Pri ţenskah, ki ob začetku nosečnosti nimajo anemije, ni potrebe po dodatnem ţelezu, saj obstajajo pomanjkljivi dokazi, da se priporoča rutinska uporaba prehranskih dodatkov ţeleza pri nosečnicah s koncentracijo hemoglobina nad 100 g/l. Poleg tega obstaja moţnost neţelenih učinkov pri uporabi prehranskih dodatkov ţeleza med nosečnostjo. Cogswell in sodelavci (2003) so v raziskavi preizkušali hipotezo, da dnevno uţivanje prehranskih dodatkov ţeleza, od začetka intervencije pri nosečnicah z manj kot 20 tedni gestacije do 28. tedna gestacije, zmanjša razširjenost anemije pri 28 tednih gestacije in poveča porodno teţo novorojenčka. Uporabili so vzorec 275 nosečnic, ki so bile pod 20 tednov gestacije in so imele koncentracijo hemoglobina višjo od 110 g/l, koncentracijo feritina pa višjo od 20 g/l. Nosečnice so bile naključno razporejene v dve skupini in so vsak dan jemale kapsule, ki vsebovale 30 mg ţeleza (146 udeleţenk) ali placebo (129 udeleţenk) do 28. tedna gestacije. Po 28 tednih gestacije, 196 udeleţenk vrnilo na odvzem vzorcev krvi ter ponovno oceno potreb po ţelezu. Pri večini udeleţenk so povečali odmerek prehranskega dodatka ţeleza glede na koncentracijo hemoglobina in serumskega feritina. 56 % nosečnic, ki jim je bilo prvotno dodeljeno 30 mg ţeleza na dan, je primanjkovalo ţeleza ter jim je bilo predpisano 60 mg ţeleza na dan. V placebo skupini je ţeleza primanjkovalo 65 % udeleţenkam, katerim je bilo prav tako predpisano 60 mg ţeleza na dan. Pri 28 tednih gestacije se deleţ nosečnic z anemijo ni bistveno razlikoval med dvema skupinama.
Povezave med uporabo prehranskih dodatkov ţeleza in anemijo so bile močnejše po prilagoditvi odmerka. Prevalenca anemije je bila med nosečnicami, ki so prejemale ţelezo niţja za 14,3 %, pri nosečnicah, ki so prejemale placebo pa 10 % niţja. V primerjavi s placebom, prehranski dodatki ţeleza od začetka raziskave do 28. tedna gestacije niso bistveno vplivali na prevalenco anemije, vendar so znatno zmanjšali incidenco nizke porodne teţe novorojenčkov na 4 % v primerjavi s placebom (17 %).
Makrides in sodelavci (2003) so izvedli randomizirano, dvojno slepo raziskavo, kontrolirano s placebom. Cilj raziskave je bil oceniti učinek uporabe prehranskih dodatkov z nizkim odmerkom ţeleza (20 mg na dan) na anemijo zaradi pomanjkanja ţeleza pri nosečnicah. Prehranske dodatke so nosečnice jemale od 20. tedna gestacije do poroda,
28
njihovi učinki na raven ţeleza pa so bili ocenjeni ob porodu in šest mesecev po porodu. V raziskavo niso bile vključene nosečnice z ţe obstoječo anemijo ali talasemijo, nosečnice, ki so v preteklosti zlorabljale droge ali alkohol ali pa so jemale vitaminske in mineralne prehranske dodatke, ki so vsebovale ţelezo. V raziskavi je sodelovalo 430 nosečnic, izmed katerih je 216 prejemalo prehranske dodatke ţeleza, 214 pa je prejemalo placebo. Ob koncu nosečnosti je imelo anemijo zaradi pomanjkanja ţeleza manj ţensk v skupini, ki je prejemala ţelezo (3 %), kot v skupini, ki je prejemala placebo (11 %). Prav tako je bilo pomanjkanja ţeleza brez anemije manj v skupini, ki je prejemala ţelezo (35 %) v primerjavi s placebo skupino (58 %). Učinkovitost dodajanja majhnih odmerkov ţeleza je bila poudarjena s spremembo koncentracije hemoglobina v drugi polovici nosečnosti. Tako ob 28. tednu nosečnosti, kot ob porodu, so bile koncentracije hemoglobina v skupini, ki je prejemala ţelezo višje, kot v skupini s placebom. 6 mesecev po porodu je imelo pomanjkanje ţeleza manj ţensk v skupini, ki je prejemala ţelezo (16 %), kot v skupini, ki je prejemala placebo (29 %). Pojavnost anemije in anemije zaradi pomanjkanja ţeleza se med skupinama 6 mesecev po porodu ni bistveno razlikovala. Rezultati raziskave so pokazali, da je rutinsko dopolnjevanje nosečnic s samo 20 mg ţeleza na dan zelo učinkovito pri preprečevanju pomanjkanja ţeleza in anemije zaradi pomanjkanja ţeleza.
