Znanje o zdravem prehranjevanju je ključnega pomena za spremembo prehranjevalnih navad. Poleg tega tudi zdravstvena obravnava, ki so je deleţne nosečnice, pozitivno vpliva
23
na spreminjanje ţivljenjskega sloga. Prehransko znanje in prakse ne samo nosečnic, ampak tudi zdravstvenih delavcev, ima vpliv na prehranski vnos v času nosečnosti (Lee at al., 2018).
Lee in sodelavci (2018) so na vzorcu 97 zdravstvenih delavcev ugotavljali njihovo znanje o smernicah za prehrano v nosečnosti. 99 % se jih je dobro zavedalo potrebe po folni kislini in 97 % njene vloge pri preprečevanju spine bifide, le 13 % pa je poznalo njeno vlogo pri preprečevanju razcepa ustnice in dlesni. 81 % je poznalo potrebo po uporabi prehranskih dodatkov s folno kislino pred nosečnostjo in v prvem trimesečju. 70 % zdravstvenih delavcev se je strinjalo, naj se nosečnice izogibajo prehranskim dodatkom, ki vsebujejo vitamin A. 45 % udeleţencev je poznalo potrebo po nadomeščanju joda v nosečnosti in samo 29 % je poznalo priporočila za uporabo prehranskih dodatkov joda med nosečnostjo.
Demilew in Asres Nigussie (2017) sta na vzorcu 424 zdravstvenih delavcev v severozahodni Etiopiji ocenjevala njihovo znanje o uporabi folne kisline in njihovi praksi predpisovanja prehranskih dodatkov folne kisline. Na splošno je 47,7 % zdravstvenih delavcev imelo zadostno znanje o uporabi prehranskih dodatkov folne kisline. 56,1 % se jih je zavedalo, da folna kislina preprečuje okvare nevralne cevi, samo 21,9 % pa je poznalo pravi čas jemanja folne kisline za zmanjšanje tveganja prirojenih napak. 65,8 % zdravstvenih delavcev je prepoznalo vsaj en ţivilski vir folne kisline. Prehranske dodatke folne kisline je ţenskam v predkoncepcijskem obdobju predpisalo 9,7 % zdravstvenih delavcev, ki so bili udeleţeni v raziskavi. Pravi odmerek za preprečevanje okvare nevralne cevi je ţenskam predpisalo le 31,6 % zdravstvenih delavcev.
Guess in sodelavci (2017) so izvedli raziskavo o znanju zdravstvenih delavcev v povezavi s prehranskimi dodatki joda. Vzorec je vključeval 396 avstralskih porodničarjev, ginekologov, splošnih zdravnikov, dietetikov in babic. 71 % zdravstvenih delavcev se je zavedalo priporočila Drţavnega sveta za zdravstvene in medicinske raziskave za dodajanje joda, vendar pa jih je le 38 % vedelo za priporočen odmerek in le 44 % za trajanje uporabe prehranskih dodatkov joda. Uporabo prehranskih dodatkov joda v nosečnosti je priporočalo 73 % zdravstvenih delavcev, 56 % pa pri načrtovanju nosečnosti. Glavni razlogi za odsvetovanje uporabe prehranskih dodatkov joda so vključevali prepričanje, da le-ti niso potrebni zaradi obvezne obogatitve hrane z jodom (28 %) in nepoznavanje
24
priporočil (25 %). Ozaveščenost o priporočilih je bila pozitivno povezana s priporočanjem uporabe prehranskih dodatkov joda.
