Esencialni vitamini in minerali so nutrienti, ki jih telo ne more samo sintetizirati in so v majhnih količinah potrebne za delovanje presnovnih procesov, vključno s celično signalizacijo, proliferacijo, diferenciacijo in apoptozo celic, ki uravnavajo rast, funkcijo in homeostazo tkiv. Te temeljne biološke naloge omogočajo zdrav razvoj ploda. V nosečnosti se najbolj osredotočamo na vitamin A, D, E, B9 (folna kislina), B12, B6, C, ţelezo, cink, jod, baker in selen, ki so tudi na voljo kot prehranski dodatki. Skoraj vedno so v prehranske dodatke vključeni tudi ostali vitamini B kompleksa (niacin, riboflavin in
4
tiamin), vendar so njihove vloge v nosečnosti manj natančno določene (Gernand et al., 2016).
Priporočila za dnevni vnos mikrohranil so določena z oceno povečanih fizioloških potreb po mikrohranilih za podporo zdrave nosečnosti. Te potrebe so odvisne od prehranskega vnosa ţenske pred in med nosečnostjo. Določanje ustreznih priporočil za vnos vitaminov in mineralov med nosečnostjo je precej zahtevno, saj na koncentracije mikrohranil, ki sluţijo kot biomarkerji, vplivajo povečanje volumna plazme in druge adaptacije telesa v nosečnosti. Zato priporočila za vnos mikrohranil v nosečnosti pogosto temeljijo na priporočilih za odrasle posameznike, z upoštevanjem dodatnih potreb metabolizma nosečnice in spremembe učinkovitosti absorpcije mikrohranil (Gernand et al., 2016).
Tabela 1 prikazuje priporočene dnevne vnose posameznih mikrohranil, ki jih ţenska potrebuje v času nosečnosti.
Tabela 1: Priporočeni dnevni vnosi mikrohranil v nosečnosti
5
Omega-3 in omega-6 sta esencialni maščobni kislini, saj ju telo ne more samo sintetizirati.
Plod dobi ta mikrohranila izključno skozi placentni prenos. V nosečnosti je pomemben zadosten vnos polinenasičenih maščobnih kislin iz omega-3 in omega-6 skupin zaradi svojih pomembnih funkcij pri nevrorazvoju ploda in novorojenčka ter njihovih nalog pri preprečevanju vnetij. Arahidonska kislina oziroma omega-6, je vključena v celične signalne poti in delitev celic ter sluţi kot prekurzor eikozanoidov. Koncentracija dokozaheksaenojske kisline (docosahexaenoic acid – DHA) pa je visoka v fosfolipidih moţganskih membran in sodeluje pri vidni in nevronski funkciji ter presnovi nevrotransmiterjev. Prehrana nosečnic vključuje dovolj omega-6, v nasprotju z vnosom omega-3, ki je suboptimalen. Neustrezno razmerje omega-6 in omega-3 lahko spodbudi neugodne učinke kot sta prezgodnji porod in preeklampsija (Greenberg et al., 2008). Viri iz morskih sadeţev, rib in prehranski dodatki ribjega olja imajo glavno vlogo pridobivanja biološko pomembnih omega-3 maščobnih kislin, eikozapentaenojske kisline (eicosapentaenoic acid – EPA) in DHA. Njihov nizek vnos je povezan s povečanimi vnetnimi procesi, slabšim razvojem ploda, zdravjem srca in oţilja ter tveganjem za razvoj alzheimerjeve bolezni. Večina nosečih ţensk ne zauţije predpisanega dnevnega vnosa omega-3 maščobnih kislin, kar lahko pomeni, da plod ne dobiva zadostnih količin tega vitalnega mikrohranila (Swanson et al., 2012). S poznanimi viri bogatimi z omega-3 maščobnimi kislinami, je v nosečnosti teţko zadovoljiti potrebe po omega-3 maščobnih kislinah. Nosečnice vsak dan potrebujejo dodatnih 400 do 550 mg omega-3 polinenasičenih maščobnih kislin. Za nadomestitev primanjkljaja v prehrani imajo dve moţnosti: jemljejo lahko prehranske dodatke z ribjim oljem, ki vsebujejo EPA in DHA ali pa DHA pridobljen iz alg, ki je primeren za vegetarijanke (Greenberg et al., 2008). Omega-3 prehranski dodatki v nosečnosti imajo velik kliničen pomen zaradi njihove povezave z daljšim trajanjem gestacije in povečano koncentracijo omega-3 v tkivih ploda. Uţivanje teh prehranskih dodatkov prispeva k zmanjšanju števila prezgodnjih porodov in nizke porodne teţe, dokazi pa nakazujejo tudi zaščito pred alergijami. Sklepajo, da dodajanje ribjega olja zmanjša vnetja in izboljša imunski odziv. Otroci mater, ki so med nosečnostjo jemale DHA ali DHA in EPA prehranske dodatke, imajo boljšo sposobnost reševanja problemov ter koordinacijo oči in rok (Swanson et al., 2012).