Prevalenca anemije se je ob koncu nosečnosti celo zmanjšala z 10,8 % na 3 %.
Shinar in sodelavci (2017) so izvedli prospektivno randomizirano raziskavo v Izraelu, v kateri so ţeleli oceniti učinkovitost podvojitve potrebnega dnevnega odmerka ţeleza pri nosečnicah z anemijo zaradi pomanjkanja ţeleza. Preučevali so učinke enkratnega (34 g elementarnega ţeleza) in dvojnega (68 g elementarnega ţeleza) odmerka prehranskega dodatka ţeleza na koncentracije hemoglobina in feritina ter na izide nosečnosti. Raziskava je potekala na vzorcu 324 nosečnic, ki so bile razdeljene v dve skupini. Skupina 1 (160 nosečnic) je prejemala eno kapsulo ţelezovega sulfata, skupina 2 (164 nosečnic) pa dve kapsuli. Vse nosečnice so ob pričetku raziskave imele mikrocitno hipokromno anemijo s povprečno vrednostjo hemoglobina 10,1 g/dl. Feritin je bil prav tako nizek v obeh skupinah s povprečnimi vrednostmi 9,3 (skupina 1) in 9,4 ng/ml (skupina 2). Dodajanje ţeleza se je začelo v 17. tednu gestacije in je trajalo do 6. tedna po porodu. Laboratorijske meritve koncentracij hemoglobina in feritina so bile izvedene ob 15-20 tednih gestacije, v 24. in 35. tednu gestacije, 24 ur po porodu in 6 tednov po porodu. Povprečna vrednost hemoglobina v 35. tednu gestacije je bila podobna v obeh skupinah in je znašala 10,8 g/dl.
Povprečne vrednosti feritina so bile skoraj normalne in so znašale 13,8 ng/ml v skupini 1 in
29
14,2 ng/ml v skupini 2. Porast hemoglobina od začetka raziskave do 35. tedna gestacije je bil primerljiv v obeh skupinah in je znašal 4,4 ng/l v skupini 1 in 4,9 ng/l v skupini 2.
Vrednosti sprememb hemoglobina od začetka dodajanja ţeleza v 17. tednu gestacije, v 24.
in 35. tednu gestacije, 24 ur po rojstvu in ob koncu puerperija, so bile med obema skupinama primerljive, manjše razlike pa statistično nepomembne. Rezultati raziskave kaţejo, da pri nosečnicah z anemijo, podvojitev odmerka ţelezovega sulfata ne zviša koncentracije hemoglobina in feritina v večji meri kot en odmerek.
Zamani in sodelavci (2008) so izvedli raziskavo, kjer so ocenjevali učinkovitost uporabe prehranskih dodatkov ţeleza v dveh odmerkih enkrat tedensko na hematološke kazalnike in pomanjkanje ţeleza v nosečnosti, v primerjavi z dnevnim programom dodajanja ţeleza.
Raziskava je bila izvedena na vzorcu 152 nosečnic v 15-16. tednu gestacije. Udeleţenke v raziskavi so bile naključno razporejene v kontrolno ali eksperimentalno skupino.