4.2.1 Strategije za izboljšanje znanja zdravstvenih delavcev
Malta in sodelavci (2016) so izvedli kontrolirano nerandomizirano raziskavo v kateri so primerjali znanje in prakse dveh skupin zdravstvenih delavcev v Braziliji. Intervencijsko skupino je sestavljalo 22 zdravstvenih delavcev, ki so sodelovali v 16-urnem izobraţevanju, ki je vključevalo uvodni tečaj in tri delavnice. Kontrolno skupino je sestavljalo 20 zdravstvenih delavcev, ki niso bili deleţni nobenega izobraţevanja. Za analizo prakse zdravstvenih delavcev, je bilo intervjuvanih 281 nosečnic v drugem trimesečju, ki so jih obravnavali v raziskavi udeleţeni zdravstveni delavci. Za vrednotenje znanja in prakse zdravstvenih delavcev so bile uporabljene naslednje spremenljivke: ocena znanja o zdravi prehrani pred izobraţevalno intervencijo in po njej (za vsak pravilen odgovor je bila dodeljena 1 točka, skupna ocena je bila od 0 do 5), povečanje ocene znanja o zdravi prehrani in ali so nosečnice prejele nasvete glede zdrave prehrane od zdravstvenih delavcev. Ocena znanja o zdravi prehrani pred izobraţevalno intervencijo se med skupinama ni razlikovala. Povprečna ocena znanja je bila v intervencijski skupini 3,6 in v kontrolni skupini 3,4. Ocena znanja o zdravi prehrani po izobraţevalni intervenciji je bila v intervencijski skupini 3,9 in v kontrolni skupini 3,6. Povprečno povečanje znanja o zdravi prehrani ni pokazalo pomembne razlike med dvema skupinama, vendar so nosečnice bolj verjetno prejemale nasvete glede zdrave prehrane, če so bile obravnavane s strani zdravstvenih delavcev iz intervencijske skupine. Poleg nadgrajevanja znanja, je bil namen izobraţevalne intervencije motivirati zdravstvene delavce k učinkoviti promociji zdrave prehrane med nosečnicami. Skupaj so elementi vključeni v izobraţevalno intervencijo pripomogli k izboljšanju komunikacije med zdravstvenimi delavci in nosečnicami, s čimer se je znatno povečal deleţ ţensk, ki so imele moţnost razpravljati o zdravi prehrani ob antenatalnih obiskih.
Vključevanje prehranske vzgoje v strokovno usposabljanje zdravstvenih delavcev lahko izboljša kakovost oskrbe nosečnic, saj so zdravstveni delavci tisti, ki lahko pravočasno podajo nasvete in vplivajo na ţivljenjski slog nosečnic. Potreba po večji ozaveščenosti zdravstvenih delavcev se odraţa v ugotovitvi Guess in sodelavcev (2017), da je 99 %
25
zdravstvenih delavcev udeleţenih v raziskavi, zainteresiranih za prejemanje novih informacij glede prehranskih priporočil.
Malta in sodelavci (2016) trdijo, da izpostavljenost posameznikov novemu znanju nima velikega učinka, če tega znanja ne dojemajo kot pomembnega. Da bi prišlo do spoznanja o pomembnosti, morajo biti nova znanja in prakse prepoznana kot boljše, na primer tako, da prihranijo na času in vodijo do izboljšanja pri pacientih, kot tudi samih zdravstvenih delavcih. Prav tako morajo biti novosti enostavne, zdruţljive s potrebami in vrednotami zdravstvenih delavcev ter imeti ugodne in zaznavne izide.
Polovica zdravstvenih delavcev meni, da je obravnava prehrane v nosečnosti v času izobraţevanja zelo omejena, osredotoča pa se predvsem na osnove. Dodatno izobraţevanje ali redne posodobitve znanja z najnovejšimi na dokazih temelječimi podatki o prehrani, bi zdravstvenim delavcem omogočalo zagotavljanje kakovostnih prehranskih nasvetov.
Pogosta predloga sta spletno učenje in sodelovanje z drugimi zdravstvenimi delavci, zlasti dietetiki, ki imajo ustrezna usposabljanja in znanja na področju prehrane. Dietetiki predstavljajo koristi za nosečnice, kot tudi zdravstvene delavce, ki se obračajo nanje kot vir najnovejših informacij. Strategija za izboljšanje znanja zdravstvenih delavcev, je tudi vključitev ustreznega prehranskega izobraţevanja in praktičnega usposabljanja v študijske programe, ki je skladno s potrebami v določenem okolju. Pri prehranskem izobraţevanju je učenje vseţivljenjsko in ga je treba stalno dopolnjevati. Samostojno učenje in posodabljanje prehranskega znanja sta bistvenega pomena za zdravstvene delavce. Za samostojno učenje pa je potrebna velika količina motivacije in zainteresiranosti s strani zdravstvenih delavcev. Kontinuirano prehransko izobraţevanje bi morala biti skupna odgovornost zdravstvenih delavcev in njihovih delodajalcev. Za izboljšanje znanja je potrebna tudi standardizacija informacij, zagotavljanje razpoloţljivost virov, ki ustrezajo potrebam ţensk, povečanje ozaveščenosti o obstoječih prehranskih smernicah, prednostna uporaba preventivnega pristopa, izvajanje novih raziskav in namenjanje več časa prehranskemu izobraţevanju (Arrish et al., 2017).
