0
1 2 3 4 5 6 7 8
1. raven 2. raven 3.raven
Mlajši od 27 let Starejši od 27 let
46 Osebe, mlajše od 27 let, v povprečju dosegajo višje rezultate na vseh treh ravneh pismenosti v primerjavi s starejšimi osebami. Največja razlika (0,75 točke) se izraža na prvi ravni pismenosti, najmanjša pa na drugi ravni (0,36 točke).
Preverili smo, ali so obstoječe razlike statistično pomembne. V ta namen smo naredili Mann-Whitney test, saj je Kolmogorov-Smirnov test zopet pokazal, da porazdelitev ni normalna.
Tabela 12: Mann-Whitney test po stopnjah pismenosti glede na starostni skupini (mlajši / starejši od 27 let)
STOPNJA PISMENOSTI
1. RAVEN 2. RAVEN 3. RAVEN
Mann-Whitney U 280,000 328,000 265,500
Sig. ,052 ,222 ,028
Mann-Whitney test je pokazal statistično pomembne razlike le na tretji ravni pismenosti.
V nadaljevanju nas je zanimalo, ali morda obstajajo statistično pomembne razlike med mlajšimi in osebami, starejšimi od 27 let, z lažjimi motnjami v duševnem razvoju v skupni – funkcionalni pismenosti.
Tabela 13: Opisna statistika – funkcionalna pismenost glede na starostni skupini (mlajši / starejši od 27 let)
FUNKCIONALNA PISMENOST
N M SD MIN MAX %
MLAJŠI OD 27 LET 55 11,18 2,59774 5,00 16,00 70
STAREJŠI OD 27 LET 16 9,44 2,27944 5,00 13,00 59 Osebe, mlajše od 27 let, so v povprečju dosegle 1,74 točk več kot osebe, ki so starejše od 27 let. Z Mann-Whitney testom smo preverili, ali so razlike statistično pomembne.
Tabela 14: Mann-Whitney test funkcionalne pismenosti glede na starostni skupini (mlajši / starejši od 27 let)
FUNKCIONALNA PISMENOST Mann-Whitney U 242,500
Sig. ,014
Mann-Whitney test je pokazal, da so razlike v splošni – funkcionalni pismenosti med osebami, ki so mlajše ali starejše od 27 let, statistično pomembne.
47 7.6. Zaposlitev in funkcionalna pismenost
Nazadnje smo ugotavljali, ali zaposlitev oseb vpliva na njihovo funkcionalno pismenost. Naš vzorec so tokrat zajemale le odrasle osebe z lažjimi motnjami v duševnem razvoju, ki so zaključile prilagojeni program vzgoje in izobraževanja z nižjim izobrazbenim standardom, ki niso ali so (bile) zaposlene.
Na zadnje raziskovalno vprašanje se nanaša hipoteza:
H6: Posamezniki z lažjimi motnjami v duševnem razvoju, ki so bili vsaj enkrat zaposleni, so bolj funkcionalno pismeni od tistih, ki se niso nikoli zaposlili.
Tabela 15: Opisna statistika – funkcionalna pismenost glede na zaposlitev posameznikov
FUNKCIONALNA PISMENOST
ZAPOSLITEV N M SD MIN MAX
VSAJ ENKRAT 9 9,22 2,81859 5,00 13,00
NIKOLI 11 10,00 1,41421 8,00 12,00
Iz tabele je razvidno, da so višje povprečne vrednosti z vidika besedilne in dokumentacijske pismenosti na testu funkcionalne pismenosti dosegli tisti posamezniki z lažjimi motnjami v duševnem razvoju, ki niso bili nikoli zaposleni.
Preverili smo, ali so razlike med skupinama posameznikov glede na zaposlitev statistično pomembne. Naredili smo Mann-Whitney test.
Tabela 16: Mann-Whitney test funkcionalne pismenosti glede na zaposlitev posameznikov
FUNKCIONALNA PISMENOST Mann-Whitney U 42,500
Sig. ,590
Mann-Whitney test je pokazal, da razlike med posamezniki, ki so bili vsaj enkrat zaposleni, in tistimi, ki se niso zaposlili, niso statistično pomembne. Kljub temu nas ta podatek preseneča, saj bi pričakovali, da so zaposlene osebe bolj funkcionalno pismene od brezposelnih.