Nosečnice v kontrolni skupini so jemale eno 45 mg tableto ţelezovega sulfata na dan.
Nosečnice v eksperimentalni skupini pa so si izbrale en dan v tednu v katerem so jemale dve tableti 45 mg ţelezovega sulfata, eno zjutraj in drugo zvečer, torej skupno 90 mg ţelezovega sulfata enkrat na teden v dveh odmerkih. Vzorci krvi so bili odvzeti ob začetku raziskave in nato v 37-39. tednu gestacije. Po 16 tednih dopolnjevanja z ţelezom, so se vrednosti hemoglobina v obeh skupinah zmanjšale. Zmanjšanje vrednosti hemoglobina je bilo znatno večje pri nosečnicah, ki so jemale dvojni odmerek ţeleza enkrat na teden (10 g/l), v primerjavi z nosečnicam, ki so ţelezo jemale vsak dan (6 g/l). Dnevna uporaba prehranskih dodatkov ţeleza se je izkazala za učinkovitejšo od tedenske uporabe dvojnega odmerka ţeleza pri preprečevanju velikega zniţanja vrednosti hemoglobina. Ob koncu raziskave je bilo pomanjkanje ţeleza prisotno pri 7,2 % nosečnic v kontrolni skupini in 20,7 % nosečnic v eksperimentalni skupini. Tveganje za razvoj pomanjkanja ţeleza je bilo bistveno večje v eksperimentalni skupini.
Khalafallah in sodelavci (2010) so izvedli prospektivno randomizirano kontrolirano raziskavo, katere cilj je bil določiti učinkovitost intravenskega ţeleza s peroralnim pripravkom ţeleza v primerjavi s samo peroralno terapijo z ţelezom pri zdravljenju anemije v nosečnosti. Raziskava je bila izvedena na vzorcu 200 nosečnic z zmerno anemijo zaradi pomanjkanja ţeleza, ki so izpolnjevala merila koncentracij hemoglobina (≤115 g/l) in serumskega feritina (<30 μg/l). Udeleţenke so bile naključno razdeljene v dve skupini in so jemale dnevni odmerek 250 mg ţelezovega sulfata oziroma 80 mg elementarnega
30
ţeleza skupaj z enkratno intravensko infuzijo ţelezove polimaltoze ali brez nje. Povprečna raven hemoglobina se je v skupini s peroralnim ţelezom povečala z 109,3 g/l na 121,8 g/l, medtem ko se je v skupini z infuzijo in peroralnim ţelezom povečala z 107,4 g/l na 126,6 g/l. Enkratna intravenozna infuzija ţeleza je poleg peroralnega ţeleza torej izboljšala raven hemoglobina za dodatnih 6,6 g/l, v primerjavi s samim peroralnim ţelezom. Zdravljenje s peroralnim ţelezom je povzročilo le zmerno izboljšanje ravni hemoglobina, medtem ko je dodatek enkratnega odmerka intravenoznega ţeleza privedel do znatnega povečanja ravni hemoglobina skupaj s povečanjem feritina. V skupini s peroralnim ţelezom je 29 % udeleţenk ostalo zmerno slabokrvnih (Hb < 116 g/l), v primerjavi s 16 % v skupini z dodatnim intravenoznim odmerkom ţeleza. Rezultati raziskave kaţejo, da infuzija ţeleza vodi do večje učinkovitosti v primerjavi s samim peroralnim ţelezom pri zdravljenju anemije v nosečnosti.