Arrish in sodelavci (2017) so izvedli raziskavo o dojemanju vloge zdravstvenih delavcev pri zagotavljanju prehranskih nasvetov nosečnicam, o vplivu njihovega modela oskrbe na to vlogo ter kaj je to vlogo olajšalo oziroma oviralo. Uporabili so kvalitativni deskriptivni pristop, saj je bil cilj raziskave opisati izkušnje in dojemanja vloge zdravstvenih delavcev.
Podatki so bili pridobljeni s semistrukturiranimi telefonskimi intervjuji na vzorcu 16 članic
26
avstralskega kolegija babic. Večina zdravstvenih delavcev je bila mnenja, da je njihova vloga pri zagotavljanju prehranskih nasvetov izredno pomembna. Imajo edinstveno priloţnost, da nosečnicam svetujejo o prehrani zaradi njihovih pogostih stikov, vendar bi bila ta moţnost večja, če bi uporabljali v to usmerjene modele oskrbe. Splošno soglasje je bilo, da so zdravstvenimi delavci prvi, h katerim pridejo nosečnice po nasvete, niso pa strokovnjaki za prehrano. Nekateri udeleţenci v raziskavi so navedli, da uporabljajo kontinuiran model oskrbe, drugi pa so nosečnicam zagotavljali razdrobljeno oskrbo.
Največja prednost kontinuiranega modela oskrbe je moţnost vzpostavitve odnosa, ki temelji na zaupanju in spoštovanju. Poudarek je na pacientu in njegovih sposobnostih, preferencah, vrednotah in individualnih potrebah. Nosečnice se počutijo sproščeno, ko govorijo o svojih prehranjevalnih navadah, zdravstveni delavci pa se laţje pribliţajo nosečnicam in jim ponujajo prehranske nasvete, ki temeljijo na individualnem pristopu.
Sporočila lahko prilagajajo glede na njihovo dojemanje ali predpostavke o nosečnicah, za katere skrbijo. Kontinuirani modeli oskrbe omogočajo več časa za zagotavljanje postopnih in globljih informacij o prehrani, ki jih nosečnice laţje razumejo. Tradicionalen razdrobljen model oskrbe pa ne zagotavlja dovolj časa, priloţnosti ali zgodnjega sodelovanja za vzpostavljanje odnosov z nosečnicami in zagotavljanja učinkovitega izobraţevanja. Oskrba je osredotočena na medicinske diagnoze z uporabo standardiziranih ocen in na zdravljenje, ki je določeno s predpisi in strokovnimi standardi. Večina zdravstvenih delavcev, zlasti tistih v razdrobljenih modelih oskrbe, je navajalo časovno omejitev kot eno izmed glavnih ovir pri zagotavljanju prehranskih nasvetov nosečnicam.
Javni zdravstveni sistem zagotavlja le omejen čas za sodelovanje z nosečnicam na področju prehrane. Dolţina obiskov je nesorazmerna s količino informacij, ki jih morajo posredovati in z obsegom dela, ki ga morajo opraviti zdravstveni delavci. Pomanjkanje časa ni samo ovira za posredovanje informacij, temveč tudi ovira za zdravstvene delavce, da posodabljajo svoje znanje. To pa lahko privede do pasivnega pristopa pri posredovanju informacij. Pomanjkanje ustreznih in zanesljivih virov lahko zavira vlogo zdravstvenih delavcev pri zagotavljanju učinkovitih prehranskih nasvetov, še posebej pri tistih, ki delajo z ţenskami iz raznolikih jezikovnih in kulturnih okolij. Pri zagotavljanju učinkovitih nasvetov je lahko ovira tudi pomanjkanje znanja nosečnice in njena stališča, na primer pomanjkanje veščin za oblikovanje zdravih prehranjevalnih navad, pomanjkanje motivacije za spremembo vedenja, telesna podoba, neupoštevanje nasvetov, občutki krivde in strah pred škodovanjem plodu. Socialne determinante zdravja ţensk, kot so
27
socioekonomski status, okolje, jezik, pismenost in kultura so bile prav tako ovire, ki so jih zdravstveni delavci navajali pri zagotavljanju prehranskih nasvetov nosečnicam.