48
8. ODGOVORI NA RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
1. Kakšna je z vidika besedilne in dokumentacijske pismenosti stopnja funkcionalne pismenost srednješolcev z lažjimi motnjami v duševnem razvoju, ki so zaključili prilagojeni program vzgoje in izobraževanja z nižjim izobrazbenim standardom?
Srednješolci z lažjimi motnjami v duševnem razvoju najbolje rešujejo enostavne naloge, ki se nanašajo na prvo raven pismenosti. Nekoliko manj so uspešni pri zahtevnejših nalogah, ki se nanašajo na drugo raven pismenosti, najslabše pa rešujejo zahtevne naloge, ki spadajo na tretjo raven pismenosti.
2. Kakšna je z vidika besedilne in dokumentacijske pismenosti stopnja funkcionalne pismenost odraslih oseb z lažjimi motnjami v duševnem razvoju po zaključku formalnega osnovnošolskega izobraževanja?
Odrasli z lažjimi motnjami v duševnem razvoju najbolje rešujejo enostavne naloge, ki se nanašajo na prvo raven pismenosti. Nekoliko manj so uspešni pri zahtevnejših nalogah, ki se nanašajo na drugo raven pismenosti, najslabše pa rešujejo zahtevne naloge, ki spadajo na tretjo raven pismenosti.
3. Ali z vidika funkcionalne pismenosti obstaja statistično pomembna razlika med stopnjo pismenosti srednješolcev z lažjimi motnjami v duševnem razvoju, ki so zaključili prilagojeni program vzgoje in izobraževanja z nižjim izobrazbenim standardom, in odraslimi z lažjimi motnjami v duševnem razvoju?
Z vidika funkcionalne pismenosti obstajajo statistično pomembne razlike med srednješolci z lažjimi motnjami v duševnem razvoju in odraslimi z lažjimi motnjami v duševnem razvoju, in sicer se razlike izkazujejo kot statistično pomembne na 1. in 3.
ravni pismenosti. Stopnja pismenosti srednješolcev z lažjimi motnjami v duševnem razvoju je višja od stopnje pismenosti odraslih z lažjimi motnjami v duševnem razvoju.
Z vidika funkcionalne pismenosti pa ne obstajajo statistično pomembne razlike med srednješolci z lažjimi motnjami v duševnem razvoju in zaposlenimi odraslim posamezniki z lažjimi motnjami v duševnem razvoju.
4. Ali spol vpliva na stopnjo funkcionalne pismenosti?
Obstajajo minimalne razlike med spoloma, vendar niso statistično pomembne.
49 5. Ali starost posameznikov vpliva na stopnjo funkcionalne pismenosti?
Osebe, mlajše od 27 let, dosegajo višje rezultate na vseh treh ravneh pismenosti, vendar se rezultati izražajo kot statistično pomembni le na 3. ravni.
Z vidika funkcionalne pismenosti obstajajo statistično pomembne razlike med osebami, mlajšimi od 27 let, in starejšimi. Osebe, mlajše od 27 let, dosegajo višjo stopnjo pismenosti kot starejše.
6. Ali zaposlitev oseb vpliva na njihovo funkcionalno pismenost?
Z našo raziskavo statistično pomembnih razlik med zaposlenimi in brezposelnimi odraslimi ne moremo dokazati.
8.1. Sklepna ugotovitev
Rezultati raziskave so pokazali, da srednješolci z lažjimi motnjami v duševnem razvoju dosegajo višje ravni pismenosti kot odrasle osebe, ki so zaključile prilagojeni program vzgoje in izobraževanja z nižjim izobrazbenim standardom. Prav tako je splošna pismenost srednješolcev z lažjimi motnjami v duševnem razvoju višja od splošne pismenosti odraslih oseb z lažjimi motnjami v duševnem razvoju. Osebe, ki so mlajše od 27 let, dosegajo pomembno višje rezultate na tretji ravni pismenosti v primerjavi s starejšimi v raziskavo vključenimi osebami. Raziskava je še pokazala, da spol in zaposlitev oseb pomembno ne vplivata na stopnjo njihove funkcionalne pismenosti.
50
9. ZAKLJUČEK
V magistrskem delu smo ugotavljali stopnjo funkcionalne pismenosti posameznikov z lažjimi motnjami v duševnem razvoju, ki so zaključili prilagojeni program vzgoje in izobraževanja z nižjim izobrazbenim standardom, z vidika besedilne in dokumentacijske pismenosti. Zanimal nas tudi morebiten vpliv spola, starosti in zaposlitve na funkcionalno pismenost posameznikov.