31
5 RAZPRAVA
Zdrava in uravnoteţena prehrana je bistvenega pomena za pravilno delovanje telesa. V obdobju nosečnosti se zgodijo številne telesne in hormonske spremembe. Zadosten vnos mikrohranil je zelo pomemben za zdravje ţensk. Zadoščanje potrebam po določenih mikrohranilih med nosečnostjo je neposredno odvisno od prehranskega vnosa teh mikrohranil pri nosečnici. Zadostna prehranjenost med nosečnostjo pripomore k pričakovanem zdravem povečanju telesne mase ţenske, ter rasti in razvoju ploda, kot tudi preprečuje razvoj bolezni srca in pojav debelosti kasneje v ţivljenju otroka. Nezadostna ali prevelika količina nekaterih mikrohranil lahko povzroča malformacije ploda. Pri nosečnicah, ki ne dosegajo zadostnega vnosa mikrohranil, obstaja večje tveganje za nastanek nevroloških motenj in invalidnosti. Poleg tega je slaba prehranska praksa med nosečnostjo povezana s prevelikim pridobivanjem telesne mase, okuţbami, preeklampsijo, anemijo, nedonošenostjo in spontanim splavom. Čeprav je slaba prehrana pogost vzrok za pomanjkanje mikrohranil, je njegov glavni vzrok povezan z nizkim socioekonimskim statusom in pomanjkljivim znanjem o zdravih prehranskih navadah (Zelalem et al., 2017).
Prehranska dodatka ţeleza in folne kisline sta poleg prehrane, bogate s folati in ţelezom, pomembna za preprečevanje anemije in okvar nevralne cevi. Prav tako se med nosečnostjo priporoča uporaba prehranskih dodatkov vitamina D in kalcija, za zagotovitev optimalnih zalog nosečnice ter podporo rasti ploda in razvoj kosti, kot tudi za preprečevanje hipertenzivnih motenj. Druga mikrohranila, vključno s polinenasičenimi maščobnimi kislinami, cinkom, vitaminoma C in E ter vitamini B-kompleksa, imajo ključno vlogo pri zdravju ţensk in ploda, zato jih je treba pridobiti z uravnoteţeno prehrano (Mousa et al., 2019). Ker zadosten vnos mikrohranil pogosto ni doseţen in ker je uvedba novih preventivnih programov dolgotrajen proces, je uporaba prehranskih dodatkov pogosto potrebna za doseganje zadovoljivega vnosa vseh potrebnih mikrohranil (Bartley et al., 2005).
Uporaba prehranskih dodatkov postaja običajna praksa med nosečnicami. Kljub veliki razširjenosti uţivanja prehranskih dodatkov v nosečnosti, pa je znanje ţensk o njihovi uporabi in o priporočilih zdrave prehrane v nosečnosti pomanjkljivo (Malek et al., 2018).
Glavni razlogi za pomanjkljivo znanje nosečnic so premajhno poznavanje prehranskih smernic in prejemanje pomanjkljivih prehranskih nasvetov. Nosečnice imajo o prehrani tudi napačne predstave, vključno s standardnimi velikostmi porcij, prehranskimi
32
vrednostmi ţivil, energijsko nasičenostjo maščob in pomenom ključnih mikrohranil v nosečnosti. Poznavanje prehranskih smernic lahko nosečnicam pomaga pri ustrezni izbiri hrane in doseganju uravnoteţene prehrane, saj pomaga pri prepoznavanju laţnih sporočil ali nasvetov napačno informiranih članov druţine, prijateljev in medijev. Prehransko znanje je pozitivno povezano s prehranskimi navadami in uporabo prehranskih dodatkov (Bookari et al., 2016). Primarni preventivni ukrepi, kot je izboljšanje prehranskega znanja so lahko stroškovno učinkoviti pristopi za zmanjševanje tveganja neţelenih zdravstvenih izidov za nosečnico in plod (Lee et al., 2018). Prehransko izobraţevanje je nedvomno ključnega pomena za premagovanje negativnih izidov nosečnosti in omejevanje intergeneracijskega cikla malnutricije. Znanje nosečnic o prehrani se znatno poveča po zagotovljenem izobraţevanju, prav tako pa se izboljšajo njihove prehranske navade in uporaba potrebnih prehranskih dodatkov (Zelalem et al., 2017). Izobraţevalni programi si prizadevajo izboljšati navade nosečnic preko spodbujanja uravnoteţene prehrane. Tovrstno izobraţevanje o prehrani pomaga nosečnici, da upošteva zdrave vedenjske prakse in zmanjša dejavnike tveganja, z namenom izboljšanja lastnega zdravja in izidov nosečnosti (Gernand et al., 2016). Razumevanje vedenjskih prepričanj, ki motivirajo ţenske za uporabo prehranskih dodatkov v nosečnosti, pa omogoča učinkovitejše oblikovanje in razširjanje sporočil, ki ciljajo na primerno uporabo le teh (Malek et al., 2018).