Vitamin A je pomemben za vid, rast, metabolizem kosti, imunsko funkcijo, transkripcijo genov in antioksidativne dejavnosti. Nekaj dodatnega vitamina A je med nosečnostjo potrebno za podporo rasti in zagotavljanje zalog ploda ter pomoč pri metabolizmu
6
nosečnice. Ker je retinol povezan s teratogenimi učinki, je vzpostavljena zgornja meja vnosa pri 10.000 IE na dan oziroma 3000 µg. Sedanji dokazi ne podpirajo uporabe prehranskih dodatkov vitamina A za izboljšanje izidov nosečnosti, zlasti v razvitih drţavah, kjer je pomanjkanje redko. Ţenske, ki pa imajo pomanjkanje, lahko z dodajanjem začnejo po natančni oceni vnosa in pod rednim nadzorom, da se prepreči toksičnost (Mousa et al., 2019).
Vitamini B-kompleksa, vključno z vitamini B1, B2, B3, B6 in B12 so v vodi topni vitamini, potrebni za pridobivanje energije iz zauţite hrane in sproščanje energije v celicah ter za presnovo beljakovin, maščob in ogljikovih hidratov. Delujejo kot koencimi v večih posrednih presnovnih poteh za proizvodnjo energije in tvorbo krvnih celic. Pomanjkanje teh vitaminov lahko zaradi velike potrebe po energiji vpliva na rast celic in razvoj ţivčnega tkiva ter lahko vodi do preeklampsije, prezgodnjega poroda in nizke porodne teţe. Potreba se v nosečnosti poveča zaradi povečane potrebe po energiji in beljakovinah, zlasti v tretjem trimesečju. Vendar pa fiziološke spremembe v nosečnosti zmanjšajo izločanje nekaterih B vitaminov, da pomagajo zadovoljiti vse večje potrebe po njih (Mousa et al., 2019).
Vitamina B12 pogosto primanjkuje ţenskam v reproduktivni dobi, zlasti tistim, ki omejujejo vnos ţivil ţivalskega izvora. Poleg povečanih potreb med nosečnostjo in dojenjem, je dejavnik tveganja za nizko raven vitamina B12 tudi malabsorpcija in infekcijska driska. Nizka raven vitamina B12 med nosečnostjo je povezana z večjim tveganjem za prirojene okvare in pogostimi zapleti v nosečnosti, kot so intrauterini zastoj rasti, prezgodnji porod in okvare nevralnih cevi ploda (Siddiqua et al., 2016). Potrebna je pozornost pri uţivanju prehranskih dodatkov s folno kislino, saj lahko le-ti prikrijejo pomanjkanje vitamina B12. Folna kislina namreč odpravi ali prepreči pomanjkanje vitamina B12, vendar ne prepreči razvoja ali napredovanja nevroloških okvar (Mousa et al., 2019).