Vzorec sestavlja 51 srednješolcev nižjega poklicnega izobraževanja z lažjimi motnjami v duševnem razvoju, ki so zaključili prilagojeni program vzgoje in izobraževanja z nižjim izobrazbenim standardom, in 20 odraslih oseb, ki so uspešno zaključili osnovno šolo s prilagojenim programom z nižjim izobrazbenim standardom.
Preučevani skupini nista uravnoteženi po spolu, čeprav smo si želeli, da bi bili.
Vzorec sestavlja 22 žensk in 49 moških. Na srednjih šolah smo na Gorenjskem zajeli večino populacije, ki je zaključila prilagojeni program vzgoje in izobraževanja z nižjim izobrazbenim standardom (zajeti niso bili tisti, ki so s šolanjem nadaljevali v drugi pokrajini), med odraslimi pa smo s testom znanja testirali tiste posameznike, do katerih smo imeli dostop in so privolili v sodelovanje. Pri obeh populacijah prevladujejo moški. Statistični podatki o številu srednješolcev s posebnimi potrebami, vključenih v nižje poklicno izobraževanje, za šolsko leto 2017/2018, ko smo izvajali našo raziskavo, kažejo, da je bilo v nižje poklicno izobraževanje vključenih več moških kot žensk (152 moških, 96 žensk), zato tudi v našem vzorcu srednješolcev prevladujejo moški (»Število dijakov s posebnimi potrebami«, b. d.).
Za večjo zanesljivost in veljavnost rezultatov ter vpogled v dejansko stanje bi morali vzorec povečati. Zaželeno bi bilo predvsem povečanje števila sodelujočih odraslih.
Dostop do odraslih oseb je otežen, ker niso vključene v skupine in bivanjske skupnosti, temveč živijo samostojno življenje. Pogosto zavračajo sodelovanje, saj se ne počutijo kompetentne za reševanje testa znanja ali se nalog prestrašijo …
Rezultati raziskave so pokazali, da tako srednješolci z lažjimi motnjami v duševnem razvoju kot odrasle osebe, ki so zaključile prilagojeni program vzgoje in izobraževanja z nižjim izobrazbenim standardom, na področju splošne funkcionalne pismenosti dosegajo najboljše rezultate na najnižji ravni pismenosti. Slabši so na drugi in tretji ravni pismenosti, ki je potrebna, da posamezniki znajo samostojno brati in razumeti različne vrste besedil, povzeti besedilo ter da povezujejo in kritično vrednotijo informacije v različnih vrstah besedil. Raziskava je pokazala statistično pomembne razlike med srednješolci z lažjimi motnjami v duševnem razvoju in odraslimi z lažjimi motnjami v duševnem razvoju na prvi in tretji ravni pismenosti.
Srednješolci z lažjimi motnjami v duševnem razvoju dosegajo višjo splošno stopnjo pismenosti v primerjavi z odraslimi osebami z motnjami v duševnem razvoju, saj v času nižjega poklicnega izobraževanja utrjujejo veščine branja in bralnega razumevanja, odrasle osebe pa zaradi svojih značilnosti potrebujejo nenehno utrjevanje že usvojenih znanj in spretnosti ter usvajanje novih, da lahko to, kar so se
51 naučili, uporabijo v vsakdanjem življenju. Večina teh oseb ima težave že s tehniko branja, še bolj pa z razumevanjem besedila ali zapisom vsebine. Prav zato mnogi ne izkoriščajo možnosti, da bi te spretnosti ob vsakodnevnih dejavnostih izpopolnjevali (spremljanje časopisja, branje knjig, pisanje dnevnika …), kar jim zmanjšuje možnosti za enakovredno vključevanje v socialno okolje (Kastelic idr., 2005).
Ugotovili smo, da med srednješolci z lažjimi motnjami v duševnem razvoju in zaposlenimi odraslimi z lažjimi motnjami v duševnem razvoju razlike niso statistično pomembne.