Med nosečnostjo imajo ţenske pogoste stike z zdravstvenimi delavci, ki kot ponudniki znanja in podpore igrajo pomembno vlogo pri promociji vedenjskih sprememb. Nosečnice postanejo še posebej močno motivirane za spremembe vedenja, ko se zavedo pozitivnih učinkov zdrave prehrane na izide nosečnosti. Prehransko svetovanje učinkovito poveča upoštevanje vzorcev zdravega prehranjevanja, vendar pa zdravstveni delavci nezadostno promovirajo tovrstno vedenje in redko razpravljajo o vprašanjih glede prehrane med nosečnostjo, za kar navajajo pomanjkanje usposabljanja na tem področju (Malta et al., 2016). Nizka raven znanja je lahko posledica pomanjkanja usposabljanja zdravstvenih delavcev, pomanjkanja smernic o prehrani ali razlike učnih načrtov v različnih okoljih.
Drţave v razvoju na primer dajejo večji poudarek nalezljivim boleznim kot prirojenim nepravilnostim ploda. Delovne izkušnje na porodnem oddelku, trajanje zaposlitve več kot 5 let, in starost pod 30 let so statistično pomembno povezani z znanjem zdravstvenih delavcev. Posodabljanje znanja o zdravi nosečnosti je bolj verjetno pri zdravstvenih delavcih, ki delajo v ginekoloških klinikah in porodnih oddelkih. Zdravstveni delavci, mlajši od 30 let, imajo v primerjavi z njihovimi starejšimi sodelavci več znanja, kar je
33
posledica dejstva, da so se mlajši zdravstveni delavci izobraţevali pred kratkim ter so jim bile na voljo novejše informacije (Demilew, Asres Nigussie, 2017). Za povečanje znanja zdravstvenih delavcev so potrebne referenčne smernice, dodatna usposabljanja in vključitev dodatnih tem v učni načrt zdravstvenih delavcev (Demilew, Asres Nigussie, 2017). Rezultati izobraţevalne intervencije so pokazali izboljšanje znanja zdravstvenih delavcev o priporočilih zdravih navad v nosečnosti. Poleg tega pa so zdravstveni delavci, ki so bili deleţni izobraţevalnega programa, pogosteje dajali nasvete glede zdravega prehranjevanja kot tisti v kontrolni skupini, ki niso bili deleţni izobraţevanja (Malta et al., 2016). Zdravstveni delavci so se dolţni izobraţevati o zdravih prehranjevalnih navadah, poudarjati pomen zdravega načina ţivljenja, oceniti potrebe nosečnic in jim celostno svetovati, vse ob upoštevanju socialnih determinant zdravja ter jih napotiti k dietetikom ali drugim strokovnjakom, kjer je to potrebno. Čeprav zdravstveni delavci smatrajo zagotavljanje prehranskih nasvetov nosečnicam kot bistveni sestavni del prakse, to vlogo omejujejo številni izzivi in dejavniki, ki so izven njihovega nadzora. Zdravstveni delavci potrebujejo strukturirano pomoč, podporo in smernice za celovito prehransko svetovanje, ki ţenskam pomaga pri zdravi nosečnosti. Predlagane spremembe v politiki zdravstvenih storitev so omogočanje več časa za svetovanje, spodbujanje kontinuirane oskrbe, ustvarjanje delovnih mest za dietetike in razvijanje spletnih modelov usposabljanja s strani strokovnih organizacij. Za uvedbo tovrstnih sprememb, je potrebno sodelovanje med zdravstvenimi delavci, drugimi strokovnjaki za prehrano in izobraţevanje ter porodnimi sluţbami. Potrebne so dodatne intervencijske raziskave, da se ugotovijo najboljše strategije za pomoč izvajalcem zdravstvenih storitev, da premagajo ovire in učinkovito podajajo prehranske nasvete (Arrish et al., 2017).