Folat (folna kislina ali B9) je ključnega pomena za razvoj ploda. Potreben je za delitev celic zaradi svoje vloge v sintezi DNA in potreba po njem se poveča v času hitre rasti tkiva. Ena od prvih kliničnih manifestacij pomanjkanja folata je hipersegmentacija nevtrofilcev, ki ji kasneje sledijo nepravilnosti pri delitvi epitelijskih in gonadnih celic. Med nosečnostjo je od folata odvisno povečanje mase eritrocitov, povečanje maternice ter rast posteljice in ploda. Presnovni učinek pomanjkanja folata je zvišanje homocisteina (višji je pri ţenskah s pogostimi spontanimi splavi). Hiperhomocisteinemija je povezana z resnimi zapleti kot so
7
nosečniška hipertenzija, preeklampsija in abrupcija placente. Med nosečnostjo nizka raven folata zavira celično rast in delitev celic ploda ali posteljice, kar pa lahko poveča tveganje za spontani splav, prezgodnji porod ali zastoj intrauterine rasti (Scholl, Johnson, 2000). V večini primerov pomanjkanje folata v nosečnosti izhaja iz nezadostne prehrane, ki ne ustreza potrebam nosečnosti. Vedenjski dejavniki, kot so kajenje, uţivanje alkohola in uporaba oralnih kontraceptivov so povezani s pomanjkanjem folata. Dejavniki, povezani z izboljšanjem vrednosti folata, pa vključujejo uţivanje obogatenih ţit poleg uporabe prehranskih dodatkov, ki vsebujejo folno kislino. Folna kislina prisotna v prehranskih dodatkih ima večjo biološko uporabnost kot folati v hrani (Scholl, Johnson, 2000). Poleg uţivanja diete bogate s folatom, je priporočljiv tudi vnos 400 µg/dan folne kisline iz obogatenih ţivil, prehranskih dodatkov ali obojega (skupni vnos 600 µg/dan), za vse ţenske od enega meseca pred spočetjem do vsaj 12. tedna gestacije. Pri ţenskah z visokim tveganjem (zgodovina okvar nevralne cevi, sladkorna bolezen in uporaba antikonvulzivnih zdravil), so priporočljivi višji odmerki do 5 mg/dan. Dodajanje folne kisline v obdobju pred zanositvijo in v zgodnji nosečnosti je ključnega pomena in lahko prepreči do 80 % napak nevralne cevi, kot je na primer spina bifida. Ker se nevralna cev razvije v prvih štirih tednih nosečnosti, se zaščitni učinki prehranskih dodatkov folne kisline po tem času zmanjšajo (Mousa et al., 2019). Dokazi kaţejo tudi na vpliv prehranskih dodatkov folne kisline na zmanjšanje tveganja pojava hipertenzivnih motenj. Preeklampsija in nosečniška hipertenzija sta namreč pogosta vzroka obolevnosti in umrljivosti nosečnic (De Ocampo et al., 2018).
Vitamin C ali askorbinska kislina, deluje kot antioksidant, z odstranjevanjem reaktivnega kisika in dušika v vodnem okolju in ima pomembno vlogo pri obrambi pred povečanim oksidativnim stresom v nosečnosti. Človeško telo ne more proizvesti ali ustrezno shraniti vitamina C, zato ga je treba redno uţivati s prehrano (Jang et al., 2018). Vitamin C sodeluje pri sintezi kolagena, ki je glavna beljakovina vezivnega tkiva. Ima pomembno vlogo pri mobilizaciji ţeleza iz zalog in povečanju absorpcije ţeleza v hrani, zato lahko pomaga pri preprečevanju megaloblastne anemije in anemije zaradi pomanjkanja ţeleza (Mousa et al., 2019). Povečan vnos sadja in zelenjave, ki sta odlična vira vitamina C, med nosečnostjo pozitivno vpliva na porodno teţo. Nasprotno pa nezadosten vnos lahko povzroči neugodne izide, kot sta na primer nizka porodna teţa in prezgodnji porod.