Raziskovali smo tudi vpliv spola tako na stopnjo funkcionalne pismenosti kot splošno funkcionalno pismenost posameznikov, ki so zaključili prilagojeni program vzgoje in izobraževanja z nižjim izobrazbenim standardom. Rezultati so pokazali, da obstajajo minimalne razlike na področju besedilne in dokumentacijske pismenosti v prid moškim, vendar se razlike niso izkazale za statistično pomembne. Glede na podatke v strokovni literaturi bi pričakovali, da statistično pomembne razlike v določeni vrsti pismenosti med spoloma obstajajo. Raziskava PIRLS iz leta 2016 (Doupona, 2016) je pokazala, da deklice dosegajo višje rezultate na področju bralne pismenosti. Dečki in deklice v razvoju bralne pismenosti sicer z leti napredujejo enakomerno (2001, 2006, 2011, 2016). Raziskovalci napovedujejo, da če se bo nivo pismenosti še naprej zviševal z istimi tempom, bodo dečki čez deset let v povprečju na istem bralnem nivoju, kot so deklice danes.
Ugotavljali smo še, ali obstajajo razlike v stopnji pismenosti glede na starost posameznikov. Osebe, mlajše od 27 let, dosegajo višje rezultate na vseh treh ravneh pismenosti, vendar se rezultati izražajo kot statistično pomembni le na 3. ravni. Z vidika splošne funkcionalne pismenosti pa obstajajo statistično pomembne razlike med osebami, mlajšimi od 27 let, in starejšimi. Osebe, mlajše od 27 let, dosegajo višjo stopnjo pismenosti kot starejše.
Rezultati raziskave nas opozarjajo na potrebe po ohranjanju funkcionalne pismenosti pri odraslih posameznikih, ko zaključijo s formalnim izobraževanjem. Osebe, starejše od 27 let, izkazujejo slabšo funkcionalno pismenost, kar pomeni, da bi bilo smiselno razmisliti o pripravi programov za ohranjanje funkcionalne pismenosti, ki bi bili namenjeni predvsem osebam z lažjimi motnjami v duševnem razvoju. Ti namreč morajo biti za večjo pismenost in ustrezno delovanje v družini in okolju deležni tudi utrjevanja usvojenih znanj in spretnosti. Nekaj programov že obstaja (npr. UŽU – Usposabljanje za življenjsko uspešnost za odrasle osebe s posebnimi potrebami in projekt Prehod mladih, namenjen mladim s posebnimi potrebami do 29. leta), vendar so to projekti, ki so časovno omejeni. Namenjeni so vsem skupinam oseb s posebnimi potrebami, vendar se vanje vključujejo predvsem gibalno ovirani posamezniki. Želeli bi si, da se uvedejo izobraževalni programi, ki so sistemsko vpeljani v družbo in ki bi privabili tudi posameznike z lažjimi motnjami v duševnem razvoju.
52 Tak program so raziskovalci z Univerze v Groningenu oblikovali na Nizozemskem.
Njegov namen je bil ohranjanje in razvijanje besedilne pismenosti, namenjen pa je bil osebam z lažjimi motnjami v duševnem razvoju, starimi od 20 do 72 let. Za namen raziskave so oblikovali 15-tedenski program, kjer so se udeleženci urili v branju in strategijah odgovarjanja na vprašanja, postavljanja vprašanj v povezavi z besedilom, povzemanja besedila, napovedovanja, kaj se bo zgodilo … Rezultati raziskave so pokazali, da programi razvijanja besedilne pismenosti, kjer udeleženci razvijajo svoje bralne strategije in se krepijo v bralnem razumevanju, pomembno vplivajo na splošno besedilno pismenost. Izvajalci programov za razvijanje besedilne pismenosti na Nizozemskem poročajo, da so udeleženci z lažjimi motnjami v duševnem razvoju v programu radi sodelovali. Delavnic so se veselili. Opazili so njihovo povečano miselno dejavnost, po končanih delavnicah pa so bili ponosni nase, saj so tudi sami spoznali, da bolje obvladujejo strategije in razumejo prebrano besedilo (van den Bos, Nakken, Nicolay in van Houten, 2007).
Nazadnje smo raziskovali, ali zaposlitev vpliva na funkcionalno pismenost posameznikov. Ugotovili smo, da med zaposlenimi in brezposelnimi odraslimi z lažjimi motnjami v duševnem razvoju sicer obstaja razlika, saj so brezposelni dosegli višjo povprečno vrednost, vendar razlike v dosežkih niso statistično pomembne.