Pri nosečnicah obstaja tveganje za razvoj pomanjkanja ţeleza zaradi dodatnih potreb po ţelezu, ki jih potrebuje rastoči plod (Makrides et al., 2003). Nosečnosti so običajno povezane z anemijo zaradi povečanja volumna plazme in mase eritrocitov, zato je pomembno, da se anemija pravilno diagnosticira glede na raven serumskega feritina. Ob preučevanju optimalnega odmerka ţeleza se je izkazalo, da je lahko koristna prilagoditev odmerka ţeleza, glede na raven feritina v zgodnji nosečnosti. Kljub temu ni soglasja glede ustreznega odmerka ţeleza med nosečnostjo in njegovega vpliva na koncentracijo hemoglobina in feritina (Shinar et al., 2017). Čeprav obstajajo različna priporočila za dodajanje ţeleza med nosečnostjo, ostaja obnovitev zalog ţeleza in učinkovita odprava anemije izziv. Nosečnice se na zdravljenje s peroralnim ţelezom ne odzovejo vedno
34
ustrezno zaradi stranskih učinkov, kar prispeva k zmanjšanju upoštevanja priporočil za uţivanje prehranskih dodatkov (Khalafallah et al., 2010). Visoki odmerki prehranskih dodatkov ţeleza povzročajo stranske učinke kot so nelagodje v trebuhu, slabost in zaprtje, lahko zavirajo absorpcijo cinka in so pogost vzrok zastrupitve v zgodnjem otroštvu (Makrides et al., 2003). Za odpravo nezadostnega upoštevanja priporočil uporabe prehranskih dodatkov ţeleza je bilo po svetu opravljenih več poskusov, vključno s tedenskim in dvakratnim dodajanjem peroralnih prehranskih dodatkov ţeleza. Pristop z dvakratnim odmerkom ţeleza enkrat tedensko je bil uveden na podlagi eksperimentalnih dokazov, da se absorpcija ţeleza pri podganah zmanjša v dneh po administraciji velikega odmerka. Prednosti tega pristopa so tudi večje upoštevanje priporočil zaradi manj stranskih učinkov ter manjših stroškov, vendar se je dnevni reţim pri preprečevanju padca hemoglobina izkazal za učinkovitejšega od tedenskega reţima. Ker so stranski učinki odvisni od odmerka ţeleza, morata biti odmerek in njegova pogostost čim niţja, hkrati pa se mora ohranjati učinkovitost prehranskih dodatkov in minimalno tveganje (Zamani et al., 2008). Dodajanje manjšega odmerka ţeleza (20 mg) od 20. tedna gestacije do poroda, se je izkazalo kot učinkovita strategija za preprečevanje anemije zaradi pomanjkanja ţeleza brez stranskih učinkov (Makrides et al., 2003). WHO je priporočila intermitentno dodajanje ţeleza. Dvakratno tedensko dodajanje ţeleza v primerjavi z dnevnim dodajanjem ţeleza ni pokazalo klinično pomembne razlike. Pri nosečnicah z anemijo je enkraten odmerek ţeleza enako učinkovit kot dvojen odmerek (Shinar et al., 2017). Obstajajo pa tudi ţelezovi kompleksi za intravenozno uporabo, ki jih nosečnice bolje prenašajo ter jih je mogoče uporabiti za hitro odpravo anemije zaradi pomanjkanja ţeleza. Intravenozna infuzija ţelezove polimaltoze je varna in vodi do večje učinkovitosti v primerjavi s samo peroralnim ţelezom pri anemiji v nosečnosti (Khalafallah et al., 2010).