Vrednosti vitamina C se med nosečnostjo zniţajo zaradi neustreznega vnosa in samih fizioloških sprememb v nosečnosti. Preeklampsija je stanje, ko je telo pod oksidativnem
8
stresom, zato so prehranski dodatki antioksidantov učinkoviti pri zmanjševanju njene pojavnosti ali minimizirajo njene posledice. Vitamin C lahko prispeva k funkcijam posteljice in optimalnemu delovanju imunskega sistema, kar je najpomembnejše za razvoj ploda (Jang et al., 2018). Kot koristno se je izkazalo jemanje vitamina C skupaj z vitaminom E, z zmanjšanim tveganjem pojava preeklampsije, prezgodnjega rojstva in potrebe po carskem rezu (Cardoso, Surve, 2016).
Vitamin D ali holekalciferol je v maščobi topen vitamin in prohormon, znan po svoji pomembni vlogi pri sintezi in metabolizmu kosti ter regulaciji absorpcije oziroma homeostaze kalcija in fosfata z delovanjem na ledvica, jetra in črevesje. Poimenujejo ga tudi anti-rahitični ali sončni vitamin. Je edinstveno mikrohranilo, saj se lahko sintetizira endogeno v koţi, pod vplivom ultravijoličnih ţarkov in ima tudi vlogo hormona (Yadav et al., 2018). Vitamin D je pomemben faktor reproduktivnega zdravja in izidov nosečnosti.
Receptorje za vitamin D so našli v jajčnikih, maternici, posteljici, hipotalamusu in hipofizi.
Njegovi učinki so regulacija decidualizacije, z uravnavanjem gena HOXA10, ki je odgovoren za razvoj endometrija in njegove dovzetnosti v oknu implantacije. Pomemben je tudi pri trofoblastni invaziji in angiogenezi, torej je odgovoren za implantacijo zarodka in delovanje posteljice (Sharef et al., 2020). Pomanjkanje vitamina D med nosečnostjo je povezano s pojavom preeklampsije, odpornosti na inzulin, gestacijskim diabetesom, tveganjem za carski rez, oslabljeno presnovo kalcija, ogroţeno intrauterino rastjo in posledično nedonošenostjo, prezgodnjim porodom, okuţbami in bakterijsko vaginozo (Yadav et al., 2018). Pomanjkanje vitamina D je povezano z avtoimunostjo, vnetjem in intoleranco imunskega sistema nosečnice do zarodka. Poznana je tudi korelacija s spontanim splavom v zgodnji nosečnosti. Vrednosti vitamina D so niţje pri nosečnicah, ki so imele spontani splav. Prav tako je pogosto pomanjkanje v skupini ţensk, ki so doţivele večkratne spontane splave. Zadostna raven vitamina D v serumu pred zanositvijo je povezana z niţjo stopnjo spontanih splavov (Sharef et al., 2020). Obstaja povezanost med pomanjkanjem vitamina D ter strukturnimi in funkcionalnimi nepravilnostmi ţivčnega sistema, ki jih običajno opazimo pri osebah z motnjami avtističnega spektra (Principi, Esposito, 2020). Raziskava Kim in sodelavcev (2020) dokazuje povezavo med pomanjkanjem vitamina D in sladkorno boleznijo tipa 2 in presnovnim sindromom. Iz tega izhaja sklep, da obstaja povezava tudi z razvojem gestacijskega diabetesa in glukozne intolerance. Yadav in sodelavci (2018) so ugotovili povezanost pomanjkanja vitamina D z vegeterijanstvom, pogosto uporabo sončne kreme in premalo preţivljanja časa na soncu ter
9
nošenje pokrival iz verskih razlogov. Pomanjkanje vitamina D pri nosečnicah s prisotnimi simptomi pomanjkanja, se zdravi z dnevnimi odmerki 4000 IE. Pri zdravih, asimptomatskih nosečnicah se vitamin D lahko dopolnjuje dnevno s 1000 do 2000 IE v drugem in tretjem trimesečju, brez toksičnosti ali teratogenosti (Mithal, Kalra, 2014).