Naša raziskava v populaciji odraslih oseb z lažjimi motnjami v duševnem razvoju je sicer pokazala, da zaposlitev pomembno ne vpliva na funkcionalno pismenost posameznikov, vendar pa smo v literaturi zasledili nasprotno. Ameriška raziskava NAAL (National Assessment of Adult Literacy) iz leta 2003 kaže, da je največji delež oseb, ki dosegajo podpovprečno in povprečno raven pismenosti, kar bi lahko primerjali s prvo stopnjo pismenosti (v Ameriki so stopnje pismenosti razdeljene drugače kot pri nas), brezposeln. Z zviševanjem ravni pismenosti se delež brezposelnosti zmanjšuje. Delež oseb, ki dosegajo najvišjo stopnjo pismenosti, je največji pri zaposlenih. Raziskava je pokazala še, da tako na področju besedilne kot dokumentacijske pismenosti brezposelne osebe dosegajo najnižji rezultat (Kutner, Greenberg in Baer, 2006). Sklepamo lahko, da osebe z motnjami v duševnem razvoju dosegajo podpovprečno in povprečno raven pismenosti, torej nižje ravni, kar posledično vpliva na njihovo nezaposlenost.
Predpostavljamo, da so zaposlene osebe v naši raziskavi mlajše in posledično še ni minilo veliko časa, odkar so zaključile formalno izobraževanje. Njihova raven pismenosti še ni upadla. Verjetno bi bili rezultati drugačni, če bi v vzorec vključili več odraslih oseb in bi ga uravnotežili tako po statusu zaposlitve kot po starostnih skupinah.
Radi bi izpostavili potrebo po sistemski urejenosti prehoda mladih z lažjimi motnjami v duševnem razvoju na trg dela. Pogosto namreč ostanejo prepuščeni staršem in družini pri iskanju zaposlitve ter se tako hitro znajdejo v dolgotrajni brezposelnosti, ki ima zanje veliko negativnih posledic. Z zaključkom formalnega izobraževanja izgubijo podporno mrežo (šolska svetovalna služba) in postanejo skrb staršev. Veliko odraslih
53 ostane doma, nekateri se prijavijo v evidenco brezposelnih, nekateri gredo v zaposlitveno rehabilitacijo, le redki pa se zaposlijo. Velikokrat se odrasli vključijo v zaposlitveno rehabilitacijo šele po mnogih letih, ki so jih preživeli doma kot brezposelni, in tako zgubijo temeljne sposobnosti, ki bi jim omogočile zaposlitev (strokovno znanje, delovne navade, samozavest …).
O težavah z zaposlitvijo oseb z lažjimi motnjami v duševnem razvoju poročajo tudi na Nizozemskem. Ugotavljajo, da so odrasli posamezniki z lažjimi motnjami v duševnem razvoju tri- do štirikrat manj pogosto zaposleni v primerjavi z osebami z značilnim razvojem (Jahoda et al., 2008; Kirsh et al., 2009; Lysaght et al., 2012a, v Holwerda, 2013). A. Holverda (2013) izpostavlja, da si osebe z lažjimi motnjami v duševnem razvoju želijo hoditi v službo, saj jim ta omogoča finančno neodvisnost in samostojno življenje. Zaposlitev jim predstavlja dnevno rutino ter omogoča, da navežejo socialne stike tudi z drugimi ljudmi, ne samo z družino in prijatelji. Z delom si gradijo samozavest in razvijajo različne spretnosti. Zaposlitev pozitivno vpliva na posameznikovo kvaliteto življenja, njegovo dobro počutje in avtonomijo.
Zanimivo bi bilo zasnovati longitudinalno študijo, s katero bi raziskali splošno funkcionalno pismenost srednješolcev z lažjimi motnjami v duševnem razvoju ob koncu formalnega izobraževanja in jo primerjali z njihovimi dosežki na istem testu po določenem časovnem obdobju (npr. 5, 10, 20 in 30 let). Tako bi dobili celovit vpogled v to, kaj se dogaja s funkcionalno pismenostjo posameznikov glede na to, ali so kot odrasli zaposleni, brezposelni, vključeni v družbeno življenje ali izolirani.
Možnosti za nadaljnje raziskave vidimo tudi v raziskovanju, kakšen je interes oseb z lažjimi motnjami v duševnem razvoju za ohranjanje oz. pridobivanje novih znanj in spretnosti, ki se nanašajo na funkcionalno pismenost. Če osebe nimajo želje po izpopolnjevanju in vključitvi v programe za ohranjanje oz. izboljšanje pismenosti, potem tudi obstoj programov ne bo pripomogel k boljšim rezultatom. Naša naloga je, da pripravimo programe, prilagojene osebam z lažjimi motnjami v duševnem razvoju, s katerimi bi razvijali ali ohranjali doseženo stopnjo pismenosti. Programi naj bi bili naravnani tako, da izhajajo iz potreb udeležencev in se povezujejo z vsebinami, ki so za udeležence privlačne. Treba jih je tudi spodbuditi in motivirati k vključevanju v omenjene programe. Le tako bomo dosegli, da bodo tudi osebe z lažjimi motnjami v duševnem razvoju razvile veščine, ki so potrebne za doseganje tiste ravni pismenosti, ki jim bo pomagala k čim bolj aktivni udeležbi na različnih področjih življenja in dela.
