njegove specifike pri sporazumevanju, morebitnih senzornih in gibalnih primanjkljajev ter vedenjskih posebnosti. Pomembno je, da ozavestimo, da ima vsak posameznik tako močna področja kot omejitve, ki jih je treba opisati, da se lahko vzpostavi sistem podpore in pomoči, ki jo posameznik potrebuje. Le z zadostno ustrezno in kontinuirano obliko pomoči se lahko izboljša funkcioniranje oseb z lažjimi motnjami v duševnem razvoju.

3.1.4. Povzetek definicij

Vsem definicijam motenj v duševnem razvoju je skupno podpovprečno intelektualno delovanje in težave na področju razvoja prilagoditvenih zmožnosti. S pojmom motnje v duševnem razvoju tako opišemo stanje intelektualnega in splošnega socialnega funkcioniranja osebe, katere inteligenčne in prilagoditvene spretnosti ne dosegajo ravni, primerne za njieno starost, in se ta globalni primanjkljaj pojavi pred 18. letom starosti (Potočnik Dajčman, 2007).

V Sloveniji se na specialnopedagoškem področju uporablja diagnostični kriterij AAIDD, ki je objavljen v Kriterijih za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potrebami (Vovk Ornik, 2015). Stopnja motnje je definirana na osnovi posameznikovega intelektualnega funkcioniranja in ugotovljenih prilagoditvenih spretnosti. Motnje v duševnem razvoju se pojavljajo na kontinuumu od lažjih, ki so opisane v nadaljevanju, do zmernih, težjih in težkih motenj.

Opara (2009) v ospredje postavlja funkcionalno diagnosticiranje, pri katerem ugotavljamo, kako je posameznik sposoben opravljati različne naloge oz. kako funkcionira v okolju.

B. Jurišić (b. d. c) pa med drugim izpostavlja pomen opazovanja in opisovanja posameznikovih omejitev in močnih področij, saj lahko le tako pripravimo ustrezen sistem pomoči. Z nudenjem primerne oblike pomoči skozi daljše časovno obdobje je namreč funkcioniranje oseb z motnjami v duševnem razvoju v vsakodnevnem življenju na splošno boljše.