Ţelezo je pomembno mikrohranilo in kofaktor za sintezo hemoglobina in mioglobina, kot tudi za številne celične funkcije, vključno s transportom kisika, dihanjem, regulacijo genov in pravilnim delovanjem od ţeleza odvisnih encimov. Znotrajcelična homeostaza in ravnovesje zalog ţeleza sta strogo regulirana. Kljub temu pa pomanjkanje ţeleza pri ţenskah ostaja vodilno med pomanjkanji po vsem svetu (Mousa et al., 2019). Običajno je pomanjkanje ţeleza posledica neravnovesja med zahtevami po ţelezu in njegovim vnosom, ki se poslabša z napredovanjem nosečnosti. Uporaba ţeleza je med nosečnostjo povečana, saj je ţelezo potrebno za rast in razvoj ploda, kot tudi za zvišano eritropoezo pri nosečnici.
Količina v telesu shranjenega ţeleza se v nosečnosti zmanjša in tako obstaja večje tveganje za anemijo. Pomanjkanje ţeleza z ali brez anemije povzroča utrujenost nosečnic in potencialno slabšo kakovost ţivljenja in večje tveganje za poporodno depresijo. K utrujenosti lahko prispeva tudi spremenjeno delovanje ščitnice. Anemija pri nosečnici poveča tveganje za poporodno krvavitev, ki je posledica slabšega krčenja maternice zaradi zmanjšane razpoloţljivosti kisika. Znatno se poveča tveganje perinatalne in neonatalne smrtnosti, nizke porodne teţe in nedonošenosti. Anemija zaradi pomanjkanja ţeleza je v pozni nosečnosti povezana tudi z nevrorazvojnimi okvarami, nizko apgar oceno novorojenčka ter motnjami motoričnega, kognitivnega in jezikovnega razvoja pri otroku.
Ko pri nosečnici pride do pomanjkanja ţeleza, ga ni mogoče popraviti samo s prehrano, zato je potrebna uporaba prehranskih dodatkov. Optimalni odmerek za nosečnice je 40 do 80 mg elementarnega ţeleza enkrat dnevno ali vsak drugi dan. Najbolje ga je jemati zjutraj na tešče, ko je raven hepcidina najniţja, z vodo ali virom vitamina C, ki izboljša absorpcijo (Pavord et al., 2020).
Kalcij je bistveno mikrohranilo za mineralizacijo kosti in je ključni del pri vzdrţevanju celičnih membran. Sodeluje pri prenosu signalov, krčenju mišic, homeostazi encimov in hormonov, sproščanju nevrotransmitorjev in delovanju ţivčnih celic (Mousa et al., 2019).