54
10. VIRI IN LITERATURA
AAIDD (American Association on Intellectual and Developmental Disabilities). (2013).
Definition of Intellectual Disability. Pridobljeno s http://aaidd.org/docs/default-source/sis-docs/aaiddfaqonid_template.pdf?sfvrsn=2
American Psychiatric Association (APA). (2013). Diagnostic and statistical manual of mental disorders (5th ed.) (DSM-5). Arlington, VA. Pridobljeno s
https://www.sciencetheearth.com/uploads/2/4/6/5/24658156/dsm-v-manual_pg490.pdf
Barič, M. (2009). Struktura modela svetovanja za ranljivo skupino oseb s posebnimi potrebami: Osebe z lažjo motnjo v duševnem razvoju. Operacija: Razvoj modelov svetovanja za ranljive skupine. Črnomelj: Zavod za izobraževanje in kulturo
Črnomelj. Pridobljeno s
http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/odrasli/Gradiv a_ESS/CVZU/razvoj_modelov/CVZU_7MODELI_Struktura_lazja.pdf
Bervar, M. (2014). Sklep k Zaključkom posveta Prehod mladih s posebnimi potrebami iz šole na trg dela. Pridobljeno s http://www.ds-rs.si/sites/default/files/dokumenti/1ds-15.pdf
Bešter, M. (1994). Funkcionalna (ne)pismenost v Sloveniji. Jezik in slovstvo 40(1-2), 5-24. Pridobljeno s http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-KIFZZI2E/8495ba0c-8969-49b5-ab46-7ad3de378261/PDF
Bešter Turk, M. (2003) Sodobno pojmovanje pismenosti in pouk slovenskega jezika v šolah v Republiki Sloveniji. V Krakar Vogel, B. (ur.), Slovenski jezik, literatura in kultura v izobraževanju: zbornik predavanj (str. 57-81). Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete.
Cencič, M. (2000). Preučevanje poučevanja pismenosti. Sodobna pedagogika, 51(117), 38-51.
Colnerič B. in Zupančič, M. (2005). Osebnostne značilnosti učencev z lažjo motnjo v duševnem razvoju. Anthropos, 1(4) 299-318.
Dosedanje raziskave tega področja pri nas. (b. d.). Pridobljeno s http://piaac.acs.si/raziskava/podrocje/
Doupona, M. (2016). Mednarodna raziskava bralne pismenosti PIRLS 2016 - povzetek rezultatov raziskave. Pridobljeno s http://novice.pei.si/wp-content/uploads/sites/2/2017/12/PIRLS_povzetek.pdf
Drofenik, O. in Dolenc, Z. (1994). Izobraževanje odraslih kot dejavnik razvoja Slovenije. Raziskovalno poročilo 5. Ljubljana: Andragoški center Republike Slovenije.
55 Drofenik, O. in Ivančič, A. (1992). Opredelitev koncepta funkcionalne pismenosti in zavedanje problematike o funkcionalni nepismenosti v svetu in pri nas. V Prvi slovenski posvet o funkcionalni pismenosti. Ljubljana: Andragoški center Slovenije.
Državna komisija za vodenje nacionalnega preverjanja znanja. (2008). Nacionalno preverjanje znanja: letno poročilo o izvedbi nacionalnega preverjanja znanja v šolskem letu 2007/2008. Ljubljana: Državni izpitni center. Pridobljeno s https://www.ric.si/mma/letno%20poro%C4%8Dilo%20npz%202008/20081210122 23548/
Grginič, M. (2000). Opismenjevanje in pismenost. Sodobna pedagogika 51(117), 102-105.
Groce, N. E. in Bakshi, P. (2009). Illiteracy among adults with disabilities in the developing world: an unexplored area of concern. London: Leonard Cheshire
Groce, N. E. in Bakshi, P. (2009). Illiteracy among adults with disabilities in the developing world: an unexplored area of concern. London: Leonard Cheshire