35
6 ZAKLJUČEK
Ustrezna prehranjenost ţensk je zelo pomembna v času nosečnosti, saj zagotavlja zdravje nosečnice in zdrav razvoj ploda. Pomanjkanje mikrohranil v prehrani nosečnice poveča tveganje za neugodne izide nosečnosti, ki jih s pravočasnim nadomeščanjem s prehranskimi dodatki lahko znatno zmanjšamo. Vzgoja o zdravi prehrani in ţivljenjskemu slogu med nosečnostjo je pravi čas za spodbujanje zadostnega dnevnega vnosa mikrohranil, saj ga velika količina ţensk ne dosega. Dobro znanje pripomore k izboljšanju navad nosečnic in zmanjšuje dejavnike tveganja za neugodne izide nosečnosti. Prav tako je pomembno znanje zdravstvenih delavcev, ki imajo glavno vlogo pri izobraţevanju in promociji zdravja. Potrebno je dodatno izobraţevanje in usposabljanje zdravstvenih delavcev z namenom zagotavljanja kakovosti zdravstvene obravnave nosečnic. V nosečnosti se pogosto pojavlja nosečniška anemija, ki je posledica fiziološkega padca hemoglobina. Prehranski dodatki z ţelezom predstavljajo učinkovito strategijo pri njenem zdravljenju, vendar še vedno ne obstaja univerzalnega priporočila o njihovi uporabi v nosečnosti. Zato morajo biti vzpostavljeni sistemi za pravočasen pregled rezultatov krvnih testov, vključno s spremljanjem odziva na terapijo.
Ugotavljanje pomanjkljivosti je najvarnejši in najučinkovitejši način določanja potreb po prehranskih dodatkih. Za oceno posledic pomanjkanja mikrohranil na izide nosečnosti, ter za razjasnitev morebitnega vpliva prehranskih intervencij na izboljšanje teh izidov, so potrebne obseţne in trdno zasnovane raziskave pred spočetjem in med nosečnostjo. Kljub veliki količini literature o vlogah mikrohranil v nosečnosti, še vedno obstajajo vrzeli v znanju. Za ugotavljanje prehranskega tveganja v nosečnosti bo treba natančneje določiti prehranska priporočila in ustvariti posebna orodja za oceno stanja prehrane. S pomočjo podatkov o svetovnih prehranskih pomanjklivostih v nosečnosti, bi lahko dosegli zadosten vnos mikrohranil z uporabo prehranskih dodatkov, obogatenih ţivil in s prehranskim svetovanjem. Ključna vprašanja za prihodnje raziskave so optimalen čas in odmerek prejema mikrohranil, interakcije med mikrohranili ter širok spekter presnovnih in funkcionalnih procesov, na katere mikrohranila vplivajo.
36
7 LITERATURA IN DOKUMENTACIJSKI VIRI
Api O, Breyman C, Çetiner M, Demir C, Ecder T (2015). Diagnosis and treatment of iron deficiency anemia during pregnancy and the postpartum period: iron deficiency anemia working group consensus report. Turk J Obstet Gynecol 12(3): 173–81. doi:
10.4274/tjod.01700.
Arrish J, Yeatman H, Williamson M (2017). Midwives' role in providing nutrition advice during pregnancy: meeting the challenges? a qualitative study. Nurs Res Pract 2017:
7698510. doi: 10.1155/2017/7698510.
Baafi M, Lucas C, Charlton K, Townsend M, Grenyer B (2015). Iodine supplementation during pregnancy: are pregnant women aware of its importance? Women Birth 28(1): S39.
doi: 10.1016/j.wombi.2015.07.125.
Bah A, Muhammad AK, Wegmuller R et al. (2019). Hepcidin-guided screen-and-treat interventions against iron-deficiency anaemia in pregnancy: a randomised controlled trial in The Gambia. Lancet Glob Health 7(11): E1564–74. doi:
10.1016/S2214-109X(19)30393-6.
Bartley KA, Uderwood BA, Deckelbaum RJ (2005). A life cycle micronutrient perspective
Bartley KA, Uderwood BA, Deckelbaum RJ (2005). A life cycle micronutrient perspective