Absorpcija kalcija se pri ţenski med nosečnostjo znatno poveča v drugem in tretjem trimesečju in je neposredno povezana z vnosom kalcija. Kot posledica tega se pojavi fiziološka hiperkalciurija. Absorpcija kalcija je nadzorovana s spremembami kalcitropskih
10
hormonov ţenske. Skozi nosečnost se ravni kalcitrola, oziroma aktivne oblike vitamina D, postopoma povečujejo, kar vpliva na povečanje absorpcije kalcija. Obščitnični hormon pa je odgovoren za povečanje prenosa kalcija z ţenske na plod. Markerji tvorbe in resorpcije kosti se od prvega do tretjega trimesečja znatno povečajo, kar nakazuje povečano regeneracijo kosti in razvoj kosti ploda. Še vedno pa obstajajo biološke omejitve kapacitete povečanja absorpcije kalcija. Če ga nosečnica ne zauţije dovolj, pri njej obstaja večje tveganje za zaplete, kot so preeklampsija, prezgodnji porod in dolgotrajne bolezni na primer prekomerna izguba kostne mase. Nizek vnos kalcija lahko spodbudi izločanje obščitničnega hormona, kar zviša znotrajcelični kalcij in krčljivost gladkih mišic ali spodbudi sproščanje renina iz ledvic, kar vodi do vazokonstrikcije ter retencije natrija in tekočine. Obstaja pozitivno razmerje med prehranskim vnosom kalcija nosečnice in izidom razvoja kosti ploda. Pri nosečnicah, ki jemljejo prehranske dodatke kalcija, se zmanjša tudi povprečno tveganje nosečniške hipertenzije, preeklampsije, prezgodnjega poroda, obolevnosti ţensk in smrti novorojenčkov Učinek je največji pri tistih z ţe obstoječim nizkim vnosom kalcija. Razlika med kalcijem v hrani in kalcijem v prehranskih dodatkih podpira argument, da morda ni sam kalcij tisti, ki podpira zdravje kosti, temveč sinergijski učinek vseh mikrohranil, prisotnih v hrani, ki je bogata s kalcijem. Dejstvo, da ni znano katera komponenta med prehrano, genetiko ter okoljem ima največji vpliv, razkriva teţave pri pripravi prehranskih priporočil (Hacker et al., 2012). Povečane potrebe po kalciju lahko nosečnice pokrijejo s prehrano, vendar je priporočeno dodajanje 1,5-2 g kalcija na dan, še posebej pri ţenskah z visokim tveganjem in nizkim vnosom kalcija s prehrano (Mousa et al., 2019).
Magnezij je eden od esencialnih mineralov, ki je potreben v precej velikih količinah.
Deluje skupaj s številnimi encimi pri uravnavanju telesne temperature, sodeluje pri sintezi nukleinskih kislin in beljakovin ter vzdrţevanju električnih potencialov v ţivčnih in mišičnih membranah. Pomembno vlogo ima tudi pri uravnavanju vazomotornega tonusa in vzdraţnosti srca (Zarean, Tarjan, 2017). Na absorpcijo magnezija vplivata vnos in stanje kalcija in vitamina D. Absorpcija je zmanjšana pri določenih gastrointestinalnih boleznih, kot so celiakija, Chronova bolezen in ulcerozni kolitis ali pri uporabi nekaterih zdravil kot so zaviralci protonske črpalke in diuretiki. Izločanje magnezija se poveča v primerih ledvične insuficience ali ob prekomernem uţivanju alkohola (Dalton et al., 2016).
Magnezij se pojavlja v najrazličnejših virih hrane, zato je njegovo pomanjkanje redko pri ljudeh z raznoliko prehrano (Zarean, Tarjan, 2017). Vnos magnezija se je zmanjšal kot
11
posledica prekomerne predelave ţivil in spremembe v pridelovalnih praksah, ki zmanjšata vsebnost mineralov v hrani (Dalton et al., 2016). Eden izmed razlogov pomanjkanja v nosečnosti, je večja potreba po magneziju, ki se s časom gestacije stopnjuje. Vnos magnezija je pogosto nezadosten pri nosečnicah z niţjimi dohodki (Zarean, Tarjan, 2017).
Zgodnji znaki pomanjkanja magnezija so izguba apetita, slabost, bruhanje, utrujenost in šibkost. Hudo hipomagnezijo pa običajno spremljajo neravnovesja drugih elektrolitov kot sta kalcij in kalij. Močno pomanjkanje povzroča tetanijo, srčne aritmije, osteoporozo in poveča verjetnost tvorbe ledvičnih kamnov (Dalton et al., 2016). Pomanjkanje magnezija v nosečnosti je povezano z višjim tveganjem kronične hipertenzije, preeklampsije, placentalne disfunkcije in prezgodnjim porodom (Zarean, Tarjan, 2017). Dodajanje magnezija po nekaterih dokazih znatno izboljša občutljivost na inzulin tako v hipo kot v normo-magneziemičnih stanjih in izboljša glukozni status pri prediabetičnih pacientih s hipomagneziemijo. V primeru pomanjkanja ima dodajanje magnezija pomemben vpliv na napredovanje gestacijskega diabetesa. Pri novorojenčkih ţensk, ki so jemale prehranske dodatke magnezija pa je bilo opaţeno zmanjšanje hiperbilirubinemije in časa hospitalizacije (Dalton et al., 2016). Obstaja veliko dokazov, da dopolnjevanje z magnezijem v nosečnosti preprečuje nekatere nosečniške zaplete in izboljša porodne izide.
Zmanjša lahko zastoj plodove rasti in pojav preeklampsije ter zviša porodno teţo (Zarean, Tarjan, 2017). Magnezijeve spojine so velike in so običajno vključene v prehranske dodatke v zelo majhnih količinah. Za nosečnice je priporočljiv dodatek magnezija v majhnih odmerkih 100 do 200 mg na dan. Še varna zgornja meja je 350 mg na dan.
Morebitne prebavne motnje bi morale biti pri takem odmerku minimalne, razdelitev odmerka na 2 ali 3 dele čez dan, pa lahko še dodatno zmanjša to tveganje (Dalton et al., 2016).
Jod je ključen za sintezo ščitničnih hormonov, ki so pomembni za normalen razvoj moţganov pri plodu in otroku po porodu. Čeprav se priporočila osredotočajo na zadosten dnevni vnos, se lahko zadosten vnos joda doseţe tudi z občasnimi večjimi vnosi, tako da je povprečen vnos enak priporočilom (Bouga et al., 2018). Če zahteve niso izpolnjene, se lahko proizvodnja ščitničnih hormonov zmanjša in ne bo zadostna za potrebe nosečnice in ploda (Harding et al., 2017). Nezadosten vnos joda v nosečnosti je vodilni vzrok preprečljivih duševnih okvar (Baafi et al., 2015). Posledice pomanjkanja joda segajo od rahle izgube inteligenčnega količnika do duševne zaostalosti. Otroci ţensk, ki so med nosečnostjo uţivale premalo joda imajo znatno višjo oceno simptomov motnje pozornosti
12
in hiperaktivnosti (Bouga et al., 2018). Dodajanje joda med nosečnostjo in dojenjem je priporočljivo v drţavah z nizko vsebnostjo joda v tleh in brez univerzalnega programa jodiranja soli, da se prepreči njegovo pomanjkanje (Baafi et al., 2015). Čeprav je sol pogosto glavni vir joda, zdravstveni delavci priporočajo, da ţenske med nosečnostjo jemljejo prehranske dodatke z jodom za zagotovitev doseganja povečanih potreb po tem mikrohranilu (Harding et al., 2017).
Cink je pomemben element, ki sodeluje pri procesih celičnega metabolizma. Vlogo ima pri delovanju več kot 200 metaloencimov, pri presnovi ogljikovih hidratov in beljakovin, pri sintezi nukleinskih kislin in antioksidativnih funkcijah. Cink je bistven za normalno rast in razvoj ploda. Vnos cinka je med nosečnostjo zelo pomemben, saj je celična delitev
Cink je pomemben element, ki sodeluje pri procesih celičnega metabolizma. Vlogo ima pri delovanju več kot 200 metaloencimov, pri presnovi ogljikovih hidratov in beljakovin, pri sintezi nukleinskih kislin in antioksidativnih funkcijah. Cink je bistven za normalno rast in razvoj ploda. Vnos cinka je med nosečnostjo zelo pomemben, saj je celična delitev